Vir-Novi glas(Gorica 2001 št.37,38,39,40,41,42)Avtor-Tomaž Pavšič
(1909-1991)
Zvestoba narodu in poklicu: Spomin na duhovnika Antona Pilata
Anton Pilat se je rodil 11. oktobra 1909 v zgodovinskem in s spomeniki bogatem Štanjelu. Ta kraj je z bližnjo okolico dal slovenski kulturni in cerkveni zgodovini več znamenitih duhovnikov, med njimi dr. Antona Mahniča in Jožeta Abrama.
Pilat spada v ugledno vrsto primorskih duhovnikov, ki so v letih fašistične nadvlade pod Italijo odločno bodrili slovensko zavest svojega verskega občestva. Med drugo svetovno vojno so v okviru narodnoosvobodilnega boja (NOB) stali ob strani svojemu ljudstvu ter kljub lastni ogroženosti pred okupatorji reševali posameznike in včasih celo cele vasi.
Vse te zasluge pa nekaterih duhovnikov niso obranile pred preganjanjem in šikaniranjem s strani povojne "ljudske" (komunistične) oblasti. Ta je po vojni priredila več montiranih procesov z zelo hudimi obsodbami (kot to v knjigi Moje ječe opisuje Jožko Kragelj), ves čas pa je duhovnikom gledala pod prste in jih na podlagi ovadb za navidezne ali resnične prekrške tudi kaznovala.
Očitek vesti in dolg do prvega učitelja
Letos spomladi (16. aprila) smo obhajali 20. obletnico smrti izjemno zaslužnega, a hkrati izredno skromnega "gospoda Pilata", kot so ga splošno imenovali. Ob njegovem pogrebu leta 1991 v Štanjelu me žal ni bilo zraven. To mi je zameril njegov prijatelj in sobrat, sedaj že sedem let pokojni monsignor Franc Rupnik iz Zadloga pri Črnem Vrhu nad Idrijo.
Ko je bil Rupnik dekan v Kobaridu, je v beneško-slovenski štirinajstdnevnik Dom napisal nekrolog. V njem me je prijateljsko pokaral z besedami, da "tudi njegov (Pilatov) faran in prijatelj ni mogel na pogreb, ker je moral v prestolnici reševati narod (seja v parlamentu)". Z naslednjimi vrsticami v spomin gospodu Pilatu bi rad pomiril ta očitek vesti. Svojemu veroučitelju, ki je bil v času Italije tudi moj prvi učitelj slovenščine, namreč veliko dolgujem. Prav je, da tudi širši krog bralcev izve za tega skromnega, a zaslužnega duhovnika, ki žal ne bo obravnavan v nobenem leksikonu, čeprav bi si to vsekakor zaslužil.
Šolanje v Škofovih zavodih onstran krivične meje
Anton Pilat je bil sin delavske, železničarske družine, ki se je v Štanjel preselila iz Pazina v Istri. Bil je član tiste majhne skupine poznejših primorskih bogoslovcev, ki so že pod Italijo odšli na gimnazijski študij v Ljubljano. Izbrali so Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano namesto Gorice ali Kopra. Starši so se za to odločili kljub temu, da so bili stroški v Ljubljani veliko višji, pot pa je ovirala tudi krivična državna meja.
Mladi, nadarjeni kraški dijak Pilat, ki je bil tudi dober pevec in je igral violino, je bil tako skupaj z Želetom s Pivškega in nekaterimi drugimi deležen kakovostnega srednješolskega pouka v takratni matični Sloveniji (Kraljevini Jugoslaviji).
Že s tem samim si je nakopal črno piko pri italijanskih oblasteh. Bogoslovje je seveda študiral v Gorici, posvečen pa je bil v Trstu, 2. julija 1933. V istem, za Slovence nesrečnem letu (»anno XI. Era fascista«) je bila slovenščina v Benečiji popolnoma pregnana tudi iz cerkve. Novomašnik Pilat je svojo prvo kaplansko službo dobil v Solkanu, tako rekoč v Gorici, kjer je ostal šest let. Čeprav ga oblasti niso neposredno preganjale, jim je bil sumljiv zaradi močne narodne zavesti, ki jo je kazal tudi navzven.
V Solkanu je postajalo vse bolj vroče, zato se mu je zdelo pametno poiskati drugo službeno mesto. Priložnost se je pokazala, ko je bil iz Otaleža v Batuje (in kasneje v Brda) premeščen narodno zavedni župnik Anton Krapež. V nekoliko odročno, a precej veliko župnijo Otalež na Cerkljanskem, ki se kot manjša vas ponaša z nenavadno prostorno, veličastno cerkvijo sv. Katarine in dvema podružnicama, je tik pred vojno tako prišel takrat šele tridesetletni Anton Pilat.
Tu je po šestih letih kaplanovanja kot dušni pastir ostal kar 26 let. Resda ni zgradil nobene cerkve, vendar je veliko žrtvoval za svoje vernike in hrabro vztrajal ob strani ljudstva skozi vse hude čase. Osebno je bil izjemno skromen; veliko let je preživel brez redne gospodinje, deloma zaradi vojnih razmer, deloma pa zaradi lastnega odrekanja še tako skromnemu udobju. Čeprav je bil nekam asketske narave, je ostal odprt in prijazno družaben.
Ni bilo lahko upravljati tako razsežne župnije. Poleg Otaleža je obsegala še vasi Jazne, Plužnje in Lazec na pobočjih Bevkovega vrha na desnem bregu Idrijce z mnogimi raztresenimi domačijami, pa tudi strme in grapaste Masore od visokega Jelenka do Straže.
Leta 1939 si je italijanska oblast najbrž oddahnila, ko je mladi solkanski kaplan, zaveden Slovenec, šolan v Ljubljani, odšel iz goriškega predmestja na rob škofije in pokrajine – v »Gore«, na samo mejo kraljevine. Tudi mlademu duhovniku s Krasa je prijalo, da se je rešil strogega nadzora v Gorici in prišel med hribovce, čiste Slovence. Tam je bil blizu stare Slovenije, tik čez mejo pa je bila Ljubljana, kjer se je šolal in ga je močno privlačevala kot narodno središče.
SKOKI ČEZ RAPALSKO MEJO
Seveda je moral biti skrajno previden tudi v Otaležu (po domače se reče »v Otaležih«, in še to v narečnem izgovoru), saj je bila tam orožniška postaja (nova »karabinjerska kasarna«) pa še maloštevilna posadka fašistične obmejne milice (MVSN – Milizia confinaria). Med njimi je bil eden celo poročen z Idrijčanko.
Gospod Pilat si je izposloval potni list in kot utemeljitev prepričljivo navedel, da bi rad spravil v red matične knjige, status animarum (stanovniške knjige) in druge zadeve. Te so nastale zaradi dejstva, da je nova meja iz leta 1920 razkosala župnije Leskovica, Nova Oselica, Žiri in Rovte v ljubljanski škofiji ter njihove dele pripojila Italiji.
Ko je prišel v Otalež, je že imel motorno kolo Moto Guzzi. Po ozki makadamski, a sicer dobro oskrbovani cesti skozi Jazne, Ledine in čez Razpotje se je večkrat odpravljal v obmejne kraje onstran konfina ali grence – meje, ki je imela uradni prehod v Osojnici pri Žireh, slabih 15 kilometrov iz Otaleža. Tam še danes stoji »okameneli« spomin na mejo: posebni mejnik (cippo speciale 39/XXX).
Vendar se ni dolgo mudil na obiskih pri sobratih onstran meje, ampak je pot nadaljeval v Ljubljano. Pozneje je pripovedoval, kako so ga zasledovali ovaduhi italijanskega konzulata, ki so prežali na goste iz Primorske v ljubljanskih hotelih in gostiščih. A gospod Pilat je bil previden in njegovi farani za te tajne izlete v Jugoslavijo sploh niso vedeli.
Otroci, ki smo hodili k nauku v zakristijo, “žagrad”, cerkve svete Katarine, smo tam in v cerkvi živeli posebno – slovensko življenje, kot so ga tod živeli pod Avstrijo, ko so imeli izjemno sposobnega učitelja Huberta Močnika, ali pa deloma še pod Italijo, dokler so še imeli domače učitelje, kot sta bila Alojzij Kokošar in Marija Rutar, medtem ko so bile v tridesetih letih šole po vaseh in tudi naša mala šola ob Idrijci, ki se je imenovala Scuola elementare Nazario Sauio Trauni di Circhina in je imela dve sobici nad gostilno in trgovino na Travniku (na Logu),strogo italijanske in povrh še fašistične: tu se niti med sabo nismo smeli pogovarjati po slovensko, a se te prepovedi nismo držali, saj se je učiteljica skoraj bolj bala nas kot mi nje. Mimo grede: nihče od nas ni vedel, da je bil sv. Nazarij, svetnik iz 6. stoletja, koprski zavetnik in da je po njem dobil ime avstro-ogrski mornariški častnik, Koprčan Nazario Sauro, ki je med prvo vojsko prešel na italijansko stran in ga je Avstrija zaradi “izdajstva” dala usmrtiti. Verouk je postal naša slovenska šola. Naša slovenska šola pa je bila pravzaprav “nauk” v cerkvi, tako kot je v dobi fašističnega nacionalističnega pritiska nakazoval nadškof Sedej. Tu smo se poleg katekizma in molitev učili slovenskega petja, seveda cerkvenega; gospod Pilat je bil namreč zelo navdušen za petje. Še se spominjam zeleno vezanih pesmaric s črnim robom, ki jih je pripravljal znani duhovnik in skladatelj Vinko Vodopivec, izdajala pa Goriška Mohorjeva družba; in seveda tudi dobrih in lepih pevk, kot je bila Dorica Bašljeva. Kdor doma ni imel slovenskih knjig, takih je bilo sicer izredno malo, je bil zanj Katekizem edina tiskana slovenska beseda. Kolikokrat sem prebiral napise na podobah Križevega pota, na glavnem oltarju {Sv. Katarina, prosi za nas!), na obeh spovednicah, na kamnitih tablah ob cerkvenih vratih in na nagrobnikih župniku Kosu in učitelju Kokošarju; ta je zaradi prehlada ali pljučnice umrl mlad, star komaj 28 let; na lepem nagrobniku, drzno postavljenem leta 1926, v času nasilnega fašizma, je pisalo: Kar moči ti dalo je nebo, vse posvetil si mladini, vse posvetil domovini, na gasilskem domu v Plužnjah je bil nad vrati lok z velikim napisom oziroma geslom, še iz leta 1908: BOGU V ČAST, BLIŽNJEMU NA POMOČ! Slovenskih napisov v javnosti sploh ni bilo, razen, da si, če si natančno pogledal, na neki hiši pod beležem še zaznal dvojezični napis Trattoria – Gostilna in Negozio – Trgovina. Zato so se nam zdeli skoraj javni in kot protest že vezeni napisi na kuhinjskih stenskih okrasnih prtih slovenskih gospodinj, ki so se skoraj povsod glasili: Naj človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče! Enkrat pa je celo italijanska oblast, s karabinjerji na čelu, prišla na dan z dvojezičnim tiskanim odlokom obvestilom (Ordine di sgombero- Ukaz za izpraznjenje), to je bilo ob vojnem napadu na kraljevino Jugoslavijo prve dni aprila 1941.
Drugače je bila zunaj doma vsepovsod sama italijanščina, sploh pa pisana! Slovenščina, kateri je pripadal tudi naš domači cerkljanski otaleški govor, je bila za nas skoraj sveti jezik. Italijanščine, ki je gospodovala v šoli in v javnosti, se je moral posluževati na redke čase tudi naš župnik Pilat. Včasih, če je videl za vrati stati več vojaških oseb s peresi na klobuku ali v črnih uniformah z rdečimi progami na hlačah in belimi nabojnicami, je prebral tudi evangeljski odlomek v italijanščini (še se spominjam njegovih besed: …dal Vangelo di San Matteo…). Podkrepljeni s slovensko jezikovno zavestjo, ki smo jo vpijali pri nauku (verouku), smo italijanščino, brez kake poučitve, sami šteli za sicer neki uradni, a nam tuji, ne preveč prijazni jezik. Pravi jezik, edini vreden imena, je bila za nas slovenščina gospoda Pilata! Ko nam je “gospod” razlagal Sveto pismo z velikih poslikanih tabel iz lepenke in govoril o Mojzesu, se nam je zdelo, da je tudi Mojzes govoril slovensko! Vse drugače, kot pa je bilo v šoli, ko je učiteljica D’Urso Concetta, Sicilijanka, doma iz mesta pod Etno, histerično vpila: Ragazzi, non parlareindialetto, e’proibito! Ni rekla, da je prepovedana slovenščina, to je štela le kot sramoten dialekt, sama ni vedela od kakšnega jezika. V italijanskih osnovnih šolah je bilo prepovedano sploh vsako narečje, dovoljena je bila le čista italijanščina. Fašisti so sovražili vse tuje črke, posebno seveda tiste slovenske č-ž-š, a grdo so gledali tudi na k (kappa) in zlasti j (i lungo, jota), še Jugoslavia so pisali Iugoslavia). “Nauk” gospoda Pilata je včasih prišel nadzorovat prodekan gospod Ivan Mozetič, pozneje znani zdravilničar iz Ravni, mož nizke postave, ki se je vozil na ženskem kolesu zaradi nerodne duhovne obleke in je bil na kvesturi v Gorici in povsod pri orožnikih in policiji zapisan kot antifašist in vnet slovenski nacionalist. Tudi on je lahko uvidel, da je bil Pilatov “nauk” hkrati tudi dobra ura slovenščine, za kar se je do svoje smrti, kot rečeno, zavzemal in bojeval nadškof Sedej.
Gregorčičeva stoletnica med vojno leta 1944
Partizansko gibanje je zajelo tudi otaleške vasi. Podstrešje zvonika cerkve sv. Katarine je že pred kapitulacijo Italije postalo skladišče upornikov. To je pomenilo veliko nevarnost tudi za tamkajšnjega župnika.
Gospod Pilat je na različne načine kazal naklonjenost do partizanov, saj jih je imel za narodno vojsko. Ko je Cerkljansko postalo osvobojeno ozemlje, so domačini v Otaležu in sosednjih vaseh zaživeli posebno življenje. To je potekalo v stalni nevarnosti pred vdori Nemcev ter njihovih zaveznikov iz Idrije. Ofenzivam so Italijani pred tem pravili »rastrellamento«, domačini pa po novem že bolj po srbsko »hajka«.
V vasi smo imeli slovensko partizansko šolo in obiskovali mitinge, kljub vojnim razmeram pa je redno potekalo tudi cerkveno življenje. K verouku v Otalež je prihajalo celo nekaj otrok »iz Jugoslavije«. Hodili so čez razminirano nekdanjo jugoslovansko, takrat že bivšo italijansko-nemško mejo z osliške strani. Nemci so namreč z njihove strani pregnali slovenskega duhovnika.
Med otroki z druge strani meje je bil tudi moj vrstnik, poznejši frančiškanski pater Filip Rupnik. Njegovi starši so izvirali iz Črnega Vrha. Pater Filip danes deluje v Novi Štifti pri Ribnici, pred tem pa na Sveti Gori in na Svetih Višarjah ter več let preživel kot pater v Avstraliji.
Splošna zavzetost za NOB je bila ob nasilnem poboju petnajsterice na Lajšah, vključno s kaplanoma Piščancem in Slugo, močno prizadeta. Kljub temu je Pilatov farovž med vojno postal pravo kulturno žarišče. Župnika so obiskovali partizanski vodje, v prostorih je stanovala njegova sestra Ivanka, ki je vodila partizansko šolo, učil pa je tudi bogoslovec Janez Filipič. Na Travniku je poučevala Ivanka Razpet. Za kulturno življenje je skrbel tudi župnikov brat Joahim (Johan), čevljar in režiser kulturnih prireditev, imenovanih »igre« ali »mitingi«. Prireditve so potekale v Ambrožičevem salonu ali gostilni »Pri Jerebu«, ob pomoči organista Mohorja (Pavšiča) in Jerneja Lapanje, kulturne točke pa so vselej spremljali govori komisarjev v partizanskih uniformah.
Lepe so bile prireditve v Plužnjah, kjer so v gospodarskem poslopju pri Grudnu ali pri Maruškovcu opremili oder ter ga okrasili s slikanimi kulisami in dišečimi, svežimi smrekovimi vejami. Učiteljiščnik Maks Pagon je občinstvu razložil vsebino igre, Valovnčer – po vojni so mu pravili »Veseličk« – pa je nategoval svoj meh. Mladih moških, razen nekaj partizanov, po navadi iz Vojkove brigade, skoraj ni bilo. V Plužnjah je sicer nekaj dni počivala tudi garibaldinska brigada, v kateri so bili večinoma Furlani. Zaradi pomanjkanja fantov so dekleta igrala tudi moške vloge, pri plesu pa so se vrtela z vrstnicami ali pa z nerodnimi in sramežljivimi nedoraslimi dečki, kakršen sem bil sam.
Nekaj posebnega je bila proslava stoletnice goriškega slavčka Simona Gregorčiča. Partizansko šolstvo in kulturniki na Cerkljanskem so takrat organizirali kar dvanajst Gregorčičevih proslav; najmogočnejša je bila seveda v Cerknem, a tudi naša v Otaležu je bila odlično pripravljena. Med različnimi točkami zborovskega petja, nastopi deklamatorjev z živahnimi kretnjami in »živo sliko« je bila na vrsti tudi igrica Mala pevka. Dobil sem vlogo pastirčka, ki bi moral v nekem prizoru zapeti. Ker tega nisem znal, še manj pa maral, smo zagato rešili tako, da je pesmico zapela sošolka, skrita za kulisami, sam pa sem le odpiral usta. Takrat še nismo vedeli, kaj pomeni playback, a smo ga že izvajali – seveda brez kakršne koli elektronsko-akustične tehnike!
Nemci so v vasi požgali nekaj hiš, grozili pa so tudi župniku Pilatu. Ta se je izmazal z odličnim znanjem nemščine, ki se jo je dobro naučil v Škofovih zavodih. S prepričljivim nastopom mu je uspelo doseči, da niso požgali cerkve in preostalih hiš ter da so izpustili nekaj zajetih moških.
Msgr. Janez Filipič v knjigi Otalež (1996) potrjuje, da je župnik Pilat v težkih vojnih in povojnih časih skromno pomagal faranom, zlasti z znanjem nemščine ob nemških napadih, kar je zabeležila tudi Marica Lemut. Pilat je spoštljivo pokopaval padle v spopadih, v vlogi takratnih »pionirjev« pa so pri tem sodelovali tudi njegovi »naukarji«. S skrbnim beleženjem identitete je po vojni svojcem prihranil iskanje podatkov.
SOCIALIST PO SRCU
Župnik Pilat je vseh šestindvajset let svojega delovanja v Otaležu pošteno služil zaupani mu čredi. Njegov priimek nam je sicer vedno priklical v spomin Poncija Pilata, čeprav mu župnik ni bil prav nič podoben – ne po vlogi ne po značaju. Moji rojaki kot verniki večinoma niso bili prav zgledni, pa tudi gospodu niso vračali tistega, kar jim je sam v drugačni obliki bogato naklanjal, saj je bila bera vedno bolj skromna. Znano je bilo, da je ob splošnem pomanjkanju kakšne priboljške, ki so jih ljudje namenili izključno njemu, dobrohotno razdelil med tiste, ki so jih potrebovali bolj kot on.
Vsem je bil na uslugo s svojim vsestranskim znanjem in uradno avtoriteto. V času brezvladja med letoma 1943 in 1945 oziroma v obdobju »osvobojenega ozemlja«, ko je delovala partizanska oblast (narodnoosvobodilni odbori – NOO), ki je prejšnja civilna in nova okupatorska oblast nista priznavali, je ljudem izstavljal razna potrdila o družinskem stanju. S takim potrdilom in partizansko prepustnico – ki pa jo je bilo treba dobro skriti pred Nemci, domobranci ali »republikini«, ki so stražili mogočne železniške viadukte iz leta 1906 na Bači pri Modreju – si lahko odšel v Gorico. Tam je v Morellijevi ulici deloval poseben urad za »partizanske« občine v goriški pokrajini, kjer so na podlagi teh dokumentov izdajali živilske nakaznice (carte annonarie).
Župnik Pilat je imel izreden čut za sočloveka in je zavestno sledil Kristusu. Bil je socialist po srcu, vendar socializma ni oznanjal, temveč ga je skušal živeti v svojem osebnem življenju. Zato se nisem prav nič čudil, ko sem pred nekaj leti v obsežni knjigi dr. Egona Pelikana o primorski duhovščini pod fašizmom »črno na belem« prebral, da je Anton Pilat pripadal tajni krščansko-socialni organizaciji duhovnikov (Egon Pelikan, Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom, Nova revija, 2002). S tem pa se po vojni ni nikoli ponašal; za njegovo delovanje sploh nihče ni vedel, razen tistih, ki so bili zraven.
Skozi ves čas italijanske zasedbe in med vojno je junaško stal ob strani svojemu ljudstvu. V spominu starejših rodov je zapisan kot ljudski duhovnik trdnega, a nekoliko svojstvenega značaja. Čeprav je bil zvesto povezan s cerkvenimi pravili in usklajen z njimi, ga je hkrati odlikoval reformni in izrazito demokratični duh. Bil je širokosrčen tudi do neverujočih ali šibkih kristjanov in nikomur ni odklonil krščanskega pogreba, razen če je šlo za povsem nesprejemljiv primer.
Po vojni, ko so se vsi hvalili, kaj so dali za “narod”, se je upravičeno čutil nekoliko zagrenjenega. Svojega “gospoda” so domačini zelo cenili, saj jim je pomagal v mnogih zadevah, tehničnih, pa tudi z zdravstvenimi nasveti; na tem področju je bil namreč kar dobro razgledan, saj je prijateljeval z legendarnim cerkljanskim zdravnikom dr. Steklaso, v župnišču v Otaležu pa je nekaj časa delovala celo zdravstvena ambulanta. S svojim sošolcem, poznejšim škofom Janezom Jenkom , sta, kljub zelo različnim a značajema, imela korektne odnose. Pilat, rojen sicer na skalnem Krasu pokov Štanjelu, je bil mehka primorska duša, s čustveno sproščenostjo, Jenko, doma z bogatega Sorškega polja, pa je bil jasen, a gorenjsko resen in oster v sodbah, nagnjen k odločnosti. “Zato sem pa škof”, je nekoč izjavil primariju Jožetu Felcu v pogovoru, ko je “na Griču” obiskal pacienta, svojega duhovnika. Zaznamovala ju je tudi življenjska usoda. Medtem ko je Jenko dosegel škofovsko čast, je Pilat, ki se je počutil v Cerkvi nekakšen proletarec, na stara leta prišel na malo župnijo v Vipavsko dolino, na Vogrsko. Čeprav v Otaležu zanj osebno ni bilo vse dobro, mu je bila selitev na stara leta nekam mučna. Na Vogrskem se ni prav dobro počutil, četudi so ga Vogrini, njegovi novi farani, lepo sprejeli. Ne vem, ali je bilo tu ali že v Renčah, kamor je ob upokojitvi leta 1980 prišel k župniku Francu Srebrniču v pomoč, ko so m u neki mladi ljudje celo omogočili, da je brez stroškov prišel do avtom obila, fička iz druge roke, saj je njegov motor Guzzi bil že iztrošen, sam pa je bil tudi bolj primeren za vožnjo z avtom kot z motornim kolesom. Krajše obdobje je preživel pri lazaristih na Mirenskem Gradu, kjer je izdihnil 16. aprila 1991. Bog mu daj mir! Tudi o njegovih občasnih boleznih, ki si jih je po navadi kar sam pozdravil, so krožile razne anekdote. Ko ga je nekoč bolnega in samega obiskal dr. Kostadinovič, se m u je Pilat pohvalil: “Tri dni nisem nič jedel, saj je to dobro, ali ne”? Zdravnik m u je odgovoril: “Ne, ni dobro, samo poceni je”!
NOČNA MODROVANJA OB MAŠNEM VINU IN MOTO GUZZI
Gospod Pilat se mi je zelo priljubil. Po maturi me je sicer začel vikati, kar me je sprva motilo, a to je bila stara olika – štel me je že za odraslega in postala sva si še bolj zaupna. Nepozabni bodo ostali obiski pri njem, bodisi še v Otaležu, ko sem po številnih »glažih« mašnega vina (gospod je bil bolj zmeren) pozno v noč popil še nekaj močnih kav iz črnega, zasmojenega lončka, kot pozneje na Vogrskem. Tam mi je bilo zelo blizu, ko sem služboval v Goriškem muzeju na Gradu Kromberk, od koder se je skoraj videlo do njega. Zgodilo se je, da smo se kdaj zaklepetali v pozne ali, bolje rečeno, zgodnje jutranje ure.
Obžalujem, da ga nisem večkrat obiskal. Rad je imel družbo, zato sem k njemu navadno odšel s kakšnim prijateljem. Spominjam se, da sva ga večkrat obiskala z Jožkom Mislejem, ki je bil doma iz Raše nedaleč od Štanjela. Z njim, Tonitom Munhom – oba sta bila brivca v Idriji – in gospodom Pilatom smo nekoč šli celo v furlanski Videm, kjer smo iskali nadomestne dele za Guzzija.
Bolj akademske pogovore pa smo z našim Pilatom imeli, ko sem ga obiskal skupaj s kolegoma Jožetom Karčnikom ali pa Petrom Krečičem, ki takrat še ni bil »dr.«. Včasih sem ga ob večerih obiskal v družbi kolega in prijatelja Marka Vuka, nečaka med vojno umorjenega narodnjaka, pesnika in pisatelja Stanka Vuka. Ob takšnih obiskih so se gospodu Pilatu še posebej odprle zapornice spomina, znanja in izkušenj. Govorili smo dolgo v noč. Sedaj žal tudi Marka ni več med nami.
Ko sem služboval na Kromberku, sva nekoč z otožnim gospodom Pilatom z Vogrskega z mojim avtom odbrzela na nočni obisk v Otalež, kjer je služboval več kot 25 let. V mesečini je obujal spomine pred praznim župniščem, medtem ko je mali zvon odbil polnoč. Nazaj grede je v ovinkih nad Črnim Vrhom zaradi moje utrujenosti raje sam prevzel volan.
Njegov motor Moto Guzzi, ki ga je popravljal le s kladivom in kleščami, je bil eden redkih užitkov. Kljub pomanjkanju prave opreme se je rad vozil, saj je bil človek gibanja. Če bi še živel, bi danes verjetno “žegnal” motorna kolesa, o njegovih dogodivščinah pa je krožilo veliko anekdot. Če bi ga poznal Ciril Kosmač, bi ga zagotovo ovekovečil v svoji črtici.
Cerkvi nenaklonjena oblast ,ki je več ali manj stalno “pasla ”duhovnike in jih nadzirala, ali morda ne kršijo pravil o ločenosti Cerkve od države z navideznimi ali pravimi prestopki, tudi skromnemu Antonu Pilatu ni prizanašala .Ta hip pa me je prešinil neki spomin: k Pilatu se sredi nekega popoldneva na motorju pripelje neznani “tovariš” – udbovski agent, ki se dolgo ne predstavi. Pilat ga gosti z vsem najboljšim, kar je premogel, z vinom in klobaso, s črno kavo in domačim žganjem, a šele, ko je bilo že proti polnoči, “tovariš” pride na dan z zadevo, ki ga je bila prignala, da zvito zaslišuje osumljenega gospoda Pilata. Župnik si je bil pred časom namreč od nekega rojaka “Amerikanca” na dopustu pri Fari (v Spodnji Idriji), ki je rad delil posojila duhovnikom v dekaniji, tudi sam “nabavil” neko začasno posojilo v devizah, prav verjetno za popravilo motorja ali za kakšen drug namen. “Narodni zaščitniki” ali takrat morda že miličniki so prišli na sled skupinici in tajna policija je začela zasliševati posameznike. Pilat je bil med zadnjimi na vrsti. Zasliševalcu, ki je prišel z motorjem, je vse dosledno zanikal. Ta pa se je razhudil in župniku pomolil pod nos podpisano izjavo nekega sobrata, od katerega so z grožnjami izsilili priznanje. Agent župnika ozmerja, rekoč: ”In vi, ki ste cerkvena oseba in oznanjate deset zapovedi, pa lažete; zakaj to delate”! Gospod Pilat malo pomisli in mu odgovori: “Ali ne veste, da je tudi hudič Kristusa hudo skušal! In Jezus Kristus mu je odgovoril, kakor se je najbolje znašel”. Pilat je bil obsojen na mesec ali dva, po pritožbi je bila kazen spremenjena v pogojno.
Župnik ima prav
Nekoč mi je pripovedoval, kako je bilo z zapletom zaradi prepovedanega zvonjenja. Župnika Pilata so poklicali na idrijsko občino na »pogovor«, ki pa je bil bolj podoben zasliševanju. Poleg predsednika občinske skupščine je tam sedel še sekretar občinskega komiteja Zveze komunistov. Pilat naj bi bil prekršil zakon, ker je dal zvoniti ob smrti nekega farana, kot je bila stara navada.
Predpisi so takrat že omejevali cerkveno zvonjenje – smelo se je zvoniti precej manj kot prej, a je bilo še vedno dovoljeno zvoniti »k pogrebu«. Župnik Pilat se je zagovarjal, češ da besedna zveza »zvoniti k pogrebu« ne določa natančneje, kdaj točno je to – ali v istem trenutku, prej ali koliko časa prej. Predsednik in sekretar sta ga poslušala. Nato se je prvi, spoštljivo, a odločno oglasi sekretar in po domače rekel: »Gasput, nimate prau!«
Takrat pa se je predsednik, ki je imel več pravnega znanja, obrnil k sekretarju in mu nepričakovano, a odločno dejal: »Ne, ti si v zmoti. Tovariš župnik ima prav!«
Gospod Pilat se je z olajšanjem odpeljal s svojim moto guzzijem nazaj proti Otaležu.
Duhovnik Anton Pilat je bil po značaju oziroma temperamentu simpatično svojski, tako rekoč človek dvojne narave. Ne zaman se je imenoval Anton. Sveti Anton Puščavnik (Antonopat) je bil razmišljujoči samotar – zaradi prašička, ki predstavlja skušnjavca, ga kmečko ljudstvo šteje za posebnega zavetnika živine. Po drugi strani pa je sveti Anton Padovanski pridigal in širil vero med ljudstva vse do Indije. Tudi župnik Pilat je imel v sebi nekaj asketskega, hkrati pa je bil družbeno in družabno zelo odprt. Bil je izjemen sogovornik s širokim duhovnim in splošnim obzorjem ter, kot smo radi rekli, socialist po srcu.
“Otaleški” gospod Pilat bo ostal med nami zapisan in ostal v spominu kot lik primorskega duhovnika, ki stoji sredi naroda in mu z evangelijem in pristno narodno zavestjo krepi duha, da vztraja, četudi so časi in pritiski hudi. Ko poteka dvajseto leto od Pilatovega odhoda v večnost, se nam kot spomin nanj ponuja v premislek odlomek iz Filipičeve knjige Otalež na strani 236, kjer, govoreč o cerkvenih zaščitnikih treh otaleških vasi, pisec poveličuje vrline sv. Katarine, sv. Jurija in sv. Miklavža. Prav te vrednote je v veliki meri imel in jih izvajal gospod Pilat, zato tudi zanj velja misel rajnega msgr. Janeza Filipiča: Vse tri cerkve naše duhovnije so po svojih zavetnikih vzgajale naše ljudi k najvišjim vrednotam. Sveta Katarina je zavetnica filozofov in znanstvenikov, ljudi, ki znajo misliti in se trezno odločati, zato nam je zgled modrosti. Mučenec sveti Jurij nam je zgled poguma, ker je viteško ugonobil zmaja, k i je ogrožal življenje. Sveti Miklavž je zgled dobrote, ker je pomagal vsem, pomoči potrebnim. Največ, kar lahko rečemo ob smrti slehernega zemljana, je, če lahko rečemo: “Bil je dober človek”.
Ni komentarjev:
Objavite komentar