Vir-Novi glas(Gorica 2001 št.37,38,39,40,41,42)Avtor-Tomaž Pavšič
(1909-1991)
Anton Pilat se je rodil 11. oktobra 1909 v ponosnem zgodovinskem in spomenikov polnem Štanjelu, ki je z bližnjo okolico dal še druga dva znamenita duhovnika, dr. Antona Mahniča in Jožeta Abrama, da drugih znanih osebnosti ne omenjamo. Anton Pilat spada v tisto ugledno vrsto primorskih duhovnikov, ki so v letih Italije pod fašistično nadvlado bodrili slovensko zavest svojega verskega občestva in v času druge svetovne vojne oziroma v NOB stali na strani svojega ljudstva ter ob lastni nevarnosti reševali pred okupatorji posameznike, včasih cele vasi. Vse te in podobne zasluge pa nekaterih duhovnikov niso obranile pred preganjanji in šikaniranjem s strani “ljudske” (beri: komunistične) oblasti, ki je po vojni priredila nekaj več ali manj montiranih procesov z zelo hudimi obsodbami (glej: Jožko Kragelj, Moje ječe), ves čas pa gledala duhovnikom pod prste in jih na podlagi ovadb za navidezne ali resnične “prekrške” tudi kaznovala. Letos spomladi (16. aprila) smo obhajali 20. obletnico smrti zelo zaslužnega, a tudi izredno skromnega “gospoda Pilata”, kot so ga splošno imenovali. Ob njegovem pogrebu leta 1991 v Štanjelu me žal ni bilo zraven. To mi je zameril tudi njegov prijatelj sobrat, sedaj že sedem let pokojni msgr. Franc Rupnik iz Zadloga pri Črnem Vrhu nad Idrijo. Ko je bil dekan v Kobaridu, je v beneško- slovenski štirinajstdnevnik Dom o njem napisal nekrolog, v katerem me je prijateljsko pokaral, da ” tudi njegov/Pilatov/ faran in prijatelj ni mogel na pogreb, ker je moral v prestolnici reševati narod/seja v Parlamentu! /”. Z naslednjimi vrsticami gospodu Pilatu v spomin bi rad pomiril očitek vesti, saj svojemu veroučitelju, ki je bil v času Italije tudi moj prvi učitelj slovenščine, veliko dolgujem. In prav je, da tudi širok krog bralcev izve za tega skromnega, a zaslužnega duhovnika, ki žal ne bo naveden obravnavan v kakem leksikonu, čeprav bi to vsekakor zaslužil. Namesto v Gorico, v Škofove zavode zavode onstran krivične meje Anton Pilat, sin delavske, železničarske družine, v Štanjel so prišli iz Istre (Pazina), je bil član tiste male skupine poznejših primorskih bogoslovcev, ki so že pod Italijo odšli na gimnazijski študij v Ljubljano, v “škofove zavode” v Šentvid nad Ljubljano, namesto v Gorico ali Koper; ne glede na to, da so bili v Ljubljani za starše mnogo večji stroški in še meja je bila vmes. Mladi, talentirani kraški dijak Pilat, dober pevec in celo igralec na violino, je bil tako skupno z Želetom s Pivškega in nekaterimi drugimi deležen kakovostnega srednješolskega pouka v stari Sloveniji (Jugoslaviji).
Že s tem samim pa je dobil črno piko doma pri italijanskih oblasteh. Bogoslovje je seveda študiral v Gorici,posvečen pa je bil bil V Trstu, 2.7.1933. v istem, za Slovence nesrečnem letu (“anno XI. Era fasdsta”) je bila slovenščina v Benečiji popolnoma pregnana tudi iz cerkve, novomašnik Pilat pa je dobil prvo kaplansko službo v Solkanu, tako rekoč v Gorici. Tu je ostal šest let. Čeprav ga oblasti niso preganjale, jim je bil sumljiv zaradi svoje močne narodne zavesti, ki jo je kazal tudi na zunaj. V Solkanu je postajalo vroče, zato se mu je zdelo pametno, da bi dobil kako drugo službeno mesto. Priložnost se je pokazala, ko je bil iz Otaleža premeščen v Batuje (in potem v Brda) narodno zavedni župnik Anton Krapež.
V nekoliko odročno, a še kar veliko župnijo, v Otalež na Cerkljansko, ki se kot manjša vas ponaša z nenavadno prostorno, veličastno cerkvijo sv. Katarine (Velike) in dvema podružnicama, je tik pred vojno po šestih letih kaplanovanja torej prišel za dušnega pastirja takrat šele tridesetletni Anton Pilat. Tu je ostal kar 26 let; res ni zgradil kake cerkve, toda veliko je žrtvoval za svoje ljudi in hrabro je ob strani ljudstva vzdržal vse hude čase. Bil je osebno sila skromen, veliko let je prebil brez redne gospodinje, deloma zaradi razmer, deloma zavoljo svojega odrekanja sicer opravičljivi še tako skromni udobnosti. Čeprav nekam asketske narave, je bil odprt in prijazno družaben. Ni bilo lahko
upravljati razsežne župnije, ki je poleg Otaleža obsegala še vasi Jazne, Plužnje in Lazeč na pobočjih Bevkovega Vrha na desnem bregu Idrijce z mnogimi raztresenimi domačijami, in še strme in grapaste Masore od visokega Jelenka do Straže. Leta 1939 se je italijanska oblast najbrž oddahnila, da je mladi solkanski kaplan, zaveden Slovenec, šolan v Ljubljani, odšel iz predmestja Gorice na rob škofije in pokrajine, v “Gore”, na mejo kraljevine. Prijalo pa je tudi mlademu duhovniku s Krasa, da se reši prevelikega nadzorstva v Gorici in pride med Gorjane, čiste Slovence, kjer je blizu stara Slovenija, tam čez pa Ljubljana, kjer se je šolal in ga je privlačevala kot narodno središče.
Anton Pilat se je rodil 11. oktobra 1909 v ponosnem zgodovinskem in spomenikov polnem Štanjelu, ki je z bližnjo okolico dal še druga dva znamenita duhovnika, dr. Antona Mahniča in Jožeta Abrama, da drugih znanih osebnosti ne omenjamo. Anton Pilat spada v tisto ugledno vrsto primorskih duhovnikov, ki so v letih Italije pod fašistično nadvlado bodrili slovensko zavest svojega verskega občestva in v času druge svetovne vojne oziroma v NOB stali na strani svojega ljudstva ter ob lastni nevarnosti reševali pred okupatorji posameznike, včasih cele vasi. Vse te in podobne zasluge pa nekaterih duhovnikov niso obranile pred preganjanji in šikaniranjem s strani “ljudske” (beri: komunistične) oblasti, ki je po vojni priredila nekaj več ali manj montiranih procesov z zelo hudimi obsodbami (glej: Jožko Kragelj, Moje ječe), ves čas pa gledala duhovnikom pod prste in jih na podlagi ovadb za navidezne ali resnične “prekrške” tudi kaznovala. Letos spomladi (16. aprila) smo obhajali 20. obletnico smrti zelo zaslužnega, a tudi izredno skromnega “gospoda Pilata”, kot so ga splošno imenovali. Ob njegovem pogrebu leta 1991 v Štanjelu me žal ni bilo zraven. To mi je zameril tudi njegov prijatelj sobrat, sedaj že sedem let pokojni msgr. Franc Rupnik iz Zadloga pri Črnem Vrhu nad Idrijo. Ko je bil dekan v Kobaridu, je v beneško- slovenski štirinajstdnevnik Dom o njem napisal nekrolog, v katerem me je prijateljsko pokaral, da ” tudi njegov/Pilatov/ faran in prijatelj ni mogel na pogreb, ker je moral v prestolnici reševati narod/seja v Parlamentu! /”. Z naslednjimi vrsticami gospodu Pilatu v spomin bi rad pomiril očitek vesti, saj svojemu veroučitelju, ki je bil v času Italije tudi moj prvi učitelj slovenščine, veliko dolgujem. In prav je, da tudi širok krog bralcev izve za tega skromnega, a zaslužnega duhovnika, ki žal ne bo naveden obravnavan v kakem leksikonu, čeprav bi to vsekakor zaslužil. Namesto v Gorico, v Škofove zavode zavode onstran krivične meje Anton Pilat, sin delavske, železničarske družine, v Štanjel so prišli iz Istre (Pazina), je bil član tiste male skupine poznejših primorskih bogoslovcev, ki so že pod Italijo odšli na gimnazijski študij v Ljubljano, v “škofove zavode” v Šentvid nad Ljubljano, namesto v Gorico ali Koper; ne glede na to, da so bili v Ljubljani za starše mnogo večji stroški in še meja je bila vmes. Mladi, talentirani kraški dijak Pilat, dober pevec in celo igralec na violino, je bil tako skupno z Želetom s Pivškega in nekaterimi drugimi deležen kakovostnega srednješolskega pouka v stari Sloveniji (Jugoslaviji).
Že s tem samim pa je dobil črno piko doma pri italijanskih oblasteh. Bogoslovje je seveda študiral v Gorici,posvečen pa je bil bil V Trstu, 2.7.1933. v istem, za Slovence nesrečnem letu (“anno XI. Era fasdsta”) je bila slovenščina v Benečiji popolnoma pregnana tudi iz cerkve, novomašnik Pilat pa je dobil prvo kaplansko službo v Solkanu, tako rekoč v Gorici. Tu je ostal šest let. Čeprav ga oblasti niso preganjale, jim je bil sumljiv zaradi svoje močne narodne zavesti, ki jo je kazal tudi na zunaj. V Solkanu je postajalo vroče, zato se mu je zdelo pametno, da bi dobil kako drugo službeno mesto. Priložnost se je pokazala, ko je bil iz Otaleža premeščen v Batuje (in potem v Brda) narodno zavedni župnik Anton Krapež.
V nekoliko odročno, a še kar veliko župnijo, v Otalež na Cerkljansko, ki se kot manjša vas ponaša z nenavadno prostorno, veličastno cerkvijo sv. Katarine (Velike) in dvema podružnicama, je tik pred vojno po šestih letih kaplanovanja torej prišel za dušnega pastirja takrat šele tridesetletni Anton Pilat. Tu je ostal kar 26 let; res ni zgradil kake cerkve, toda veliko je žrtvoval za svoje ljudi in hrabro je ob strani ljudstva vzdržal vse hude čase. Bil je osebno sila skromen, veliko let je prebil brez redne gospodinje, deloma zaradi razmer, deloma zavoljo svojega odrekanja sicer opravičljivi še tako skromni udobnosti. Čeprav nekam asketske narave, je bil odprt in prijazno družaben. Ni bilo lahko
upravljati razsežne župnije, ki je poleg Otaleža obsegala še vasi Jazne, Plužnje in Lazeč na pobočjih Bevkovega Vrha na desnem bregu Idrijce z mnogimi raztresenimi domačijami, in še strme in grapaste Masore od visokega Jelenka do Straže. Leta 1939 se je italijanska oblast najbrž oddahnila, da je mladi solkanski kaplan, zaveden Slovenec, šolan v Ljubljani, odšel iz predmestja Gorice na rob škofije in pokrajine, v “Gore”, na mejo kraljevine. Prijalo pa je tudi mlademu duhovniku s Krasa, da se reši prevelikega nadzorstva v Gorici in pride med Gorjane, čiste Slovence, kjer je blizu stara Slovenija, tam čez pa Ljubljana, kjer se je šolal in ga je privlačevala kot narodno središče.
SKOKI ČEZ RAPALSKO MEJO
Seveda je moral biti skrajno previden tudi v Otaležu (po domače se reče “v Otaležih”, in še to v narečnem izgovoru), saj je bila tu orožniška postaja (nova “karabinjerska kasarna”) pa še maloštevilna posadka fašistične obmejne milice (MVSN – Milizia conhnaria), med temi je bil eden celo poročen z Idrijčanko. Izposloval si je potni list in kot utemeljitev prepričljivo navedel, da bi rad spravil v red matične knjige, status animarum, in druge zadeve, ki so nastale zaradi dejstva, da je nova meja iz leta 1920 razkosala župnije Leskovca, Nova Oselica, Žiri in Rovte v ljubljanski škofiji in njene dele pripojila Italiji. Ko je prišel v Otalež, je že imel motorno kolo Moto-Guzzi; po ozki makadamski, sicer dobro oskrbovani cesti skozi Jazne, Ledine in čez Razpotje se je večkrat odpravljal na pot v obmejne kraje onstran konfina aligrence, meje, ki je imela reden prehod v Osojnici pri Žireh, slabih 15 km od Otaleža (tam še stoji “okameneli” spomin na mejo, posebni mejnik, cippo speciale, 39/XXX). Vendar se ni dolgo mudil na obiskih pri sosednjih sobratih v župniščih onstran meje, ampak jo je vedno mahnil še v Ljubljano. Mnogo let pozneje mi je pripovedoval, kako so mu sledili ovaduhi, ki so delali za italijanski konzulat v Ljubljani; ti so v Grand Hotelu Union, Hotelu Slon in po raznih gostiščih neprestano zalezovali goste s Primorskega. A gospod Pilat je bil vajen previdnosti. Za te njegove kratke, tajne izlete v Jugoslavijo njegovi farani sploh niso vedeli. Otroci, ki smo hodili k nauku v zakristijo, “žagrad”, cerkve svete Katarine, smo tam in v cerkvi živeli posebno – slovensko življenje, kot so ga tod živeli pod Avstrijo, ko so imeli izjemno sposobnega učitelja Huberta Močnika, ali pa deloma še pod Italijo, dokler so še imeli domače učitelje, kot sta bila Alojzij Kokošar in Marija Rutar, medtem ko so bile v tridesetih letih šole po vaseh in tudi naša mala šola ob Idrijci, ki se jeimenovala Scuola elementare Nazario Sauio Trauni di Circhina in je imela dve sobici nad gostilno in trgovino na Travniku (na Logu),strogo italijanske in povrh še fašistične: tu se niti med sabo nismo smeli pogovarjati po slovensko, a se te prepovedi nismo držali, saj se je učiteljica skoraj bolj bala nas kot mi nje. Mimo grede: nihče od nas ni vedel, da je bil sv. Nazarij, svetnik iz 6. stoletja, koprski zavetnik in da je po njem dobil ime avstro-ogrski mornariški častnik, Koprčan Nazario Sauro, ki je med prvo vojsko prešel na italijansko stran in ga je Avstrija zaradi “izdajstva” dala usmrtiti. Verouk je postal naša slovenska šola. Naša slovenska šola pa je bila pravzaprav “nauk” v cerkvi, tako kot je v dobi fašističnega nacionalističnega pritiska nakazoval nadškof Sedej. Tu smo se poleg katekizma in molitev učili slovenskega petja, seveda cerkvenega; gospod Pilat je bil namreč zelo navdušen za petje. Še se spominjam zeleno vezanih pesmaric s črnim robom, ki jih je pripravljal znani duhovnik in skladatelj Vinko Vodopivec, izdajala pa Goriška Mohorjeva družba; in seveda tudi dobrih in lepih pevk, kot je bila Dorica Bašljeva. Kdor doma ni imel slovenskih knjig, takih je bilo sicer izredno malo, je bil zanj Katekizem edina tiskana slovenska beseda. Kolikokrat sem prebiral napise na podobah Križevega pota, na glavnem oltarju {Sv. Katarina, prosi za nas!), na obeh spovednicah, na kamnitih tablah ob cerkvenih vratih in na nagrobnikih župniku Kosu in učitelju Kokošarju; ta je zaradi prehlada ali pljučnice umrl mlad, star komaj 28 let; na lepem nagrobniku, drzno postavljenem leta 1926, v času nasilnega fašizma, je pisalo: Kar moči ti dalo je nebo, vse posvetil si mladini, vse posvetil domovini, na gasilskem domu v Plužnjah je bil nad vrati lok z velikim napisom oziroma geslom, še iz leta 1908: BOGU V ČAST, BLIŽNJEMU NA POMOČ! Slovenskih napisov v javnosti sploh ni bilo, razen, da si, če si natančno pogledal, na neki hiši pod beležem še zaznal dvojezični napis Trattoria – Gostilna in Negozio – Trgovina. Zato so se nam zdeli skoraj javni in kot protest že vezeni napisi na kuhinjskih stenskih okrasnih prtih slovenskih gospodinj, ki so se skoraj povsod glasili: Naj človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče! Enkrat pa je celo italijanska oblast, s karabinjerji na čelu, prišla na dan z dvojezičnim tiskanim odlokom obvestilom (Ordine di sgombero-
Ukaz za izpraznjenje), to je bilo ob vojnem napadu na kraljevino Jugoslavijo prve dni aprila 1941. Drugače je bila zunaj doma vsepovsod sama italijanščina, sploh pa pisana! Slovenščina, kateri je pripadal tudi naš domači cerkljanski otaleški govor, je bila za nas skoraj sveti jezik. Italijanščine, ki je gospodovala v šoli in v javnosti, se je moral posluževati na redke čase tudi naš župnik Pilat. Včasih, če je videl za vrati stati več vojaških oseb s peresi na klobuku ali v črnih uniformah z rdečimi progami na hlačah in belimi nabojnicami, je prebral tudi evangeljski odlomek v italijanščini (še se spominjam njegovih besed: …dal Vangelo di San Matteo…). Podkrepljeni s slovensko jezikovno zavestjo, ki smo jo vpijali pri nauku (verouku), smo italijanščino, brez kake poučitve, sami šteli za sicer neki uradni, a nam tuji, ne preveč prijazni jezik. Pravi jezik, edini vreden imena, je bila za nas slovenščina gospoda Pilata! Ko nam je “gospod” razlagal Sveto pismo z velikih poslikanih tabel iz lepenke in govoril o Mojzesu, se nam je zdelo, da je tudi Mojzes govoril slovensko! Vse drugače, kot pa je bilo v šoli, ko je učiteljica D’Urso Concetta, Sicilijanka, doma iz mesta pod Etno, histerično vpila: Ragazzi, non parlareindialetto, e’proibito! Ni rekla, da je prepovedana slovenščina, to je štela le kot sramoten dialekt, sama ni vedela od kakšnega jezika. V italijanskih osnovnih šolah je bilo prepovedano sploh vsako narečje, dovoljena je bila le čista italijanščina. Fašisti so sovražili vse tuje črke, posebno seveda tiste slovenske č-ž-š, a grdo so gledali tudi na k (kappa) in zlasti j (i lungo, jota), še Jugoslavia so pisali Iugoslavia). “Nauk” gospoda Pilata je včasih prišel nadzorovat prodekan gospod Ivan Mozetič, pozneje znani zdravilničar iz Ravni, mož nizke postave, ki se je vozil na ženskem kolesu zaradi nerodne duhovne obleke in je bil na kvesturi v Gorici in povsod pri orožnikih in policiji zapisan kot antifašist in vnet slovenski nacionalist. Tudi on je lahko uvidel, da je bil Pilatov “nauk” hkrati tudi dobra ura slovenščine, za kar se je do svoje smrti, kot rečeno, zavzemal in bojeval nadškof Sedej.
Seveda je moral biti skrajno previden tudi v Otaležu (po domače se reče “v Otaležih”, in še to v narečnem izgovoru), saj je bila tu orožniška postaja (nova “karabinjerska kasarna”) pa še maloštevilna posadka fašistične obmejne milice (MVSN – Milizia conhnaria), med temi je bil eden celo poročen z Idrijčanko. Izposloval si je potni list in kot utemeljitev prepričljivo navedel, da bi rad spravil v red matične knjige, status animarum, in druge zadeve, ki so nastale zaradi dejstva, da je nova meja iz leta 1920 razkosala župnije Leskovca, Nova Oselica, Žiri in Rovte v ljubljanski škofiji in njene dele pripojila Italiji. Ko je prišel v Otalež, je že imel motorno kolo Moto-Guzzi; po ozki makadamski, sicer dobro oskrbovani cesti skozi Jazne, Ledine in čez Razpotje se je večkrat odpravljal na pot v obmejne kraje onstran konfina aligrence, meje, ki je imela reden prehod v Osojnici pri Žireh, slabih 15 km od Otaleža (tam še stoji “okameneli” spomin na mejo, posebni mejnik, cippo speciale, 39/XXX). Vendar se ni dolgo mudil na obiskih pri sosednjih sobratih v župniščih onstran meje, ampak jo je vedno mahnil še v Ljubljano. Mnogo let pozneje mi je pripovedoval, kako so mu sledili ovaduhi, ki so delali za italijanski konzulat v Ljubljani; ti so v Grand Hotelu Union, Hotelu Slon in po raznih gostiščih neprestano zalezovali goste s Primorskega. A gospod Pilat je bil vajen previdnosti. Za te njegove kratke, tajne izlete v Jugoslavijo njegovi farani sploh niso vedeli. Otroci, ki smo hodili k nauku v zakristijo, “žagrad”, cerkve svete Katarine, smo tam in v cerkvi živeli posebno – slovensko življenje, kot so ga tod živeli pod Avstrijo, ko so imeli izjemno sposobnega učitelja Huberta Močnika, ali pa deloma še pod Italijo, dokler so še imeli domače učitelje, kot sta bila Alojzij Kokošar in Marija Rutar, medtem ko so bile v tridesetih letih šole po vaseh in tudi naša mala šola ob Idrijci, ki se jeimenovala Scuola elementare Nazario Sauio Trauni di Circhina in je imela dve sobici nad gostilno in trgovino na Travniku (na Logu),strogo italijanske in povrh še fašistične: tu se niti med sabo nismo smeli pogovarjati po slovensko, a se te prepovedi nismo držali, saj se je učiteljica skoraj bolj bala nas kot mi nje. Mimo grede: nihče od nas ni vedel, da je bil sv. Nazarij, svetnik iz 6. stoletja, koprski zavetnik in da je po njem dobil ime avstro-ogrski mornariški častnik, Koprčan Nazario Sauro, ki je med prvo vojsko prešel na italijansko stran in ga je Avstrija zaradi “izdajstva” dala usmrtiti. Verouk je postal naša slovenska šola. Naša slovenska šola pa je bila pravzaprav “nauk” v cerkvi, tako kot je v dobi fašističnega nacionalističnega pritiska nakazoval nadškof Sedej. Tu smo se poleg katekizma in molitev učili slovenskega petja, seveda cerkvenega; gospod Pilat je bil namreč zelo navdušen za petje. Še se spominjam zeleno vezanih pesmaric s črnim robom, ki jih je pripravljal znani duhovnik in skladatelj Vinko Vodopivec, izdajala pa Goriška Mohorjeva družba; in seveda tudi dobrih in lepih pevk, kot je bila Dorica Bašljeva. Kdor doma ni imel slovenskih knjig, takih je bilo sicer izredno malo, je bil zanj Katekizem edina tiskana slovenska beseda. Kolikokrat sem prebiral napise na podobah Križevega pota, na glavnem oltarju {Sv. Katarina, prosi za nas!), na obeh spovednicah, na kamnitih tablah ob cerkvenih vratih in na nagrobnikih župniku Kosu in učitelju Kokošarju; ta je zaradi prehlada ali pljučnice umrl mlad, star komaj 28 let; na lepem nagrobniku, drzno postavljenem leta 1926, v času nasilnega fašizma, je pisalo: Kar moči ti dalo je nebo, vse posvetil si mladini, vse posvetil domovini, na gasilskem domu v Plužnjah je bil nad vrati lok z velikim napisom oziroma geslom, še iz leta 1908: BOGU V ČAST, BLIŽNJEMU NA POMOČ! Slovenskih napisov v javnosti sploh ni bilo, razen, da si, če si natančno pogledal, na neki hiši pod beležem še zaznal dvojezični napis Trattoria – Gostilna in Negozio – Trgovina. Zato so se nam zdeli skoraj javni in kot protest že vezeni napisi na kuhinjskih stenskih okrasnih prtih slovenskih gospodinj, ki so se skoraj povsod glasili: Naj človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče! Enkrat pa je celo italijanska oblast, s karabinjerji na čelu, prišla na dan z dvojezičnim tiskanim odlokom obvestilom (Ordine di sgombero-
Ukaz za izpraznjenje), to je bilo ob vojnem napadu na kraljevino Jugoslavijo prve dni aprila 1941. Drugače je bila zunaj doma vsepovsod sama italijanščina, sploh pa pisana! Slovenščina, kateri je pripadal tudi naš domači cerkljanski otaleški govor, je bila za nas skoraj sveti jezik. Italijanščine, ki je gospodovala v šoli in v javnosti, se je moral posluževati na redke čase tudi naš župnik Pilat. Včasih, če je videl za vrati stati več vojaških oseb s peresi na klobuku ali v črnih uniformah z rdečimi progami na hlačah in belimi nabojnicami, je prebral tudi evangeljski odlomek v italijanščini (še se spominjam njegovih besed: …dal Vangelo di San Matteo…). Podkrepljeni s slovensko jezikovno zavestjo, ki smo jo vpijali pri nauku (verouku), smo italijanščino, brez kake poučitve, sami šteli za sicer neki uradni, a nam tuji, ne preveč prijazni jezik. Pravi jezik, edini vreden imena, je bila za nas slovenščina gospoda Pilata! Ko nam je “gospod” razlagal Sveto pismo z velikih poslikanih tabel iz lepenke in govoril o Mojzesu, se nam je zdelo, da je tudi Mojzes govoril slovensko! Vse drugače, kot pa je bilo v šoli, ko je učiteljica D’Urso Concetta, Sicilijanka, doma iz mesta pod Etno, histerično vpila: Ragazzi, non parlareindialetto, e’proibito! Ni rekla, da je prepovedana slovenščina, to je štela le kot sramoten dialekt, sama ni vedela od kakšnega jezika. V italijanskih osnovnih šolah je bilo prepovedano sploh vsako narečje, dovoljena je bila le čista italijanščina. Fašisti so sovražili vse tuje črke, posebno seveda tiste slovenske č-ž-š, a grdo so gledali tudi na k (kappa) in zlasti j (i lungo, jota), še Jugoslavia so pisali Iugoslavia). “Nauk” gospoda Pilata je včasih prišel nadzorovat prodekan gospod Ivan Mozetič, pozneje znani zdravilničar iz Ravni, mož nizke postave, ki se je vozil na ženskem kolesu zaradi nerodne duhovne obleke in je bil na kvesturi v Gorici in povsod pri orožnikih in policiji zapisan kot antifašist in vnet slovenski nacionalist. Tudi on je lahko uvidel, da je bil Pilatov “nauk” hkrati tudi dobra ura slovenščine, za kar se je do svoje smrti, kot rečeno, zavzemal in bojeval nadškof Sedej.
GREGORČIČEVA STOLETNICA MED VOJNO
LETA 1944
Partizanstvo je zajelo tudi otaleške vasi. Podstrešje zvonika cerkve sv. Katarine je še pred razpadom Italije postalo skladišče “upornikov”, kar je bilo nevarno tudi za župnika. Gospod Pilat je na razne načine kazal simpatije za partizane, ki jih je štel za narodno vojsko, in ko je Cerkljansko postalo osvobojeno ozemlje, čeprav v stalni nevarnosti pred vdorom Nemcev in njihovih zaveznikov iz Idrije, pred ofenzivami, ki so jim Italijani še pravili “rastrellamento”, domačini pa sedaj že bolj po srbsko “hajka”, smo tudi v Otaležu in sosednjih vaseh živeli posebno življenje. Imeli smo slovensko (partizansko) šolo, hodili smo na “mitinge”, cerkveno življenje pa je redno potekalo. K nauku v Otalež je hodilo tudi nekaj otrok “iz Jugoslavije” čez razminirano nekdanjo jugoslovansko, tedaj že nekdanjo italijansko- rajhovsko mejo z “one”, osliške strani, ker so jim slovenskega duhovnika pregnali Nemci; med otroki z one strani je bil tudi moj vrstnik, poznejši frančiškanski pater Filip Rupnik, po starših iz Črnega Vrha, ki zdaj deluje v Novi Štifti pri Ribnici, prej pa je vodil svetišči na Sv. Gori in na Sv. Višarjah in kot pater prebil več let v Avstraliji. Splošna zavzetost ljudi za NOB je bila precej prizadeta ob nasilnem poboju petnajsterice na Lajšah, med katerimi sta bila tudi oba cerkljanska kaplana, Piščanc in Sluga. Pilatov farovž je med vojno postal ne le farno versko središče, ampak pravo kulturno žarišče. Župnika so večkrat obiskovali posamezni partizanski vodje. Pri gospodu pa je tudi stanovala župnikova sestra Ivanka; mlada učiteljica je prišla iz požganega Štanjela in je v Otaležu pri bratu dobila zatočišče. Vodila je partizansko šolo. Takoj po kapitulaciji Italije je nekaj časa poučeval tudi tedanji bogoslovec Janez Filipič. Na Travniku je poučevala domača hči Ivanka Razpet, ki je imela za sabo gospodinjski tečaj slovenskih šolskih sester v Tomaju. Pilatov brat Joahim, po poklicu čevljar, pravili smo mu Johan, ki ni bil pri vojakih zaradi manjše invalidnosti, je učil igre, besede režiser mi še nismo poznali. Skupaj z organistom (“orlistom”) – pevovodjem Mohorjem (Pavšičem) ter Jernejem Lapanjo in drugimi, ki so bili vešči društvenega prosvetnega življenja po prvi svetovni vojni na Primorskem do zatrtja, in nekaterimi drugimi – je pripravljal pogoste kulturne prireditve, ki smo jih imenovali kar “igre” ali “mitinge”; na njih je v Ambrožičevem Salonu ali v gostilni “Pri Jerebu” med točkami sporeda vedno bil tudi nagovor kakega komisarja v partizanski uniformi. Lepe so bile prireditve v Plužnjah, kjer so gospodarsko poslopje pri Grudnu ali pa pri Maruškovcu opremili in okrasili oder s slikanimi kulisami in sveže dišečimi smrekovimi vejami. Učiteljiščnik Maks Pagon je razložil vsebino igre, Valovnčer, po vojni so mu pravili “Veseličk”, pa je nategoval svoj meh. Mladih moških, razen nekaj partizanov, po navadi iz Vojkove brigade (v Plužnjah je nekaj dni počivala tudi garibaldinska brigada, po večini so bili Furlani), skoraj ni bilo in dekleta so igrala tudi moške vloge, pri plesu pa so si pomagale z vrstnicami ali nerodnimi in sramežljivimi nedoraslimi dečki, kakršen sem bil jaz. Nekaj posebnega je bila proslava stoletnice goriškega slavčka, Simona Gregorčiča. Partizansko šolstvo in kulturniki na Cerkljanskem so organizirali kar dvanajst Gregorčičevih proslav, najmogočnejša je bila seveda v Cerknem. Pa tudi naša v Otaležu je bila dobro pripravljena. Med različnimi točkami zborovskega petja in nastopi deklamatorjev (s “kretnjami”) ter “živo sliko” je bila na vrsti tudi igrica Mala pevka. Dobil sem vlogo pastirčka, ki je v nekem prizoru moral zapeti. Ker tega nisem znal, še manj pa maral, smo zagato rešili tako, da je pesmico zapela sošolka, skrita za kulisami, jaz pa sem le odpiral usta. Takrat še nismo vedeli, kaj je playback, a smo ga že izvajali, seveda brez elektronsko-akustične tehnike! Nemci so požgali nekaj hiš v vasi, grozili so tudi župniku Pilatu, a se je izmazal z znanjem nemščine, ki se je je bil dobro naučil v Škofovih zavodih. S prepričljivim nastopom je dosegel, da niso požgali cerkve in ostalih hiš in da so spustili nekaj moških. Msgr. Janez Filipič, doma iz Lazca v otaleški župniji, ki je leta 1969 zgradil novo cerkev v Idriji, je v svoji domoznanski knjigi Otalež, izšla je leta 1996, v kratki oznaki otaleških
duhovnikov o Pilatu zapisal tudi tole: “V Otaležu je preživel težka leta druge svetovne vojne in veri nenaklonjen čas po njej. Osebno je bil skromen, pomagal pa je faranom zlasti ob napadu Nemcev, ker je obvladal njihov jezik”. Podobno ima o Pilatu v svojih neobjavljenih spisih zabeleženo tudi Marica Lemut iz Ajdovščine oziroma Štanjela. Spopadi z Nemci so pustili za sabo številne padle, ki jih je vedno spoštljivo pokopal gospod Pilat, prisostvovali smo vsi njegovi “naukarji”, a takrat že kot “pionirji”. Skrbel je tudi za identiteto padlih in po vojni je marsikatere svojce rešil mučnega iskanja podatkov.
LETA 1944
Partizanstvo je zajelo tudi otaleške vasi. Podstrešje zvonika cerkve sv. Katarine je še pred razpadom Italije postalo skladišče “upornikov”, kar je bilo nevarno tudi za župnika. Gospod Pilat je na razne načine kazal simpatije za partizane, ki jih je štel za narodno vojsko, in ko je Cerkljansko postalo osvobojeno ozemlje, čeprav v stalni nevarnosti pred vdorom Nemcev in njihovih zaveznikov iz Idrije, pred ofenzivami, ki so jim Italijani še pravili “rastrellamento”, domačini pa sedaj že bolj po srbsko “hajka”, smo tudi v Otaležu in sosednjih vaseh živeli posebno življenje. Imeli smo slovensko (partizansko) šolo, hodili smo na “mitinge”, cerkveno življenje pa je redno potekalo. K nauku v Otalež je hodilo tudi nekaj otrok “iz Jugoslavije” čez razminirano nekdanjo jugoslovansko, tedaj že nekdanjo italijansko- rajhovsko mejo z “one”, osliške strani, ker so jim slovenskega duhovnika pregnali Nemci; med otroki z one strani je bil tudi moj vrstnik, poznejši frančiškanski pater Filip Rupnik, po starših iz Črnega Vrha, ki zdaj deluje v Novi Štifti pri Ribnici, prej pa je vodil svetišči na Sv. Gori in na Sv. Višarjah in kot pater prebil več let v Avstraliji. Splošna zavzetost ljudi za NOB je bila precej prizadeta ob nasilnem poboju petnajsterice na Lajšah, med katerimi sta bila tudi oba cerkljanska kaplana, Piščanc in Sluga. Pilatov farovž je med vojno postal ne le farno versko središče, ampak pravo kulturno žarišče. Župnika so večkrat obiskovali posamezni partizanski vodje. Pri gospodu pa je tudi stanovala župnikova sestra Ivanka; mlada učiteljica je prišla iz požganega Štanjela in je v Otaležu pri bratu dobila zatočišče. Vodila je partizansko šolo. Takoj po kapitulaciji Italije je nekaj časa poučeval tudi tedanji bogoslovec Janez Filipič. Na Travniku je poučevala domača hči Ivanka Razpet, ki je imela za sabo gospodinjski tečaj slovenskih šolskih sester v Tomaju. Pilatov brat Joahim, po poklicu čevljar, pravili smo mu Johan, ki ni bil pri vojakih zaradi manjše invalidnosti, je učil igre, besede režiser mi še nismo poznali. Skupaj z organistom (“orlistom”) – pevovodjem Mohorjem (Pavšičem) ter Jernejem Lapanjo in drugimi, ki so bili vešči društvenega prosvetnega življenja po prvi svetovni vojni na Primorskem do zatrtja, in nekaterimi drugimi – je pripravljal pogoste kulturne prireditve, ki smo jih imenovali kar “igre” ali “mitinge”; na njih je v Ambrožičevem Salonu ali v gostilni “Pri Jerebu” med točkami sporeda vedno bil tudi nagovor kakega komisarja v partizanski uniformi. Lepe so bile prireditve v Plužnjah, kjer so gospodarsko poslopje pri Grudnu ali pa pri Maruškovcu opremili in okrasili oder s slikanimi kulisami in sveže dišečimi smrekovimi vejami. Učiteljiščnik Maks Pagon je razložil vsebino igre, Valovnčer, po vojni so mu pravili “Veseličk”, pa je nategoval svoj meh. Mladih moških, razen nekaj partizanov, po navadi iz Vojkove brigade (v Plužnjah je nekaj dni počivala tudi garibaldinska brigada, po večini so bili Furlani), skoraj ni bilo in dekleta so igrala tudi moške vloge, pri plesu pa so si pomagale z vrstnicami ali nerodnimi in sramežljivimi nedoraslimi dečki, kakršen sem bil jaz. Nekaj posebnega je bila proslava stoletnice goriškega slavčka, Simona Gregorčiča. Partizansko šolstvo in kulturniki na Cerkljanskem so organizirali kar dvanajst Gregorčičevih proslav, najmogočnejša je bila seveda v Cerknem. Pa tudi naša v Otaležu je bila dobro pripravljena. Med različnimi točkami zborovskega petja in nastopi deklamatorjev (s “kretnjami”) ter “živo sliko” je bila na vrsti tudi igrica Mala pevka. Dobil sem vlogo pastirčka, ki je v nekem prizoru moral zapeti. Ker tega nisem znal, še manj pa maral, smo zagato rešili tako, da je pesmico zapela sošolka, skrita za kulisami, jaz pa sem le odpiral usta. Takrat še nismo vedeli, kaj je playback, a smo ga že izvajali, seveda brez elektronsko-akustične tehnike! Nemci so požgali nekaj hiš v vasi, grozili so tudi župniku Pilatu, a se je izmazal z znanjem nemščine, ki se je je bil dobro naučil v Škofovih zavodih. S prepričljivim nastopom je dosegel, da niso požgali cerkve in ostalih hiš in da so spustili nekaj moških. Msgr. Janez Filipič, doma iz Lazca v otaleški župniji, ki je leta 1969 zgradil novo cerkev v Idriji, je v svoji domoznanski knjigi Otalež, izšla je leta 1996, v kratki oznaki otaleških
duhovnikov o Pilatu zapisal tudi tole: “V Otaležu je preživel težka leta druge svetovne vojne in veri nenaklonjen čas po njej. Osebno je bil skromen, pomagal pa je faranom zlasti ob napadu Nemcev, ker je obvladal njihov jezik”. Podobno ima o Pilatu v svojih neobjavljenih spisih zabeleženo tudi Marica Lemut iz Ajdovščine oziroma Štanjela. Spopadi z Nemci so pustili za sabo številne padle, ki jih je vedno spoštljivo pokopal gospod Pilat, prisostvovali smo vsi njegovi “naukarji”, a takrat že kot “pionirji”. Skrbel je tudi za identiteto padlih in po vojni je marsikatere svojce rešil mučnega iskanja podatkov.
SOCIALIST PO SRCU
Župnik Pilat (ta priimek nam je vedno klical v spomin Poncija Pilata, čeprav mu ni bil prav nič podoben, ne po vlogi ne po značaju) je vse svoje otaleško obdobje, šestindvajset let, pošteno služil zaupani m u čredi, čeprav moji rojaki kot verniki v večini niso bili prav zgledni in tudi gospodu niso vračali, kar jim je on v drugačni obliki tako bogato naklanjal. Bera je bila bolj skromna. Znano je, da je ob splošnem pomanjkanju kdaj kakšne priboljške, ki so jih namenili samo njemu, dobrohotno razdelil med druge, ki so bili manj potrebni od njega. Bil je vsem na uslugo s svojim mnogovrstnim znanjem in s svojo uradno avtoriteto. Ljudem je v času brezvladja 1943- 1945 ali “osvobojenega ozemlja”, ko je delovala
od pobegle civilne in nove okupatorske oblasti nepriznana partizanska oblast (NOO-ji), izstavljal razna potrdila o družinskem stanju. S takim potrdilom in partizansko prepustnico,
ki pa si jo moral dobro skritipred Nemci, domobranci ali “republikini”, ki so mogočnim železniškim viaduktom iz leta 1906 stražili na Bači Pri Modreju, si na primer lahko šel v
Gorico in tam na posebnem uradu, ki je v Morellijevi ulici posloval za “partizanske” občine v goriški pokrajini, dobil živilske nakaznice (carte annonarie)!Imel je izreden človeško socialni čut, zavestno je sledil Kristusu. Bil je socialist po srcu, socializma pa ni oznanjal, ampak ga je skušal živeti v svojem osebnem življenju. Zato se nisem prav nič čudil, ko sem pred nekaj leti v debeli knjigi dr. Egona Pelikana o primorski duhovščini pod fašizmom “črno na belem” ugotovil, da je Anton Pilat pripadal tajni krščansko socialni organizaciji
duhovnikov (Egon Pelikan, Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom. Nova revija 2002.). S tem pa se tudi po vojni ni nikoli ponašal. Za to sploh ni nihče vedel, razen
tistih, ki so bili zraven. Skozi ves čas pod Italijo in še med vojno se je junaško držal na strani svojega ljudstva. V spominu starejših rodov je ostal zapisan kot ljudski duhovnik trdnega, nekoliko svojskega značaja; čeprav zvesto povezan in usklajen s cerkvenimi pravili, je bil hkrati reformnega in razvidno demokratičnega duha. Širokosrčen je bil tudi
do neverujočih ali šibkih kristjanov in nikomur ni odklanjal krščanskega pogreba, če le ni šlo za nesprejemljiv primer. Po vojni,ko so se vsi hvalili, kaj so dali za “narod”, se je upravičeno čutil nekoliko zagrenjenega. Svojega “gospoda” so domačini zelo cenili, saj jim je pomagal v mnogih zadevah, tehničnih, pa tudi z zdravstvenimi nasveti; na
tem področju je bil namreč kar dobro razgledan, saj je prijateljeval z legendarnim cerkljanskim zdravnikom dr. Steklaso, v župnišču v Otaležu pa je nekaj časa delovala celo zdravstvena ambulanta. S svojim sošolcem, poznejšim škofom Janezom Jenkom , sta, kljub zelo različnim a značajema,imela korektne odnose. Pilat, rojen sicer na skalnem Krasu
pokov Štanjelu, je bil mehka primorska duša, s čustveno sproščenostjo, Jenko, doma z bogatega Sorškega polja, pa je bil jasen, a gorenjsko resen in oster v sodbah, nagnjen k odločnosti. “Zato sem pa škof”, je nekoč izjavil primariju Jožetu Felcu v pogovoru, ko je “na Griču” obiskal pacienta, svojega duhovnika. Zaznamovala ju je tudi življenjska usoda. Medtem ko je Jenko dosegel škofovsko čast, je Pilat, ki se je počutil v Cerkvi nekakšen proletarec, na stara leta prišel na malo župnijo v Vipavsko dolino, na Vogrsko. Čeprav v Otaležu zanj osebno ni bilo vse dobro, mu je bila selitev na stara leta nekam mučna. Na Vogrskem se ni prav dobro počutil, četudi so ga Vogrini, njegovi novi farani, lepo sprejeli. Ne vem, ali je bilo tu ali že v Renčah, kamor je ob upokojitvi leta 1980 prišel k župniku Francu Srebrniču v pomoč, ko so m u neki mladi ljudje celo omogočili, da je brez stroškov prišel do avtom obila, fička iz druge roke, saj je njegov motor Guzzi bil že iztrošen, sam pa je bil tudi bolj primeren za vožnjo z avtom kot z motornim kolesom. Krajše obdobje je preživel pri lazaristih na Mirenskem Gradu, kjer je izdihnil 16. aprila 1991. Bog mu daj mir! Tudi o njegovih občasnih boleznih, ki si jih je po navadi kar sam pozdravil, so krožile razne anekdote. Ko ga je nekoč bolnega in samega obiskal dr. Kostadinovič, se m u je Pilat pohvalil: “Tri dni nisem nič jedel, saj je to dobro, ali ne”? Zdravnik m u je odgovoril:
“Ne, ni dobro, samo poceni je”!
Župnik Pilat (ta priimek nam je vedno klical v spomin Poncija Pilata, čeprav mu ni bil prav nič podoben, ne po vlogi ne po značaju) je vse svoje otaleško obdobje, šestindvajset let, pošteno služil zaupani m u čredi, čeprav moji rojaki kot verniki v večini niso bili prav zgledni in tudi gospodu niso vračali, kar jim je on v drugačni obliki tako bogato naklanjal. Bera je bila bolj skromna. Znano je, da je ob splošnem pomanjkanju kdaj kakšne priboljške, ki so jih namenili samo njemu, dobrohotno razdelil med druge, ki so bili manj potrebni od njega. Bil je vsem na uslugo s svojim mnogovrstnim znanjem in s svojo uradno avtoriteto. Ljudem je v času brezvladja 1943- 1945 ali “osvobojenega ozemlja”, ko je delovala
od pobegle civilne in nove okupatorske oblasti nepriznana partizanska oblast (NOO-ji), izstavljal razna potrdila o družinskem stanju. S takim potrdilom in partizansko prepustnico,
ki pa si jo moral dobro skritipred Nemci, domobranci ali “republikini”, ki so mogočnim železniškim viaduktom iz leta 1906 stražili na Bači Pri Modreju, si na primer lahko šel v
Gorico in tam na posebnem uradu, ki je v Morellijevi ulici posloval za “partizanske” občine v goriški pokrajini, dobil živilske nakaznice (carte annonarie)!Imel je izreden človeško socialni čut, zavestno je sledil Kristusu. Bil je socialist po srcu, socializma pa ni oznanjal, ampak ga je skušal živeti v svojem osebnem življenju. Zato se nisem prav nič čudil, ko sem pred nekaj leti v debeli knjigi dr. Egona Pelikana o primorski duhovščini pod fašizmom “črno na belem” ugotovil, da je Anton Pilat pripadal tajni krščansko socialni organizaciji
duhovnikov (Egon Pelikan, Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom. Nova revija 2002.). S tem pa se tudi po vojni ni nikoli ponašal. Za to sploh ni nihče vedel, razen
tistih, ki so bili zraven. Skozi ves čas pod Italijo in še med vojno se je junaško držal na strani svojega ljudstva. V spominu starejših rodov je ostal zapisan kot ljudski duhovnik trdnega, nekoliko svojskega značaja; čeprav zvesto povezan in usklajen s cerkvenimi pravili, je bil hkrati reformnega in razvidno demokratičnega duha. Širokosrčen je bil tudi
do neverujočih ali šibkih kristjanov in nikomur ni odklanjal krščanskega pogreba, če le ni šlo za nesprejemljiv primer. Po vojni,ko so se vsi hvalili, kaj so dali za “narod”, se je upravičeno čutil nekoliko zagrenjenega. Svojega “gospoda” so domačini zelo cenili, saj jim je pomagal v mnogih zadevah, tehničnih, pa tudi z zdravstvenimi nasveti; na
tem področju je bil namreč kar dobro razgledan, saj je prijateljeval z legendarnim cerkljanskim zdravnikom dr. Steklaso, v župnišču v Otaležu pa je nekaj časa delovala celo zdravstvena ambulanta. S svojim sošolcem, poznejšim škofom Janezom Jenkom , sta, kljub zelo različnim a značajema,imela korektne odnose. Pilat, rojen sicer na skalnem Krasu
pokov Štanjelu, je bil mehka primorska duša, s čustveno sproščenostjo, Jenko, doma z bogatega Sorškega polja, pa je bil jasen, a gorenjsko resen in oster v sodbah, nagnjen k odločnosti. “Zato sem pa škof”, je nekoč izjavil primariju Jožetu Felcu v pogovoru, ko je “na Griču” obiskal pacienta, svojega duhovnika. Zaznamovala ju je tudi življenjska usoda. Medtem ko je Jenko dosegel škofovsko čast, je Pilat, ki se je počutil v Cerkvi nekakšen proletarec, na stara leta prišel na malo župnijo v Vipavsko dolino, na Vogrsko. Čeprav v Otaležu zanj osebno ni bilo vse dobro, mu je bila selitev na stara leta nekam mučna. Na Vogrskem se ni prav dobro počutil, četudi so ga Vogrini, njegovi novi farani, lepo sprejeli. Ne vem, ali je bilo tu ali že v Renčah, kamor je ob upokojitvi leta 1980 prišel k župniku Francu Srebrniču v pomoč, ko so m u neki mladi ljudje celo omogočili, da je brez stroškov prišel do avtom obila, fička iz druge roke, saj je njegov motor Guzzi bil že iztrošen, sam pa je bil tudi bolj primeren za vožnjo z avtom kot z motornim kolesom. Krajše obdobje je preživel pri lazaristih na Mirenskem Gradu, kjer je izdihnil 16. aprila 1991. Bog mu daj mir! Tudi o njegovih občasnih boleznih, ki si jih je po navadi kar sam pozdravil, so krožile razne anekdote. Ko ga je nekoč bolnega in samega obiskal dr. Kostadinovič, se m u je Pilat pohvalil: “Tri dni nisem nič jedel, saj je to dobro, ali ne”? Zdravnik m u je odgovoril:
“Ne, ni dobro, samo poceni je”!
NOČNA MODROVANJA OB MAŠNEM VINU IN MOTOR GUZZI
Meni se je gospod Pilat zelo priljubil. Po maturi me je sicer začel vikati, kar me je sprva motilo, a to je bila stara olika, štel me je zdaj za odraslega in postala sva si še bolj zaupna. Nepozabnimi bodo ostali obiski pri njem, bodisi še v Otaležu, ko sem po številnih ‘glažih’ mašnega (gospod je b il bolj zmeren) pozno v noč popil še nekaj močnih kav iz črnega zasmojenega lončka, kot pozneje na Vogrskem, kamor m i je bilo zelo blizu, ko sem služboval v Goriškem muzeju na Gradu Kromberk, od koder se je skoraj videlo. Zgodilo
se je, da smo se kdaj zaklepetali v pozne ali bolje, zgodnje še nočne ure. Obžalujem, da ga nisem večkrat obiskal. Rad je imel družbo, zato sem ga po navadi obiskoval s kakim prijateljem. Spominjam se, da sva ga večkrat obiskala z Jožkom Mislejem, ki je bil doma iz Raše, nedaleč od Štanjela. Z njim in Tonitom Munhom, oba sta bila brivca v Idriji, in gospodom Pilatom smo nekoč šli celo v furlanski Videm, v iskanju nadomestnih delov za Guzzija. Bolj akademske pogovore pa smo imeli z našim Pilatom, ko sem ga na primer obiskal skupaj s svojim kolegom Jožetom Karčnikom ali pa s Petrom Krečičem, ki takrat še ni bil “dr. “. Včasih sem ga ob večerih obiskal v družbi kolega in prijatelja Marka
Vuka, nečaka med vojno umorjenega narodnjaka, pesnika in pisatelja Stanka Vuka. Ob takih obiskih so se gospodu Pilatu še posebno odprle zapornice spomina, znanja in izkušenj. Govorili smo dolgo v noč. Sedaj žal tudi Marka ni več med nami. Ko sem b il še v službi na kromberškem gradu, sem se pod neki večer zglasil v župnišču na gričku na Vogrskem: gospod Pilat je b il nekam otožno razpoložen, a se me je zelo razveselil. Nenadoma si je zaželel, da bi z mojim avtom naredila nočni skok v Otalež, kjer je skozi hude čase prebil dobrega četrt stoletja. Župnišče je bilo tisti čas prazno. Ob mesečini je stal pred zaklenjenimi vrati, obujal spomine in premišljeval, iz zvonika pa je odbijalo pol noči, z dobro znanimi udarci malega zvona. Nazaj grede se je v ovinkih nad Črnim Vrhom za volan usedel on, ker se je bal, da sem jaz preveč zaspan za vožnjo. Njegov motor Moto Guzzi, velikokrat popravljen z njegovim lastnim sodelovanjem in z uporabo le klešč in kladiva in morda še ključa 6 ali 7, je bil eden od redkih njegovih užitkov, no, motor je seveda tudi potreboval.Nikoli ga n i mogel do popolnosti pripraviti, da bi bil brezhiben, pa tudi prave motoristične opreme zaradi nepremožnosti sam ni imel. Duhovniška obleka pa seveda ni primerna za kakšne relije. A vozil se je zelo rad, saj je b il človek gibanja. Če bi še živel, bi bil danes morda na čelu kakih motorističnih prireditev in z veseljem bi “žegnaval” motorne konjičke. O njegovih motociklističnih podvigih je krožila cela vrsta prisrčno duhovitih anekdot. Če bi ga poznal Ciril Kosmač, bi ga gotovo ovekovečil v kakšni svoji črtici.
Cerkvi nenaklonjena oblast,ki je več ali manj stalno “pasla”duhovnike in jih nadzirala, alimorda ne kršijo pravil o ločenosti Cerkve od države z navideznimi ali pravimi prestopki, tudi skromnemu Antonu Pilatu ni prizanašala .Ta hip pa me je prešinil neki spomin: k Pilatu se sredi nekega popoldneva na motorju pripelje neznani “tovariš” – udbovski
agent, ki se dolgo ne predstavi. Pilat ga gosti z vsem najboljšim, kar je premogel, z vinom in klobaso, s črno kavo in domačim žganjem, a šele, ko je bilo že proti polnoči, “tovariš” pride na dan z zadevo, ki ga je bila prignala, da zvito zaslišuje osumljenega gospoda Pilata. Župnik si je bil pred časom namreč od nekega rojaka “Amerikanca” na dopustu pri Fari (v Spodnji Idriji), ki je rad delil posojila duhovnikom v dekaniji, tudi sam “nabavil” neko začasno posojilo v devizah, prav verjetno za popravilo motorja ali za kakšen drug namen.
“Narodni zaščitniki” ali takrat morda že miličniki so prišli na sled skupinici in tajna policija je začela zasliševati posameznike. Pilat je bil med zadnjimi na vrsti. Zasliševalcu, ki je prišel z motorjem, je vse dosledno zanikal. Ta pa se je razhudil in župniku pomolil pod nos podpisano izjavo nekega sobrata, od katerega so z grožnjami izsilili priznanje.
Agent župnika ozmerja, rekoč:”In vi, ki ste cerkvena oseba in oznanjate deset zapovedi, pa lažete; zakaj to delate”! Gospod Pilat malo pomisli in mu odgovori:
“Ali ne veste, da je tudi hudič Kristusa hudo skušal! In Jezus Kristus mu je odgovoril, kakor se je najbolje znašel”. Pilat je bil obsojen na mesec ali dva, po pritožbi je bila kazen spremenjena v pogojno.
se je, da smo se kdaj zaklepetali v pozne ali bolje, zgodnje še nočne ure. Obžalujem, da ga nisem večkrat obiskal. Rad je imel družbo, zato sem ga po navadi obiskoval s kakim prijateljem. Spominjam se, da sva ga večkrat obiskala z Jožkom Mislejem, ki je bil doma iz Raše, nedaleč od Štanjela. Z njim in Tonitom Munhom, oba sta bila brivca v Idriji, in gospodom Pilatom smo nekoč šli celo v furlanski Videm, v iskanju nadomestnih delov za Guzzija. Bolj akademske pogovore pa smo imeli z našim Pilatom, ko sem ga na primer obiskal skupaj s svojim kolegom Jožetom Karčnikom ali pa s Petrom Krečičem, ki takrat še ni bil “dr. “. Včasih sem ga ob večerih obiskal v družbi kolega in prijatelja Marka
Vuka, nečaka med vojno umorjenega narodnjaka, pesnika in pisatelja Stanka Vuka. Ob takih obiskih so se gospodu Pilatu še posebno odprle zapornice spomina, znanja in izkušenj. Govorili smo dolgo v noč. Sedaj žal tudi Marka ni več med nami. Ko sem b il še v službi na kromberškem gradu, sem se pod neki večer zglasil v župnišču na gričku na Vogrskem: gospod Pilat je b il nekam otožno razpoložen, a se me je zelo razveselil. Nenadoma si je zaželel, da bi z mojim avtom naredila nočni skok v Otalež, kjer je skozi hude čase prebil dobrega četrt stoletja. Župnišče je bilo tisti čas prazno. Ob mesečini je stal pred zaklenjenimi vrati, obujal spomine in premišljeval, iz zvonika pa je odbijalo pol noči, z dobro znanimi udarci malega zvona. Nazaj grede se je v ovinkih nad Črnim Vrhom za volan usedel on, ker se je bal, da sem jaz preveč zaspan za vožnjo. Njegov motor Moto Guzzi, velikokrat popravljen z njegovim lastnim sodelovanjem in z uporabo le klešč in kladiva in morda še ključa 6 ali 7, je bil eden od redkih njegovih užitkov, no, motor je seveda tudi potreboval.Nikoli ga n i mogel do popolnosti pripraviti, da bi bil brezhiben, pa tudi prave motoristične opreme zaradi nepremožnosti sam ni imel. Duhovniška obleka pa seveda ni primerna za kakšne relije. A vozil se je zelo rad, saj je b il človek gibanja. Če bi še živel, bi bil danes morda na čelu kakih motorističnih prireditev in z veseljem bi “žegnaval” motorne konjičke. O njegovih motociklističnih podvigih je krožila cela vrsta prisrčno duhovitih anekdot. Če bi ga poznal Ciril Kosmač, bi ga gotovo ovekovečil v kakšni svoji črtici.
Cerkvi nenaklonjena oblast,ki je več ali manj stalno “pasla”duhovnike in jih nadzirala, alimorda ne kršijo pravil o ločenosti Cerkve od države z navideznimi ali pravimi prestopki, tudi skromnemu Antonu Pilatu ni prizanašala .Ta hip pa me je prešinil neki spomin: k Pilatu se sredi nekega popoldneva na motorju pripelje neznani “tovariš” – udbovski
agent, ki se dolgo ne predstavi. Pilat ga gosti z vsem najboljšim, kar je premogel, z vinom in klobaso, s črno kavo in domačim žganjem, a šele, ko je bilo že proti polnoči, “tovariš” pride na dan z zadevo, ki ga je bila prignala, da zvito zaslišuje osumljenega gospoda Pilata. Župnik si je bil pred časom namreč od nekega rojaka “Amerikanca” na dopustu pri Fari (v Spodnji Idriji), ki je rad delil posojila duhovnikom v dekaniji, tudi sam “nabavil” neko začasno posojilo v devizah, prav verjetno za popravilo motorja ali za kakšen drug namen.
“Narodni zaščitniki” ali takrat morda že miličniki so prišli na sled skupinici in tajna policija je začela zasliševati posameznike. Pilat je bil med zadnjimi na vrsti. Zasliševalcu, ki je prišel z motorjem, je vse dosledno zanikal. Ta pa se je razhudil in župniku pomolil pod nos podpisano izjavo nekega sobrata, od katerega so z grožnjami izsilili priznanje.
Agent župnika ozmerja, rekoč:”In vi, ki ste cerkvena oseba in oznanjate deset zapovedi, pa lažete; zakaj to delate”! Gospod Pilat malo pomisli in mu odgovori:
“Ali ne veste, da je tudi hudič Kristusa hudo skušal! In Jezus Kristus mu je odgovoril, kakor se je najbolje znašel”. Pilat je bil obsojen na mesec ali dva, po pritožbi je bila kazen spremenjena v pogojno.
ŽUPNIK IMA PRAV
Nekoč m i je pripovedoval, kako je bilo zaradi prepovedanega zvonjenja. Pilata so poklicali na idrijsko občino na “pogovor”, ki je bil bolj zasliševanje kot pogovor. Poleg predsednika občinske skupščine je tam sedel še sekretar občinskega komiteja Zveze komunistov. Pilat naj bi b il prekršil zakon, ker je dal zvoniti ob smrti nekega farana, kot je
bila stara navada. Predpisi so takrat že omejevali zvonjenje, smelo se je zvoniti precej manj kot prej, a še je bilo dovoljeno zvoniti “pogrebu”. Župnik Pilat se je zagovarjal, češ da besede “zvoniti k pogrebu” ne določajo natančneje, kdaj je “k pogrebu”, je to istočasno ali tudi prej in še, koliko časa prej. Predsednik in sekretar ga poslušata. Potem se
prvi spoštljivo, a odločno oglasi sekretar in reče po domače: “Gasput, nimate preu”! Nato se predsednik, ki je imel več pravnega znanja, obrne k sekretarju in mu nepričakovano, a odločno reče: “Ne, ti si v zmoti, tovariš župnik ima prav”! In gospod Pilat se je, oddahnjen, odpeljal z guzzijem nazaj proti Otaležu. Duhovnik Anton Pilat, ki je bil po značaju oziroma temperamentu simpatično svojski, tako rekoč človek dvojne narave in se ni zaman imenoval Anton – Antonopat je bil razmišljujoči puščavnik (zaradi prašička, ki
predstavlja skušnjavca, ga kmečko ljudstvo šteje za posebnega zavetnika), sveti Anton Padovanski pa je pridigal in širil vero med ljudstva vse do Indije – je imel, kot rečeno, v sebi
nekaj asketskega, po drugi strani pa je bil družbeno in družabno zelo razpoložljiv, izjemen sogovornik s širokim duhovnim in splošnim obzorjem, in kot smo rekli, socialist po srcu. “Otaleški” gospod Pilat bo ostal med nami zapisan in ostal v spominu kot lik primorskega duhovnika, ki stoji sredi naroda in mu z evangelijem in pristno narodno zavestjo krepi duha, da vztraja, četudi so časi in pritiski hudi. Ko poteka dvajseto leto od Pilatovega odhoda v večnost, se nam kot spomin nanj ponuja v premislek odlomek iz Filipičeve knjige Otalež na strani 236, kjer, govoreč o cerkvenih zaščitnikih treh otaleških vasi, pisec poveličuje vrline sv. Katarine, sv. Jurija in sv. Miklavža. Prav te vrednote je v veliki meri imel in jih izvajal gospod Pilat, zato tudi zanj velja misel rajnega msgr. Janeza Filipiča: Vse tri cerkve naše duhovnije so po svojih zavetnikih vzgajale naše ljudi k najvišjim vrednotam. Sveta Katarina je zavetnica filozofov in znanstvenikov, ljudi, ki znajo misliti in se trezno odločati, zato nam je zgled modrosti. Mučenec sveti Jurij nam je zgled poguma, ker je viteško ugonobil zmaja, k i je ogrožal življenje. Sveti Miklavž je zgled dobrote, ker je pomagal vsem, pomoči potrebnim. Največ, kar lahko rečemo ob smrti slehernega zemljana, je, če lahko rečemo: “Bil je dober človek”.
Nekoč m i je pripovedoval, kako je bilo zaradi prepovedanega zvonjenja. Pilata so poklicali na idrijsko občino na “pogovor”, ki je bil bolj zasliševanje kot pogovor. Poleg predsednika občinske skupščine je tam sedel še sekretar občinskega komiteja Zveze komunistov. Pilat naj bi b il prekršil zakon, ker je dal zvoniti ob smrti nekega farana, kot je
bila stara navada. Predpisi so takrat že omejevali zvonjenje, smelo se je zvoniti precej manj kot prej, a še je bilo dovoljeno zvoniti “pogrebu”. Župnik Pilat se je zagovarjal, češ da besede “zvoniti k pogrebu” ne določajo natančneje, kdaj je “k pogrebu”, je to istočasno ali tudi prej in še, koliko časa prej. Predsednik in sekretar ga poslušata. Potem se
prvi spoštljivo, a odločno oglasi sekretar in reče po domače: “Gasput, nimate preu”! Nato se predsednik, ki je imel več pravnega znanja, obrne k sekretarju in mu nepričakovano, a odločno reče: “Ne, ti si v zmoti, tovariš župnik ima prav”! In gospod Pilat se je, oddahnjen, odpeljal z guzzijem nazaj proti Otaležu. Duhovnik Anton Pilat, ki je bil po značaju oziroma temperamentu simpatično svojski, tako rekoč človek dvojne narave in se ni zaman imenoval Anton – Antonopat je bil razmišljujoči puščavnik (zaradi prašička, ki
predstavlja skušnjavca, ga kmečko ljudstvo šteje za posebnega zavetnika), sveti Anton Padovanski pa je pridigal in širil vero med ljudstva vse do Indije – je imel, kot rečeno, v sebi
nekaj asketskega, po drugi strani pa je bil družbeno in družabno zelo razpoložljiv, izjemen sogovornik s širokim duhovnim in splošnim obzorjem, in kot smo rekli, socialist po srcu. “Otaleški” gospod Pilat bo ostal med nami zapisan in ostal v spominu kot lik primorskega duhovnika, ki stoji sredi naroda in mu z evangelijem in pristno narodno zavestjo krepi duha, da vztraja, četudi so časi in pritiski hudi. Ko poteka dvajseto leto od Pilatovega odhoda v večnost, se nam kot spomin nanj ponuja v premislek odlomek iz Filipičeve knjige Otalež na strani 236, kjer, govoreč o cerkvenih zaščitnikih treh otaleških vasi, pisec poveličuje vrline sv. Katarine, sv. Jurija in sv. Miklavža. Prav te vrednote je v veliki meri imel in jih izvajal gospod Pilat, zato tudi zanj velja misel rajnega msgr. Janeza Filipiča: Vse tri cerkve naše duhovnije so po svojih zavetnikih vzgajale naše ljudi k najvišjim vrednotam. Sveta Katarina je zavetnica filozofov in znanstvenikov, ljudi, ki znajo misliti in se trezno odločati, zato nam je zgled modrosti. Mučenec sveti Jurij nam je zgled poguma, ker je viteško ugonobil zmaja, k i je ogrožal življenje. Sveti Miklavž je zgled dobrote, ker je pomagal vsem, pomoči potrebnim. Največ, kar lahko rečemo ob smrti slehernega zemljana, je, če lahko rečemo: “Bil je dober človek”.
Ni komentarjev:
Objavite komentar