Med NOB

Vir-Iz knjige Vojkova brigada(1968),avtor Stanko Peterlin

Zgodovinski pomen Otaleža in Lazca v NOB

Izmed približno 700 prebivalcev Otaleža in sosednjih naselij je okoli 200 vaščanov članov Združenja borcev za vrednote NOB. O izjemni narodni zavednosti teh krajev priča podatek iz vasi Lazec (ki šteje 42 hišnih številk):

• Do kapitulacije Italije: v partizane je stopilo 19 moških in 5 žensk.
• Po kapitulaciji Italije: pridružilo se je še 17 moških in 6 žensk.

Mnogi borci so dosegli visoke poveljniške položaje:

• Moški častniki: 1 polkovnik, 1 major, 1 kapetan 1. razreda, 1 poročnik in 1 podporočnik.
• Ženske častnice: 1 kapetanka in 2 poročnici.
• Vsi ostali so imeli podčastniške (podoficirske) čine.

(Vir: Knjiga Slovenke v narodnoosvobodilnem boju: Zbornik dokumentov, člankov in spominov, Zavod »Borec«, 1970)

Marija Aljančič leta 1957 v Kopru(Vir-Slovenski jadran)

Vasica Lazec je zelo majhna, saj šteje samo 35 hišnih številk. Pred vojno so bili v njej samo štirje taki kmetje, ki so ob primerni letini pridelali dovolj za lastne potrebe. Drugi so bili bajtarji, ki so se preživljali tudi s sezonskim delom, kajti redna zaposlitev je bila pod Italijo privilegij le za redke. Ker sem bila rojena leta 1923, se življenja v naši vasici pred vojno ne spominjam najbolje. Vem pa, da se je pri nas doma in tudi drugod veliko govorilo o krivici, ki nam je bila prizadejana s tem, ko so naše kraje zasedli Italijani, in o tem, da to ne more trajati večno.

Prosvetnega dela v našem kraju za časa italijanske okupacije ni bilo. Še tiste slovenske učitelje, ki so jih nekaj časa pustili v naših krajih, so kasneje premestili v notranjost Italije. Spominjam pa se, da je mama skrbela za to, da smo se otroci še pred vstopom v šolo doma naučili brati slovensko. Tako so delale tudi druge matere. Mislim, da je bilo prav v tistem času delo slovenske matere in žene na Primorskem ključnega pomena za ohranitev slovenske besede in s tem slovenske narodne zavesti, saj je italijanski fašizem uporabljal vse mogoče nasilne metode, da bi čim prej potujčil zasedene kraje. Ravno v naših krajih so imeli pri tem početju malo uspeha, po mojem mnenju prav po zaslugi visoke narodne zavesti, ki jo je slovenska mati znala vcepiti otrokom.

Omeniti velja tudi vlogo, ki jo je takrat imela slovenska knjiga. Javne knjižnice je okupator zaplenil in knjige požgal, toda po vaseh so na podstrešjih ostale skrite cele knjižne zbirke. Te knjige so mene in preostalo mladino seznanile s Prešernom, Gregorčičem, Cankarjem in drugimi našimi velikimi možmi, o katerih v italijanski šoli nismo slišali. Brali smo največ pozimi, saj smo bili poleti vpreženi v delo. Knjige smo si posojali med seboj. Ni nam bilo težko iti ponje tudi uro hoda daleč h kakšnemu kmetu, za katerega se je vedelo, da ima dobre in lepe knjige. Tako smo hodili h kmetu Pavliču v Masore, ki je imel na podstrešju pravo knjižnico.

Prepovedana nam ni bila samo slovenska beseda, ampak celo slovenska pesem. Samo v cerkvi smo še lahko peli po slovensko. Ko je Italija leta 1941 napadla Jugoslavijo, so bili vsi ljudje v naši in sosednjih vaseh prepričani, da je končno napočil čas osvoboditve izpod italijanskega okupatorja. Pričakovali smo, da se bo to zgodilo v nekaj dneh, zato je bilo razočaranje toliko večje in hujše, ko smo videli, kako hitro in klaverno je razpadla jugoslovanska armada. Vse prebivalstvo je bilo nekaj časa zelo potrto in pobito. Naši fantje in možje so bili mobilizirani v italijansko vojsko, vendar jim orožja niso zaupali. Nameščali so jih v posebne delavske bataljone, da s svojo miselnostjo ne bi okužili drugih enot.

O narodnoosvobodilnem gibanju smo v naši vasi izvedeli nekaj več šele v letu 1942. Meseca junija je tovariš Darko Lipužič v vas prinesel prvo partizansko literaturo. Vesti o obstoju narodnoosvobodilnega gibanja smo sprejemali z velikim veseljem in zadoščenjem, saj so v nas utrjevale zavest, da vojna le ne poteka tako, kot je trobila vsakodnevna uradna propaganda. V tem smo videli obet tako želene osvoboditve izpod osovraženega italijanskega fašizma. V oktobru in novembru so vesti o osvobodilnem gibanju dobile precej bolj konkretno obliko. V okolici so se že pokazali partizani, izveden pa je bil tudi uspešen napad na orožniško postojanko v Zakrižu. Za obletnico oktobrske revolucije je bilo po glavni cesti raztreseno polno lističev z borbenimi parolami. Ti dve akciji sta močno odmevali po vsej okolici. Okupatorju sta jasno pokazali, da ni na svojih tleh in da njegova potujčevalna politika ni obrodila sadov.

S posredovanjem Kofolovih fantov iz Pluženj se je v naši vasi v prvih dneh januarja 1943 sestala prva trojka. Sestavljali so jo trije mladinci: Hedvika Bizjak, Filip Lipužič in jaz. Sestali smo se ponoči v vaški gostilni pri pokojni tovarišici Ivani Bizjak, ki je kljub strahu pred okupatorjem dala na razpolago prostor in je od tistega dne tudi sama aktivno sodelovala, dokler je niso zaprli. Morali smo biti izjemno oprezni, saj je bila najbližja okupatorjeva postojanka v Otaležu oddaljena le pol ure hoda. Sestanek je vodil Jože Primožič - Miklavž. Razložil nam je, za kaj gre, pri tem pa nam ni pozabil nakazati širše perspektive – namreč, da v tem boju ne gre samo za narodno osvoboditev, ampak tudi za socialno. Za vse nas je bilo slednje vsaj toliko ali pa še bolj pomembno kot ono prvo. Z vsem žarom smo poprijeli za delo. Kot vaški mladinci in mladinke do tedaj namreč nismo imeli nikakršnih možnosti za razvoj, učenje ali delo. Tovariš Miklavž nam je takoj dodelil konkretne naloge: povezati v Osvobodilno fronto vse zavedne vaščane, pripraviti širši vaški sestanek, na katerem bi izvolili prvi vaški odbor OF, in seveda zbirati prostovoljce za našo partizansko vojsko.

Dne 29. januarja je bil nato organiziran širši sestanek, na katerega smo povabili vse, ki smo jih imeli za zavedne Slovence. Sestanek je potekal ponoči v hiši na koncu vasi, ki smo ji rekli »na Robu«, pri tovarišici Alojziji Kenda. To je bila zelo zavedna slovenska žena, ki je od tistega dne postala ena najaktivnejših v naši vasi, na to pot pa je usmerila tudi vseh svojih šest otrok. Omenjeni sestanek sta vodila tovariša Jože Primožič - Miklavž in Jaka Štucin - Cvetko. Širšemu krogu vaščanov sta razložila cilje in naloge Osvobodilne fronte, izvoljen pa je bil tudi vaški odbor OF. Že v ta prvi odbor se je volilo s stališča, da bodo morale delo na terenu prevzeti predvsem ženske, saj bodo možje odšli v brigade. Izvoljen je bil sedemčlanski odbor, v katerem so bile naslednje žene: gospodinja Alojzija Kenda, Hedvika Bizjak, Marija Zajc, Pavlina Zajc in jaz. Za šestega in sedmega člana se ne spominjam dobro, mislim pa, da sta bila tovariša.

Odbor je od tistega dne aktivno delal pri naslednjih nalogah: mobilizacija v partizanske enote, zbiranje in odprema živeža, vojaške opreme, orožja ter sanitetnega materiala, pobiranje narodnega davka in narodnega posojila ter vključevanje novih ljudi v osvobodilno gibanje. Največja skrb odbora je bila, kako preprečiti, da bi okupator še kakšnega vaščana dobil v svojo vojsko. Vzdrževali smo tudi stike z možmi in fanti, ki so bili že mobilizirani, ter jih obveščali o osvobodilnem gibanju. Odbor si je delo razdelil, vse naloge pa so opravljale predvsem žene, članice odbora. Dosegli smo lepe uspehe, zlasti pri mobilizaciji v enote NOV. Dne 15. februarja je sledil množičen odhod v partizane, saj je odšlo okoli 20 vaščanov. Italijani tega seveda niso mirno gledali; množičen odhod ljudi iz naše vasice jih je močno razdražil. Meseca marca so v zapore odvedli 6 moških in 4 ženske, predvsem starejše, vse njihovo premično premoženje pa so zaplenili.

SPOMINI NA ZADNJO NEMŠKO OFENZIVO NA CERKLJANSKEM

Marija Aljančič-Polda je v svojih spominih opisala zadnjo nemško ofenzivo na Cerkljanskem v zgodnji pomladi leta 1945. Takrat je bila stara dvaindvajset let. Bila je polna mladostnega hrepenenja po svobodi. Takole je zapisala:

"V začetku pomladi leta 1945 je bilo že popolnoma jasno, da se vojna bliža koncu. Ravno zato je bil pritisk sovražnika na osvobojeno ozemlje Primorske vsak dan hujši. Ko smo v Cerknem izvedele, da se nam sovražne enote približujejo, smo se v zavetju noči z drugimi mladinkami umaknile. Krenile smo proti samotnim hišam pod Cerkljanskim vrhom.

Že istega večera so bile vse okoliške vasi polne nemških vojakov. Zato smo se zatekle nižje v grapo, v gosto grmovje ob ozkem potočku. Tam se nam je zdelo najvarneje. Grapa je bila strma in tesna, gozd pa gost. Vendar drevje takrat še ni ozelenelo. Vejevje je bilo preredko, zato se nismo počutile varne.

Ne spominjam se več, ali je bilo tiste dni hladno in ali je deževalo. Dobro pa se spominjam, kako hrepeneče smo pogledovale proti vejam. Čakale smo, kdaj se bodo popki razvili v liste. Po navadi gozd v tolminskih in cerkljanskih hribih ob tem času že zeleni. Tisto pomlad pa brsti kar niso in niso hoteli počiti. Kot bi narava kljubovala našemu nestrpnemu pričakovanju.

A popki so obetali, da se bodo vsak čas razvili v sveže, zeleno zavetje. Bili so že čisto napeti. Mislile smo: 'Še malo naj jih sonce ogreje, pa bo jutri listje že na drevesih.' Nikoli prej nisem razmišljala o tem, niti nisem vedela, da brst potrebuje toliko časa, da postane list.

Medtem je sovražna ofenziva divje hrumela okoli nas in preko nas. S ceste, ki je tekla le dobre četrt ure hoda pod našim skrivališčem, je bilo slišati neprestano brnenje motorjev. Gosenice tankov so grozeče rožljale. Streljanje je odmevalo z vseh strani. To je trajalo več kot deset dni zapored. Nato pa je končno prišla odrešilna novica: 'Švabi so odšli!'

Narava je v milijonih letih ustvarila svoj red. Pomlad vedno pride ob svojem času. Le tistega leta, 1945, je korakala nekako prepočasi in negotovo. A nato smo le dočakale. V bližini smo nenadoma zagledale zelen grm in cvetočo divjo češnjo. Nekega svežega jutra pa je v mladem, svetlo zelenem bukovju neznana ptica zapela o prihodu pomladi in svobode."

Partizanka Gradnikove brigade Marija Mlakar-Zmaga(tretja v drugi vrsti),bolničarka 1.bataljona,s kurirji nad Pečinami na Šentviški planoti maja 1943.Fotografiral Tone Bevc-Cene(Muzej ljudske revolucije Slovenije)

Ženske iz naše vasi v Narodnoosvobodilnem boju (NOV)

Spodaj so zbrani podatki o dekletih in ženah iz naše vasi, ki so se aktivno priključile partizanskemu gibanju ali kot aktivistke delovale na terenu za Osvobodilno fronto (OF).

Borke in bolničarke v partizanskih enotah

• Marija Mlakar - Zmaga: V partizane je odšla decembra 1942 (po arhivskih virih februarja 1943). Sprva je bila bolničarka v Severnoprimorskem odredu, nato v Gradnikovi in Vojkovi brigadi. Ob koncu vojne je delovala kot šifrantka v Prešernovi brigadi in pri štabu 9. korpusa.
• Pavla Kokošar - Vanda: Študentka in učiteljica, ki je v NOV stopila februarja ali marca 1943. Delovala je kot bolničarka v Srnjakovi četi, Šercerjevi, Gradnikovi in Vojkovi brigadi ter v premični bolnišnici 31. divizije na Otaležu. Kasneje je bila mladinska aktivistka, od jeseni 1944 pa do konca vojne je nastopala v igralski skupini 9. korpusa.
• Hedvika Bizjak: V partizane je odšla zgodaj leta 1943. Ves čas je bila hrabra borka v Tomšičevi brigadi. Napredovala je do komandirke čete, prejela čin poročnika, ob koncu vojne pa dosegla čin kapetana.
• Verica Močnik: V NOV je stopila septembra 1943 in bila med najboljšimi borci Vojkove brigade. Postala je politkomisarka bataljona. Zaradi njene aktivnosti so belogardisti v Gorenji vasi za njeno glavo celo razpisali nagrado.
• Dorica Jereb: V partizane je odšla jeseni 1943. Bila je ena najboljših bolničark v Prešernovi brigadi.
• Milka Kenda: NOV se je priključila takoj po kapitulaciji Italije, a je žal padla že jeseni istega leta med nemško ofenzivo.

Delovanje aktivistk na terenu

Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je političnovzgojno in kulturno življenje v vasi močno oživelo. Številne ženske so neutrudno delale v ilegali in vaških organizacijah:

• Avtorica zapisa (osebno pričevanje): Januarja 1943 je bila članica prve terenske trojke in nato prvega vaškega odbora OF. Jeseni 1943 je odšla v ilegalo. Delovala je kot članica Rajonskega odbora SPŽŽ za Cerkno, članica okrožnega komiteja KPS za Baško grapo (kasneje za Severno Primorsko) ter kot tajnica NOO za Cerkljansko in Okrožnega NOO za Severno Primorsko.
• Zalka Močnik in Marica Kenda: Izjemno prizadevni in požrtvovalni mladinski aktivistki v okraju Cerkno, stari komaj 15 let.
• Sestri Marija in Francka Zajc: Delovali sta v vaških množičnih organizacijah; Marija je bila tudi članica prvega vaškega odbora OF.
• Pavla Zajc: Bila je zelo aktivna na prosvetnem področju. Vodila je vaški pevski zbor in se udeležila tečaja za pevovodje v Črnomlju.
• Pavlina Zajc: Članica prvega vaškega odbora OF, aktivna v mladinski organizaciji in drugih terenskih strukturah.

---

Pregled bork po uradnih virih (vstop v NOV do kapitulacije Italije)

Viri: »Slovenke v narodnoosvobodilnem boju« in TV-15 (18. 3. 1975, št. 10)

Ime in priimek (Partizansko ime)	Rojstni podatki in poklic	Potek partizanske poti in funkcije
Bizjak Hedvika	r. 17. 9. 1924, Otalež. Trgovska pomočnica iz Lazca.	V NOV od feb. 1943; Tomšičeva brigada; komandirka čete; čin poročnika, ob koncu vojne kapetan.
Kogej Marija (Marjanca)	r. 21. 8. 1915, Lazec. Kmečka delavka-dninarca.	Od 16. 2. 1943 v Vidkovi četi; od aprila borka v Cankarjevi brigadi. Junija 1943 ujeta pri Žužemberku, zaprta v Trstu in Ljubljani. Po izpustitvi delala na terenu.
Kogej Štefanija	r. 28. 10. 1908, Lazec. Kmečka delavka-dninarca.	Od 16. 2. 1943 v Vidkovi četi; od aprila borka v Cankarjevi brigadi. Junija 1943 ujeta pri Žužemberku, zaprta v Trstu in Ljubljani. Po izpustitvi delala na terenu.
Kokošar Pavla (Vanda)	r. 25. 12. 1926, Otalež. Učiteljica iz Lazca.	Od 15. 3. 1943 v Srnjakovi četi, Šercerjeva in Gradnikova brigada; bolničarka na Otaležu; kasneje terenska aktivistka in članica igralske skupine 9. korpusa.
Mlakar Marija (Zmaga)	r. 6. 12. 1923, Lazec. Hišna pomočnica.	Od 2. 2. 1943 bolničarka v Severnoprimorskem odredu, Gradnikovi in Vojkovi brigadi; kasneje šifrantka v Prešernovi brigadi in pri štabu 9. korpusa.

Vir -TV 15 18.3 1975 št.10