Vir-Iz knjige Vojkova brigada(1968),avtor Stanko Peterlin
Izmed približno 700 prebivalcev Otaleža in sosednjih naselij je kakih 200 vaščanov članov Združenja borcev NOV.O zavednosti teh vasi priča podatek, da je samo iz Lazca,ki ima 42 hišnih številk do kapitulacije Italije stopilo v partizane 19 moških in 5 žensk, po razpadu Italije pa še 17 moških in 6 žensk. Mnogi izmed njih so dosegli visoke poveljniške položaje. Med moškimi so po en polkovnik, major, kapetan 1 .razreda, poročnik in podporočnik, med ženskami pa en kapetan in dva poročnika, medtem ko so vsi drugi podoficirji
VIR -Iz knjige-
SLOVENKE V NARODNOOSVOBODILNEM BOJU
Zbornik dokumentov,člankov in spominov(Zavod”Borec” 1970)
SLOVENKE V NARODNOOSVOBODILNEM BOJU
Zbornik dokumentov,člankov in spominov(Zavod”Borec” 1970)
Marija Aljančič leta 1957 v Kopru(Vir-Slovenski jadran)
Vasica Lazec je zelo majhna, saj šteje samo 35 hišnih številk. Pred vojno so bili v njej samo štirje taki kmetje, ki so ob primerni letini pridelali dovolj za svojo potrebo. Drugi so bili bajtarji ,ki so se preživljali tudi s sezonskim delom, kajti redno delo je bilo pod Italijo privilegij le za nekatere. Ker sem bila rojena leta 1923,se dosti ne spominjam življenja naše vasice pred vojno. Vem pa ,da se je pri nas doma in tudi drugod veliko govorilo o krivici, ki nam je bila prizadejana s tem, da so naše kraje zasedli Italijani in da to ne more večno trajati. Prosvetnega dela v našem kraju za časa italijanske okupacije ni bilo. Še tisti slovenski učitelji, ki so jih nekaj časa pustili v naših krajih so bili kasneje premeščeni v notranjost Italije .Spominjam pa se ,da je mama skrbela za to, da smo se otroci ,še preden smo šli v šolo ,doma naučili slovensko čitati .Tako so delale tudi druge matere. Mislim, da je bilo prav v tem času delo slovenske matere in žene na Primorskem sila važno za ohranitev slovenske besede in s tem tudi slovenske narodne zavesti, kajti italijanski fašizem je uporabljal vse mogoče nasilne metode,d a bi čim prej potujčil zasedene kraje. Ravno v naših krajih so imeli pri tem početju malo uspeha, menim,da ravno po zaslugi visoke narodne zavesti ,ki j je znala slovenska mati vcepiti otrokom. Omeniti velja tudi vlogo, ki jo je takrat imela pri nas slovenska knjiga.J avne knjižnice je okupator zaplenil in knjige požgal .Toda v vaseh so ostale na podstrešjih skrite cele knjižne zbirke.T e knjige so mene ,kot tudi drugo mladino seznanile s Prešernom, Gregorčičem, Cankarjem in drugimi našimi velikimi možmi, o katerih v italijanski šoli nismo slišali .Brali smo največ v zimskem času, kajti poleti smo bili vpreženi v delo. Posojali smo knjige drug drugemu. Ni nam bilo težko iti po knjige tudi uro daleč h kakemu kmetu,za katerega se je vedelo da ima dobre in lepe knjige .Tako smo hodili h kmetu Pavliču v Masore, ki je imel na podstrešju celo knjižnico. Prepovedana nam ni bila samo slovenska beseda ,ampak celo slovenska pesem. Samo v cerkvi smo še lahko slovensko peli.
Ko je Italija leta 1941 napadla Jugoslavijo, so bili vsi ljudje v naši vasi in v sosednjih vaseh prepričani, da je sedaj prišel čas osvoboditve izpod italijanskega okupatorja. Pričakovali smo, da bo to v nekaj dneh. Toda močnejše in hujše je bilo razočaranje, ko smo videli kako hitro in klaverno je razpadla jugoslovanska armada. Vse prebivalstvo je bilo nekaj časa zelo poparjeno in pobito. Naši fantje in možje so bili mobilizirani v italijansko vojsko. orožja jim niso zaupali. Vtikali so jih v posebne delavske bataljone, da bi s svojo miselnostjo ne okužili drugih enot. O narodnoosvobodilnem gibanju smo v naši vasi izvedeli nekaj več šele v letu 1942.Meseca junija je prinesel tovariš Darko Lipužič v vas prvo partizansko literaturo. Vesti o obstoju narodnoosvobodilnega gibanja smo sprejemali z velikim veseljem in zadoščanjem saj je to v nas utrjevalo zavest, da vojna le ne poteka tako, kot je trobila vsakodnevna uradna propaganda in v tem smo videli obet tako zaželjene osvoboditve izpod osovraženega italijanskega fašizma .V oktobru in novembru so dobile vesti o osvobodilnem gibanju dosti bolj konkretno obliko. V okolici so se že pokazali partizani. i zveden je bil uspešen napad na orožniško postojanko v Zakrižu. Za obletnico oktoberske revolucije je bilo raztreseno po glavni cest i vse polno lističev z borbenimi parolami. Ti dve akciji sta silno odmevali po vsej okolici. Okupatorju sta jasno pokazali, da ni na svojih tleh in da njegova potujčevalna politika in obrodila sadu. S posredovanjem Kofolovih fantov iz Pluženj se je sestala v naši vasi prve dni januarja 1943 prva trojka. Sestavljali so jo trije mladinci: Hedvika Bizjak, Filip Lipužič in jaz .Sestali smo se v vaški gostilni pri pokojni tovarišici Ivani Bizjak, ki je kljub strahu pred okupatorjem dala na razpolago prostor in je od tistega dne tudi sama aktivno sodelovala ,dokler je niso zaprli. Sestali smo se ponoči. Morali smo biti oprezni, kajti najbližja okupatorjeva postojanka je bila le pol ure daleč v Otaležu. Sestanek je vodil Jože Primožič-Miklavž. Razložil nam je, za kaj gre. Ni nam pri tem pozabil nakazati širše perspektive ,namreč, da v tem boju ne gre samo za narodno osvoboditev, ampak tudi za socialno. Za nas vse je bilo to drugo vsaj toliko ali pa še bolj važno kot ono prvo.Z vsem žarom smo zgrabili za delo. Saj do takrat kot vaški mladinci in mladinke nismo imeli nikakih možnosti razvoja in učenja, niti pravice do dela. Tovariš Miklavž nam je sal takoj tudi konkretne naloge :povezati v
osvobodilno fronto vse zavedne vaščane in pripraviti širši vaški sestanek na katerem bi izvolili prvi vaški odbor OF ,in pa seveda nabirati prostovoljce za našo partizansko vojsko. Dne 29.januarja je bil potem širši sestanek, na katerega smo povabili vse, ki smo jih imeli za zavedne Slovence. Sestanek je bil ponoči v hiši bolj na koncu vasi, ki smo ji rekli ”na Robu”, pri tovarišici Alojziji Kenda. To je bila zelo zavedna slovenska žena in je bila od tega dne ena najaktivnejših žena v naši vasi. Na to pot je usmerila tudi vseh šest svojih otrok.
Omejeni sestanek sta vodila tovariša Jože Primožič-Miklavž in Jaka Štucin-Cvetko. Širšemu krogu vaščanov sta razložila cilje in naloge Osvobodilne fronte. Izvoljen je bil tudi vaški odbor OF. Že v ta prvi odbor se je volilo s stališča, da bodo morale za delo na terenu zgrabiti predvsem ženske, ker bodo možje odšli v brigade. Izvoljen je bil sedem članski odbor, v katerem so bile naslednje žene: hišna gospodinja Alojzija Kenda, Hedvika Bizjak, Marija Zajc ,Pavlina Zajc in jaz. Za šestega in sedmega člana se ne spominjam dobro, mislim da sta bila dva tovariša.
Odbor je od tistega dne aktivno delal pri naslednjih nalogah :mobilizacija v partizanske enote ,zbiranje in odpremljanje živeža, vojaške opreme in orožja ter sanitetnega materiala, dalje pobiranje narodnega davka in narodnega posojila ter vključevanje novih ljudi v osvobodilno gibanje. Največja skrb odbora je bila, kako preprečiti da bi okupator še kakšnega vaščana dobil v svojo vojsko, Vzdrževali smo tudi vezo z možmi in fanti, ki so bili že mobilizirali in ji obveščali o osvobodilnem gibanju. Odbor si je delo razdelil. Vse naloge so opravljale predvsem žene ,članice odbora. Odbor je dosegel lepe uspehe, zlasti pri mobilizaciji v enote NOV. Dne 15.februarja je bil množičen odhod v partizane .Odšlo je okoli 20 vaščanov. Italijani tega seveda niso mirno gledali. Množičen odhod ljudi iz naše vasice v partizane jih je razdražil. meseca marca je odgnal v zapore 6 moških in 4 ženske, predvsem starejše .Kar so imeli premičnega premoženja so zaplenili.
SPOMINI NA ZADNJO NEMŠKO OFENZIVO NA CERKLJANSKEM
Marija Aljančič-Polda je v spominih opisala zadnjo nemško ofenzivo na Cerkljanskem v zgodnji pomladi leta 1945. Bila je tedaj dvaindvajsetletno dekle, polna hrepenenja po svobodi. Takole je zapisala :
"V začetku pomladi leta 1945 je bilo popolnoma jasno, da se vojna bliža koncu, zato je bil pritisk sovražnika na osvobojeno ozemlje Primorske vsak dan hujši. Ko smo v Cerknem dobili sporočilo, da se sovražnik vse bolj približuje, smo v zavetju noči še z drugimi mladinkami krenile k samotnim hišam pod Cerkljanskim vrhom. Še istega večera so bile vse okoliške vasi polne Nemcev. Zatekle smo se nižje v grapo, v goščo k ozkemu potočku, kjer se nam je zdelo najvarneje. Grapa je bila zelo ozka, gozd in grmovje gosta. Toda gozd v tistem času še ni bil zelen in vejevje preredko, zato se nismo počutile varno.
Ne spominjam se več, če je bilo tiste dni hladno, če je deževalo ali ne, a spominjam se dobro, kako hrepeneče smo pogledovale, kdaj se bodo popki bližnjih dreves razvili v liste. Saj je gozd tudi po tolminskih in cerkljanskih hribih in grapah v tistem času običajno že začenjal zeleneti. Toda tisto pomlad pa ne in ne, kot bi kljuboval našemu nestrpnemu pričakovanju. A popje le obeta, da se bo vsak čas razvilo v sveže zeleno listje. Glej, čisto napeto je že. Še malo naj ga sonce ogreje pa bo jutri prav gotovo listje že na drevesu. Nikoli prej nisem ne razmišljala in tudi ne vedela, da rabi brst toliko časa, da se razvije v list….
In sovražna ofenziva je divje hrumela okrog nas in preko nas. S ceste, ki je tekla le dobre četrt ure hoda pod nami, je bilo slišati neprestano hrupno brnenje motorjev in rožljanje tankovskih gosenic. Streljanje je odmevalo z vseh strani. Tako je bilo ves čas več kot deset dni zapored. Potem je le prišla novica: Švabi so odšli.
Da. Narava je v milijonih letih ustvarila svoj red. Pomlad je vselej prihajala ob svojem času, le tistega 1945. nekako prepočasi in negotovo. Pa smo potem kar naenkrat tam blizu le zagledali zelen grm in divjo češnjo v cvetju, nekega svežega jutra pa je v mladem svetlo zelenem bukovju neznana mi ptica zapela o prihodu pomladi in svobode."
Partizanka Gradnikove brigade Marija Mlakar-Zmaga(tretja v drugi vrsti),bolničarka 1.bataljona,s kurirji nad Pečinami na Šentviški planoti maja 1943.Fotografiral Tone Bevc-Cene(Muzej ljudske revolucije Slovenije)
Naj podam nekaj skromnih podatkov o dekletih in ženah iz naše vasi ,ki so se priključile NOV.
Marija Mlakar-Zmaga je odšla v partizane že v decembru 1942 in sicer v odred, pozneje pa v Vojkovo brigado. Bila je borka.
Marija Mlakar-Zmaga je odšla v partizane že v decembru 1942 in sicer v odred, pozneje pa v Vojkovo brigado. Bila je borka.
Pavla Kokošar-Vanda je bila študentka. V partizane je odšla 15.februarja 1943.Najprej je bila v Srnjakovi četi, potem od marca do kapitulacije Italije v Šercerjevi brigadi kot bolničarka. po kapitulaciji Italije se je vrnila v Gradnikovo brigado na Primorsko. Nato je bila bolničarka v premični bolnišnici Vojkove brigade na Otaležu do konca leta 1943.potem je bila mladinska aktivistka, od jeseni 1944 pa do konca vojne je delala v igralski skupini 9.korpusa.
Hedvika Bizjak je odšla v partizane marca 1943 in ostala ves čas v Tomšičevi brigadi. bila je hrabra in dobra borka. Postala je komandir čete. Dobila je čin poročnika.
Verica Močnik je bila v NOV od septembra 1943 in sicer ves čas v Vojkovi brigadi .Bila je med najboljšimi borci. Postala je politkomisar bataljona V Gorenji vasi so belogardisti razpisali za njeno glavo celo nagrado.
Dorica Jereb je prav tako odšla v partizane jeseni 1943.Bila je bolničarka v Prešernovi brigadi, in sicer ena najboljših.
Milka Kenda se je priključila NOV po kapitulaciji Italije in je padla v nemški ofenzivi jeseni istega leta.
Hedvika Bizjak je odšla v partizane marca 1943 in ostala ves čas v Tomšičevi brigadi. bila je hrabra in dobra borka. Postala je komandir čete. Dobila je čin poročnika.
Verica Močnik je bila v NOV od septembra 1943 in sicer ves čas v Vojkovi brigadi .Bila je med najboljšimi borci. Postala je politkomisar bataljona V Gorenji vasi so belogardisti razpisali za njeno glavo celo nagrado.
Dorica Jereb je prav tako odšla v partizane jeseni 1943.Bila je bolničarka v Prešernovi brigadi, in sicer ena najboljših.
Milka Kenda se je priključila NOV po kapitulaciji Italije in je padla v nemški ofenzivi jeseni istega leta.
Še več je bilo v naši vasi žena in deklet ,ki so delale na terenu kot aktivistke. največ so delale:
Sama sem bila v prvi trojki, ki je bila formirana januarja 1943 ,in potem v prvem vaškem odboru OF .Jeseni 1943 sem odšla v ilegalo in bila nekaj časa članica Rajonskega odbora SPŽŽ za Cerkno. postala sem članica okrožnega komiteja KPS za Baško grapo oziroma po reogarnizaciji jeseni 1944 za Severno Primorsko .Ob prvih volitvah v krajevne in okrajne narodnoosvobodilne odbore sem bila izvoljena za tajnico NOO za Cerkljansko .od jeseni 1944 sem delala kot tajnica okrožnega narodnoosvobodilnega odbora za Severno Primorsko.
Zalka Močnik in Marica Kenda sta bili mladinski aktivistki v okraju Cerkno .bili sta obe še zelo mladi ,šteli sta komaj 15 let,a sta bili zelo prizadevni in požrtvovalni.
Sestri Marija in Francka Zajc sta delali v vaških množičnih organizacijah. Marija je bila v prvem vaškem odboru OF.
Pavla Zajc je bila zelo aktiven na prosvetnem polju. vodila je vaški pevski zbor Udeležila se je tečaja za pevovodje v Črnomlju.
Njena soimenjakinja Pavlina Zajc ,članica prvega vaškega odbora OF, je delala v mladinski organizaciji in tudi v drugih organizacijah.
Po kapitulaciji Italije je postalo politično in kulturno življenje v naši vasi še bolj pestro in živo.Vedno novi ljudje so se vključevali v delo za OF.
Sama sem bila v prvi trojki, ki je bila formirana januarja 1943 ,in potem v prvem vaškem odboru OF .Jeseni 1943 sem odšla v ilegalo in bila nekaj časa članica Rajonskega odbora SPŽŽ za Cerkno. postala sem članica okrožnega komiteja KPS za Baško grapo oziroma po reogarnizaciji jeseni 1944 za Severno Primorsko .Ob prvih volitvah v krajevne in okrajne narodnoosvobodilne odbore sem bila izvoljena za tajnico NOO za Cerkljansko .od jeseni 1944 sem delala kot tajnica okrožnega narodnoosvobodilnega odbora za Severno Primorsko.
Zalka Močnik in Marica Kenda sta bili mladinski aktivistki v okraju Cerkno .bili sta obe še zelo mladi ,šteli sta komaj 15 let,a sta bili zelo prizadevni in požrtvovalni.
Sestri Marija in Francka Zajc sta delali v vaških množičnih organizacijah. Marija je bila v prvem vaškem odboru OF.
Pavla Zajc je bila zelo aktiven na prosvetnem polju. vodila je vaški pevski zbor Udeležila se je tečaja za pevovodje v Črnomlju.
Njena soimenjakinja Pavlina Zajc ,članica prvega vaškega odbora OF, je delala v mladinski organizaciji in tudi v drugih organizacijah.
Po kapitulaciji Italije je postalo politično in kulturno življenje v naši vasi še bolj pestro in živo.Vedno novi ljudje so se vključevali v delo za OF.
PARTIZANKE V LETU 1943
vstopile v NOV v letu 1943 pred kapitulacijo Italije
Vir-SLOVENKE V NARODNOOSVOBODILNEM BOJU
Bizjak Hedvika roj.17.9 1924 v Otaležu pri Idriji ,hči delavskih
staršev, trgovska pomočnica iz Lazca pri Cerknem, v NOV od februarja
1943,od marca do osvoboditve v Tomšičevi brigadi ,tu postala komandir
čete s činom poročnika. Ob koncu vojne dosegla čin kapetana.
staršev, trgovska pomočnica iz Lazca pri Cerknem, v NOV od februarja
1943,od marca do osvoboditve v Tomšičevi brigadi ,tu postala komandir
čete s činom poročnika. Ob koncu vojne dosegla čin kapetana.
Kogej Marija-Marjanca roj.21. 8 1915 v Lazcu pri Cerknem. ,hči
kajžarjev, kmečka delavka-dninarca iz Lazca, od 16.2 v Vidkovi četi
Južnoprimorskega odreda, od aprila 1943 borka v Cankarjevi brigadi V drugi
polovici junija 1943 pri Žužemberku ujeta in potem zaprta v Trstu in v
Ljubljani do novembra 1943.Po vrnitvi domov dela na terenu do osvoboditve.
kajžarjev, kmečka delavka-dninarca iz Lazca, od 16.2 v Vidkovi četi
Južnoprimorskega odreda, od aprila 1943 borka v Cankarjevi brigadi V drugi
polovici junija 1943 pri Žužemberku ujeta in potem zaprta v Trstu in v
Ljubljani do novembra 1943.Po vrnitvi domov dela na terenu do osvoboditve.
Kogej Štefanija roj 28.10 19o8 v Lazcu pri Cerknem., hči kajžarjev kmečka
delavka-dninarca iz Lazca, od 16.2 v Vidkovi četi Južnoprimorskega
odreda, od aprila 1943 borka v Cankarjevi brigadiV drugi polovici junija
1943 pri Žužemberku ujeta in potem zaprta v Trstu in v Ljubljani do
novembra 1943.Po vrnitvi domov dela na terenu do osvoboditve.
delavka-dninarca iz Lazca, od 16.2 v Vidkovi četi Južnoprimorskega
odreda, od aprila 1943 borka v Cankarjevi brigadiV drugi polovici junija
1943 pri Žužemberku ujeta in potem zaprta v Trstu in v Ljubljani do
novembra 1943.Po vrnitvi domov dela na terenu do osvoboditve.
Kokošar Pavla-Vanda roj 25.12 1926 v Otaležu ,hči kmečkih
staršev, učiteljica iz Lazca pri Cerknem, od 15.3 1943 v Srnjakovi
četi, od marca 1943 v Šercerjevi brigadi, po kapitulaciji italije v
Gradnikovi brigadi in bolničarka v bolnišnici XXXI.divizije v Otaležu do
konca leta 1943.V letu 1944 na terenskem delu na Cerkljanskem. od
novembra 1944 do osvoboditve v igralski skupini 9.korpusa.
staršev, učiteljica iz Lazca pri Cerknem, od 15.3 1943 v Srnjakovi
četi, od marca 1943 v Šercerjevi brigadi, po kapitulaciji italije v
Gradnikovi brigadi in bolničarka v bolnišnici XXXI.divizije v Otaležu do
konca leta 1943.V letu 1944 na terenskem delu na Cerkljanskem. od
novembra 1944 do osvoboditve v igralski skupini 9.korpusa.
Mlakar Marija-Zmaga roj.6.12 1923 v Lazcu pri Cerknem, iz delavske
družine, hišna pomočnica iz Lazca, od 2,2 1943 bolničarka v
Severnoprimorskem odredu, od 15.4 1943 bolničarka v Gradnikovi brigadi, od
28.9 1943 do 26.12 1944 v Vojkovi brigadi in sicer najprej
bolničarka ,zadnji mesec pa šifrerka od 28.12 1944 šifrerka v Prešernovi
brigadi, od 8.3 1945 do osvoboditve šifrerka pri štabu 9.korpusa.
IZ MOJIH PARTIZANSKIH DNI
družine, hišna pomočnica iz Lazca, od 2,2 1943 bolničarka v
Severnoprimorskem odredu, od 15.4 1943 bolničarka v Gradnikovi brigadi, od
28.9 1943 do 26.12 1944 v Vojkovi brigadi in sicer najprej
bolničarka ,zadnji mesec pa šifrerka od 28.12 1944 šifrerka v Prešernovi
brigadi, od 8.3 1945 do osvoboditve šifrerka pri štabu 9.korpusa.
IZ MOJIH PARTIZANSKIH DNI
Vir-SLOVENKE V NARODNOOSVOBODILNEM BOJU
Vera Đukić,roj.Močnik -marec 1970
Vera Đukić,roj.Močnik -marec 1970
Naša vas Lazec pri Cerknem se je vključila v osvobodilno gibanje v letu
1943 .Sama sem postala tega leta mladinska aktivistka, saj sem imela
takrat komaj 17 let. To delo sem opravljala vse do kapitulacije
Italije, zadnje mesece že v ilegali.
1943 .Sama sem postala tega leta mladinska aktivistka, saj sem imela
takrat komaj 17 let. To delo sem opravljala vse do kapitulacije
Italije, zadnje mesece že v ilegali.
Ob kapitulacije Italije so ljudje ,zlasti mladina ,množično odhajali v
NOB .Ko so Nemci prodrli do Idrije, je prišla derektiva ,naj se aktivisti
umaknejo bodisi v ilegalo ali pa naj gredo v NOV. Ilegale sem imela že
dovolj, vedela pa sem tudi, da bom lahko svoje delo predala svoji
sestri, ki je ostala doma. Tako sem se hitro odločila da grem v partizane.
NOB .Ko so Nemci prodrli do Idrije, je prišla derektiva ,naj se aktivisti
umaknejo bodisi v ilegalo ali pa naj gredo v NOV. Ilegale sem imela že
dovolj, vedela pa sem tudi, da bom lahko svoje delo predala svoji
sestri, ki je ostala doma. Tako sem se hitro odločila da grem v partizane.
Pridružila sem se četi Gorenjskega odreda ,ki se je takrat zadržavala v
bivših Italijanskih kasarnah v Otaležu .Njen komandir je bil Valentin
Zevnik-Viktor Železnik. Z njim sva se že od prej poznala, zato sem prišla
mednje kakor med stare znance .Poznala sem tudi precej borcev in
funkcionarjev iz Gradnikove in Prešernove brigade, pač vseh tistih
enot ,ki so obiskovale naše kraje .Prišla sem z njimi v stik kot mladinska
aktivistka ,ko smo prevzemali od njih ranjence ,ko smo zanje zbirali
sanitetni material, obveščevalne podatke itd .Sicer pa žensk ,ki so
prihajale v NOV po kapitulaciji Italije, niso prijazno gledali. Marsikdaj
je padel očitek, da so prej hodile z Italijani .Meni se to ni nikoli
zgodilo. Bili smo, kot rečeno ,že od prej dobri znanci…….
bivših Italijanskih kasarnah v Otaležu .Njen komandir je bil Valentin
Zevnik-Viktor Železnik. Z njim sva se že od prej poznala, zato sem prišla
mednje kakor med stare znance .Poznala sem tudi precej borcev in
funkcionarjev iz Gradnikove in Prešernove brigade, pač vseh tistih
enot ,ki so obiskovale naše kraje .Prišla sem z njimi v stik kot mladinska
aktivistka ,ko smo prevzemali od njih ranjence ,ko smo zanje zbirali
sanitetni material, obveščevalne podatke itd .Sicer pa žensk ,ki so
prihajale v NOV po kapitulaciji Italije, niso prijazno gledali. Marsikdaj
je padel očitek, da so prej hodile z Italijani .Meni se to ni nikoli
zgodilo. Bili smo, kot rečeno ,že od prej dobri znanci…….
Ko sem prišla v četo ,me je komandir določil za bolničarko. Obenem sem
bila tudi borka. Imela sem iste dolžnosti kot vsi drugi, hodila sem na
stražo, v patrulje in v akcije, bolničarstvo je bilo” za povrh”. Spočetka me
je hudo skrbelo, kako bom opravljala svoje delo kot bolničarka ,saj ga
nisem bila prav nič vajena .Vse moje izkušnje so bile doslej v tem, da sem
kupovala v Cerknem in v Idriji sanitetni material in ga oddajala
partizanskim enotam. Na mojo srečo spočetka ni bilo resnih primerov, tu pa
sem znala na silo pomagati. Tako je bilo dostikrat v partizanih ,dobil si
delo ki ga nisi še nikoli opravljal ,pa se znajdi, kakor veš in znaš .Pa
saj drugače tudi ni moglo biti.
bila tudi borka. Imela sem iste dolžnosti kot vsi drugi, hodila sem na
stražo, v patrulje in v akcije, bolničarstvo je bilo” za povrh”. Spočetka me
je hudo skrbelo, kako bom opravljala svoje delo kot bolničarka ,saj ga
nisem bila prav nič vajena .Vse moje izkušnje so bile doslej v tem, da sem
kupovala v Cerknem in v Idriji sanitetni material in ga oddajala
partizanskim enotam. Na mojo srečo spočetka ni bilo resnih primerov, tu pa
sem znala na silo pomagati. Tako je bilo dostikrat v partizanih ,dobil si
delo ki ga nisi še nikoli opravljal ,pa se znajdi, kakor veš in znaš .Pa
saj drugače tudi ni moglo biti.
Spričo močnega dotoka novincev je naša četa kmalu narasla v
bataljon. Tudi z drugimi enotami je bilo tako, da so se številčno hitro
krepile.T ako je bila 1.10 1943 v Cerknem formirana 16.SNOB Janka
Premrla-Vojka ali kratko Vojkova brigada. Komandant našega 1.bataljona je
ostal Valentin Zevnik.
bataljon. Tudi z drugimi enotami je bilo tako, da so se številčno hitro
krepile.T ako je bila 1.10 1943 v Cerknem formirana 16.SNOB Janka
Premrla-Vojka ali kratko Vojkova brigada. Komandant našega 1.bataljona je
ostal Valentin Zevnik.
Naš bataljon je imel nalogo, da zavzame Sovodenj pri Gorenji vasi .Nemci
so bili utrjeni v šoli. Akcija bi bila uspela, če Nemci 28.10 1943 ne bi
dobili pomoči. Tako smo se morali umakniti V tem boju sem bila prvič
ranjena .Postojanko smo sicer napadli ponoči ,a posadka je z raketami
razvetljevala okolico. Sprva smo počasi lezli po hribu navzdol proti
šoli.Ko je bilo dano povelje za juriš, smo stekli. Naleteli smo na močan
ogenj in smo se morali umakniti .V bližini postojanke sem opazila
lezečega Nemca. Ni se premaknil .Dobiti brzostrelko-to je bila vroča in
tiha želja vsakega borca! Začela sem se plaziti proti njemu. Žal so Nemca
opazili tudi oni iz postojanke. Ko sem se mu približala, sem se znašla iz
oči v oči s skupino Nemcev. Počilo je, dobila sem strel v stegno.
dosegla svojo četo. Pri kmetu Pagonu na Novi Oselici me je prevzel Nace
Pervanje. Prinesli so me v pokretno bolnico, ki je bila na Otaležu .Vodil
jo je Nace Pervanja s Prapretnega brda na Tolminskem. Po poklicu je bil
zobotehnik, zdaj pa je moral biti bolničar in tudi zdravnik. Ko sem prišla
v bolnico je bilo veliko ranjencev. Najprej je bila bolnica v kmečki
hiši, ko pa je postala premajhna, smo jo preselili v gostilno. Jaz sem
kmalu okrevala ,ostala pa sem v bolnici, ker nisem bila sposobna za
daljše pohode .Pomagala sem kjerkoli je bilo potrebno. V bolnici sem
ostala do novembersko ofenzive. Takrat se je bolnica morala
umakniti Lažje ranjence je odpeljal Nace Pervanje na varnejši kraj ,meni
pa je naložil nekaj težkih ranjencev Pet smo jih spravili v bunker pri
Slabetu na Bevkovem vrhupo dva pa še k dvem drugim kmetijam Dva sta
ostala na Otaležu v hiši, kjer je bila dotlej bolnica. Ljudje so lepo
skrbeli za njihovo varnost in za hrano, jaz pa sem jih hodila
prevezovat. Sicer pa sem se preoblekla v civilno obleko in se držala
okrog doma. Vsi ti ranjenci so z mano vred srečno preživeli ofenzivo. Dva
so nemci sicer našli pri nekem kmetu, a sta se dobro izgovorila, da sta
bolnika. Eden od njiju je znal nemško in to mu je prišlo zelo prav. Pač so
nemci ob tej hajki odkrili v vaseh nekaj internirancev, ki so se vračali
iz italijanskih ječ in taborišč in jih pobili .Tudi sama sem nekoč ,ko sem
se vračala od svojih ranjencev proti domu, naletela na Nemce in bi jo
kmalu skupila .Streljali so za mano, a spustila sem se po drči in jim tako
brž izginila izpred oči. Srečno sem se vrnila domov.
so bili utrjeni v šoli. Akcija bi bila uspela, če Nemci 28.10 1943 ne bi
dobili pomoči. Tako smo se morali umakniti V tem boju sem bila prvič
ranjena .Postojanko smo sicer napadli ponoči ,a posadka je z raketami
razvetljevala okolico. Sprva smo počasi lezli po hribu navzdol proti
šoli.Ko je bilo dano povelje za juriš, smo stekli. Naleteli smo na močan
ogenj in smo se morali umakniti .V bližini postojanke sem opazila
lezečega Nemca. Ni se premaknil .Dobiti brzostrelko-to je bila vroča in
tiha želja vsakega borca! Začela sem se plaziti proti njemu. Žal so Nemca
opazili tudi oni iz postojanke. Ko sem se mu približala, sem se znašla iz
oči v oči s skupino Nemcev. Počilo je, dobila sem strel v stegno.
dosegla svojo četo. Pri kmetu Pagonu na Novi Oselici me je prevzel Nace
Pervanje. Prinesli so me v pokretno bolnico, ki je bila na Otaležu .Vodil
jo je Nace Pervanja s Prapretnega brda na Tolminskem. Po poklicu je bil
zobotehnik, zdaj pa je moral biti bolničar in tudi zdravnik. Ko sem prišla
v bolnico je bilo veliko ranjencev. Najprej je bila bolnica v kmečki
hiši, ko pa je postala premajhna, smo jo preselili v gostilno. Jaz sem
kmalu okrevala ,ostala pa sem v bolnici, ker nisem bila sposobna za
daljše pohode .Pomagala sem kjerkoli je bilo potrebno. V bolnici sem
ostala do novembersko ofenzive. Takrat se je bolnica morala
umakniti Lažje ranjence je odpeljal Nace Pervanje na varnejši kraj ,meni
pa je naložil nekaj težkih ranjencev Pet smo jih spravili v bunker pri
Slabetu na Bevkovem vrhupo dva pa še k dvem drugim kmetijam Dva sta
ostala na Otaležu v hiši, kjer je bila dotlej bolnica. Ljudje so lepo
skrbeli za njihovo varnost in za hrano, jaz pa sem jih hodila
prevezovat. Sicer pa sem se preoblekla v civilno obleko in se držala
okrog doma. Vsi ti ranjenci so z mano vred srečno preživeli ofenzivo. Dva
so nemci sicer našli pri nekem kmetu, a sta se dobro izgovorila, da sta
bolnika. Eden od njiju je znal nemško in to mu je prišlo zelo prav. Pač so
nemci ob tej hajki odkrili v vaseh nekaj internirancev, ki so se vračali
iz italijanskih ječ in taborišč in jih pobili .Tudi sama sem nekoč ,ko sem
se vračala od svojih ranjencev proti domu, naletela na Nemce in bi jo
kmalu skupila .Streljali so za mano, a spustila sem se po drči in jim tako
brž izginila izpred oči. Srečno sem se vrnila domov.
Ranjence mi je pomagala negovati moja sovaščanka Pavla Kokošar-Vanda
,partizanka od februarja 1943,ki je tudi delala v tej bolnici. Ko je bilo
ofenzive konec ,sem ji prepustila ranjence, sama pa sem se vrnila v svojo
enoto .Tu sem našla dve dekleti iz naše vasi in sicer Dorico Jereb in
Milko Kenda. Obe sta šli v partizane malo za menoj .Milka je takoj
prevzela mesto bolničarke, mene pa so postavili za politdelegata v 1.vodu
naše 1.čete 1.bataljona…..
,partizanka od februarja 1943,ki je tudi delala v tej bolnici. Ko je bilo
ofenzive konec ,sem ji prepustila ranjence, sama pa sem se vrnila v svojo
enoto .Tu sem našla dve dekleti iz naše vasi in sicer Dorico Jereb in
Milko Kenda. Obe sta šli v partizane malo za menoj .Milka je takoj
prevzela mesto bolničarke, mene pa so postavili za politdelegata v 1.vodu
naše 1.čete 1.bataljona…..
LETO 1941 NA CERKLJANSKEM
Ana Štucin
Vir-Idrijski razgledi 1992
Ana Štucin
Vir-Idrijski razgledi 1992
BEGUNSTVO
6. aprila se je vojna začela tudi za civilno prebivalstvo. Tega dne je goriška kvestura objavila Mussolinijev ukaz, ki je veljal za širši obmejni pas. Uvedena je bila policijska ura (od 20h do 5h), na območja, ki so jih zasedle vojaške enote, je bil dostop civilnemu prebivalstvu prepovedan, za vsako potovanje je bila potrebna prepustnica orožniškega poveljstva…..
Istega dne je videmski armadni zbor izdal povelje o popolni evakuaciji prebivalstva s strogo obmejnega ozemlja, kar je doletelo tudi Cerkljansko…..
Po navodilih vrhovnega orožniškega poveljstva sta bili za naše območje kot zbirni središči določeni železniški postaji Grahovo za 3600 in Sveta Lucija (Most na Soči) za 2580 ljudi. Z Grahovega naj bi begunci odpotovali v provinco Lucca, z Mosta v provinci Siena in Pisa, vsi torej v pokrajino Toscana. Na vozovih, le redki z motornimi vozili, ki jih je bilo v Cerknem malo, večinoma peš vse do Mosta na Soči so šli ljudje v begunstvo. Eno noč so prespali po kmetijah in senikih v Dolenji Trebuši. S seboj so lahko odnesli le najnujnejše. Vso govejo živino so morali izročiti posebni komisiji, ki jo je ocenila in plačala. Organizacija je močno šepala. Prvo zbirno mesto za živino je bilo v Cerknem, na
travniku blizu pokopališča. Do Reke, kjer je bilo glavno zbirališče, so jo iz Cerknega gnali nevešči vojaški orožniki, ki so imeli na skrbi evakuacijo. Tu se je zbirala tudi živina s Šebreljske planote in Otaleža. Še danes se ljudje spominjajo, kako je na travniku ob Idrijci, ograjena z žico, tavala in mukala. Nihče ni zanjo poskrbel, bila je premražena, lačna in žejna, krave ne pomolzene. Nekaj jo je zašlo v reko in potonilo. Prašiče, drobnico, zajce in kokoši so morali
kmetje pustiti doma. Italijanski vojaki so si jih ponekod na veliko privoščili…..
travniku blizu pokopališča. Do Reke, kjer je bilo glavno zbirališče, so jo iz Cerknega gnali nevešči vojaški orožniki, ki so imeli na skrbi evakuacijo. Tu se je zbirala tudi živina s Šebreljske planote in Otaleža. Še danes se ljudje spominjajo, kako je na travniku ob Idrijci, ograjena z žico, tavala in mukala. Nihče ni zanjo poskrbel, bila je premražena, lačna in žejna, krave ne pomolzene. Nekaj jo je zašlo v reko in potonilo. Prašiče, drobnico, zajce in kokoši so morali
kmetje pustiti doma. Italijanski vojaki so si jih ponekod na veliko privoščili…..
Prof. Tomaž Pavšič: »Iz Otaleža in okolice, vse do Vrščeve, so ljudi napotili proti Sveti Luciji. Odšli so peš ali na vozovih. S seboj so peljali tudi težke bolnike, čeprav je bilo rečeno, da bodo zanje poskrbeli orožniki. Govorili so, da vse to ne bo dolgo trajalo, a so se ljudje begunstva vseeno bali. Še je bil živ spomin na begunce iz prve svetovne vojne, ki so bili dolgo od doma, domačije pa je fronta porušila. Predvsem so se bali, da bi morali tudi sami tako
stradati, kot so stradali begunci s soške fronte v taboriščih. Prizori z živino, ki jo je bilo ogromno, so bili težki, »svetopisemski«, in kmečki ljudje so se strašno zgražali. Eni so se okoristili: kravo, svojo ali tujo, so »prodali« dvakrat, drugi niti svojih niso dobili vseh plačanih, čeprav je italijanska komisija denar za živino delila
precej širokogrudno. Za nas otroke je bilo begunstvo velika dogodivščina. Ozračje je bilo čudno, ne panično, toda izjemno razgibano. Konec je bilo prejšnjega življenja, nastale so povsem nove okoliščine. Novice so se razširjale bliskovito. Odrasli so modrovali, primerjali dogodke s prvo svetovno vojno, kritizirali fašizem, večina pa je pričakovala, da bo prišla jugoslovanska vojska. Strahu pred karabinjeri ni bilo, sicer pa so bili le ti zelo vljudni, z zanimanjem so spraševali naše ljudi, kako se bodo stvari obrnile. Tudi to je bilo novo. Nepozaben vtis je name naredilo to, da so karabinjeri prinesli dvojezično povelje. To je bil vendar uradni akt in prinesli so ga karabinjeri! To
nam je pomenilo, da je slovenščina oživljena, da nas morajo upoštevati. Trenutno so nekako izginile tudi socialne razlike. Imovitejši so bili v teh dneh bolj darežljivi.
stradati, kot so stradali begunci s soške fronte v taboriščih. Prizori z živino, ki jo je bilo ogromno, so bili težki, »svetopisemski«, in kmečki ljudje so se strašno zgražali. Eni so se okoristili: kravo, svojo ali tujo, so »prodali« dvakrat, drugi niti svojih niso dobili vseh plačanih, čeprav je italijanska komisija denar za živino delila
precej širokogrudno. Za nas otroke je bilo begunstvo velika dogodivščina. Ozračje je bilo čudno, ne panično, toda izjemno razgibano. Konec je bilo prejšnjega življenja, nastale so povsem nove okoliščine. Novice so se razširjale bliskovito. Odrasli so modrovali, primerjali dogodke s prvo svetovno vojno, kritizirali fašizem, večina pa je pričakovala, da bo prišla jugoslovanska vojska. Strahu pred karabinjeri ni bilo, sicer pa so bili le ti zelo vljudni, z zanimanjem so spraševali naše ljudi, kako se bodo stvari obrnile. Tudi to je bilo novo. Nepozaben vtis je name naredilo to, da so karabinjeri prinesli dvojezično povelje. To je bil vendar uradni akt in prinesli so ga karabinjeri! To
nam je pomenilo, da je slovenščina oživljena, da nas morajo upoštevati. Trenutno so nekako izginile tudi socialne razlike. Imovitejši so bili v teh dneh bolj darežljivi.
Na Oblazu smo lahko opazovali premikanje italijanske vojske m štabnih avtomobilov. Vest o umiku Italijanov z meje se je razširila bliskovito. Ljudje so uživali. Čeprav so tak razplet pričakovali, je bila to senzacija. Pripovedovali so o nekem »tenenteju«, ki da je jokal, o obupanih financarjih itd. Dobivali smo časopise (Il Piccolo) zadnje dni prebrali, da so Italijani okupirali Kranjsko Goro. Po begunstvu se je življenje le postopoma normaliziralo. Na začetku so bile težave s prehrano. Karabinjeri v Otaležu so nam delili vojaške hlebčke (pagnotte) in konzerve. Občutne škode, razen pokola med kokošmi, na domačijah ni bilo.«
Vinko Kofol (Cerkno); »Lažčani nismo šli v begunstvo, ker nismo prejeli pozivnic. Namesto k nam so jih poslali v Laze. V tistih dneh so z Jelenka streljali proti meji s topovi. Videli smo, kako so se skozi Plužnje in Otalež proti meji premikali vojaki. Čisto tiho so bili… Vsi so se zelo bali Srbov, češ da imajo smrt na kapah. Vojaki so zavzeli položaje ob meji od Bevkovega vrha do Ledin.«……
KAPITULACIJA ITALIJE
Vir -Idrijski razgledi 1987 št 1
Marija ALJANČIČ je o tem napisala: »Že avgusta 1943 je bilo nam na sestanku rajonskega komiteja KPS za Otalež, ki je potekal v gozdičku pod Plužnjami (pod Kovkom), povedano, da lahko v kratkem pričakujemo kapitulacijo Italije. Na ta sestanek so prišli poleg nas članov rajonskega komiteja tudi Jakob Štucin - Cvetko, Jože Primožič - Miklavž in Fani Lazar - Nataša. Sklican je bil prav z namenom, da bi bili kot terenski aktivisti pripravljeni na dogodke, ki so sledili.«
Marija ALJANČIČ je bila 8. septembra z znankama v Gorici. Nameravale so obiskati svojce in znance v zaporih. Naslednjega dne so se vračale domov po Vipavski dolini, ker so Sv. Lucijo (Most na Soči) že zasedli Nemci. Zapisala je: »Na vlaku je vladalo med nami Slovenci nepopisno navdušenje, donela je slovenska in partizanska pesem od vsepovsod. Na vlak je čakalo povsod mnogo praznično razpoloženih ljudi. Na trgu v Ajdovščini je bil miting ... V zavojih nad Črnim Vrhom (peljale smo se s kamionom) smo na naše veselje srečale celotno posadko »karabinjerjev« iz postaje v Otaležu, ki je natovorjena z nahrbtniki zapuščala naš kraj. ... V Idriji je bilo na trgu polno ljudi, ki so pričakovali partizansko enoto«
Otalež, Lazeč, Plužnje in Jazne - »Dne 8. septembra se je novica o kapitulaciji Italije naglo raznesla po vseh vaseh. Iz vasi Otalež so se sovražne oborožene formacije umaknile ponoči. Kmetom so ukazali vpreči živino, da so jim peljali do Idrije razno blago. Odbor OF je še isti dan poskrbel, da se je na vidnem mestu razobesila slovenska zastava z zvezdo. Nekateri so mislili, da bo vojne s tem konec, toda ni bilo treba dolgo čakati, da so prišli v deželo Nemci. Ko so se pomikali po glavni cesti ob Idrijci z oklopnimi avtomobili, so pri Maruškovcu zaregljale strojnice nad civilnim prebivalstvom, ki je bežalo čez reko. Po kapitulaciji Italije se je vračalo domov veliko internirancev iz raznih krajev Slovenije. Odbor OF je poskrbel, da so dobili prenočišče in hrano. Vaščani so jih radi sprejemali in jim postregli. Organizacija OF je tedaj zajela vse poštene ljudi.«
Odlok o mobilizaciji je izdal ob svoji ustanovitvi 11. septembra 1943 Narodnoosvobodilni svet za Primorsko Slovenijo, ki je tedaj na Primorskem (ki še ni bilo priključeno Jugoslaviji) predstavljal zakonodajno in izvršilno oblast. Odlok je zajel vse, za vojsko sposobne može od 18 do 45 leta starosti. V Narodnoosvobodilno vojsko so lahko vstopale prostovoljno tudi žene in dekleta, vse ostalo prebivalstvo pa je bilo dolžno z vsemi svojimi močmi sodelovati pri splošni mobilizaciji. Kljub zakonskemu odloku izraz »mobilizacija« ni najbolj ustrezen (dr. Tone Ferenc pravi, da je bila »na pol prostovoljna, na pol prisilna ali bolje rečeno obvezna«).26 »Prisilo« je prekrilo splošno prekipevajoče navdušenje in mobilizacija je stekla v nekaj dneh.
Takšno zborovanje je bilo tudi v Otaležu. Pripravil ga je rajonski odbor OF za Otalež, ki je deloval že pred kapitulacijo Italije. Marija Bašelj ga je takole opisala: »Prihod naših prvih borcev je prebivalstvo sprejelo z navdušenjem. Še isti dan so priredili miting na prostem pred hišo Pavle Svetik. Venceslav Kacin, sekretar rajonskega odbora OF, je borce pozdravil v imenu odbora in prebivalcev. Politični referat je podal politkomisar enote. Govoril je o oboroženi vstaji, o nevarnosti, ki nam grozi s strani Nemcev in o potrebi sodelovanja prebivalstva z OF. Na tem mitingu je recitiral tudi Blaž Ostrovrhar (partizanski pesnik Oto Vrhunec), borci pa so zapeli več borbnih pesmi.«
KAPITULACIJA ITALIJE
Vir -Idrijski razgledi 1987 št 1
Marija ALJANČIČ je o tem napisala: »Že avgusta 1943 je bilo nam na sestanku rajonskega komiteja KPS za Otalež, ki je potekal v gozdičku pod Plužnjami (pod Kovkom), povedano, da lahko v kratkem pričakujemo kapitulacijo Italije. Na ta sestanek so prišli poleg nas članov rajonskega komiteja tudi Jakob Štucin - Cvetko, Jože Primožič - Miklavž in Fani Lazar - Nataša. Sklican je bil prav z namenom, da bi bili kot terenski aktivisti pripravljeni na dogodke, ki so sledili.«
Marija ALJANČIČ je bila 8. septembra z znankama v Gorici. Nameravale so obiskati svojce in znance v zaporih. Naslednjega dne so se vračale domov po Vipavski dolini, ker so Sv. Lucijo (Most na Soči) že zasedli Nemci. Zapisala je: »Na vlaku je vladalo med nami Slovenci nepopisno navdušenje, donela je slovenska in partizanska pesem od vsepovsod. Na vlak je čakalo povsod mnogo praznično razpoloženih ljudi. Na trgu v Ajdovščini je bil miting ... V zavojih nad Črnim Vrhom (peljale smo se s kamionom) smo na naše veselje srečale celotno posadko »karabinjerjev« iz postaje v Otaležu, ki je natovorjena z nahrbtniki zapuščala naš kraj. ... V Idriji je bilo na trgu polno ljudi, ki so pričakovali partizansko enoto«
Otalež, Lazeč, Plužnje in Jazne - »Dne 8. septembra se je novica o kapitulaciji Italije naglo raznesla po vseh vaseh. Iz vasi Otalež so se sovražne oborožene formacije umaknile ponoči. Kmetom so ukazali vpreči živino, da so jim peljali do Idrije razno blago. Odbor OF je še isti dan poskrbel, da se je na vidnem mestu razobesila slovenska zastava z zvezdo. Nekateri so mislili, da bo vojne s tem konec, toda ni bilo treba dolgo čakati, da so prišli v deželo Nemci. Ko so se pomikali po glavni cesti ob Idrijci z oklopnimi avtomobili, so pri Maruškovcu zaregljale strojnice nad civilnim prebivalstvom, ki je bežalo čez reko. Po kapitulaciji Italije se je vračalo domov veliko internirancev iz raznih krajev Slovenije. Odbor OF je poskrbel, da so dobili prenočišče in hrano. Vaščani so jih radi sprejemali in jim postregli. Organizacija OF je tedaj zajela vse poštene ljudi.«
Odlok o mobilizaciji je izdal ob svoji ustanovitvi 11. septembra 1943 Narodnoosvobodilni svet za Primorsko Slovenijo, ki je tedaj na Primorskem (ki še ni bilo priključeno Jugoslaviji) predstavljal zakonodajno in izvršilno oblast. Odlok je zajel vse, za vojsko sposobne može od 18 do 45 leta starosti. V Narodnoosvobodilno vojsko so lahko vstopale prostovoljno tudi žene in dekleta, vse ostalo prebivalstvo pa je bilo dolžno z vsemi svojimi močmi sodelovati pri splošni mobilizaciji. Kljub zakonskemu odloku izraz »mobilizacija« ni najbolj ustrezen (dr. Tone Ferenc pravi, da je bila »na pol prostovoljna, na pol prisilna ali bolje rečeno obvezna«).26 »Prisilo« je prekrilo splošno prekipevajoče navdušenje in mobilizacija je stekla v nekaj dneh.
Takšno zborovanje je bilo tudi v Otaležu. Pripravil ga je rajonski odbor OF za Otalež, ki je deloval že pred kapitulacijo Italije. Marija Bašelj ga je takole opisala: »Prihod naših prvih borcev je prebivalstvo sprejelo z navdušenjem. Še isti dan so priredili miting na prostem pred hišo Pavle Svetik. Venceslav Kacin, sekretar rajonskega odbora OF, je borce pozdravil v imenu odbora in prebivalcev. Politični referat je podal politkomisar enote. Govoril je o oboroženi vstaji, o nevarnosti, ki nam grozi s strani Nemcev in o potrebi sodelovanja prebivalstva z OF. Na tem mitingu je recitiral tudi Blaž Ostrovrhar (partizanski pesnik Oto Vrhunec), borci pa so zapeli več borbnih pesmi.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar