Življenje in delo agronomskega strokovnjaka Primoža Simoniča (1893–1975)
Med ključne oblikovalce slovenske kmetijske stroke, ki so s svojim pedagoškim, publicističnim in praktičnim delovanjem usmerjali razvoj našega podeželja v nemirnem obdobju med obema svetovnima vojnama, nedvomno sodi diplomirani inženir agronomije in kmetijski svetnik Primož Simonič. Kot plodovit pisec strokovnih knjig, znanstvenih razprav in poljudnih člankov je pomembno prispeval k modernizaciji kmetijstva, izobraževanju generacij kmetov ter dvigu samooskrbe na Slovenskem.
Mladost in študijska leta na Dunaju
Primož Simonič se je rodil 3. junija 1893 v slikoviti vasi Plužnje pri Cerknem. Še v njegovih rosnih letih se je družina v iskanju boljšega kruha preselila na Gorenjsko, natančneje v Škofjo Loko. Dom so si ustvarili v skromni bivalni kajži na Brezovcu v Moškrinu. Kljub skromnim materialnim razmeram je bister mladenič obiskoval gimnazijo v Kranju. Šolanje je uspešno sklenil z maturo leta 1912.
Istega leta ga je pot vodila v cesarski Dunaj, kjer se je vpisal na ugledno Visoko šolo za kmetijstvo (Visoka šola za kulturo tal / Hochschule für Bodenkultur). Njegov študij pa je surovo prekinila prva svetovna vojna. Kot mobiliziran vojak je moral oditi na bojišče, kjer je preživel težko obdobje od 1. junija 1915 do 1. marca 1917. Po vrnitvi s fronte in stabilizaciji razmer po razpadu monarhije je študij uspešno nadaljeval ter diplomiral leta 1920, s čimer si je pridobil naziv inženirja agronomije.
Pedagoško delo in strokovni preboj
Po diplomi je Simonič hitro poprijel za praktično delo. Med letoma 1920 in 1926 je deloval kot upravnik uglednega veleposestva Križ pri Kamniku, kjer je pridobil dragocene praktične izkušnje s področja vodenja velikih kmetijskih obratov. Sledilo je plodovito pedagoško desetletje (1926–1936). Svoje znanje je najprej predajal kot profesor na nižji kmetijski šoli v Šentjurju pri Celju, nato pa na nižji in srednji kmetijski (sadjarski in vinarski) šoli v Mariboru.
Njegov pedagoški opus je bil izjemno širok; poučeval je strokovne poljedelske predmete, botaniko, kmetijsko računovodstvo, zaradi pomanjkanja kadra pa nekaj časa celo materni jezik – slovenščino. Ob pedagoškem delu je nenehno vodil agronomske poskuse pridelovanja različnih vrst sadja in poljščin. Ti sistematični poskusi in pedagoške izkušnje so rodili njegovo življenjsko delo – izjemno obsežen in temeljit učbenik Splošno poljedelstvo, ki je postal nepogrešljiv pripomoček za takratne kmetijske šolarje in napredne gospodarje.
V službi banovine in povojna obnova
Leta 1936 je bila Simoničeva strokovna podkovanost prepoznana na najvišji ravni, saj je bil imenovan za glavnega banovinskega poljedelskega referenta v Ljubljani. V tej vlogi je prevzel odgovornost za strateško vodenje pridelave, organizacijo preskrbe s kakovostnim semenom ter vsesplošno bitko za večje in stabilnejše pridelke, kar je bilo v kriznih predvojnih letih ključnega pomena za prehransko varnost prebivalstva.
Zaradi neizmerne strokovne avtoritete in nepolitične predanosti delu so njegove izkušnje s pridom izkoristile tudi povojne oblasti. Po osvoboditvi leta 1945 je bil imenovan za upravnika nacionaliziranega posestva nekdanje družbe Sever & Co. na Selu pri Radohovi vasi na Dolenjskem, ki ga je uspešno vodil do leta 1948. Svojo bogato karierno pot pa je sklenil v prestolnici kot vodja laboratorija za kontrolo semen pri Kmetijskem znanstvenem zavodu Slovenije v Ljubljani, kjer je postavil visoke standarde na področju semenarstva.
Publicistični opus in zapuščina
Primož Simonič je bil izrazito zapisan pisani besedi; strokovne prispevke je začel objavljati že zelo zgodaj. Njegovo ime se med sodelavci uglednega stanovskega lista Kmetovalec pojavi že leta 1923, reviji pa je ostal zvest vse do konca njenega izhajanja pod okriljem Kranjske oziroma Slovenske kmetijske družbe.
Tematika Simoničevih tekstov je vedno zvesto zrcalila njegove trenutne službene naloge in izzive, s katerimi se je srečeval:
- Kot upravnik veleposestva je pisal o racionalnem gospodarjenju, varčevanju v kmetijstvu, uvajanju sodobnih kmetijskih strojev, pravilnem gnojenju ter specifikah obdelave posameznih posevkov in sadežev.
- Kot profesor se je posvečal vprašanjem kmetijskega šolstva, didaktiki strokovnih predmetov in reševanju stanovskih vprašanj kmetijskih strokovnjakov.
- Kot banovinski referent je javnost seznanjal z nujnostjo modernizacije pridelovalnih postopkov, metodami odbire rastlin in pomenom strokovne pridelave semen.
Njegov publicistični odtis je izjemen. Napisal je ključno poglavje o okopavinah v odmevni knjigi Za boljši pridelek, poleg Kmetovalca pa so njegovi članki bogatili domala vse pomembnejše slovenske kmetijske in splošne liste tistega časa. Med njimi izstopajo revije in časopisi:
- Brazda (1934–1937)
- Gospodar in gospodinja (1934–1938)
- Koledar jugoslovanske kmečke zveze (1931)
- Koledar kmetijske matice (1926)
- Orač (1937–1941)
- Sadjar in vrtnar (1931–1934)
- Slovenec (1933)
Po drugi svetovni vojni je s pisanjem neutrudno nadaljeval in s svojimi nasveti pomagal pri obnovi podeželja prek poljudnih prispevkov v Kmečkem glasu in Pisanem petku (prilogi časopisa Delo). Primož Simonič ostaja zapisan v zgodovini slovenskega kmetijstva kot vzor strokovnjaka, ki je teoretično znanje z Dunaja uspešno prelil v slovensko kmetijsko prakso in izobraževanje narodnih mas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar