TRAGEDIJA POD BEVKOVIM VRHOM
TRAGEDIJA POD BEVKOVIM VRHOM
Vir-Žirovski občasnik 1992
Vir-Žirovski občasnik 1992
Škofja Loka, 21. novembra 1992
UVODNO POJASNILO
Morda bo kdo vprašal, zakaj po petdesetih letih še pisati o medvojnih dogodkih, odporniškem gibanju in bojih v neposredni bližini Žirov. O tem so že veliko napisali Stanko Petelin, Karel Leskovec, Jože Vidic, Radosav Isaković, Andrej Pagon – Ogarev, od domačinov pa Vinko Govekar, Janko Mrovlje in Milan Žakelj. Malo ali nič pa ni napisano, kako se je poljansko hribovsko prebivalstvo vključevalo v odporniško gibanje. Ni dovolj opisano maščevanje Nemcev, ki so te ljudi streljali, pošiljali v taborišča in jim uničevali domačije.
Tokrat se bomo napotili v manj znan kraj, k domačijam na oplečju Bevkovega vrha (1051 m) severozahodno od Žirov. Kopasta gorska gmota je zlasti dobro vidna iz Žirovskega vrha, saj se dviga nad drugimi nižjimi obrobnimi vrhovi visoko v nebo, kot bi bila čuvar svoje okolice. Med vojno je bil Bevkov vrh zaradi svoje značilnosti pomembna partizanska strateška točka, nikoli brez partizanskih vojaških enot.
Tole besedilo je posvečeno samotni domačiji, po domače Pri Mrzlikarju, položeni na poličast svet jugovzhodno pod Bevkovim vrhom. Spremljali bomo ljubezen in tragedijo pogumne Mrzlikarjeve Frančiške in njen »alpinistični « podvig. V taborišču Rawensbruck, daleč na severu Nemčije, je preplezala 6 m visoko obzidje. Omenili bomo nesrečno smrt njenega fanta Boštjana Podobnika, Rovtarjevega s Koprivnika. Opisali bomo tudi, zakaj je 5. bataljon Gradnikove brigade 3. decembra 1943 doživel pri Mrzlikarju tako hud poraz, v katerem je padlo 48 mož in žena. Med njimi je bila tudi Danica Skapin – Bojana, sestra Mihaele – Drine, ki je malo pred tem padla pri Kremžarju v Žirovskem Vrhu (Glej Žirovski občasnik, leto XII, 1991,št. 18, 83-96).Omeniti je treba tudi zloglasni bataljon Heine iz Idrije. Le-ta je imel v svoji sestavi posebno četo, usposobljeno za boj proti partizanom.
Govorili bomo o vsem, kar je 1943 hudega doživela Mrzlikarjeva kmetija, ko so tam divjali boji. Kakšne posledice je imela v tem času nenadna smrt Mrzlikarjevega gospodarja in kako je pozneje to vplivalo na kmetijo in družino vse do današnjih dni.
VAS LANIŠE POD BEVKOVIM VRHOM
Vas Laniše sestavljajo samotne domačije ,razložene vzdolž grape Javorščica, ki teče z juga (od Lanišarja) proti severu do Sovodnja. Raztresene domačije ležijo tudi zunaj grape po bregovih, ki se spuščajo z Bevkovega vrha v grapo Podosojnice in Javorščice. Vas ima zdaj 15 gospodinjstev in 60 prebivalcev. Ob prvem popisu prebivalstva 1890 je štela še 143 prebivalcev. V stotih letih se je prebivalstvo več kot prepolovilo. Ta razpotegnjena in odročna vas je bila pogosto gostiteljica partizanskih enot in tistih, ki so bili na pohodu. Pod Laniše spada zaselek Na Rupah (769 m), ki leži na vzhodnem pobočju Bevkovega vrha. Najvišje v tem zaselku (782 m) je domačija Janeza Trevna, p. d. Lisjaka, Laniše št. II. Na zahodni strani takoj za domačijo je bila v drugi svetovni vojni meja med Italijo in nemškim zasedbenim ozemljem. Po meji so Nemci leta 1941 spletli žične ovire in v njih skrili protipehotne mine. Lisjakovi so se morali izseliti iz obmejnega pasu v Koprivnik k Vovšarju. Njihova poslopja ob meji so porušili in posekali 100 m širok pas gozda.
Morda bo kdo vprašal, zakaj po petdesetih letih še pisati o medvojnih dogodkih, odporniškem gibanju in bojih v neposredni bližini Žirov. O tem so že veliko napisali Stanko Petelin, Karel Leskovec, Jože Vidic, Radosav Isaković, Andrej Pagon – Ogarev, od domačinov pa Vinko Govekar, Janko Mrovlje in Milan Žakelj. Malo ali nič pa ni napisano, kako se je poljansko hribovsko prebivalstvo vključevalo v odporniško gibanje. Ni dovolj opisano maščevanje Nemcev, ki so te ljudi streljali, pošiljali v taborišča in jim uničevali domačije.
Tokrat se bomo napotili v manj znan kraj, k domačijam na oplečju Bevkovega vrha (1051 m) severozahodno od Žirov. Kopasta gorska gmota je zlasti dobro vidna iz Žirovskega vrha, saj se dviga nad drugimi nižjimi obrobnimi vrhovi visoko v nebo, kot bi bila čuvar svoje okolice. Med vojno je bil Bevkov vrh zaradi svoje značilnosti pomembna partizanska strateška točka, nikoli brez partizanskih vojaških enot.
Tole besedilo je posvečeno samotni domačiji, po domače Pri Mrzlikarju, položeni na poličast svet jugovzhodno pod Bevkovim vrhom. Spremljali bomo ljubezen in tragedijo pogumne Mrzlikarjeve Frančiške in njen »alpinistični « podvig. V taborišču Rawensbruck, daleč na severu Nemčije, je preplezala 6 m visoko obzidje. Omenili bomo nesrečno smrt njenega fanta Boštjana Podobnika, Rovtarjevega s Koprivnika. Opisali bomo tudi, zakaj je 5. bataljon Gradnikove brigade 3. decembra 1943 doživel pri Mrzlikarju tako hud poraz, v katerem je padlo 48 mož in žena. Med njimi je bila tudi Danica Skapin – Bojana, sestra Mihaele – Drine, ki je malo pred tem padla pri Kremžarju v Žirovskem Vrhu (Glej Žirovski občasnik, leto XII, 1991,št. 18, 83-96).Omeniti je treba tudi zloglasni bataljon Heine iz Idrije. Le-ta je imel v svoji sestavi posebno četo, usposobljeno za boj proti partizanom.
Govorili bomo o vsem, kar je 1943 hudega doživela Mrzlikarjeva kmetija, ko so tam divjali boji. Kakšne posledice je imela v tem času nenadna smrt Mrzlikarjevega gospodarja in kako je pozneje to vplivalo na kmetijo in družino vse do današnjih dni.
VAS LANIŠE POD BEVKOVIM VRHOM
Vas Laniše sestavljajo samotne domačije ,razložene vzdolž grape Javorščica, ki teče z juga (od Lanišarja) proti severu do Sovodnja. Raztresene domačije ležijo tudi zunaj grape po bregovih, ki se spuščajo z Bevkovega vrha v grapo Podosojnice in Javorščice. Vas ima zdaj 15 gospodinjstev in 60 prebivalcev. Ob prvem popisu prebivalstva 1890 je štela še 143 prebivalcev. V stotih letih se je prebivalstvo več kot prepolovilo. Ta razpotegnjena in odročna vas je bila pogosto gostiteljica partizanskih enot in tistih, ki so bili na pohodu. Pod Laniše spada zaselek Na Rupah (769 m), ki leži na vzhodnem pobočju Bevkovega vrha. Najvišje v tem zaselku (782 m) je domačija Janeza Trevna, p. d. Lisjaka, Laniše št. II. Na zahodni strani takoj za domačijo je bila v drugi svetovni vojni meja med Italijo in nemškim zasedbenim ozemljem. Po meji so Nemci leta 1941 spletli žične ovire in v njih skrili protipehotne mine. Lisjakovi so se morali izseliti iz obmejnega pasu v Koprivnik k Vovšarju. Njihova poslopja ob meji so porušili in posekali 100 m širok pas gozda.
MRZLIKARJEVA DOMAČIJA JUŽNO POD BEVKOVIM VRHOM
Povedali smo že, da stoji Mrzlikarjeva domačija v samoti na majhnem položnem svetu v nadmorski višini 862 m na južnem pobočju Bevkovega vrha. Hiša nosi častitljivo letnico 1859.Mogočna enonadstropna in prostorna stavba je bila zgrajena za številno družino. Postavil jo je Lovrenc Eržen, oče Jakoba Eržena. Ima hišno številko Jazne 30 ter spada v občino Idrija. Poleg hiše obsega domačija še gospodarsko poslopje, vezani kozolec dvojnik in samostojno kaščo. Čeprav je bila domačija pred drugo svetovno vojno na italijanski strani, je na hišni tablici pisalo Laniše 17. Ta opredelitev je bila naravna, saj stoji domačija na padavinskem območju Sore. Bila je med najbolj trdnimi kmetijami na južni strani Bevkovega vrha s približno 70 ha zemlje, lepo osončena in zavarovana proti hladnim severnim vetrovom. Zato tu na višini 862 m še uspevajo orehi. Pri Mrzlikarju je pred napadom idrijskih policistov na 5. bataljon Gradnikove brigade (3. decembra 1943) živelo 11 družinskih članov oziroma z vnukom Aleksandrom 12. Gospodarju Jakobu Erženu (1868-1943) in ženi Marijani, roj. Jezeršek (1876-1938), seje rodilo 15 otrok. Štirje so umrli še kot otroci. Doma so pridelali toliko žita, da so le za praznike dokupovali belo moko. Tudi
kozolec je bil zato primerno velik. Imel je 12 oken (štantov). Redili so 30 glav goveje živine, po 10 prašičev in 20 ovac. Mesa so imeli čez vse leto dovolj. Imeli so dva konja, vendar so orali le z voli. Glavni dohodek je kmetija dobivala od prodane živine in lesa.
Povedali smo že, da stoji Mrzlikarjeva domačija v samoti na majhnem položnem svetu v nadmorski višini 862 m na južnem pobočju Bevkovega vrha. Hiša nosi častitljivo letnico 1859.Mogočna enonadstropna in prostorna stavba je bila zgrajena za številno družino. Postavil jo je Lovrenc Eržen, oče Jakoba Eržena. Ima hišno številko Jazne 30 ter spada v občino Idrija. Poleg hiše obsega domačija še gospodarsko poslopje, vezani kozolec dvojnik in samostojno kaščo. Čeprav je bila domačija pred drugo svetovno vojno na italijanski strani, je na hišni tablici pisalo Laniše 17. Ta opredelitev je bila naravna, saj stoji domačija na padavinskem območju Sore. Bila je med najbolj trdnimi kmetijami na južni strani Bevkovega vrha s približno 70 ha zemlje, lepo osončena in zavarovana proti hladnim severnim vetrovom. Zato tu na višini 862 m še uspevajo orehi. Pri Mrzlikarju je pred napadom idrijskih policistov na 5. bataljon Gradnikove brigade (3. decembra 1943) živelo 11 družinskih članov oziroma z vnukom Aleksandrom 12. Gospodarju Jakobu Erženu (1868-1943) in ženi Marijani, roj. Jezeršek (1876-1938), seje rodilo 15 otrok. Štirje so umrli še kot otroci. Doma so pridelali toliko žita, da so le za praznike dokupovali belo moko. Tudi
kozolec je bil zato primerno velik. Imel je 12 oken (štantov). Redili so 30 glav goveje živine, po 10 prašičev in 20 ovac. Mesa so imeli čez vse leto dovolj. Imeli so dva konja, vendar so orali le z voli. Glavni dohodek je kmetija dobivala od prodane živine in lesa.
TRNOVA POT MRZLIKARJEVE FRANCKE (1902-1983)
Od 11 otrok Mrzlikarjeve družine je bila Francka tretji otrok in najstarejše dekle. Od zgodnje mladosti je morala trdo delati in tudi gospodinjiti. Bila je majhna in drobna zenička. Za fanta sije zbrala Boštjana Podobnika (1894-1942), Rovtarjevega iz Koprivnika pri Sovodnju, po poklicu mizarja. Njune ljubezni ni ovirala državna meja. Oba s t a poznala varne prehode skozi žične ovire Na Rupah, vsako stezo, grm in kamen. Še neporočenima seje rodil sin Aleksander, ki živi zdaj s svojo družino v L a n i š a h št. 18.
Kot dobra poznavalka okolice ob meji je Francka vodila čez mejo ilegalce in partizane. Zataknilo pa se je 2. marca 1942. Pri prehodu čez mejo so jo odkrili nemški orožniki iz Sovodnja. Po zaslišanju na škofjeloškem gestapu sojo, staro 40 let, poslali v Begunje in od tam v žensko taborišče Rawensbruck, 200 km severno od Berlina. Kraj leži v pokrajini jezer in plovnih poti, ki vodijo v Mecklenburški zaliv in Severno morje. Širna ravnina severne Nemčije, velika oddaljenost od domačega hribovitega sveta, ločitev od sina, drugih članov družine in svojega izvoljenca, vse to je stopnjevalo njeno domotožje. Tudi bojazen, da jo bodo ubili, jo je podžigala k begu iz taborišča, obdanega s 6 m visokim obzidjem in bodečo žico na vrhu. Kako močna je bila Franckina želja po svobodi in življenju, dokazuje njen nadčloveški napor, ko se ji je posrečilo preplezati visoko taboriščno ograjo.
Opravila je pravi pravcati alpinistični podvig. Žal je bil skok v svobodo zanjo usoden. Poškodovala si je nogo, zato so jo ujeli še blizu taborišča. Skoraj nerazumljivo je bilo, kako je ta drobna ženička, tehtala je komaj 40 kg, vse to zmogla. Bila je zelo utrjena in žilava; tako jo je naredilo trdo kmečko delo v strmih robovih Bevkovega vrha. Za mesec dni sojo poslali v kazenski blok, kjer so jo pogosto pretepali. Na prsih je imela vrisan velik rdeč krog, kar je pomenilo, da je skušala pobegniti iz taborišča. Življenje tu je bilo težko – bila je brez prostih nedeljskih popoldnevov. Redke so bile taboriščnice, ki so splezale na vrh zida, največkrat so obvisele na žicah, kjer jih je usmrtil električni tok.Po komaj 3 mesecih bivanja v taborišču Rawensbruck je prišla do nje žalostna vest, da ni več njenega Boštjana. Pri Pagonu pod Bevkovim vrhom je nekaj malega mizaril. Počival je na stelji v hlevu. Fašisti, ki so bili takrat ob meji, so ga zamenjali za partizana in ga kar tam strahopetno ustrelili, ne da bi ga pozvali k predaji. Poglejmo, zakaj so Nemci morali Francko Eržen predčasno izpustiti iz taborišča. Takrat se je javno razglašalo z a v e z n i š t v o in prijateljstvo med Nemčijo in Italijo, v resnici pa je bilo vse drugače. Na tihem so delovali drug
proti drugemu. Italijanom ni bilo po volji, da so jih Nemci imeli za strahopetce in slabe vojake. To neprikrito jezo so Italijani izražali v obliki zelo vztrajnih zahtev, da jim morajo Nemci vrniti iz zaporov njihove državljane. Franckina sestra Katarina Eržen je izrabila njeno italijansko državljanstvo. Župnik iz Otaleža g. Anton Pilat, ki je dobro znal nemško, je sestavil prošnjo za izpustitev Francke iz zapora. Iz taborišča Rawensbruck je bila izpuščena 31. marca 1943 ali leto dni po aretaciji. Umrla je leta 1983, stara 81 let.
BEVKOV VRH – POMEMBNA STRATEŠKA TOČKA PARTIZANOV
Po razpadu Italije je v Cerknem in bližnji okolici kmalu nastalo osvobojeno ozemlje. V kraj so se vselili vojaško poveljstvo partizanskih odredov in brigad, zaledna partizanska vojaška in politična oblast za Primorsko. Začelo se je razvijati partizansko gospodarstvo in kultura; na sploh je bilo čutiti normalno življenje. Osvobojeno ozemlje je bilo treba varovati pred nenadnimi nemškimi vpadi. Najdaljši in najbolj odprti sta bili vzhodna in južna stran cerkljanskega ozemlja. Zato so bili posamezni bataljoni brigad razporejeni po razvodju med Idrijco in Poljansko Soro od vrha Slugove doline (1223 m) na severu do Bevkovega vrha (1051 m) na jugu. Ta visoka gora nad dolino Idrijce je bila vojaško še posebno pomembna. Partizanski bataljoni na tej gori so bili najbližji idrijskim policistom in so zapirali s o v r a ž n i k u dohod na osvobojeno ozemlje na severu.
NEMŠKI BATALJON HEINE IZ IDRIJE
Bataljon planinskih lovcev Heine s približno 600 možmi, kije pred novembrsko nemško ofenzivo 1943 spadal v 71. pehotno divizijo, se je po ofenzivi nastanil v Idriji. Vključen je bil v sestavo 188. rezervne gorske divizije. Njegova naloga je bila varovati idrijski živosrebrni rudnik, nadzorovati ozemlje v porečju reke Idrijce in spremljati gibanje partizanskih enot. Konec 1943 je bataljon dvakrat poskusil prodreti na osvobojeno ozemlje. Opravil je tudi nekaj uspešnih akcij proti partizanom: 1. decembra 1943 je uničil premično ambulanto Vojkove brigade v Pleču pod Bevkovim vrhom, nato pa 3. decembra 1943 popolnoma razbil 5. bataljon Gradnikove brigadepri Mrzlikarju pod Bevkovim vrhom. Šele v tretje mu je uspelo 27. januarja 1944 vdreti v Cerkno, kjer je uspešno napadel partijsko šolo.Posebna četa bataljona Heine je zaradi uspešnih vojaških operacij proti partizanom
dobila vzdevek »zloglasna«.
Od 11 otrok Mrzlikarjeve družine je bila Francka tretji otrok in najstarejše dekle. Od zgodnje mladosti je morala trdo delati in tudi gospodinjiti. Bila je majhna in drobna zenička. Za fanta sije zbrala Boštjana Podobnika (1894-1942), Rovtarjevega iz Koprivnika pri Sovodnju, po poklicu mizarja. Njune ljubezni ni ovirala državna meja. Oba s t a poznala varne prehode skozi žične ovire Na Rupah, vsako stezo, grm in kamen. Še neporočenima seje rodil sin Aleksander, ki živi zdaj s svojo družino v L a n i š a h št. 18.
Kot dobra poznavalka okolice ob meji je Francka vodila čez mejo ilegalce in partizane. Zataknilo pa se je 2. marca 1942. Pri prehodu čez mejo so jo odkrili nemški orožniki iz Sovodnja. Po zaslišanju na škofjeloškem gestapu sojo, staro 40 let, poslali v Begunje in od tam v žensko taborišče Rawensbruck, 200 km severno od Berlina. Kraj leži v pokrajini jezer in plovnih poti, ki vodijo v Mecklenburški zaliv in Severno morje. Širna ravnina severne Nemčije, velika oddaljenost od domačega hribovitega sveta, ločitev od sina, drugih članov družine in svojega izvoljenca, vse to je stopnjevalo njeno domotožje. Tudi bojazen, da jo bodo ubili, jo je podžigala k begu iz taborišča, obdanega s 6 m visokim obzidjem in bodečo žico na vrhu. Kako močna je bila Franckina želja po svobodi in življenju, dokazuje njen nadčloveški napor, ko se ji je posrečilo preplezati visoko taboriščno ograjo.
Opravila je pravi pravcati alpinistični podvig. Žal je bil skok v svobodo zanjo usoden. Poškodovala si je nogo, zato so jo ujeli še blizu taborišča. Skoraj nerazumljivo je bilo, kako je ta drobna ženička, tehtala je komaj 40 kg, vse to zmogla. Bila je zelo utrjena in žilava; tako jo je naredilo trdo kmečko delo v strmih robovih Bevkovega vrha. Za mesec dni sojo poslali v kazenski blok, kjer so jo pogosto pretepali. Na prsih je imela vrisan velik rdeč krog, kar je pomenilo, da je skušala pobegniti iz taborišča. Življenje tu je bilo težko – bila je brez prostih nedeljskih popoldnevov. Redke so bile taboriščnice, ki so splezale na vrh zida, največkrat so obvisele na žicah, kjer jih je usmrtil električni tok.Po komaj 3 mesecih bivanja v taborišču Rawensbruck je prišla do nje žalostna vest, da ni več njenega Boštjana. Pri Pagonu pod Bevkovim vrhom je nekaj malega mizaril. Počival je na stelji v hlevu. Fašisti, ki so bili takrat ob meji, so ga zamenjali za partizana in ga kar tam strahopetno ustrelili, ne da bi ga pozvali k predaji. Poglejmo, zakaj so Nemci morali Francko Eržen predčasno izpustiti iz taborišča. Takrat se je javno razglašalo z a v e z n i š t v o in prijateljstvo med Nemčijo in Italijo, v resnici pa je bilo vse drugače. Na tihem so delovali drug
proti drugemu. Italijanom ni bilo po volji, da so jih Nemci imeli za strahopetce in slabe vojake. To neprikrito jezo so Italijani izražali v obliki zelo vztrajnih zahtev, da jim morajo Nemci vrniti iz zaporov njihove državljane. Franckina sestra Katarina Eržen je izrabila njeno italijansko državljanstvo. Župnik iz Otaleža g. Anton Pilat, ki je dobro znal nemško, je sestavil prošnjo za izpustitev Francke iz zapora. Iz taborišča Rawensbruck je bila izpuščena 31. marca 1943 ali leto dni po aretaciji. Umrla je leta 1983, stara 81 let.
BEVKOV VRH – POMEMBNA STRATEŠKA TOČKA PARTIZANOV
Po razpadu Italije je v Cerknem in bližnji okolici kmalu nastalo osvobojeno ozemlje. V kraj so se vselili vojaško poveljstvo partizanskih odredov in brigad, zaledna partizanska vojaška in politična oblast za Primorsko. Začelo se je razvijati partizansko gospodarstvo in kultura; na sploh je bilo čutiti normalno življenje. Osvobojeno ozemlje je bilo treba varovati pred nenadnimi nemškimi vpadi. Najdaljši in najbolj odprti sta bili vzhodna in južna stran cerkljanskega ozemlja. Zato so bili posamezni bataljoni brigad razporejeni po razvodju med Idrijco in Poljansko Soro od vrha Slugove doline (1223 m) na severu do Bevkovega vrha (1051 m) na jugu. Ta visoka gora nad dolino Idrijce je bila vojaško še posebno pomembna. Partizanski bataljoni na tej gori so bili najbližji idrijskim policistom in so zapirali s o v r a ž n i k u dohod na osvobojeno ozemlje na severu.
NEMŠKI BATALJON HEINE IZ IDRIJE
Bataljon planinskih lovcev Heine s približno 600 možmi, kije pred novembrsko nemško ofenzivo 1943 spadal v 71. pehotno divizijo, se je po ofenzivi nastanil v Idriji. Vključen je bil v sestavo 188. rezervne gorske divizije. Njegova naloga je bila varovati idrijski živosrebrni rudnik, nadzorovati ozemlje v porečju reke Idrijce in spremljati gibanje partizanskih enot. Konec 1943 je bataljon dvakrat poskusil prodreti na osvobojeno ozemlje. Opravil je tudi nekaj uspešnih akcij proti partizanom: 1. decembra 1943 je uničil premično ambulanto Vojkove brigade v Pleču pod Bevkovim vrhom, nato pa 3. decembra 1943 popolnoma razbil 5. bataljon Gradnikove brigadepri Mrzlikarju pod Bevkovim vrhom. Šele v tretje mu je uspelo 27. januarja 1944 vdreti v Cerkno, kjer je uspešno napadel partijsko šolo.Posebna četa bataljona Heine je zaradi uspešnih vojaških operacij proti partizanom
dobila vzdevek »zloglasna«.
NAPAD N A PARTIZANSKO AMBULANTO V PLEČU 1. D E C E M B R A 1943
Po novembrski ofenzivi 1943 so nemški policisti iz posameznih postojank vztrajno zasledovali in napadali enote Vojkove in Gradnikove brigade. Najbolj so bili prizadevni idrijski policisti. Vojkovi in Gradnikovi brigadi, ki sta bili decembra 1943 poslani v okolico Bevkovega vrha, je štab divizije zaupal pomembno nalogo. Vojkova brigada naj bi vdrla v Dolomite, Gradnikova pa naj bi prevzela bojne položaje pred Idrijo. Petdeset mož bataljona Heine iz Idrije je 1. decembra 1943 napadlo v Pleču (900 m) pri Petru Bevku pod južnim pobočjem Bevkovega vrha štiri obolele partizane. Bevkova kajža je 420 m oddaljena in na zahodu meji na soseda Mrzlikarja. Tri bolnike so ubili na begu, četrtega, Matevža Rudolfa iz Zadloga pri Črnem Vrhu, pa zajeli. Ker je govoril nemško, sije ohranil življenje. Nemci so ga kot rudarja vrnili na delo v idrijski rudnik. Pri Mrzlikarju je bilo tedaj poveljstvo 2. bataljona Vojkove brigade z zaščitnim vodom. Bilo je 18 partizanov. Drugi borci bataljona so medtem kopali cestne ovire na Kladju, prevalu Cerkno- Sovodenj. Vso težko opremo in orožje so pustili v gospodarskem poslopju pri Mrzlikarju. Iz Pleča so se nemški policisti napotili k Mrzlikarju. Štab bataljona se je ob streljanju pravočasno umaknil iz hiše. K o so preiskali poslopja, so našli le opremo in orožje borcev, ki so bili na Kladju. Poveljstvo 2. bataljona je torej imelo srečo, saj so policisti prišli iz Jazen na Rinkovo ravan in najprej napadli obolele partizane v Pleču.Mati Frančiška in sin Aleksander sta s Kaludrovša opazovala postave, ki so se gibale okoli domačije, nista pa zagotovo vedela, kdo so. Iz poslopij so nosili partizansko opremo in jo na prostem zažgali. »Če so to partizani, pomeni, daje konec vojne,« sta modrovala mati in sin. Kmalu pa sta ugotovila, da so nemški policisti. Ob vračanju v Idrijo so policisti Mrzlikarjevim zagrozili, da se bodo kmalu okrepljeni vrnili. Če bodo tedaj na domačiji našli partizane, se bo vse drugače izteklo.
Zaradi takih groženj so se Mrzlikarjevi odločili, da bo del družine ostal na domačiji, del pa se bo preselil k bližnjemu sosedu Lamotovšu. Tako so že I. decembra po odhodu policistov odšli z bolnim gospodarjem Jakobom, starim 75 let; sinova Ciril in Leopold, hči Frančiška s sinom Aleksandrom so tam ostali do petka, 3. decembra 1943. To je
bila zdrava kmečka odločitev oziroma samoobrambni ukrep za ohranitev življenj in domačije. K Lamotovšu v Jazne so se napotili zato, ker je bila v hiši samo gospodinja inje imela dovolj prostora.
TRAGEDIJA 5. BATALJONA
GRADNIKOVE BRIGADE PRI MRZLIKARJU IN LISJAKU 3. D E C E M B R A 1943
Po umiku 2. bataljona Vojkove brigade k Slabetu na Bevkovem vrhu in 4. bataljona v Lazec je2. decembra 1943 k Mrzlikarju prišel zvečer 5. bataljon Gradnikove brigade. V hiši in gospodarskem poslopju (hlev) seje nastanilo približno 70 mož. Prišli so s Cerkljanskega vrha mimo Veharš in pod Osojnico. Se tisti večer so pripravili miting. Harmoniko je pozno v noč igral Kankarjev Vinko iz Podlanišča, bataljonski mesar pa je pobil Mrzlikarjevega bika. Policisti iz Idrije so z »obljubo« mislili resno in se 3. decembra vrnili s trikratno močjo, to je s 150 možmi. Bila je zloglasna četa Heine. Očitno so se bili pripravljeni spopasti tudi z večjo partizansko enoto. To pot so prišli tiho in po skrivnih poteh iz druge smeri. Morda so vedeli, da so pri Mrzlikarju partizani. Domačije v južnem pobočju Bevkovega vrha so kot v izložbenem oknu, vidne z različnih okoliških razgledišč. Z daljnogledi so lahko policijski
ali civilni ogledniki nenehno opazovali Bevkov vrh. S premikanjem okoli Mrzlikarjeve domačije pa so se partizani lahko tudi sami izdali. V brigadah so namreč partizani popolnoma zanemarili nekdanjo opreznost. Pohode napadalnih idrijskih policistov v smeri proti Bevkovemu vrhu lahko po naši oceni razumemo kot načrt za vdor na Cerkljansko ter iskanje ugodnih razmer in varne smeri po razvodju Idrijce in Poljanske Sore. Ker Bevkov vrh nikoli ni bil brez partizanske vojske, je razumljivo, da je vsakič prihajalo do spopadov. Zato je za vojaške uspehe policistov kriviti izdajstva večkrat le opravičilo partizanskega poveljstva za svoje neuspehe. Dne 1. decembra 1943 je bila policijska enota iz Idrije prešibka (50 mož), da bi vdrla daleč na osvobojeno ozemlje. Sklenili pa so, da se bodo vrnili 3. decembra 1943 in poskusili na skrivaj prodreti prav v središče osvobojenega ozemlja, v Cerkno. V zgodnjih jutranjih urah je tako odšlo na pot iz Idrije 150 policistov iz bataljona Heine. Že ob devetih so bili pri Mrzlikarju in le 190 m pod Bevkovim vrhom. V celoti je tedaj odpovedal 5. bataljon Gradnikove brigade, katerega poglavitna naloga je bila varovati osvobojeno ozemlje pred sovražnikovim vdorom. Idrijske policiste sta šele na Bevkovem vrhu
(1051 m) zaustavila dva bataljona Vojkove brigade. Z zbranimi podatki pri domačijah na Mrzlem Vrhu in v Lanišah je bilo mogoče razmeroma natančno ugotoviti smer njihovega skrivnega prodiranja iz Idrije 3. decembra 1943 proti osvobojenemu ozemlju. Iz Spodnje Idrije so se pripeljali na Razpotje. Od tod dalje so ubirali stranske poti, se izogibali zaselkom ali posameznim kmetijam. Šli so pod Pečnikom, Kamnikom in Likarjem, mimo Znojil in Lanišarja. Prve opozorilne strele, ki so najavljali Nemce, je bilo slišati precej zgodaj iz okolice Likarja, nekoliko pozneje pa še rafalno streljanje od Lanišarja (663 m). Policisti so tu presenetili tri obveščevalce 5. bataljona Gradnikove brigade. Dva so ubili, tretjega pa ranili. Zato prva patrulja ni prišla poročat v štab. V sosednji vasi, v Gorenjih Jaznah (685 m), so slišali streljanje in hitro ugotovili, da policisti prodirajo skozi grmovje v Bevkov vrh. Pri Bašlu v Gorenjih Jaznah je bila tedaj Mrzlikarjeva Katarina. K Lamotovšu (820 m), h katerim se je tedaj zateklo nekaj članov Mrzlikarjeve družine, je
poslala Vilčka Zajca s sporočilom, da se Nemci vzpenjajo proti njihovi domačiji. Mrzlikarjev trinajstletni Aleksander je na vso moč tekel domov, daje obvestil komandanta 5. bataljona Gradnikove brigade na pretečo nevarnost še pred nemškim prihodom. Za njim seje v skrbi za sina napotila še mati Frančiška. Komandant tudi po sporočilih
obeh ni ničesar ukrenil, da bi dodatno zavaroval bataljon in Mrzlikarjevo domačijo. Nekaj minut za Aleksandrom in materjo je h komandantu prišel poročat še tretji – vodja druge patrulje oglednikov Gradnikove brigade – in povedal, da se bataljonu naglo bližajo policisti. K o mandant pa ni upošteval niti opozorila svojega obveščevalca, še več, ozmerjal ga je s paničarjem. Še vedno ni hotel verjeti, da so Nemci v resnici tako blizu. Miha Orehar – obveščevalec, ki je komandantu prinesel zadnje poročilo o približevanju Nemcev, je v svojih spominih povedal: »Medtem ko sem poročal, je zunaj že zaropotalo. Komandant je brez besed planil iz hiše in mene s puškomitraljezom ter nekaj borcev s težkim mitraljezom postavil na položaj pred kozolec, od koder smo zadrževali sovražnika. Ko je kozolec začel goreti, je med nami nastala zmeda. Borci so se umikali vsak po svoje in pravega vodstva ni bilo več. Del bataljona seje po čistini umikal proti položajem Vojkove brigade, kakih dvajset do trideset borcev pa seje umikalo proti nekdanji italijansko— jugoslovanski meji. Kričali smo za njimi, naj se vrnejo, vendar nas niso poslušali. Ob meji so bile namreč žične ovire in minska polja. Kmalu nato smo iz iste smeri zaslišali močne eksplozije. Pozneje smo izvedeli, da je največ naših padlo prav tam, kjer so zašli med mine.«(Oreharjeva trditev ni točna. Pri Lisjaku je padlo pet borcev. Največ, osemindvajset, jih je padlo pri Mrzlikarju in pri umiku na Bevkov vrh,op. M . M.)Mrzlikarjev Aleksander pripoveduje-»Okoli 12 borcev je pod vodstvom Karla Kneza – Sočana, namestnika komandanta, od naše domačije bežalo navzdol proti Rupam, tam pa so bile pred Lisjakovo domačijo žične ovire z minskimi polji. Nekdo od bežečih je stopil na mino in ta je ubila pet borcev, med njimi Danico Škapin – Bojano, intendantko bataljona. Ta mi je še posebej ostala v spominu. V pesti je stiskala ročno bombo in bila pripravljena, da jo vrže na sovražnika. Mina je lažje in huje ranila še nekaj mož. Eden je takoj umrl Na Rupah inje pokopan v Novi Oselici. Ranjenega Karla Kneza iz Števerjana, Jožeta Jelinčiča iz Velikega Polja in Hermino Gruden – Miško je Janez Treven- Lisjakov zapeljal na Sovodenj k Jakobu Bevku. Kneza in Jelinčiča je prevzela premična partizanska ambulanta Sočan je zaradi zastrupitve ran umrl v bolnišnici Franji 5.januarja 1944.« Jelinčič je vojno preživel in umrl doma leta 1981.9 Padle v žičnih ovirah sta pokopala Ignac Kržišnik, po domače V Koreninah, in Janez Bajt, po domače Strojškov, nekdanji borec za severno mejo, oba iz Sovodnja.10 Komaj so se ob izgubi prve, mlajše hčere Mihaele – Drine posušile solze na obrazu Pevcove mame, partizanke z Velikega Polja pri Sežani, že jo je čez dober mesec pretresla novica, da je izgubila še zadnjo hčer, Danico – Bojano. Danica je bila četrti otrok Pevcove družine, ki je padel v partizanih. Po vojni sojo prenesli na domače pokopališče. Dr. Aleš Bebler piše v svojih spominih pod naslovom Čez drn in strn, da ga je vojaško in politično vodstvo 1942 poslalo po julijski italijanski ofenzivi na Primorsko, da bi tam okrepil narodnoosvobodilno gibanje. Tja je odšel s pooblastili civilnega in vojaškega poverjenika CK KPS in IO O F za Slovensko primorje. Na strani 105 svojih spominov takole omenja naše znance iz Žirovskega občasnika – Škapinove: »Prva postaja(z Notranjske na Primorsko, op. M . M) je bila Veliko Polje na Vrheh. Bili smo gostje v hiši pri Škapinovih. V njihovi kleti smo imeli prvi partizanski miting na Primorskem. Družina Škapinovih je bila vsa partizanska. Hči Mihaela- Drina ima v vasi spomenik. Vaščani pa se zavzemajo, da bi se Škapinova domačija preuredila v muzej NOB za to pokrajino.« Poglejmo, kako so ob tem napadu in v nastali zmedi ukrepali Mrzlikarjevi. Nemci so svoje položaje razširili proti zahodu do Rinkove ravni. Aleksander Eržen, očividec napada nemških policistov na 5. bataljon Gradnikove brigade, se je potem, koje zapustil poveljstvo, nameraval z materjo vrniti k Lamotovšu. Vendar sta prišla le kakih 20 m stran od hiše. Ustavila sta se v zavetju cestnega useka in med spopadom opazovala, kaj se dogaja okoli domačije. Nemci so s Kaludrovskega griča najprej zajeli borce v kozolcu; ti so se le kratek čas upirali. Glavnina bataljona se je zato morala brez zaščite umikati po odprti senožeti navzgor v strmino Bevkovega vrha, tam pa je postala odlična tarča policistov. Preden so borci dosegli gozd, je na senožeti, imenovani V Logu,
v višini 870-890 m padlo 22 mož. Šest borcev, ki so skočili skozi okna, je padlo takoj pri hiši. S partizani, ki so se umikali z domačije naravnost v Bevkov vrh, sta se umaknila tudi domača sinova Ivan in Franc. Hčere Ivanka, Julijana, Marija in Štefanija pa so iz hiše zbežale navzdol po stezi Za Javorco in dalje h Kocijanovšku .Na begu je bila Ivanka obstreljena ter huje ranjena v trebuh in ledvice ;tri mesece se je zdravila v idrijski bolnišnici.” Deset borcev je ob nemškem napadu steklo od domačije po kolovozu proti Rinkovi ravni. V zavetju uvalastega sveta pod Kojco so se varno povzpeli na Bevkov vrh. Kaj pa se je medtem dogajalo med poslopji domačije? Policisti so s Kaludrovša z granato zažgali gospodarsko poslopje, ogenj pa je preskočil tudi na stanovanjsko hišo in kozolec. Vsa poslopja, razen kašče, so imela slamnate strehe. To je bil požar, ki ga okolica z nasprotnih razgledišč ni videla ne prej ne pozneje. N i samo gorelo in prasketalo, kar bobnelo je. V hlevu je ostala privezana vsa goveja živina. Mrzlikarjevim je ostala le tista, ki je pred požarom prišla z napajališča in še ni bila privezana. Grozljivost mogočnih ognjenih zubljev, ki so požirali slamnate strehe in vse, kar je bilo lesenega, je še stopnjevalo obupno mukanje govedi, prašičje kruljenje ter ovčje blejanje v hlevu. Enemu od policistov je končno uspelo odpreti hlevska vrata in neprivezana goved se je rešila. Živa sta ostala tudi vprežena vola, ki sta pred napadom pripeljala 200-litrski sod vode s studenca. V kratkem času je bila uničena domačija, stara 84 let, in ves trud dvanajstčlanske družine. Čez nekaj časa je okolico zajel še neprijeten vonj po ožganem živalskem mesu in po ožganih truplih padlih borcev. Ko je oče Jakob Eržen izvedel, daje domačija uničena, gaje pri Lamotovšu zadela kap in je tam umrl.
OB RAZMIŠLJANJU O UNIČENI GORSKI DOMAČIJI
Robanov Joža, kmet, ki je zrasel in živel v čudovitem svetu Savinjskih Alp ki mu je bila narava nezmotljiva učiteljica ter spremljevalka do poslednjih dni, mož odkrite in poštene besede še posebej, kadar je tekel pogovor o naravi in trdem življenju gorskega kmeta – m i je 1969 v enem izmed poslednjih pisem med drugim zapisal: »Na količkaj gospodarnega človeka vpliva pogled na opustošeno kmetijo tako kakor na mladega pogled na mrtvaško lobanjo. « Mar ni to svareča oporoka in sporočilo zrelega človeka tistim ljudem, ki so danes pri nas odgovorni za napredek gorskega in hribovskega prebivalstva? Človek mora vztrajati v naravi, da vzdržuje ravnovesje naravnim silam, da
si ne bi prehitro vzele nazaj tistega, kar so pridne kmečke roke v stoletjih iztrgale iz divjine. Narave se ne da zaobiti ne pretentati. Za uničeno domačijo, živino in poljske pridelke Mrzlikarjevi niso dobili nikoli povrnjene vojne škode. Ob pomoči sosedov so hišo pokrili še pred koncem vojne, hlev so obnovili 1946, nov kozolec z desetimi okni pa so postavili 1953. Zimo 1943/1944 so prebili pri sosedih. Drugo zimo pa so se že zasilno vselili v domačo hišo.
VOJKOVCI OBRAČUNAJO Z NEMŠKIMI POLICISTI IZ IDRIJE
Napadalni policisti so pritisnili od Mrzlikarja za umikajočimi se borci Gradnikove brigade na Bevkov vrh v želji, da bi uničili še preostale borce in nato neovirano nadaljevali pot proti Cerknu. Vojkovci so vojaško ukrepali pravilno. Ob policijskem napadu na 5. bataljon Gradnikove brigade so takoj zapustili nevarne, nižje ležeče in zato težje hranljive položaje in izpraznili domačije v Lazcu in pri Slabetu. Odhiteli so na Bevkov vrh ter tam zavzeli ugodne bojne položaje. Na odličnih obrambnih položajih so tako policiste pričakali dobro pripravljeni borci 2. in 4. bataljona Vojkove brigade. Sovražnik ni vedel, da je na Bevkov vrh ob streljanju prihitela še druga partizanska brigada, zato so bili presenečeni zaradi močnega odpora. Spopad je trajal vse do mraka, nakar so se Nemci čez Otalež in Jazne vrnili v Idrijo. Pri spopadu naj bi policisti imeli več ranjenih. V poročilu operativnega štaba IX. korpusa N O V in PO Jugoslavije z dne 31. decembra 1943 beremo:»3. XII. 43: Nemci so nenadno napadli 5. bat. III. SNOUB ‘Ivan Gradnik’ pod Mrzlim vrhom (pravilno Bevkovim vrhom, op. M . M). Bataljonu je hitro prišla na pomoč X V I . SNOUB ‘Janko Premrl – Vojko’, ki je napadla Nemce in jih v borbi od K), do 19. ure pobila nad dvajset (to število je gotovo pretirano, saj so vaščani Otaleža in Jazen videli predvsem ranjene, op. M . M), precej ranila ter zaplenila 6 pušk in 1 puškomitraljez. «Kot je razvidno, seje operativni štab IX. korpusa v poročilu povsem izognili zgubam 5. bataljona Gradnikove brigade. Te so štele 33 padlih pri Mrzlikarju, Lisjaku in dva pri Lanišarju, tri ranjene in devet zajetih pri Mrzlikarju in enega pri Lanišarju – skupaj 48 borcev in bork. Tako je od bataljona ostalo le22 borcev.Tako so se borci Vojkove brigade hitro in učinkovito oddolžili policistom za žrtve v Pleču ter za uničeno orožje in opremo pri Mrzlikarju 1. decembra 1943.1 4Zvečer 3. decembra so se borci Gradnikove brigade vrnili k Mrzlikarju in tam začasno pokopali padle tovariše. Še istega meseca pa so j ih prenesli na otaleško pokopališče. Spomladi 1944 so tja prenesli še padle v žičnih ovirah pri Lisjaku Na Rupah. Tako se je zgodilo, da je Vojkova brigada slavila zmago, medtem ko je 5. bataljon Gradnikove doživel usoden poraz in po nepotrebnem pokopaval padle borce. Zaradi velikega števila padlih
in zajetih je od 70 borcev 5. bataljona ostalo le 22. Zato je poveljstvo Gradnikove brigade bataljon razpustilo, preostale može in žene pa razdelilo med druge štiri bataljone te brigade.
POLICISTI ODPELJEJO UJETNIKE IN PLEN V IDRIJO
Prvi policisti, ki so se povzpeli s Kaludrovša k Mrzlikarju, so tu zajeli sedem borcev in dve borki. Za čuda niso pobrali pri Mrzlikarju ne živil ne zaloge žit. Z voli so odpeljali le meso pobitega bika. S patruljo so v Idrijo odpeljali zajete partizane.
Po novembrski ofenzivi 1943 so nemški policisti iz posameznih postojank vztrajno zasledovali in napadali enote Vojkove in Gradnikove brigade. Najbolj so bili prizadevni idrijski policisti. Vojkovi in Gradnikovi brigadi, ki sta bili decembra 1943 poslani v okolico Bevkovega vrha, je štab divizije zaupal pomembno nalogo. Vojkova brigada naj bi vdrla v Dolomite, Gradnikova pa naj bi prevzela bojne položaje pred Idrijo. Petdeset mož bataljona Heine iz Idrije je 1. decembra 1943 napadlo v Pleču (900 m) pri Petru Bevku pod južnim pobočjem Bevkovega vrha štiri obolele partizane. Bevkova kajža je 420 m oddaljena in na zahodu meji na soseda Mrzlikarja. Tri bolnike so ubili na begu, četrtega, Matevža Rudolfa iz Zadloga pri Črnem Vrhu, pa zajeli. Ker je govoril nemško, sije ohranil življenje. Nemci so ga kot rudarja vrnili na delo v idrijski rudnik. Pri Mrzlikarju je bilo tedaj poveljstvo 2. bataljona Vojkove brigade z zaščitnim vodom. Bilo je 18 partizanov. Drugi borci bataljona so medtem kopali cestne ovire na Kladju, prevalu Cerkno- Sovodenj. Vso težko opremo in orožje so pustili v gospodarskem poslopju pri Mrzlikarju. Iz Pleča so se nemški policisti napotili k Mrzlikarju. Štab bataljona se je ob streljanju pravočasno umaknil iz hiše. K o so preiskali poslopja, so našli le opremo in orožje borcev, ki so bili na Kladju. Poveljstvo 2. bataljona je torej imelo srečo, saj so policisti prišli iz Jazen na Rinkovo ravan in najprej napadli obolele partizane v Pleču.Mati Frančiška in sin Aleksander sta s Kaludrovša opazovala postave, ki so se gibale okoli domačije, nista pa zagotovo vedela, kdo so. Iz poslopij so nosili partizansko opremo in jo na prostem zažgali. »Če so to partizani, pomeni, daje konec vojne,« sta modrovala mati in sin. Kmalu pa sta ugotovila, da so nemški policisti. Ob vračanju v Idrijo so policisti Mrzlikarjevim zagrozili, da se bodo kmalu okrepljeni vrnili. Če bodo tedaj na domačiji našli partizane, se bo vse drugače izteklo.
Zaradi takih groženj so se Mrzlikarjevi odločili, da bo del družine ostal na domačiji, del pa se bo preselil k bližnjemu sosedu Lamotovšu. Tako so že I. decembra po odhodu policistov odšli z bolnim gospodarjem Jakobom, starim 75 let; sinova Ciril in Leopold, hči Frančiška s sinom Aleksandrom so tam ostali do petka, 3. decembra 1943. To je
bila zdrava kmečka odločitev oziroma samoobrambni ukrep za ohranitev življenj in domačije. K Lamotovšu v Jazne so se napotili zato, ker je bila v hiši samo gospodinja inje imela dovolj prostora.
TRAGEDIJA 5. BATALJONA
GRADNIKOVE BRIGADE PRI MRZLIKARJU IN LISJAKU 3. D E C E M B R A 1943
Po umiku 2. bataljona Vojkove brigade k Slabetu na Bevkovem vrhu in 4. bataljona v Lazec je2. decembra 1943 k Mrzlikarju prišel zvečer 5. bataljon Gradnikove brigade. V hiši in gospodarskem poslopju (hlev) seje nastanilo približno 70 mož. Prišli so s Cerkljanskega vrha mimo Veharš in pod Osojnico. Se tisti večer so pripravili miting. Harmoniko je pozno v noč igral Kankarjev Vinko iz Podlanišča, bataljonski mesar pa je pobil Mrzlikarjevega bika. Policisti iz Idrije so z »obljubo« mislili resno in se 3. decembra vrnili s trikratno močjo, to je s 150 možmi. Bila je zloglasna četa Heine. Očitno so se bili pripravljeni spopasti tudi z večjo partizansko enoto. To pot so prišli tiho in po skrivnih poteh iz druge smeri. Morda so vedeli, da so pri Mrzlikarju partizani. Domačije v južnem pobočju Bevkovega vrha so kot v izložbenem oknu, vidne z različnih okoliških razgledišč. Z daljnogledi so lahko policijski
ali civilni ogledniki nenehno opazovali Bevkov vrh. S premikanjem okoli Mrzlikarjeve domačije pa so se partizani lahko tudi sami izdali. V brigadah so namreč partizani popolnoma zanemarili nekdanjo opreznost. Pohode napadalnih idrijskih policistov v smeri proti Bevkovemu vrhu lahko po naši oceni razumemo kot načrt za vdor na Cerkljansko ter iskanje ugodnih razmer in varne smeri po razvodju Idrijce in Poljanske Sore. Ker Bevkov vrh nikoli ni bil brez partizanske vojske, je razumljivo, da je vsakič prihajalo do spopadov. Zato je za vojaške uspehe policistov kriviti izdajstva večkrat le opravičilo partizanskega poveljstva za svoje neuspehe. Dne 1. decembra 1943 je bila policijska enota iz Idrije prešibka (50 mož), da bi vdrla daleč na osvobojeno ozemlje. Sklenili pa so, da se bodo vrnili 3. decembra 1943 in poskusili na skrivaj prodreti prav v središče osvobojenega ozemlja, v Cerkno. V zgodnjih jutranjih urah je tako odšlo na pot iz Idrije 150 policistov iz bataljona Heine. Že ob devetih so bili pri Mrzlikarju in le 190 m pod Bevkovim vrhom. V celoti je tedaj odpovedal 5. bataljon Gradnikove brigade, katerega poglavitna naloga je bila varovati osvobojeno ozemlje pred sovražnikovim vdorom. Idrijske policiste sta šele na Bevkovem vrhu
(1051 m) zaustavila dva bataljona Vojkove brigade. Z zbranimi podatki pri domačijah na Mrzlem Vrhu in v Lanišah je bilo mogoče razmeroma natančno ugotoviti smer njihovega skrivnega prodiranja iz Idrije 3. decembra 1943 proti osvobojenemu ozemlju. Iz Spodnje Idrije so se pripeljali na Razpotje. Od tod dalje so ubirali stranske poti, se izogibali zaselkom ali posameznim kmetijam. Šli so pod Pečnikom, Kamnikom in Likarjem, mimo Znojil in Lanišarja. Prve opozorilne strele, ki so najavljali Nemce, je bilo slišati precej zgodaj iz okolice Likarja, nekoliko pozneje pa še rafalno streljanje od Lanišarja (663 m). Policisti so tu presenetili tri obveščevalce 5. bataljona Gradnikove brigade. Dva so ubili, tretjega pa ranili. Zato prva patrulja ni prišla poročat v štab. V sosednji vasi, v Gorenjih Jaznah (685 m), so slišali streljanje in hitro ugotovili, da policisti prodirajo skozi grmovje v Bevkov vrh. Pri Bašlu v Gorenjih Jaznah je bila tedaj Mrzlikarjeva Katarina. K Lamotovšu (820 m), h katerim se je tedaj zateklo nekaj članov Mrzlikarjeve družine, je
poslala Vilčka Zajca s sporočilom, da se Nemci vzpenjajo proti njihovi domačiji. Mrzlikarjev trinajstletni Aleksander je na vso moč tekel domov, daje obvestil komandanta 5. bataljona Gradnikove brigade na pretečo nevarnost še pred nemškim prihodom. Za njim seje v skrbi za sina napotila še mati Frančiška. Komandant tudi po sporočilih
obeh ni ničesar ukrenil, da bi dodatno zavaroval bataljon in Mrzlikarjevo domačijo. Nekaj minut za Aleksandrom in materjo je h komandantu prišel poročat še tretji – vodja druge patrulje oglednikov Gradnikove brigade – in povedal, da se bataljonu naglo bližajo policisti. K o mandant pa ni upošteval niti opozorila svojega obveščevalca, še več, ozmerjal ga je s paničarjem. Še vedno ni hotel verjeti, da so Nemci v resnici tako blizu. Miha Orehar – obveščevalec, ki je komandantu prinesel zadnje poročilo o približevanju Nemcev, je v svojih spominih povedal: »Medtem ko sem poročal, je zunaj že zaropotalo. Komandant je brez besed planil iz hiše in mene s puškomitraljezom ter nekaj borcev s težkim mitraljezom postavil na položaj pred kozolec, od koder smo zadrževali sovražnika. Ko je kozolec začel goreti, je med nami nastala zmeda. Borci so se umikali vsak po svoje in pravega vodstva ni bilo več. Del bataljona seje po čistini umikal proti položajem Vojkove brigade, kakih dvajset do trideset borcev pa seje umikalo proti nekdanji italijansko— jugoslovanski meji. Kričali smo za njimi, naj se vrnejo, vendar nas niso poslušali. Ob meji so bile namreč žične ovire in minska polja. Kmalu nato smo iz iste smeri zaslišali močne eksplozije. Pozneje smo izvedeli, da je največ naših padlo prav tam, kjer so zašli med mine.«(Oreharjeva trditev ni točna. Pri Lisjaku je padlo pet borcev. Največ, osemindvajset, jih je padlo pri Mrzlikarju in pri umiku na Bevkov vrh,op. M . M.)Mrzlikarjev Aleksander pripoveduje-»Okoli 12 borcev je pod vodstvom Karla Kneza – Sočana, namestnika komandanta, od naše domačije bežalo navzdol proti Rupam, tam pa so bile pred Lisjakovo domačijo žične ovire z minskimi polji. Nekdo od bežečih je stopil na mino in ta je ubila pet borcev, med njimi Danico Škapin – Bojano, intendantko bataljona. Ta mi je še posebej ostala v spominu. V pesti je stiskala ročno bombo in bila pripravljena, da jo vrže na sovražnika. Mina je lažje in huje ranila še nekaj mož. Eden je takoj umrl Na Rupah inje pokopan v Novi Oselici. Ranjenega Karla Kneza iz Števerjana, Jožeta Jelinčiča iz Velikega Polja in Hermino Gruden – Miško je Janez Treven- Lisjakov zapeljal na Sovodenj k Jakobu Bevku. Kneza in Jelinčiča je prevzela premična partizanska ambulanta Sočan je zaradi zastrupitve ran umrl v bolnišnici Franji 5.januarja 1944.« Jelinčič je vojno preživel in umrl doma leta 1981.9 Padle v žičnih ovirah sta pokopala Ignac Kržišnik, po domače V Koreninah, in Janez Bajt, po domače Strojškov, nekdanji borec za severno mejo, oba iz Sovodnja.10 Komaj so se ob izgubi prve, mlajše hčere Mihaele – Drine posušile solze na obrazu Pevcove mame, partizanke z Velikega Polja pri Sežani, že jo je čez dober mesec pretresla novica, da je izgubila še zadnjo hčer, Danico – Bojano. Danica je bila četrti otrok Pevcove družine, ki je padel v partizanih. Po vojni sojo prenesli na domače pokopališče. Dr. Aleš Bebler piše v svojih spominih pod naslovom Čez drn in strn, da ga je vojaško in politično vodstvo 1942 poslalo po julijski italijanski ofenzivi na Primorsko, da bi tam okrepil narodnoosvobodilno gibanje. Tja je odšel s pooblastili civilnega in vojaškega poverjenika CK KPS in IO O F za Slovensko primorje. Na strani 105 svojih spominov takole omenja naše znance iz Žirovskega občasnika – Škapinove: »Prva postaja(z Notranjske na Primorsko, op. M . M) je bila Veliko Polje na Vrheh. Bili smo gostje v hiši pri Škapinovih. V njihovi kleti smo imeli prvi partizanski miting na Primorskem. Družina Škapinovih je bila vsa partizanska. Hči Mihaela- Drina ima v vasi spomenik. Vaščani pa se zavzemajo, da bi se Škapinova domačija preuredila v muzej NOB za to pokrajino.« Poglejmo, kako so ob tem napadu in v nastali zmedi ukrepali Mrzlikarjevi. Nemci so svoje položaje razširili proti zahodu do Rinkove ravni. Aleksander Eržen, očividec napada nemških policistov na 5. bataljon Gradnikove brigade, se je potem, koje zapustil poveljstvo, nameraval z materjo vrniti k Lamotovšu. Vendar sta prišla le kakih 20 m stran od hiše. Ustavila sta se v zavetju cestnega useka in med spopadom opazovala, kaj se dogaja okoli domačije. Nemci so s Kaludrovskega griča najprej zajeli borce v kozolcu; ti so se le kratek čas upirali. Glavnina bataljona se je zato morala brez zaščite umikati po odprti senožeti navzgor v strmino Bevkovega vrha, tam pa je postala odlična tarča policistov. Preden so borci dosegli gozd, je na senožeti, imenovani V Logu,
v višini 870-890 m padlo 22 mož. Šest borcev, ki so skočili skozi okna, je padlo takoj pri hiši. S partizani, ki so se umikali z domačije naravnost v Bevkov vrh, sta se umaknila tudi domača sinova Ivan in Franc. Hčere Ivanka, Julijana, Marija in Štefanija pa so iz hiše zbežale navzdol po stezi Za Javorco in dalje h Kocijanovšku .Na begu je bila Ivanka obstreljena ter huje ranjena v trebuh in ledvice ;tri mesece se je zdravila v idrijski bolnišnici.” Deset borcev je ob nemškem napadu steklo od domačije po kolovozu proti Rinkovi ravni. V zavetju uvalastega sveta pod Kojco so se varno povzpeli na Bevkov vrh. Kaj pa se je medtem dogajalo med poslopji domačije? Policisti so s Kaludrovša z granato zažgali gospodarsko poslopje, ogenj pa je preskočil tudi na stanovanjsko hišo in kozolec. Vsa poslopja, razen kašče, so imela slamnate strehe. To je bil požar, ki ga okolica z nasprotnih razgledišč ni videla ne prej ne pozneje. N i samo gorelo in prasketalo, kar bobnelo je. V hlevu je ostala privezana vsa goveja živina. Mrzlikarjevim je ostala le tista, ki je pred požarom prišla z napajališča in še ni bila privezana. Grozljivost mogočnih ognjenih zubljev, ki so požirali slamnate strehe in vse, kar je bilo lesenega, je še stopnjevalo obupno mukanje govedi, prašičje kruljenje ter ovčje blejanje v hlevu. Enemu od policistov je končno uspelo odpreti hlevska vrata in neprivezana goved se je rešila. Živa sta ostala tudi vprežena vola, ki sta pred napadom pripeljala 200-litrski sod vode s studenca. V kratkem času je bila uničena domačija, stara 84 let, in ves trud dvanajstčlanske družine. Čez nekaj časa je okolico zajel še neprijeten vonj po ožganem živalskem mesu in po ožganih truplih padlih borcev. Ko je oče Jakob Eržen izvedel, daje domačija uničena, gaje pri Lamotovšu zadela kap in je tam umrl.
OB RAZMIŠLJANJU O UNIČENI GORSKI DOMAČIJI
Robanov Joža, kmet, ki je zrasel in živel v čudovitem svetu Savinjskih Alp ki mu je bila narava nezmotljiva učiteljica ter spremljevalka do poslednjih dni, mož odkrite in poštene besede še posebej, kadar je tekel pogovor o naravi in trdem življenju gorskega kmeta – m i je 1969 v enem izmed poslednjih pisem med drugim zapisal: »Na količkaj gospodarnega človeka vpliva pogled na opustošeno kmetijo tako kakor na mladega pogled na mrtvaško lobanjo. « Mar ni to svareča oporoka in sporočilo zrelega človeka tistim ljudem, ki so danes pri nas odgovorni za napredek gorskega in hribovskega prebivalstva? Človek mora vztrajati v naravi, da vzdržuje ravnovesje naravnim silam, da
si ne bi prehitro vzele nazaj tistega, kar so pridne kmečke roke v stoletjih iztrgale iz divjine. Narave se ne da zaobiti ne pretentati. Za uničeno domačijo, živino in poljske pridelke Mrzlikarjevi niso dobili nikoli povrnjene vojne škode. Ob pomoči sosedov so hišo pokrili še pred koncem vojne, hlev so obnovili 1946, nov kozolec z desetimi okni pa so postavili 1953. Zimo 1943/1944 so prebili pri sosedih. Drugo zimo pa so se že zasilno vselili v domačo hišo.
VOJKOVCI OBRAČUNAJO Z NEMŠKIMI POLICISTI IZ IDRIJE
Napadalni policisti so pritisnili od Mrzlikarja za umikajočimi se borci Gradnikove brigade na Bevkov vrh v želji, da bi uničili še preostale borce in nato neovirano nadaljevali pot proti Cerknu. Vojkovci so vojaško ukrepali pravilno. Ob policijskem napadu na 5. bataljon Gradnikove brigade so takoj zapustili nevarne, nižje ležeče in zato težje hranljive položaje in izpraznili domačije v Lazcu in pri Slabetu. Odhiteli so na Bevkov vrh ter tam zavzeli ugodne bojne položaje. Na odličnih obrambnih položajih so tako policiste pričakali dobro pripravljeni borci 2. in 4. bataljona Vojkove brigade. Sovražnik ni vedel, da je na Bevkov vrh ob streljanju prihitela še druga partizanska brigada, zato so bili presenečeni zaradi močnega odpora. Spopad je trajal vse do mraka, nakar so se Nemci čez Otalež in Jazne vrnili v Idrijo. Pri spopadu naj bi policisti imeli več ranjenih. V poročilu operativnega štaba IX. korpusa N O V in PO Jugoslavije z dne 31. decembra 1943 beremo:»3. XII. 43: Nemci so nenadno napadli 5. bat. III. SNOUB ‘Ivan Gradnik’ pod Mrzlim vrhom (pravilno Bevkovim vrhom, op. M . M). Bataljonu je hitro prišla na pomoč X V I . SNOUB ‘Janko Premrl – Vojko’, ki je napadla Nemce in jih v borbi od K), do 19. ure pobila nad dvajset (to število je gotovo pretirano, saj so vaščani Otaleža in Jazen videli predvsem ranjene, op. M . M), precej ranila ter zaplenila 6 pušk in 1 puškomitraljez. «Kot je razvidno, seje operativni štab IX. korpusa v poročilu povsem izognili zgubam 5. bataljona Gradnikove brigade. Te so štele 33 padlih pri Mrzlikarju, Lisjaku in dva pri Lanišarju, tri ranjene in devet zajetih pri Mrzlikarju in enega pri Lanišarju – skupaj 48 borcev in bork. Tako je od bataljona ostalo le22 borcev.Tako so se borci Vojkove brigade hitro in učinkovito oddolžili policistom za žrtve v Pleču ter za uničeno orožje in opremo pri Mrzlikarju 1. decembra 1943.1 4Zvečer 3. decembra so se borci Gradnikove brigade vrnili k Mrzlikarju in tam začasno pokopali padle tovariše. Še istega meseca pa so j ih prenesli na otaleško pokopališče. Spomladi 1944 so tja prenesli še padle v žičnih ovirah pri Lisjaku Na Rupah. Tako se je zgodilo, da je Vojkova brigada slavila zmago, medtem ko je 5. bataljon Gradnikove doživel usoden poraz in po nepotrebnem pokopaval padle borce. Zaradi velikega števila padlih
in zajetih je od 70 borcev 5. bataljona ostalo le 22. Zato je poveljstvo Gradnikove brigade bataljon razpustilo, preostale može in žene pa razdelilo med druge štiri bataljone te brigade.
POLICISTI ODPELJEJO UJETNIKE IN PLEN V IDRIJO
Prvi policisti, ki so se povzpeli s Kaludrovša k Mrzlikarju, so tu zajeli sedem borcev in dve borki. Za čuda niso pobrali pri Mrzlikarju ne živil ne zaloge žit. Z voli so odpeljali le meso pobitega bika. S patruljo so v Idrijo odpeljali zajete partizane.
SPOMINSKA ZNAMENJA PADLIM BORCEM V PLEČU, PRI MRZLIKARJU IN LISJAKU
Na tragedijo 5. bataljona in na žrtve 3. decembra 1943 danes opozarjajo spominska znamenja pri Lisjaku, Mrzlikarju in na Otaležu. Osrednji spomenik je pred Mrzlikarjevo domačijo. V 3,70 m visoki okrogli steber iz betona je vrezano 37 pasov, po eden za vsakega padlega partizana Gradnikove brigade. Spomenik je bil odkrit 22. avgusta
1976.Pri Lisjaku Na Rupah je spominska plošča na hiši Janeza Trevna; ta napačno opozarja, da je tu 4. decembra 1943 padlo pet partizanov Vojkove brigade. Plošča je bila odkrita leta 1963. Plošča na pokopališču v Otaležu priča o tem, da je tu pokopanih 26 borcev, ki so 1943 padli na Bevkovem vrhu. Preostalih 11 padlih borcev so svojci prenesli na domača pokopališča. Vsi trije spomeniki imajo pomanjkljive in netočne napise, ki so v nasprotju z resnico. Pri Mrzlikarju je 3. decembra padlo le 28 borcev Gradnikove brigade, I. decembra so padli trije borci Vojkove brigade in še en neznan borec 1944. Pri Lisjaku je v žičnih ovirah padlo pet borcev Gradnikove brigade. Brigada je 3. decembra 1943 pod Bevkovim vrhom tako izgubila 33 borcev. Tudi ploščo na otaleškem spomeniku bi bilo dobro zamenjati z napisom: Tu je pokopanih 26 borcev, padlih 3. 12. 1943 pri Mrzlikarju pod Bevkovim vrhom.
Na tragedijo 5. bataljona in na žrtve 3. decembra 1943 danes opozarjajo spominska znamenja pri Lisjaku, Mrzlikarju in na Otaležu. Osrednji spomenik je pred Mrzlikarjevo domačijo. V 3,70 m visoki okrogli steber iz betona je vrezano 37 pasov, po eden za vsakega padlega partizana Gradnikove brigade. Spomenik je bil odkrit 22. avgusta
1976.Pri Lisjaku Na Rupah je spominska plošča na hiši Janeza Trevna; ta napačno opozarja, da je tu 4. decembra 1943 padlo pet partizanov Vojkove brigade. Plošča je bila odkrita leta 1963. Plošča na pokopališču v Otaležu priča o tem, da je tu pokopanih 26 borcev, ki so 1943 padli na Bevkovem vrhu. Preostalih 11 padlih borcev so svojci prenesli na domača pokopališča. Vsi trije spomeniki imajo pomanjkljive in netočne napise, ki so v nasprotju z resnico. Pri Mrzlikarju je 3. decembra padlo le 28 borcev Gradnikove brigade, I. decembra so padli trije borci Vojkove brigade in še en neznan borec 1944. Pri Lisjaku je v žičnih ovirah padlo pet borcev Gradnikove brigade. Brigada je 3. decembra 1943 pod Bevkovim vrhom tako izgubila 33 borcev. Tudi ploščo na otaleškem spomeniku bi bilo dobro zamenjati z napisom: Tu je pokopanih 26 borcev, padlih 3. 12. 1943 pri Mrzlikarju pod Bevkovim vrhom.
IZGUBE 5. BATALJONA GRADNIKOVEE BRIGADE 3. DECEMBRA 1943
Izguba tega bataljona je seštevek padlih, ranjenih in zajetih na štirih mestih, prikazanih v spodnji tabeli. Sestavljena je po podatkih, vklesanih v tri spominska obeležja, navedbah v partizanski literaturi in na podlagi ustnih virov ljudi, ki so bili kakor koli povezani s to tragedijo bataljona. Prve žrtve policistov na pohodu 3. decembra 1943 iz postojanke v Idriji so bili trije bataljonski obveščevalci pri Lanišarju (663 m) pod razvodjem med rekama Idrijco in Poljansko Soro…
Izguba tega bataljona je seštevek padlih, ranjenih in zajetih na štirih mestih, prikazanih v spodnji tabeli. Sestavljena je po podatkih, vklesanih v tri spominska obeležja, navedbah v partizanski literaturi in na podlagi ustnih virov ljudi, ki so bili kakor koli povezani s to tragedijo bataljona. Prve žrtve policistov na pohodu 3. decembra 1943 iz postojanke v Idriji so bili trije bataljonski obveščevalci pri Lanišarju (663 m) pod razvodjem med rekama Idrijco in Poljansko Soro…
Ni komentarjev:
Objavite komentar