Učitelj Josip Lapajne

Vir-Učiteljski tovariš 5.4 1937 št. 12

Učitelj, pesnik in pisatelj.

1880- 1937

Mama Elizabeta Lapajne iz haloških hribov, oče iz Otaleža na  Cerkljanskem, odraščal v družini petih otrok.

Josip Lapajne se je rodil v Ljubljani leta 1880. Po dovršeni nižji gimnaziji se je vpisal na ljubljansko učiteljišče, katero je dovršil leta 1900. S svojim sošolcem, pokojnim skladateljem Emilom Adamičem je na učiteljišču ustanovil pevski zbor, za katerega je skladal Adamič prve pesmi. Glasbeni učitelji so Lapajnetu zaradi izrednega daru za petje svetovali, naj bi se posvetil glasbi, njega pa je gnala velika ljubezen do učiteljskega poklica iz mesta in njegova prva služba je bila v Cerkljah pri Kranju, kjer je služboval do svoje smrti.

V Cerkljah se je tudi poročil s hčerko uglednega župana, posestnika in nadučitelja Vavkna. našega znanega skladatelja. Lapajne je bil vzor učitelja in mnogi učitelji hranijo neizbrisne spomine na šolo v Cerkljah, kjer so službovali pod njegovim vodstvom. Nekajkrat je bil tudi poklican, da je nadzoroval šole kranjskega okraja, pri čemer se je izkazal za odličnega pedagoga, nepristranskega predstojnika ter najboljšega prijatelja in svetovalca učiteljstva. Bil  je  tudi predsednik JUU( Jugoslovenskega učiteljskega udruženja) za kranjski okraj v takratni dravski banovini.

Izredno bogato je bilo njegovo izven šolsko udejstvovanje. Sodeloval je pri raznih gospodarskih in kulturnih organizacijah. Posebno mu je bila pri srcu pašniška zadruga pri Sv. Ambrožu, katere ustanovitelj in voditelj je bil dolgo vrsto let. Izboljšanje Kriške planine na Krvavcu je njegova zasluga. Krvavec mu je bil sploh od vseh gor najljubši. Na njem si je postavil majhno planinsko kočico. a tudi ponosni dom na Krvavcu ga šteje med svoje graditelje. V počitnicah je pred svojo kočico pozdravljal vse znane in neznane planince, kakor pozdravlja najgostoljubnejši domačin svoje drage goste. S svojo čisto ljubeznijo do prirode je mnoge navduševal in vzpodbujal. Tudi tuje izletnike je vodil dale naokrog; pesniška in vesela je bila njegova beseda, ko jih je opozarjal na lepote, a mrk je postal, kadar je s svojimi spremljevalci prišel v kak močno izsekan gozd.

Mnogo je koristil prebivalstvu s svojo temeljito gospodarsko izobrazbo. Nešteto je bilo njegovih gospodarskih predavanj pri raznih organizacijah. Mnogo diplom je dobil na raznih gospodarskih razstavah. Z isto vnemo, kakor pri gospodarskem, se je pokojni upravitelj Lapajne uveljavljal pri političnem delu. Stal je vedno v prvih naprednih in nacionalnih vrstah ln je živahno deloval v politični organizaciji.

Z isto vnemo, kakor pri gospodarskem, se je pokojni upravitelj Lapajne uveljavljal pri političnem delu. Stal je vedno v prvih naprednih in nacionalnih vrstah in je živahno deloval v politični organizaciji.

Za izven šolsko delo je bil upravitelj Lapajne odlikovan z redom sv. Save, dobil pa je tudi nagrado iz kraljevega fonda za prosvetno delo med narodom. Kot ljubitelj mladine je imel prav posebno veselje do mladinskih prireditev. Za take prilike je sam zlagal pesmi, pisal igre, vodil mladinsko petje. Tudi drugače je mnogo pisal  v »Planinskem Vestniku«, raznih gospodarskih listih. »Učiteljskem Tovarišu«, pedagoških revijah,  sodeloval je pri »Jutru« in »življenju in svetu«. Vse, kar je povedal in napisal, je imelo pečat samonikle možatosti, bilo pa je tudi polno vedrine in duhovitosti.

Te značilne poteze njegovega značaja j so se odlično udejstvovale tudi v učiteljskem stanovskem pokretu. V kranjskem okraju je bil Lapajne dolgo let predsednik učiteljskega društva. Na neštetih zborovanjih, sejah in skupščinah je branil in zagovarjal učiteljske interese. Najbolj je sovražil krivice in, kadar je bilo potrebno,, je šel vedno v boj za pravico brez ozira, ali se je komu zameril ali ne.

Leta 1931 objavil spomenico Davorin Jenkove narodne šole v Cerkljah pri Kranju z naslovom Od Ilirije do Jugoslavije

S svojim vsestranskim delovanjem si je postavil Josip Lapajne trajne spomenike, v svoji značajnosti in samozavesti pa nam kaže primer polnovrednega človeka, ki ne more biti nikdar pozabljen. Po njem se imenuje tudi ulica v Cerkljah.

Vir-Jutro 4.4 1937 št. 78

Vir-Jutro 6.4 1937 št. 79

Vir-Tedenske slike  priloga Domovini 29.4 1937 št.18

Vir-Učiteljski tovariš 22.4 1937

NAŠ TOVARIŠ UPRAVITELJ  ( V spomin Josipu Lapajneju )

Sem sanjal, kakor da sem v grobu bil ,

rahljal mi nekdo je zemljo,

zemljo trdo, tako težko-

duhtečih rož mi je sadil,

sadil, s solzami svojimi kropil.

Tako je napisal pred leti, ko je bila smrt še daleč, v slutnji namreč, v resnici pa je že stala s svojo trdo, koščeno roko na pragu njegovega življenja in čakala, da zamahne po tem, zdravja in življenja, polnem človeku.

Sem sanjal, kakor da sem v grobu bil . . . In mi mi bi tako srčno radi videli, da bi bil to le strašen sen, da bi se zbudili v veselejšo resničnost.

Zal! Vsepovsod je praznina, vsepovsod nam reže v srca grozna resnica: Našega dobrega upravitelja ni. Tihe so naše učilnice, tiho, sklonjenih glav hodimo drug mimo drugega; zamišljeni in resni so naši koraki, brez volje do dela, do ustvarjanja.

Njega, ki nam je vlival pobude in veselja, ki je dal vsemu našemu delu svoj pečat, ni več.

Še plapola raz šolo črna zastava in okrog učilnic je tihota kot jo ustvarja smrt moža, ki je zarezal s svojim nenadnim odhodom globoke in boleče brazde, ki ječe pod silnim udarom.

Ko smo v sredo po veliki noči prišli nazaj, smo trkali drug za drugim na vrata njegove pisarne. Prijazno nas je sprejemal in pozdravljal; tako sprejema oče svojo družinico. Ves zadovoljen, vesel in nasmejan je bil njegov obraz. Potem je še spisal članek za časopis (ki se je žal izgubil) »Preprečena nesreča na planinah«, kjer opisuje, kako je devet častnikov-pilotov, ki so prišli za praznike na Krvavec odvrnil, da niso lezli na Kalško goro in Grintavec — po gotovo smrt. Da bi jih še bolj odvrnil od njihove namere, jim je gori v »dom« poslal naslikane mrtve žrtve, ki so jih že terjale te planine in napisal na zadnjo stran »Memento mori«. Te mlade fante je ubranil smrti, njega nismo mogli ubraniti kruti, koščeni roki, ki je z vso neusmiljenostjo zgrabila po njem.

Bil je mož dela. Ko bi oni tihi prostori njegove pisarne mogli povedati, koliko ur je v delu preživel v njej. Nobena jutranja ura mu ni bila prezgodnja, in ženice, ki so hodile k jutranji maši, so ga prepogosto srečavale, ko je šel v pisarno. In zvečer je luč njegovega okna pričala, da roka še vedno piše, da uboga glava še dela in snuje. Čim več dela je imel, bolj zadovoljen, bolj veder in bojevit je bil.

In zato je tiho glodala v njem misel na čas, ko se bo treba umakniti drugim. In vse to je bilo tako blizu, da se mu je oko z bolestjo zazrlo v prihodnjost in srce se je v takih hipih spomnilo na vse obile prestale krivice, s katerimi je bila njegova pot gosto posejana — in še na zadnjo krivico, o kateri je najraje molčal, pa ga je pekla in skelela.

Mož tolikega dela, tolikih zmožnosti ni našel priznanja za vse to.

Užitek je bil prisostvovati pouku v njegovem razredu. Koliko življenja je dal vsaki, še tako mrtvi in suhoparni stvari! Rad je videl, da smo prišli v njegov razred, radi smo prihajali mi, vendar še premalo. Da smo vedeli, da boš ti naš vodnik tako hitro odšel od nas, o kolikokrat bi še sedeli pri tvojem pouku in zajemali iz tvojih toliko zanimivih, živahnih podavanj vsega, kar nam tako manjka.

Mnogo, mnogo je dal iz svojega bogatega duševnega zaklada otroškim dušam; saj je bil pa tudi naobražen šolnik kot jih je malo med nami.

Nikoli ga pouk ni utrujal; govoril je, podaval, mnogokrat peljal otroke ven, da so ob živi prirodi zajemali praktične nauke za življenje.

Zadnji mesec pred operacijo se je po pouku večkrat prijel za glavo in rekel: »Oh, otroci, kako me boli glava.« Pa si vzlic bolečinam nikoli ni dal miru, nikoli počitka. Uboga glava je vedno snovala, vedno delala, vedno mislila kaj bi še storila, kako bi še koristila šoli, učiteljstvu, ljudstvu. Na počitek nikoli ni mislil.

Edini odmor, ki si ga je včasih po napornem delu privoščil, je bila pot na Krvavec.

Tam je v tišini belih planin, v svojem ljubkem planinskem domu črpal moči in utehe za vse težave, ki so mu bile natrpane v življenju.

O, kako ponosno je prišel včasih iz planin v šolo z divjim petelinom v roki! Koliko veselja mu je žarelo v očeh! In potem je sledilo povpraševanje otrok in njegovo zanimivo, veselo pripovedovanje.

Vse je bilo v njegovi besedi: pouk, brezmejna vedrina, ki je otroke popolnoma prepojila.

In sedaj smo sami. Kot uboga, osirotela družinica, brez varuha, brez skrbnika.

Ker njega ni v naše učilnice, hodimo mi k njemu. Vsak dan ima ob sebi mladino, ki mu ljubeče prižiga svečke in nosi sleherni dan v drobnih ročicah nežno pomladno cvetje, ki ga z vso otroško ljubeznijo polaga na grob nepozabnega gospoda upravitelja. S. V.