Mohor Pavšič-pevovodja

Žilava grča iz Otaleža: Pol stoletja s slovensko pesmijo proti trem režimom

V hribovitem svetu Idrijsko-Cerkljanskega hribovja malokateri spomin odmeva tako močno in melodično kot spomin na Mohorja Pavšiča (1886–1963). Mož, ki so ga sodobniki upravičeno klicali »svojska grča«, se je v zgodovino zapisal kot pevovodja z verjetno najdaljšim neprekinjenim stažem na Slovenskem. Polnih 61 let je stal na čelu domačega zbora, preživel viharje treh režimov in s slovensko pesmijo kljuboval najhujšemu fašističnemu pritisku.

Zibelka ob cerkvenih orglah

Mohorju Pavšiču je bila glasba položena v zibelko. Rodil se je leta 1886 v Otaležu (v vasi Plužnje), njegovo pot pa je odločilno zaznamoval oče Janez, priznani vaški organist in pevovodja. Oče je v sinu hitro prepoznal izjemen talent ter ga osebno naučil branja not, dirigiranja ter igranja na klavir in cerkvene orgle. Mladi Mohor je bil izjemno bister učenec. Star komaj 16 let je leta 1902 pogumno prevzel vodenje domačega moškega pevskega zbora. Pod takratno avstrijsko vladavino je delo potekalo mirno, fantje so radi peli, pesem pa je prosto in ponosno odmevala med otaleškimi griči. Nihče pa si takrat ni predstavljal, kakšne preizkušnje prinašajo prihajajoča desetletja.

Skrivne vaje in karabinjerske zasede

Prava kalvarija in hkrati test narodne zvestobe sta nastopila po prvi svetovni vojni, ko je to območje pripadlo fašistični Italiji. Slovenska beseda je postala prepovedana, javno kulturno udejstvovanje pregonljivo, petje v maternem jeziku pa greh, ki se je kaznoval z zaporom ali izgonom.

Toda za Mohorja umik ni bil opcija. Pevski zbor je preselil v globoko ilegalo. Vaje so potekale na skrivaj, po odročnih kmečkih izbah, ob soju sveč, pevci pa so na lokacije prihajali posamično, da ne bi vzbujali suma. Večkrat so na vrata nepričakovano potrkali karabinjerji. V teh nevarnih trenutkih je Mohor pokazal izjemno hladnokrvnost in diplomatski dar. Z mirno kri, izgovori in prebrisano ljudsko diplomacijo mu je vedno znova uspelo oblasti prepričati, da gre le za nedolžno sosedsko druženje, in s tem svoje pevce rešiti pred zanesljivo kaznijo. V tem temačnem obdobju je med ljudmi ohranjal vedrega duha tudi z režijo komičnih ljudskih iger. Smeh in slovenska beseda sta bila takrat njegovo najmočnejše orožje proti potujčevanju.

Od partizanskih mitingov do mogočnega zbora

Med narodnoosvobodilnim bojem (NOB) so se otaleški pevci in igralci pod Mohorjevim vodstvom takoj aktivno vključili v odpor. Postali so kulturno jedro partizanskih mitingov na širšem Primorskem. Nastopi na terenu so bili nevarni, a so borcem in civilnemu prebivalstvu vlivali prepotrebno upanje in pogum za boj.Svoj kulturni vrhunec pa je Pavšič doživel takoj po osvoboditvi leta 1945. Z neizmerno vnemo mu je uspelo iz vseh otaleških vasi zbrati in organizirati mogočen zbor z vidnimi 38 pevci. Pod njegovo taktirko je zbor prosvetnega društva »France Bevk« postal sinonim za kakovost. Redno so nastopali na velikih kulturnih prireditvah ter se družili z ostalimi primorskimi zbori, visoko raven njihovega petja pa so potrjevala številna priznanja na tekmovanjih.

Tragičen molk pevovodske palice

Tudi v svojih sedemdesetih letih Mohor ni kazal znakov utrujenosti. Bil je vitalen, bister in trmast v svojem poslanstvu. Še vedno je vodil mešani in moški zbor ter z njima gostoval po vsem Cerkljanskem in Idrijskem. Njegova edina tiha skrb je bila prihodnost zbora – neizmerno si je želel vzgojiti mlajšega naslednika, a v obdobju poraznega pomanjkanja novih zborovodij pravega kadra ni dočakal. Sredi avgusta 1963 so Primorske novice objavile obsežen intervju s tem legendarnim 77-letnim pevovodjem in javno počastile njegovih 61 let zvestobe slovenski pesmi. Nihče ni slutil, da gre za labodji spev. Le mesec dni kasneje, 17. septembra 1963, je kulturno javnost pretresla vest o njegovi smrti. Ko se je ponoči vračal domov z ene od svojih nevarnih hribovskih poti, mu je spodrsnilo. Padel je in se smrtno ranil. Njegov odhod je pustil ogromno, težko nadomestljivo praznino v domačem kulturnem življenju. Zgodba Mohorja Pavšiča pa kljub temu ostaja trajen, svetel spomenik slovenski kulturni trdoživosti in dokaz, kako lahko ljubezen do domače pesmi premaga še tako težke zgodovinske preizkušnje.

Vir--Delo 18.9 1963 št.256

Mohor Pavšič med udeleženci dramatskega tečaja  v Gorici  24.3 1924.Tečaj je organizirala Prosvetna zveza.

Tridnevnega tečaja režiserjev iz raznih prosvetnih društev so se iz cerkljanskega okrožja udeležili :Mohor Pavšič iz Otaleža, ,Lahajnar Jakob iz Straže Pri Cerknem  in Mlakar Miha iz Zakojce.

Mohor Pavšič v drugi vrsti sedi drugi z desne Vir-Naš čolnič- glasilo prosvetnih društev 1924 št.1