Msgr. Janez Filipič

Msgr. Janez Filipič, slovenski rimskokatoliški duhovnik in publicist, * 23. januar 1922, Lazec pri Cerknem, † 2. februar 2000, Lokavec.

Sin Jerneja in Julije r. Pavšič. Ljudsko šolo je končal v rojstnem kraju, gimnazijo in bogoslovje pa v Gorici, kjer je bil 28. junija 1946 tudi posvečen v mašnika.

Takoj po novi maši je bil poslan za kaplana v Idrijo, komunistična oblast pa ga je že čez teden dni izgnala iz Idrije z obrazložitvijo, da ni imel »pristanka za službovanje«. Kasneje se je vrnil v Idrijo, a so ga 1948 zaprli za tri mesece, ker da ni dobro sodeloval z ljudsko oblastjo. Naslednje leto so ga skupaj z župnikom Jankom Žagarjem večkrat poklicali na zaslišanje, ga na zasliševanjih mučili, Filipiča pa nato vpoklicali v JLA. V Idrijo se je vrnil ob koncu leta 1950. Istega leta je bil imenovan za župnijskega upravitelja in pet let kasneje pa za idrijskega župnika in dekana. Čakalo ga je trdo delo. Poleg dušnega pastirstva še gradnja nove župnijske cerkve in župnišča. Prvotna župnijska cerkev sv. Barbare na glavnem trgu je bila proti koncu 2. svetovne vojne med letalskim bombardiranje poškodovana in leta 1951 po ukazu takratnih mestnih oblasti brez potrebe porušena. Po neštetih prošnjah župnika Filipiča je oblast petnajst let kasneje dovolila sezidati novo cerkev na prostoru starega pokopališča. Pokopališko cerkev sv. Križa so razen zvonika porušili in na njenem mestu je bila po načrtih arhitektov Antona Bitenca in Jožeta Kregarja zgrajena današnja župnijska cerkev. Poslikal (freske in grafite) pa jo je slikar Stane Kregar. V veliko zadoščenje duhovnika in vernikov je bila 1. maja 1969 posvečena nova župnijska cerkev sv. Jožefa in sv. Barbare. kasneje je bilo dograjeno še novo župnišče. Dekan Filipič je bil po 33 letih službovanja v Idriji leta 1979 premeščen za župnika v Lokovec. Stric Janez, kot so mu rekli, je v bil v Lokavcu za dušnega pastirja vse do smrti leta 2000. Župnik Filipič je želel svoje vernike duhovno osvestiti tudi s tem, da je v obeh župnijah v katerih je služboval, napisal knjigi o zgodovini tiste župnije. Ko je bil še v Idriji, je izdal knjigo z naslovom Idrija in njeni spomeniki sakralne umetnosti, v novi župniji pa Po Vipavski dolini k Vnebovzeti, sv. Lovrencu, sv. Urbanu, v Lokavec pod Čavnom v Slovenskem Primorju. Leta 1996, ko je pel zlato mašo, je izdal še knjigo o svoji rojstni župniji z naslovom Otalež, skoraj tisoč let znano naselje na sončni strani Alp, med Primorsko, Notranjsko in Kranjsko. V knjigi med drugim opisuje spomine na otroška leta v rojstni vasi Lazec v času med obema vojnama :

Novo leto smo začeli ob jaslicah v topli izbi, ko je bilo zunaj precej snega, tako da so ptički prileteli 

po hrano na hišno okno, kamor smo jo jih natresli. Večjega dela pozimi ni bilo ,ker je narava počivala .Gospodarji so popravljali orodje ,delali  grablje ,ročaje, pletli koše in berače .Otroci smo pomagali

 tako ,da smo garali, čistili, strgali vitr in količe. Ženske so klekljale, pletle iz domače volne nogavice ,rokavice in maje .Najbolj prijetno je bilo ko smo po večerji in molitvi rožnega venca šli vsi na krušno peč in se ob prijetni toploti pogovarjali o vseh mogočih rečeh. Otroci smo radi poslušali, ko so očetje pripovedovali ,kako je bilo med vojno, ki so jo preživeli na fronti v Rusiji, Italiji ali kje drugje v Evropi. Zanimala nas je preteklost domačih krajev in ljudi. Matere so nam pripovedovale pravljice in dogodivščine, ki so vedno imele poučen nauk za življenje.

V predpustnem času so hodili koledniki, ki so z glasom harmonike prinesli običajno nekaj razvedrila v enoličnost vsakdanjega življenja. Za novo leto, za pustne dneve so fantje v vasi priredili ples.

V zimskem času so večkrat prišle šivilje, ki so popravljale stare in naredile nove obleke ,včasih tudi čevljar in dokler je mogel, je prihajal tudi urar France iz Otušja, ki je popravil stenske in žepne ure, večkrat tudi mizar, kovač in obrtniki ,ki so naredili veliko koristnega za celo družino in domačijo in marsikaj zanimivega pripovedovali mlajšemu rodu iz svojih življenjskih izkušenj. Brez dela ni bil niti zimski čas, ki so ga krajani koristno preživeli s popravili in obnovo. Ko so prišli skupaj pravi ljudje ,so vedno zapeli lepe narodne pesmi. Prebivalci naših krajev so bili vedno skromni in nezahtevni, k čemur jih je prisilila bolj skromna hribovska narava, ki je vedno nudila najnujnejše za življenje. Zadovoljili so se s skromno hrano krompirja, zelja ,koruznega močnika, žgancev ;za večje praznike ali ob večjem delu je bilo tudi meso, štruklji, ocvirkovca. Za veliko noč smo jedli alelujo, ki je napravljena iz posušenih repnih olupkov ,katerim se doda druge snovi ,da postane jed okusna; ta jed naj bi spominjala na hude čase ,ko ljudje še za največji praznik niso imeli drugega za pod zob.

Za cvetno nedeljo smo dečki nesli k blagoslovu vivnik-butaro iz oljčnih vej, bršljana, brinja, okrašeno s trakovi, jabolki in pomarančami .Dečki in kmetje so tekmovali, kdo bo prinesel večjo, tako da so jo včasih pripeljali z vozom ali je bilo več nosačev. Enako slovesno je bilo na veliko soboto, ko smo z drevesnimi gobami šli po blagoslovljen ogenj in so dekleta nesle k blagoslovu velikonočne jedi- žegnanco v jerbasih, okrašenih z domačimi vezenimi prti. Višek so velikonočni obredi dosegli na veliko noč zjutraj, ko smo v jutranjem polmraku spremljali vstalega Zveličarja v procesiji okoli cerkve, kjer so na okrašenih grobovih gorele svečke in se je v rano jutro in v prebujajočo pomlad razlegala pesem;” Kristus je vstal, vstali bomo tudi mi”

S prihajajočo pomladjo so se zeleni travniki prekrili z modrimi spominčicami ,rumenimi 

trobenticami ter plavimi podleskami kakor v jasnih večerih modro nebo prekrijejo neštete zvezdice.

Kasneje kje so v svojih krošnjah bogato razcvetele češnje, hruške ter jablane z izredno lepim, rdeče belim in prijetno dišečim cvetom. Z očarujočo pomladjo pa je prihajalo tudi težko, utrujajoče delo. 

Njive je bilo potrebno prekopati, še prej pa pognojiti, da bi krompir, fižol, koruza in zelje ob svojem času obrodilo bogate sadove. Ker velikokrat do njiv ni bilo vozne poti, smo morali nositi gnoj v koših. Vse njive so večinoma v visečih legah, zato smo spet v oprtnikih iz spodnjega dela njive nosili prst v zgornji del, da bi vsa plodna zemlja ne odpadla na spodnji del in bi obenem nastajali še obronki. V potu svojega obraza boš jedel kruh, je zapisano na prvih straneh Svetega pisma in to se je dobesedno dogajalo ,ko smo gnoj in prst nosili na lastnih plečih, da je bila zemlja, ki je mati, res z ljubeznijo obdelana. Najtežje delo nas je čakalo poleti ,ko je dan najdaljši in noč najkrajša, da je komaj zadostovala za kratek počitek .Začela se je košnje vrnice in nadaljevalo s spravilom sena v oddaljenih senožetih, v Rebrih, na Planini vrh Gore ,kjer smo zaključili s pokošnico - nekoliko boljšo in obilnejšo večerjo. Najhujše je bilo okoli sv .Jakoba, ko je bila zadnja košnje sena, žetev pšenice in setev ajde, ki je prišla na požeta žitna polja.

Jeseni je njive zelo lepo okrasila cvetoča ajda, ki pa ni vedno dozorela ,ker jo je prej uničila slana .Po izkopanem krompirju smo vsejali ozimno žito. Naše njive so ob ugodnem vremenu prinašale dvojni pridelek; pšenico in ajdo, ki smo ju omlatili z krišpanjem in cepci. Sadje vseh vrst nam je sladili vsakdanji trud .Prve so dozorele okusne gozdne jagode ,njim so sledile borovnice in maline. Na drevju smo od zgodnjega poletja obirali češnje ,češplje ,hruške in jabolka, ki so v obokanih kleteh z zemljatim tlakom zdržale do pomladi. Sadjevec, ki smo ga stisnili jeseni, je odžejal pri vsakem delu in naredil zgovorne dolge zimske večere. Za izredne priložnosti in potrebe ,zlasti ob bolezni ,je bilo dobrodošlo tudi žganje ,ki smo ga jeseni kuhali iz slabšega sadja ali ostankov iztisnjenega sadja .Za vsako žejo med letom ,zlasti še poleti ob težkem delu je zelo prav prišla voda od kuhanega sadja ali sirotka ,prekuhano kislo mleko. Jeseni smo z užitkom pobirali sadove svojega truda ,ki so bili včasih obilnejši, včasih pa tudi izredno skromni zaradi neprimernega vremena ali zajedalcev v zemlji sami .S krajšimi dnevi in daljšimi nočmi je tudi vreme postajalo hladne še ,tako da smo komaj čakali, da bo peč prosta, da bi se prijetno pogreli v njenem toplem naročju. Na peči je bilo potrebno posušiti sadje, oreha koruzo in ajdo ,da bi se pridelki v shrambi ne vneli ali pokvarili. Po spravilu pridelkov je bilo treba napraviti še steljo za živali in drva za družino .Preskrbljeni za zimo in življenje smo brez skrbi šli v hladnejši čas se več zadrževali v prijetnih domovih ,kjer so se ljudje zbirali ob topli peči.

V adventu smo hodili v zgodnji jutranji uri k zornicam in se tako pripravljali na najlepše domače (koline) in božične praznike ter tudi na miklavževanje.

Rojstna hiša