Življenjska in duhovniška pot msgr. Janeza Filipiča (1922–2000)

Življenjska in duhovniška pot msgr. Janeza Filipiča (1922–2000)

Msgr. Janez Filipič – slovenski rimskokatoliški duhovnik, vzorčni dušni pastir, zagnan graditelj in plodoviti publicist – se je rodil 23. januarja 1922 v hriboviti vasici Lazec pri Cerknem, v trdni kmečki družini očeta Jerneja in matere Julije (rojene Pavšič). Svojo zemeljsko pot je sklenil 2. februarja 2000 v Lokavcu v Vipavski dolini.

Osnovno izobrazbo, takrat imenovano ljudsko šolo, je končal v rojstnem kraju, pot izobraževanja pa ga je nato vodila v Gorico. Tam je obiskoval gimnazijo in uspešno zaključil študij bogoslovja. V goriški stolnici je 28. junija 1946 prejel zakrament duhovniškega posvečenja in daroval svojo novo mašo.

Prva idrijska leta in povojni pregon

Mladi duhovnik je bil takoj po posvečenju poslan za kaplana v Idrijo. Njegovo tamkajšnje delovanje pa se je soočilo s kruto realnostjo povojnega režima; komunistična oblast ga je namreč že po enem tednu izgnala iz mesta z birokratsko utemeljitvijo, da nima uradnega »pristanka za službovanje«. Ko se je kasneje vendarle uspel vrniti v Idrijo, pritiski niso popustili. Leta 1948 so ga za tri mesece zaprli pod obtožbo, da »ne sodeluje z ljudsko oblastjo«.

Prisluškovanja in represija so vrhunec dosegli naslednje leto, ko so njega in takratnega idrijskega župnika Janka Žagarja večkrat privedli na kruta zaslišanja, med katerimi so ju fizično in psihično mučili. V želji, da bi ga odstranili iz župnije, je oblast Filipiča nato vpoklicala na služenje vojaškega roka v Jugoslovansko ljudsko armado (JLA). V Idrijo se je iz vojske vrnil šele ob koncu leta 1950.

Idrijski dekan in neumorni graditelj

Kljub mladosti in stalnim političnim pritiskom je bil ob koncu leta 1950 imenovan za župnijskega upravitelja, pet let kasneje, leta 1955, pa za idrijskega župnika in dekana. Pred njim je bilo obdobje izjemno težkega dela. Poleg vsakodnevnega dušnopastirskega dela v času strogega ateizma ga je čakala titanska naloga: gradnja nove župnijske cerkve in župnišča.

Prvotna idrijska župnijska cerkev sv. Barbare, ki je krasila glavni mestni trg, je bila namreč ob koncu druge svetovne vojne poškodovana med zavezniškim letalskim bombardiranjem. Namesto obnove so jo takratne mestne oblasti leta 1951 iz ideoloških razlogov brez prave potrebe popolnoma porušile. Župnik Filipič je začel dolgotrajen boj z mlini na veter. Po petnajstih letih neštetih prošenj, dopisov in uradnih obiskov je oblast končno popustila in dovolila gradnjo nove cerkve, vendar ne na starem mestu, temveč na prostoru nekdanjega pokopališča.

Staro pokopališko cerkev sv. Križa so z izjemo zvonika porušili. Na njenem mestu je zraslo sodobno svetišče, ki sta ga načrtovala priznana arhitekta Anton Bitenc in Jože Kregar, z veličastnimi freskami in grafiti pa jo je opremil akademski slikar Stane Kregar. V neizmerno zadoščenje župnika in vseh idrijskih vernikov je bila 1. maja 1969 nova župnijska cerkev sv. Jožefa in sv. Barbare slovesno posvečena, kmalu zatem pa je bilo ob njej dograjeno še sodobno župnišče.

Premestitev na Vipavsko

Po dolgih in plodnih triintridesetih letih požrtvovalnega službovanja v Idriji je bil dekan Filipič leta 1979 premeščen v župnijo Lokavec pod Čavnom. Med tamkajšnjimi verniki je hitro stkal globoke vezi. »Stric Janez«, kot so ga spoštljivo in ljubeče klicali domačini, je v Lokavcu ostal predan dušni pastir vse do svoje smrti leta 2000.

---

Publicistično in domoznansko delo

Janez Filipič je trdno verjel, da morata iti versko ozaveščanje in poznavanje lastne zgodovine z roko v roki. Da bi vernikom približal njihove korenine, je v obeh župnijah, kjer je deloval, opravil obsežno raziskovalno delo in napisal temeljni zgodovinski knjigi.

• Idrijsko obdobje: Med službovanjem v Idriji je izdal pregledno monografijo »Idrija in njeni spomeniki sakralne umetnosti«, s katero je dokumentiral bogato, a deloma uničeno dediščino rudarskega mesta.
• Vipavsko obdobje: V novi župniji je napisal obsežno domoznansko delo z naslovom »Po Vipavski dolini k Vnebovzeti, sv. Lovrencu, sv. Urbanu, v Lokavec pod Čavnom v Slovenskem Primorju«.
• Zlata maša in poklon rodni grudi (1996): Ob praznovanju svojega petdesetletnega duhovniškega jubileja – zlate maše – se je poklonil svojemu rojstnemu kraju s knjigo »Otalež, skoraj tisoč let znano naselje na sončni strani Alp, med Primorsko, Notranjsko in Kranjsko«.

---

Iz spominov na otroštvo v rojstni vasi Lazec (med obema vojnama)

Zapis msgr. Janeza Filipiča iz knjige o župniji Otalež predstavlja neprecenljivo etnološko in pričevalsko gradivo o preprostem, a duhovno bogatem življenju hribovskih ljudi v času med obema svetovnima vojnama:

»Novo leto smo začeli ob jaslicah v topli izbi...« Tako se začnejo nostalgični spomini msgr. Filipiča, ki živo orisujejo skromno, a povezano življenje na Lazcu med obema vojnama. Zima je prinesla počitek od poljskih del, a ne brezdelja. Moški so popravljali orodje in pletli koše, ženske so klekljale in prele, otroci pa so pomagali pri opravilih ter z zanimanjem poslušali pripovedi starejših o vojnih izkušnjah in preteklosti domačih krajev.

Prijetno toplino krušne peči so večkrat prekinili koledniki in obrtniki, ob večerih pa so se družine zbrale ob molitvi rožnega venca. Kljub trdemu hribovskemu življenju in skromni prehrani (krompir, zelje, žganci, 'aleluja') je bilo v vaseh čutiti medsebojno povezanost. Prazniki, kot sta cvetna nedelja s tekmovanjem v velikosti 'vivnikov' in velika noč z bogatimi velikonočnimi jedmi, so bili vrhunci leta.

Pomlad je prinesla težko delo, ko so gnoj in prst na strmih njivah nosili v koših na hrbtu, kar je dokaz o neizmerni ljubezni do zemlje. Poletje je bilo zaznamovano s košnjo, jeseni pa so sledili pridelki, zlasti ajda, ter obiranje sadja, ki je zdržalo v kleteh do pomladi. Spomini, ki podrobno opisujejo ta kmečki vsakdan, so ohranjeni v njegovi knjigi o župniji Otalež, ki jo je izdal ob zlati maši.

Rojstna hiša