LAZEC: Ivan Kacin-organist,izdelovalec orgel,zborovodja

IVAN KACIN 26 avgust 1884, Otalež, † 13. november 1953, Gorica.

Ivan Kacin se je rodil 26.8 1884 v Otaležu pri Cerknem. V tej vasici nad dolino Idrijce je bila doma njegova mama Marija, ki se je poročila s Kacinovim Janezom z Reke pri Želinu. Skromen skupen dom sta si zgradila v Otaležu. Mama je bila daleč na okoli poznana kot odlična babica, ki je na svet pomagala številnim otrokom .Oče Janez, pogosto omenjen tudi kot Ivan, je bil mizar. Pri hiši sta kar naprej pela žaga in “obeljč”,zato se je domačije prijelo ime pri “Tišlerjevih” .Janez je izdeloval tudi harmonije. Obrti naj bi se hodil učit v Polhov Gradec, kamor jo je mahnil kar peš po strmih grabnih prek Sovodenj ,Lučin in Planine.

Sin Ivan je tako odraščal v mizarsko-glasbenem okolju. Že kot otrok je očetu pomagal pri mizarskih delih in ob tem srkal tudi znanja in spretnosti izdelovanja harmonijev, kar je pozneje postalo njegov poklic. Oče je opazil njegovo glasbeno nadarjenost in po končani osnovni šoli ga je poslal v tri letno orglarsko šolo Cecilijinega društva v Ljubljani, ki jo je vodil Anton Foerster .Mladega fantiča, ki je komaj dokončal osnovno šolo, je stari oče peljal peš čez Žiri v Ljubljano, kjer si je pri frančiškanih moral služiti kruh in streho nad glavo s pomivanjem posode in obiranjem solate. Toda le tako je obiskoval glasbeno šolo, saj brez glasbe ne bi svojim inštrumentom nikoli mogel vdahniti. «duše», ki je bila zanj kot za vsakega izdelovalca glasbil najvažnejši del tehnologije .Šola je vzgajala organiste in zborovodje .Ivan Kacin jo je uspešno zaključil leta 1900.

Kacin kot avstro-ogrski vojak

Sorodnica Marica, Dorica, Ivan in Marija

Marija in Dorica Makuc

Roza ,Franca in Ivan Kacin iz Otaleža

Ivan Kacin okoli leta 1900

Svojo prvo orglarsko službo je Kacin takoj po končani orglarski šoli nastopil v božjepotni cerkvi Marije Pomagaj na Brezjah. Kljub rosni mladosti, bilo mu je komaj 16 let, jo je odgovorno in dobro opravljal. Predstojnik cerkve je namreč čez leto dni ob njegovem odhodu v spričevalo zapisal” da je Ivan Kacin, mladenič hvalnega obnašanja, službo organista in pevovodje z vnemo in v splošno zadovoljstvo izvrševal. ”V naslednjih letih je večkrat zamenjal delovno mesto. Kot organist je deloval v Velikih Laščah, na Kontovelu pri Trstu, pa tudi v mornariški cerkvi v Pulju, kjer je med služenjem vojaškega roka pri mornarici od leta 1903 do 1905 igral tudi v mornariški godbi. Od novembra 1905 do oktobra 1906 je orglal in vodil zbor v Komnu, kjer je podobno kot že prej na Brezjah ,za svoje delo dobil dobro oceno, Dejan Lukežič mu je v spričevalo zapisal ,da je” jako izurjen organist in enako vešč pevovodja toliko v figuralnem kakor v koralnem cerkvenem petju. ”Iz Komna se je preselil v Polhov Gradec, kjer je ostal do leta 1911.Stanoval je pri “Boštenčk” v hiši, kjer je bil doma Gregor Rihar, osrednji ustvarjalec cerkvene glasbe 19.stoletja.Pri hiši so izdelovali tudi različna glasbila ,kar je bilo Kacinu zelo ljubo in čemur se je pozneje tudi sam posvečal .Tudi v Polhovem Gradcu se ga spominjajo kot odličnega organista in zborovodjo ,tam je pustil trajno sled tudi v zasebnem življenju. Ko je namreč mlad, izšolan glasbenik Ivan Kacin v Polhovem Gradcu delal kot organist in zborovodja, se je spletla ljubezen med njim in Terezijo Gerjol , ki je v cerkvenem zboru zelo lepo pela sopran .Z Ivanove strani je bila ljubezen kratkotrajna ,s Terezijo se ni želel poročiti ,je pa obrodila trajen sad ,na silvestrovo leta 1911 se jima je rodil sin Pavel .
Po Pavlovem rojstvu leta 1911 je zapustil Polhov Gradec, se preselil v Ljubljano in se poročil z “lepo in premožno ”Ljubljančanko .V zakonu ni imel otrok ,pa tudi sicer zveza ni bila uspešna.

Pavel Gerjol

Po odhodu iz Polhovega Gradca se je poslovil od orglarske službe in zajadral v poslovne vode. Poleg igranja orgel se je namreč že od šolskih dni zelo zanimal tudi za konstrukcijo glasbil ,ne le harmonijev, ki jih je izdeloval že njegov oče, ampak tudi orgel. Leta 1911 je v Ljubljani odprl izdelovalnico harmonijev, ki jo je po prvi svetovni vojni preselil na Primorsko v Gorico. Delavnico ,ki jo je sprva imel v ulici sv. Ivana ,za tem pa na Placuti v prostorih, ki jih je vzel v najem od baronice Tacco, je opremil z modernimi stroji in si kmalu pridobil sloves izvrstnega izdelovalca orgel. Izdelal jih je okoli 30,v številnih primorskih cerkvah pa je predelal in obnovil stare orgle. Kacin je ob sebi zbral dobre strokovnjake različnih narodnosti. Poleg Slovencev so bili tudi Avstrijci ,Nemci, Čehi, Švedi ,Nizozemci , Madžari, Belgijci itd. Nekateri so bili redno zaposleni, drugi so prihajali po potrebi. Število zaposlenih se je gibalo med 20 in 40,odvisno od naročil in potreb dela .Kacin je svoje harmonije pianine in celo orgle razstavljal tudi po sejmih, npr. leta 1928 na Reki. Njegovo podjetje je bilo prisotno tudi na vsakoletnem ljubljanskem velesejmu, celo v kinu Union so pred filmi predvajali glas, ki je priporočal pianine in harmonije znamke Ivan Kacin.

V Gorici se je Ivan zaljubil v veliko mlajšo Marijo Makuc ,doma iz Kromberka,s katero je potem živel v družinski skupnosti vse do svoje smrti. Njuna hči Dorica je prijokala na svet leta 1928.
Z nastopom in utrjevanjem fašizma so za Slovence v Italiji, tudi za Ivana Kacina, nastopili težki časi. Ivan Kacin je bil zelo zaveden Slovenec ,slovenstvu povsem predana je bila tudi njegova tovarna. Stike je vzdrževala s slovenskimi društvi, šolami in župnijami. zaradi česar je imel vse več težav. Ker v času poitalijančevanja slovenskih priimkov s poslopja tovarne na Placuti ni hotel odstraniti slovenskega napisa in priimka Kacin spremeniti v Cacin ,so ga skoraj dnevno obiskovali karabinjeri.

Pritisk na Slovence se je v tistem času izvajal tudi na gospodarskem področju, zato je Ivan Kacin leta 1931 svojo dejavnost preselil v Jugoslavijo, v Domžale .Z njim so odšli so odšli tudi njegovi delavci, ki so se s tem izognili italijanski vojaški službi .Nekateri so s sabo odpeljali tudi svoje družine, s čimer je Kacin prevzel veliko odgovornost, da jim zagotovi vsaj najnujnejše pogoje za življenje .Njegova življenjska sopotnica Marija je ostala v Gorici, hčerko Dorico pa je odpeljal s sabo v Jugoslavijo, da je lahko hodila v slovenske šole. V Domžalah je Kacin opustil proizvodnjo orgel, nadaljeval pa je z izdelovanjem harmonijev in pianinov. V Domžalah se je Kacin spet posvečal tudi zborovodstvu vodil je pevsko društvo ”Domžale” Ob izbruhu druge svetovne vojne ,ko so v Domžale prišli Nemci ,je bil prisiljen podjetje zapreti. Spomladi 1941 se je bolehen vrnil v Gorico in v zmanjšanem obsegu nadaljeval z izdelovanjem glasbenih inštrumentov. Konec druge svetovne vojne je prinesel novo razočaranje .Gorica je ostala v Italiji .In kot da to ni bilo dovolj, je Kacinova družina doživela še hud izbruh nasilja italijanskih skrajnežev V želji ,da bi se polastili njihovega premoženja ,so ob določitvi državne meje septembra 1947 sredi noči vdrli v njihovo stanovanje ter Ivana in ženo Marijo kot kriminalca vlekli v Rožno Dolino, da bi ju izgnali v Jugoslavijo. Vendar so bili kako uro prepozni ,meja je bila že zaprta in zastražena, načrt se je izjalovil. Ivan Kacin je od takrat še bolj bolehal in leta 1953 je mož, ki je zapustil velike sledi v slovenski orgelski glasbi ,umrl. Pokopan je na Goriškem pokopališču. (Vir–Oče in sin zapisana glasbi-pokrajinski arhiv v Novi Gorici)