V jesenskem jutru leta 1894 se je nad Idrijco dvigala gosta megla, ki je ovijala strma pobočja Otaleža. Triindvajsetletni Andrej Sattler je stal pred vhodom v enajst let staro šolsko poslopje in si popravljal ovratnik. Iz rojstnega Cerkna ga je pot preko Kopra in Tolmina končno pripeljala sem, med te trmaste hribovce. Oblasti v Tolminu so ga premestile kazensko; njegova narodna zavednost in ljubezen do slovenske besede sta bili za cesarsko-kraljeve uradnike preveč goreči. Zato so ga poslali v to odročno hribovsko vas, misleč, da bodo s tem utišali njegov uporni duh.
Niti slutili niso, da so ga poslali tja, kjer je bila želja po znanju že globoko ukoreninjena.
Andrej se je spomnil zgodb o starem duhovniku Lovrencu Kristanu, ki je že davnega leta 1841, v času globoke mračnosti in nepismenosti, v župnišču zbral prve otroke. Poleg krščanskega nauka jih je trikrat tedensko prostovoljno učil tistega, kar je človeku dajalo resnično svobodo: čitanja, pisanja in računstva. In to v čisti slovenščini! Skoraj trideset let je stari Lovrenc sejal to seme, preden ga je leta 1870 nasledil domačin Franc Likar. Pouk je bil tedaj še nedeljski, ujet med jutranjo mašo in popoldansko delo na kmetijah, obisk pa skromen, saj so starši otroke bolj potrebovali na njivah kot v klesanih kmečkih klopeh.
A leta 1883 se je vse spremenilo. Znamenita šolska reforma je prinesla obvezen celodnevni pouk, Otalež pa je končno dobil svojo pravo, zidano šolo. Pred Andrejem so v njej stolovali Anton Miklavčič(1883-85), Janez Hrast (1886), ki ga je nasledil Josip Kenda in nazadnje Andrej Trebše(1889) ,ki je poučeval do leta 1894. Vsak je pustil svoj pečat, a breme, ki je sedaj padlo na Sattlerjeva ramena, je bilo ogromno.
Ko je Andrej tistega dne stopil v razred, ga je pričakalo sto deset parov radovednih oči. Sto deset otrok, stisnjenih v en sam razred! Šolsko leto so začeli s sveto mašo, zrak v učilnici pa je dišal po lesu, črnilu in domačem platnu. Učil je s srcem. Vodil je otroke skozi labirinte številk in črk, medtem ko je krajevni župnik, ki je v šolo prihajal poučevat verouk, s seboj prinašal vonj po kadilu in resnobnost zavednega moža. Petkrat na leto je Andrej ponosno stal ob svojih učencih pri skupni spovedi, ob nedeljah pa je pazil nanje pri maši, kjer so peli slovenske pesmi, ki so odmevale daleč med hribe.
Otalež je postal Andrejev dom. Tu se mu je rodila hči Božena in kasneje sin Branko. Oba sta poslušala očetove zgodbe in v njunih očeh je vzplamtela enaka ljubezen do učiteljskega poklica. Božena je kasneje končala učiteljišče v Tolminu, Branko pa v Vidmu, pripravljena, da nadaljujeta očetovo poslanstvo.
Ko je Andrej leta 1907 zapustil Otalež, je za seboj pustil trdne temelje. Nadzornik Ivan Wester je vestno opravljal svoje delo, v šoli pa so se hitro menjavali novi obrazi: Štauta (1908)Černe(1909), Matelič(1910), Trdan(1911), Likar, Hubert Močnik (1914-15), Perko , Florijan Faganel , Podgornik , Gizela Jevšček(1923), Peter Lapanja in leta 1925 ponosni domačin Alojzij Kokošar.
A nad otaležke hribe so se zgrinjali črni oblaki. Po prvi svetovni vojni so kraji pripadli Italiji. Nova oblast je hitro spoznala moč šole, zato so jo hoteli izrabiti za svoje cilje. Ustanovili so novi šoli na Travniku in v Jaznah, a namen ni bil izobraževanje – namen je bil izbrisati slovensko dušo in otroke poitalijančiti.
Leta 1926 je v Otalež prišla poučevat Marija Rutar. Štiri leta je bil njen razred zadnji branik slovenske besede, leta 1930 pa je udaril dokončni odlok. Slovenski učitelji so morali oditi. V šolske prostore so stopile tuje, italijanske učiteljice. Govorile so jezik, ki ga otroci niso razumeli. Pouk je postal mučenje; minila so leta grebena in solz, preden so prestrašeni otroci sploh doumeli, kaj učiteljica zahteva od njih.
Tudi cerkev je postala bojišče. Domači duhovniki so odločno zavrnili poučevanje verouka v italijanščini. Ker so morale zato to dolžnost prevzeti fašistične učiteljice, so potrebovale uradno pooblastilo škofije. Škofijski ordinariat pa je bil previden; preden je izdal dovoljenje, je zahteval strogo in tajno mnenje domačega župnika o sposobnosti in morali vsake posamezne učiteljice. Župnik je ta pisma skrbno skrival, in tako je v župnijskem arhivu, kot nemi pričevalec nekega krutega časa, ostal seznam skoraj vseh italijanskih učiteljic, ki so do leta 1943 poskušale zlomiti duha otaležkih otrok.
Nato je prišlo usodno leto 1943. Italija je kapitulirala, a vojna vihra je pokazala svoje najbolj krute zobe. V enem od nemških napadov je vas zajel ogenj. Gorele so stanovanjske hiše, gospodarska poslopja in z njimi vred je v pepel in dim izginila stara, ponosna Sattlerjeva šola.
A kljub pogorišču slovenska beseda ni utihnila. Takoj po odhodu Italijanov je med otroke stopila Ivanka Pilat, sestra domačega župnika. Brez prave učilnice, sredi vojnih ruševin, je zbrala otroke in jih ponovno začela učiti v njihovem maternem jeziku. Ko se je vojna leta 1945 končala, je v Otaležu ostalo le še triintrideset otrok – devetnajst fantov in štirinajst deklet. Njihovi obrazi so bili resni, preizkušeni od pomanjkanja, a njihove oči so živele.
Vojna je pustila globoke rane, a hribovci se niso vdali. Z lastnimi rokami, s trmo in z ljubeznijo do svojih otrok, so domačini iz pepela zgradili novo šolsko poslopje. Življenje se je vračalo tudi v okoliške vase. Na Travniku je tisto leto devetintrideset otrok ponosno poslušalo učiteljico Ivanko Razpet. Časi so bili težki in otrok je bilo vedno manj. Do leta 1958 je šola na Travniku postala enorazrednica z osmimi razredi – triindvajset otrok vseh starosti je sedelo v eni sami sobi, nad njimi pa je bedel en sam, izčrpan, a ponosen učitelj.
Novi časi po drugi svetovni vojni so prinesli nove, mlade učiteljice. Prinesli so tako imenovane dvodelčnice in modernejši pouk. A ko so se ti novi obrazi zazrli skozi okno šole proti sosednjim hribom, so v šumu krošenj še vedno lahko slišali odmev preteklosti: šepet Lovrenca Kristana v stari župniji, ponosni korak kaznovanega Andreja Sattlerja in tihi kljubovalni upor otrok, ki pred tujimi učitelji niso hoteli pozabiti svoje domače, slovenske besede.
Osnovna šola na Otaležu. Teren 11-Cerkljansko(30.7-1.9 1954)Avtor-Boris Orel. Vir-Slovenski etnografski muzej
Josip Kenda, slovenski učitelj in folklorist, * 11. marec 1859, Temljine, † 17. februar 1929,Gorica
 |
| Sattler Andrej |
 |
| Andrej Sattler(sedi) |
 |
| Ivan Matelič |
 |
| Alojzij Kokošar |
 |
| Marija Rutar |
Dragica Kumar, ki je v Otaležu poučevala leta 1951 v svojih spominih opisuje: Poletje 1951 je bilo zame usodno. Končala sem šolanje in si lahko ogledala Jugoslavijo ter dobila prvo službo. Kje je ta kraj, kjer bom morala preživeti najmanj eno leto, sem se spraševala. Takrat nismo sami izbirali kje bomo učili. To je določila oblast. Na dekretu je pisalo: Otalež pri Cerknem. V roke sem vzela zemljevid in hitro našla lepo mestece Idrija. O njej sem pa že nekaj vedela: da imajo rudnik, gimnazijo in da žene klekljajo čipke. Skoz mesto teče Idrijca, ki se zliva v Sočo. In Otalež? Našla sem ga na njenem desnem bregu. Od Maruškovca me je pot vodila po strmem bregu, ko sem zagledala visok zvonik. Pomislila sem, da mora biti tam nekje tudi vas, saj so navadno vasi okoli cerkve. Prišla sem do visoke bele stavbe – to bo šola! Bila je zaklenjena. Poleg je bila gostilna in pomislila sem, da je to pravi kraj za informacije. Prijazna Dorica mi je skuhala čaj. Povedala sem ji, da sem v stiski, ker nimam kam. Razložila sem ji tudi, da bom v tej vasi učila skupaj z učiteljico Slavico. Ona je bila še na dopustu. Kje bom bivala? "Ne vem. Vprašajte tiste tri može pri sosednji mizi, ki so vaški odborniki." Grem k njim in se jim predstavim. "Ja, stanovanja pa nimamo. Mogoče bi se dalo pogovoriti s tovarišico Slavico. Ona je upraviteljica. Zgradba, šola ima samo dve veliki učilnici, dva majhna kabineta in drvarnico. Stranišče je na štrbunk." Vas še ni imela vodovoda in ne elektrike. Naslednjega dne je prišla Slavica. Povedala sem ji, da tu v vasi skorajda ni mogoče bivati. "Bomo že kako poskrbeli za vas", me je potolažila. In res smo od nekega vaščana dobili špampet in Slavica je določila, da ga bomo dali v njeno kamrico. Ker ni bilo posteljnine, sem sešila dve rjuhi, sosede so dale slamo od ličkanja in smo z njo napolnile blazino. Že prvo noč sem sladko spala. Bližnje gospodinje so pekle kruh za učence in naju. Mleko nama je vedno nosil sosedov Ivi, kosila pa je kuhala Dorica. Najlepši dan je bil prvi september, ko sta se obe učilnici napolnili z otroškim direndajem. Otroci iz Jazen, Otaleža, Pluženj in Lazca. Končno sem prišla do tako želenega dela. Iz klopi so me gledale lepe, razumne oči prvih mojih učencev. Dolga in precej težka je bila moja pot do tega poklica, a še vedno čutim, da si lepšega ne bi mogla izbrati!
 |
| Ana Ferjančič |
Ana Ferjančič ,ki je v Otaležu poučevala v letih 1953-56 v svojih spominih opisuje -”Po štirih letih poučevanja v vaseh Poče in Gorje sem bila premeščena na osnovno šolo Otalež, dvorazrednico, kjer je bilo 90 učencev. Šola je bila bolj odmaknjena od vasi, zato se nismo toliko družili z vaščani, kljub temu pa je prišlo do uprizoritev iger. S prijetno in dobro kolegico sva na tej šoli učili in vzgajali štiri leta. Otroci in starši so bili zelo prijazni, zato nisva imeli z njimi večjih problemov. Edini problem v Otaležu je nastal, ko je prišel na šolo šolski nadzornik. O tem dogodku pove: »V deževnem in blatnem vremenu je prišel v šolo moški, moker in blaten, saj je prišel po kolovozu, ker boljše ceste ni bilo. Nisem ga poznala, zato ga nisem pustila v razred. Malo se je nasmejal, rekel pa ni nič. Seveda je odšel h kolegici, s katero pa sta bila že stara znanca. Po odmoru mi ga je predstavila. Mirno je rekel: »Saj sva se že zjutraj pozdravila.« Mislila sem, da me bo kap. Vendar se je vse dobro izteklo. Med službovanjem v Otaležu je nekega dne, ko je bil kolektivni izlet, spoznala tudi svojega moža, ki je bil takrat strokovni učitelj. Tri leta sta bila par, potem pa sta se leta 1956 vzela in začela ustvarjati družino. Ko sta se poročila, je bilo ogromno snega in na žalost ni mogel nihče od njenih na poroko. Glede tega ji je bilo malce hudo, no, so jo pa njegovi domači takoj vzeli za svojo. Izpolnila se ji je še druga največja želja in to je bila, da dobi dobrega moža.”
Šolo je leta 1958 obiskovalo 64 otrok. Tega leta je v Otaležu delovala tudi kmetijsko-gospodarska šola. Kasneje so otroci v šoli Otalež obiskovali prve štiri razrede, zadnje štiri razrede osemletke pa so hodili v Sp.Idrijo.3.7 1977 so v Otaležu postavili temeljni kamen za novo šolsko stavbo. Staro so morali porušiti, ker jo je potres močno poškodoval .Potres 6.5 1976 je poškodoval zgornje nadstropje osnovne šole,15.9 1976 je sledil nov močnejši potres ,ki je naredil nepopravljivo škodo na stavbi šole. Pouk je začasno potekal v prostorih zadružnega doma. Leta 1978 je bila v Otaležu zgrajena nova šola, in vanjo se je lahko vselilo 31 šoloobveznih otrok. Leta 2008 so šolo zaprli.
LAZEC IN PLUŽNJE
Prvotno so hodili vsi otroci v šolo v Otalež, Leta 1909 pa je bila tudi v Lazcu ustanovljena šola, kamor so hodili tudi otroci iz sosednjih Pluženj. Prvi učitelj v šoli Lazec je bil Ambrozij Rusjan, leta 1909 imenovan s strani okrajnega šolskega sveta Tolminskega, ki ga je kasneje zamenjal učitelj Hubert Močnik(1913).
Šolo je obiskovalo več kot 80 učencev. Za Jurjevo leta 1913, ko je bil cerkveni praznik v Lazcu so blagoslovili šolsko svileno zastavo in naredili prvo šolsko sliko. V eno razrednici v Lazcu je bil pouk v večji sobi v prvem nadstropju pri Zajcu, učitelj Hubert Močnik pa je stanoval pri Kofolu. Dopoldne je poučeval 4. in 5. razred(od 8 do 12 ure),popoldne pa prve tri(od 13 do 16 ure).Ob četrtkih je imel še dopolnilni pouk za 6. in 7. razred, vsega skupaj 40ur.Učbenike so dobivali iz državne zaloge na Dunaju. Mnogih knjig ni bilo treba kupovati, ker so se izposojevale iz arhiva na šoli. Šolska knjižnica je leta 1921 razpolagala z natančno 100 knjigami. Otroci so si nabavili le pisanke in šolske potrebčine, kar so si lahko kupili pri Grudnu v Plužnjah, kjer je bila edina trgovina z mešanim blagom v šolskem okrožju. Otroci so bili v znanju precej zanemarjeni in posebej spisje je bilo porazno. Manjkalo je govornih vaj. V jesenskem času so prihajali vsi redno v šolo. V sklopu šole je deloval tudi šolski vrt .Imeli so svojo drevesnico, kjer so se učenci nadaljevalnega tečaja učili čiščenja, obrezovanja, pomlajevanja sadnega drevja, dekleta pa gojiti zelenjavo in cvetje. Ob začetku prve vojne je Hubert Močnik odšel poučevat v Otalež .
Leta 1921 je šolo v Lazcu obiskovalo 85 učencev ,leta 1922(71 učencev) in leta 1927 (62 učencev).Jevšček Gizela je v letu 1923 poučevala v potovalni šoli Lazec-Otalež. Voditelj čipkarskega tečaja je bil Filipič Jernej. Leta 1923 je v potovalni šoli(enorazrednici) Lazec-Straža, ki jo je v Lazcu obiskovalo 76 učencev poučeval Bratina Bogomil iz Otlice. S to šolo je bil združen tudi poletni tečaj na Cerkljanskem vrhu.
Italijanski okupator ustanovi leta 1924 v vasi Italijansko šolo in sicer dvorazrednico .Marija Zega prevzame leta 1926 mesto učiteljice v šoli Lazec., Ker je odklonila vpis v ANIF (Associazione Nazionale Insegnanti
Fascisti = Vsedržavno združenje fašističnih učiteljev) jo pred koncem šolskega leta nadomesti Josip Pagon. V letu 1927 so na osnovnih šolah na Primorskem poučevali deloma že italijanski(leta 1927 Margeritha Pedrazzi, leta 1928 Francesca Orlando), deloma pa še slovenski učitelji. Večji del učiteljev italijanskega rodu je bil zvest fašističnemu režimu in si je prizadeval vključiti v fašistično mladinsko organizacijo vse učence. Temu so nasprotovali slovenski učitelji, duhovniki in
seveda tudi starši. Zadnja slovenska učiteljica v šoli v Lazcu je bila Malka Grudnova iz Pluženj. Leta 1929,se je italijanska oblast odločila, da premesti vse slovenske učitelje v notranjost Italije … Fašistična učiteljska organizacija je od slovenskega učiteljstva zahtevala, da govori v šoli in izven nje samo italijansko, tega ni dosegla niti med učitelji niti med otroci ,Potem so prišle italijanske učiteljice po vseh vaseh, ki so rade pripovedovale o zmagoviti Italiji in genialnem duceju. Vendar jim otroci niso kaj dosti verjeli, ker so jih doma drugače učili. Pod Italijo je bila šola na domačiji ”na vas ”nekje do leta 1943.Zadnja,ki je poučevala v šoli v Lazcu je bila Italijanska učiteljica, članica fašistične stranke ,stroga učiteljica ,ki je učence večkrat tudi fizično kaznovala.
Fascisti = Vsedržavno združenje fašističnih učiteljev) jo pred koncem šolskega leta nadomesti Josip Pagon. V letu 1927 so na osnovnih šolah na Primorskem poučevali deloma že italijanski(leta 1927 Margeritha Pedrazzi, leta 1928 Francesca Orlando), deloma pa še slovenski učitelji. Večji del učiteljev italijanskega rodu je bil zvest fašističnemu režimu in si je prizadeval vključiti v fašistično mladinsko organizacijo vse učence. Temu so nasprotovali slovenski učitelji, duhovniki in
seveda tudi starši. Zadnja slovenska učiteljica v šoli v Lazcu je bila Malka Grudnova iz Pluženj. Leta 1929,se je italijanska oblast odločila, da premesti vse slovenske učitelje v notranjost Italije … Fašistična učiteljska organizacija je od slovenskega učiteljstva zahtevala, da govori v šoli in izven nje samo italijansko, tega ni dosegla niti med učitelji niti med otroci ,Potem so prišle italijanske učiteljice po vseh vaseh, ki so rade pripovedovale o zmagoviti Italiji in genialnem duceju. Vendar jim otroci niso kaj dosti verjeli, ker so jih doma drugače učili. Pod Italijo je bila šola na domačiji ”na vas ”nekje do leta 1943.Zadnja,ki je poučevala v šoli v Lazcu je bila Italijanska učiteljica, članica fašistične stranke ,stroga učiteljica ,ki je učence večkrat tudi fizično kaznovala.
Po kapitulaciji Italije so otroci iz Lazca obiskovali šolo v sosednjih Plužnjah, najprej(na domačiji “pri Grudnu” in kasneje v gasilskem domu”).Učitelj je bil Janez Filipič.ki ga je kasneje zamenjal učitelj Ivan Primožič .Aprila 1945 je šolo obiskovalo 70 učencev iz obeh vasi(36 fantov in 34 deklet)Ivan Primožič, je pozimi leta 1944 v Lazcu vodil organiziran večerni tečaj(šest ur na teden),ki ga je obiskovalo 21 obiskovalcev in v Plužnjah 23 obiskovalcev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar