Osnovna šola na Otaležu. Teren 11-Cerkljansko(30.7-1.9 1954)Avtor-Boris Orel.Vir-Slovenski etnografski muzej
OTALEŽ
Leta 1841 je duhovnik Lovrenc Kristan pričel poučevati poleg krčanskega nauka tudi šolski pouk- čitanje, pisanje in računstvo .Poučeval je v slovenščini, obisk je bil prostovoljen in sicer v župnišču trikrat tedensko. Poučeval je do leta 1870,njegov naslednik je bil Franc Likar iz Otaleža, ki je poučeval do leta 1883,Leta 1881 so v vasi Otalež začeli zidati šolsko poslopje. Pouk je bil v tistem času neobvezen zato je bila tudi udeležba zelo majhna. Tu je od leta 1883 začel obvezen celodnevni pouk za vse otroke .Prvi učitelj v novi zgrajeni šoli je bil učitelj Anton Miklavčič(1883-85),sledil mu je učitelj Janez Hrast(1886)ki ga je nasledil učitelj Josip Kendai n leta 1889 učitelj Trebše Andrej, ki je poučeval do leta 1894.,ko ga je nadomestil Andrej Sattler. Leta 1894 je enorazrednico v Otaležu obiskovalo 110 učencev. Šolsko leto se je začelo s sv. mašo, verouk je bil v šoli, veroučitelj je dobil plačano potnino , petkrat na leto je bila skupna spoved otrok ,pri kateri so bili prisotni tudi učitelji kot običajno pri nedeljski maši…
Josip Kenda, slovenski učitelj in folklorist, * 11. marec 1859, Temljine, † 17. februar 1929,Gorica
SATTLER Andrej, učitelj in prosv. delavec, r. 21. nov. 1870 v Cerknem, u. 14. mar. 1953 v Desklah. Učiteljišče je dovršil v Kopru z maturo 1892, usposobljenostni izpit 16. nov. 1895. Poučeval je v Tolminu od 1892 do 15. okt. 1894. Zaradi njegove narodne zavednosti in delavnosti so ga poslale takratne oblasti v Otalež, kjer je ostal do 1. sept. 1907.Po njegovih stopinjah sta stopala tudi hči Božena (r. 5. jul. 1903 v Otaležu),
ki je dovršila učiteljišče v Tolminu 1923 in prav tam istega leta dosegla usposob. izpit in sin Branko (r. 16. mar. 1906 v Otaležu, u. 8. dec. 1982 v Desklah) ki je dovršil učiteljišče v Vidmu 1926.
 |
| Sattler Andrej |
 |
| Andrej Sattler(sedi) |
Učitelju Sattlerju so sledili -Štauta(1908) Blaž Černe(1909), Ivan Matelič (1910), Stanko Trdan (1911),Rutar , Likar, Hubert Močnik (1914-15), Perko , Florijan Faganel , Podgornik , Gizela Jevšček(1923), Peter Lapanja in leta 1925 domačin Alojzij Kokošar
 |
| Ivan Matelič |
 |
| Alojzij Kokošar |
Kokošarjeva naslednica je bila Marija Rutar
,ki je poučevala od leta 1926 do leta 1930(leta 1925 poučevala v Jaznah),ko so poučevanje popolnoma prevzeli italijanski učitelji, ki niso znale slovensko, zato njihov pouk ni dosegel večjih uspehov, saj so otroci porabili kar nekaj let da so kaj razumeli. Ker duhovniki niso hoteli v šoli poučevati verouk v italijanščini, so ga pa učiteljice, ki pa so morale imeti pooblastilo od škofije. Škofijski ordiranjat je zahteval mnenje domačega župnika glede sposobnosti določene osebnosti. Na ta način je ostal v župnišču seznam skoraj vseh učiteljic iz časa italijanske okupacije. Italijanske učiteljice so poučevale do leta 1943.
Po odhodu Italijanov je otroke v slovenščini učila Ivanka Pilat, sestra takratnega otaležkega župnika. Šolo je leta 1945 obiskovalo 33 otrok(19 fantov in 14 deklet)Med vojno je pogorelo z vasjo vred tudi šolsko poslopje, zato so po vojni domačini zgradili novo šolo. Po prvi svetovni vojni so ustanovili šole skoraj po vseh vaseh, ki naj bi pomagale poitalijančevati. stanovljeni sta bili šoli na Travniku in v Jaznah(1925).Leta 1945 j e šolo na Travniku obiskovalo 39 otrok(22 fantov in 17 deklet).Pouk je vodila Razpet Ivanka. V enodelčnici z 8 razredi, to pomeni na šoli, ki je osemrazredna in ima zaradi majhnega števila otrok samo enega učitelja ,je leta 1958 šolo na Travniku obiskovalo 23 otrok.
Po drugi svetovni vojni, so prišle nove učiteljice, ki so poučevale v tako imenovanih dvodelčnicah.
Dragica Kumar, ki je v Otaležu poučevala leta 1951 v svojih spominih opisuje: Poletje 1951 je bilo zame usodno. Končala sem šolanje in si lahko ogledala Jugoslavijo ter dobila prvo službo. Kje je ta kraj, kjer bom morala preživeti najmanj eno leto, sem se spraševala. Takrat nismo sami izbirali kje bomo učili. To je določila oblast. Na dekretu je pisalo: Otalež pri Cerknem. V roke sem vzela zemljevid in hitro našla lepo mestece Idrija. O njej sem pa že nekaj vedela: da imajo rudnik, gimnazijo in da žene klekljajo čipke. Skoz mesto teče Idrijca, ki se zliva v Sočo. In Otalež? Našla sem ga na njenem desnem bregu. Od Maruškovca me je pot vodila po strmem bregu, ko sem zagledala visok zvonik. Pomislila sem, da mora biti tam nekje tudi vas, saj so navadno vasi okoli cerkve. Prišla sem do visoke bele stavbe – to bo šola! Bila je zaklenjena. Poleg je bila gostilna in pomislila sem, da je to pravi kraj za informacije. Prijazna Dorica mi je skuhala čaj. Povedala sem ji, da sem v stiski, ker nimam kam. Razložila sem ji tudi, da bom v tej vasi učila skupaj z učiteljico Slavico. Ona je bila še na dopustu. Kje bom bivala? "Ne vem. Vprašajte tiste tri može pri sosednji mizi, ki so vaški odborniki." Grem k njim in se jim predstavim. "Ja, stanovanja pa nimamo. Mogoče bi se dalo pogovoriti s tovarišico Slavico. Ona je upraviteljica. Zgradba, šola ima samo dve veliki učilnici, dva majhna kabineta in drvarnico. Stranišče je na štrbunk." Vas še ni imela vodovoda in ne elektrike. Naslednjega dne je prišla Slavica. Povedala sem ji, da tu v vasi skorajda ni mogoče bivati. "Bomo že kako poskrbeli za vas", me je potolažila. In res smo od nekega vaščana dobili špampet in Slavica je določila, da ga bomo dali v njeno kamrico. Ker ni bilo posteljnine, sem sešila dve rjuhi, sosede so dale slamo od ličkanja in smo z njo napolnile blazino. Že prvo noč sem sladko spala. Bližnje gospodinje so pekle kruh za učence in naju. Mleko nama je vedno nosil sosedov Ivi, kosila pa je kuhala Dorica. Najlepši dan je bil prvi september, ko sta se obe učilnici napolnili z otroškim direndajem. Otroci iz Jazen, Otaleža, Pluženj in Lazca. Končno sem prišla do tako želenega dela. Iz klopi so me gledale lepe, razumne oči prvih mojih učencev. Dolga in precej težka je bila moja pot do tega poklica, a še vedno čutim, da si lepšega ne bi mogla izbrati!
Dragica Kumar, ki je v Otaležu poučevala leta 1951 v svojih spominih opisuje: Poletje 1951 je bilo zame usodno. Končala sem šolanje in si lahko ogledala Jugoslavijo ter dobila prvo službo. Kje je ta kraj, kjer bom morala preživeti najmanj eno leto, sem se spraševala. Takrat nismo sami izbirali kje bomo učili. To je določila oblast. Na dekretu je pisalo: Otalež pri Cerknem. V roke sem vzela zemljevid in hitro našla lepo mestece Idrija. O njej sem pa že nekaj vedela: da imajo rudnik, gimnazijo in da žene klekljajo čipke. Skoz mesto teče Idrijca, ki se zliva v Sočo. In Otalež? Našla sem ga na njenem desnem bregu. Od Maruškovca me je pot vodila po strmem bregu, ko sem zagledala visok zvonik. Pomislila sem, da mora biti tam nekje tudi vas, saj so navadno vasi okoli cerkve. Prišla sem do visoke bele stavbe – to bo šola! Bila je zaklenjena. Poleg je bila gostilna in pomislila sem, da je to pravi kraj za informacije. Prijazna Dorica mi je skuhala čaj. Povedala sem ji, da sem v stiski, ker nimam kam. Razložila sem ji tudi, da bom v tej vasi učila skupaj z učiteljico Slavico. Ona je bila še na dopustu. Kje bom bivala? "Ne vem. Vprašajte tiste tri može pri sosednji mizi, ki so vaški odborniki." Grem k njim in se jim predstavim. "Ja, stanovanja pa nimamo. Mogoče bi se dalo pogovoriti s tovarišico Slavico. Ona je upraviteljica. Zgradba, šola ima samo dve veliki učilnici, dva majhna kabineta in drvarnico. Stranišče je na štrbunk." Vas še ni imela vodovoda in ne elektrike. Naslednjega dne je prišla Slavica. Povedala sem ji, da tu v vasi skorajda ni mogoče bivati. "Bomo že kako poskrbeli za vas", me je potolažila. In res smo od nekega vaščana dobili špampet in Slavica je določila, da ga bomo dali v njeno kamrico. Ker ni bilo posteljnine, sem sešila dve rjuhi, sosede so dale slamo od ličkanja in smo z njo napolnile blazino. Že prvo noč sem sladko spala. Bližnje gospodinje so pekle kruh za učence in naju. Mleko nama je vedno nosil sosedov Ivi, kosila pa je kuhala Dorica. Najlepši dan je bil prvi september, ko sta se obe učilnici napolnili z otroškim direndajem. Otroci iz Jazen, Otaleža, Pluženj in Lazca. Končno sem prišla do tako želenega dela. Iz klopi so me gledale lepe, razumne oči prvih mojih učencev. Dolga in precej težka je bila moja pot do tega poklica, a še vedno čutim, da si lepšega ne bi mogla izbrati!
Ana Ferjančič
,ki je v Otaležu poučevala v letih 1953-56 v svojih spominih opisuje -”Po štirih letih poučevanja v vaseh Poče in Gorje sem bila premeščena na osnovno šolo Otalež, dvorazrednico, kjer je bilo 90 učencev. Šola je bila bolj odmaknjena od vasi, zato se nismo toliko družili z vaščani, kljub temu pa je prišlo do uprizoritev iger. S prijetno in dobro kolegico sva na tej šoli učili in vzgajali štiri leta. Otroci in starši so bili zelo prijazni, zato nisva imeli z njimi večjih problemov. Edini problem v Otaležu je nastal, ko je prišel na šolo šolski nadzornik. O tem dogodku pove: »V deževnem in blatnem vremenu je prišel v šolo moški, moker in blaten, saj je prišel po kolovozu, ker boljše ceste ni bilo. Nisem ga poznala, zato ga nisem pustila v razred. Malo se je nasmejal, rekel pa ni nič. Seveda je odšel h kolegici, s katero pa sta bila že stara znanca. Po odmoru mi ga je predstavila. Mirno je rekel: »Saj sva se že zjutraj pozdravila.« Mislila sem, da me bo kap. Vendar se je vse dobro izteklo. Med službovanjem v Otaležu je nekega dne, ko je bil kolektivni izlet, spoznala tudi svojega moža, ki je bil takrat strokovni učitelj. Tri leta sta bila par, potem pa sta se leta 1956 vzela in začela ustvarjati družino. Ko sta se poročila, je bilo ogromno snega in na žalost ni mogel nihče od njenih na poroko. Glede tega ji je bilo malce hudo, no, so jo pa njegovi domači takoj vzeli za svojo. Izpolnila se ji je še druga največja želja in to je bila, da dobi dobrega moža.”
Šolo je leta 1958 obiskovalo 64 otrok. Tega leta je v Otaležu delovala tudi kmetijsko-gospodarska šola. Kasneje so otroci v šoli Otalež obiskovali prve štiri razrede, zadnje štiri razrede osemletke pa so hodili v Sp.Idrijo.3.7 1977 so v Otaležu postavili temeljni kamen za novo šolsko stavbo. Staro so morali porušiti, ker jo je potres močno poškodoval .Potres 6.5 1976 je poškodoval zgornje nadstropje osnovne šole,15.9 1976 je sledil nov močnejši potres ,ki je naredil nepopravljivo škodo na stavbi šole. Pouk je začasno potekal v prostorih zadružnega doma. Leta 1978 je bila v Otaležu zgrajena nova šola, in vanjo se je lahko vselilo 31 šoloobveznih otrok. Leta 2008 so šolo zaprli.
LAZEC IN PLUŽNJE
Prvotno so hodili vsi otroci v šolo v Otalež, Leta 1909 pa je bila tudi v Lazcu ustanovljena šola, kamor so hodili tudi otroci iz sosednjih Pluženj. Prvi učitelj v šoli Lazec je bil Ambrozij Rusjan, leta 1909 imenovan s strani okrajnega šolskega sveta Tolminskega, ki ga je kasneje zamenjal učitelj Hubert Močnik(1913).
Šolo je obiskovalo več kot 80 učencev. Za Jurjevo leta 1913, ko je bil cerkveni praznik v Lazcu so blagoslovili šolsko svileno zastavo in naredili prvo šolsko sliko. V eno razrednici v Lazcu je bil pouk v večji sobi v prvem nadstropju pri Zajcu, učitelj Hubert Močnik pa je stanoval pri Kofolu. Dopoldne je poučeval 4. in 5. razred(od 8 do 12 ure),popoldne pa prve tri(od 13 do 16 ure).Ob četrtkih je imel še dopolnilni pouk za 6. in 7. razred, vsega skupaj 40ur.Učbenike so dobivali iz državne zaloge na Dunaju. Mnogih knjig ni bilo treba kupovati, ker so se izposojevale iz arhiva na šoli. Šolska knjižnica je leta 1921 razpolagala z natančno 100 knjigami. Otroci so si nabavili le pisanke in šolske potrebčine, kar so si lahko kupili pri Grudnu v Plužnjah, kjer je bila edina trgovina z mešanim blagom v šolskem okrožju. Otroci so bili v znanju precej zanemarjeni in posebej spisje je bilo porazno. Manjkalo je govornih vaj. V jesenskem času so prihajali vsi redno v šolo. V sklopu šole je deloval tudi šolski vrt .Imeli so svojo drevesnico, kjer so se učenci nadaljevalnega tečaja učili čiščenja, obrezovanja, pomlajevanja sadnega drevja, dekleta pa gojiti zelenjavo in cvetje. Ob začetku prve vojne je Hubert Močnik odšel poučevat v Otalež .Leta 1921 je šolo v Lazcu obiskovalo 85 učencev ,leta 1922(71 učencev) in leta 1927 (62 učencev).Jevšček Gizela je v letu 1923 poučevala v potovalni šoli Lazec-Otalež. Voditelj čipkarskega tečaja je bil Filipič Jernej. Leta 1923 je v potovalni šoli(enorazrednici) Lazec-Straža, ki jo je v Lazcu obiskovalo 76 učencev poučeval Bratina Bogomil iz Otlice. S to šolo je bil združen tudi poletni tečaj na Cerkljanskem vrhu. Italijanski okupator ustanovi leta 1924 v vasi Italijansko šolo in sicer dvorazrednico .Marija Zega prevzame leta 1926 mesto učiteljice v šoli Lazec., Ker je odklonila vpis v ANIF (Associazione Nazionale Insegnanti
Fascisti = Vsedržavno združenje fašističnih učiteljev)jo pred koncem šolskega leta nadomesti Josip Pagon. V letu 1927 so na osnovnih šolah na Primorskem poučevali deloma že italijanski, deloma pa še slovenski učitelji. Večji del učiteljev italijanskega rodu je bil zvest fašističnemu režimu in si je prizadeval vključiti v fašistično mladinsko organizacijo vse učence. Temu so nasprotovali slovenski učitelji, duhovniki in
seveda tudi starši. Zadnja slovenska učiteljica v šoli v Lazcu je bila Malka Grudnova iz Pluženj. Leta 1929,se je italijanska oblast odločila, da premesti vse slovenske učitelje v notranjost Italije … Fašistična učiteljska organizacija je od slovenskega učiteljstva zahtevala, da govori v šoli in izven nje samo italijansko, tega ni dosegla niti med učitelji niti med otroci ,Potem so prišle italijanske učiteljice po vseh vaseh, ki so rade pripovedovale o zmagoviti Italiji in genialnem duceju. Vendar jim otroci niso kaj dosti verjeli, ker so jih doma drugače učili. Pod Italijo je bila šola na domačiji ”na vas ”nekje do leta 1943.Zadnja,ki je poučevala v šoli v Lazcu je bila Italijanska učiteljica, članica fašistične stranke ,stroga učiteljica ,ki je učence večkrat tudi fizično kaznovala. Po kapitulaciji Italije so otroci iz Lazca obiskovali šolo v sosednjih Plužnjah, najprej(na domačiji “pri Grudnu” in kasneje v gasilskem domu”).Učitelj je bil Janez Filipič.ki ga je kasneje zamenjal učitelj Ivan Primožič .Aprila 1945 je šolo obiskovalo 70 učencev iz obeh vasi(36 fantov in 34 deklet)Ivan Primožič, je pozimi leta 1944 v Lazcu vodil organiziran večerni tečaj(šest ur na teden),ki ga je obiskovalo 21 obiskovalcev in v Plužnjah 23 obiskovalcev.
Šolo je obiskovalo več kot 80 učencev. Za Jurjevo leta 1913, ko je bil cerkveni praznik v Lazcu so blagoslovili šolsko svileno zastavo in naredili prvo šolsko sliko. V eno razrednici v Lazcu je bil pouk v večji sobi v prvem nadstropju pri Zajcu, učitelj Hubert Močnik pa je stanoval pri Kofolu. Dopoldne je poučeval 4. in 5. razred(od 8 do 12 ure),popoldne pa prve tri(od 13 do 16 ure).Ob četrtkih je imel še dopolnilni pouk za 6. in 7. razred, vsega skupaj 40ur.Učbenike so dobivali iz državne zaloge na Dunaju. Mnogih knjig ni bilo treba kupovati, ker so se izposojevale iz arhiva na šoli. Šolska knjižnica je leta 1921 razpolagala z natančno 100 knjigami. Otroci so si nabavili le pisanke in šolske potrebčine, kar so si lahko kupili pri Grudnu v Plužnjah, kjer je bila edina trgovina z mešanim blagom v šolskem okrožju. Otroci so bili v znanju precej zanemarjeni in posebej spisje je bilo porazno. Manjkalo je govornih vaj. V jesenskem času so prihajali vsi redno v šolo. V sklopu šole je deloval tudi šolski vrt .Imeli so svojo drevesnico, kjer so se učenci nadaljevalnega tečaja učili čiščenja, obrezovanja, pomlajevanja sadnega drevja, dekleta pa gojiti zelenjavo in cvetje. Ob začetku prve vojne je Hubert Močnik odšel poučevat v Otalež .Leta 1921 je šolo v Lazcu obiskovalo 85 učencev ,leta 1922(71 učencev) in leta 1927 (62 učencev).Jevšček Gizela je v letu 1923 poučevala v potovalni šoli Lazec-Otalež. Voditelj čipkarskega tečaja je bil Filipič Jernej. Leta 1923 je v potovalni šoli(enorazrednici) Lazec-Straža, ki jo je v Lazcu obiskovalo 76 učencev poučeval Bratina Bogomil iz Otlice. S to šolo je bil združen tudi poletni tečaj na Cerkljanskem vrhu. Italijanski okupator ustanovi leta 1924 v vasi Italijansko šolo in sicer dvorazrednico .Marija Zega prevzame leta 1926 mesto učiteljice v šoli Lazec., Ker je odklonila vpis v ANIF (Associazione Nazionale Insegnanti
Fascisti = Vsedržavno združenje fašističnih učiteljev)jo pred koncem šolskega leta nadomesti Josip Pagon. V letu 1927 so na osnovnih šolah na Primorskem poučevali deloma že italijanski, deloma pa še slovenski učitelji. Večji del učiteljev italijanskega rodu je bil zvest fašističnemu režimu in si je prizadeval vključiti v fašistično mladinsko organizacijo vse učence. Temu so nasprotovali slovenski učitelji, duhovniki in
seveda tudi starši. Zadnja slovenska učiteljica v šoli v Lazcu je bila Malka Grudnova iz Pluženj. Leta 1929,se je italijanska oblast odločila, da premesti vse slovenske učitelje v notranjost Italije … Fašistična učiteljska organizacija je od slovenskega učiteljstva zahtevala, da govori v šoli in izven nje samo italijansko, tega ni dosegla niti med učitelji niti med otroci ,Potem so prišle italijanske učiteljice po vseh vaseh, ki so rade pripovedovale o zmagoviti Italiji in genialnem duceju. Vendar jim otroci niso kaj dosti verjeli, ker so jih doma drugače učili. Pod Italijo je bila šola na domačiji ”na vas ”nekje do leta 1943.Zadnja,ki je poučevala v šoli v Lazcu je bila Italijanska učiteljica, članica fašistične stranke ,stroga učiteljica ,ki je učence večkrat tudi fizično kaznovala. Po kapitulaciji Italije so otroci iz Lazca obiskovali šolo v sosednjih Plužnjah, najprej(na domačiji “pri Grudnu” in kasneje v gasilskem domu”).Učitelj je bil Janez Filipič.ki ga je kasneje zamenjal učitelj Ivan Primožič .Aprila 1945 je šolo obiskovalo 70 učencev iz obeh vasi(36 fantov in 34 deklet)Ivan Primožič, je pozimi leta 1944 v Lazcu vodil organiziran večerni tečaj(šest ur na teden),ki ga je obiskovalo 21 obiskovalcev in v Plužnjah 23 obiskovalcev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar