 |
| Plužnje in Lazec leta 1954 |
Zadružni dom v Otaležu leta 1954
 |
| Zadružni dom |
 |
| Želin. V ozadju Lazec |
TAKO DELAMO
Vir-Mladinski vestnik(Ajdovščina) 9.2 1946 št1
Idrija — Cerkno
Mladina pomaga NOO tako, da kjer so mladinke izvoljene v NOO prevzamejo najtežje naloge. Ostala mladina pa je pomagala pri popisovanju škode in pri tem napravila 350 delovnih ur. Skupno s pionirji je nabirala seme macesna in smrek, ter čistila sadno drevje, pri tem napravila 480 ur. Mladina iz Otaleža je napravila 120 delovnih ur pri obnovi šole, iz Lazca 790 pri obnovi porušenih domov. Iz vseh ostalih vasi pa je bilo napravljenih 590 delavnih ur pri sekanju drv za šolo, obnovi in delu na polju.
OTALEŽ
Vir-Primorski dnevnik 3.3 1946 št.232
Na zboru volivcev so sklenili, da bodo popravili medkrajevne poti, ki vežejo Lazeč, Plužnje, Otalež in Jazne. Izvolili so odbor, v katerem ima vsaka teh vasi po dva predstavnika. Ta odbor bo določil, kdaj in koliko delavcev bo dala vsaka posamezna vas za obnovitveno delo. Poleg tega so razpravljali tudi o dodeljevanju podpor. Sklenili so da bodo tiste, ki lahko delajo, zaposlili in podeli večje podpore onim, ki niso več za delo sposobni. Izrazili so željo, naj bi imeli več kmetijskih predavanj. Predavanja bo organizirala idrijska ljudska univerza.
NA ZBORU VOLILCEV JE BIL ODLIKOVAN NAŠ SLABE FELIKS
Vir-Primorska borba 23.3 1946 št11
Cerkno je danes doživelo posebno svečan trenutek. Domačin iz Cerkljanskega vrha Slabe Feliks eden prvih organizatorjev OF in ljudske vstaje proti fašistom v tem kotu je bil danes odlikovan za svoje nesebično, požrtvovalno delo v času narodno osvobodilne borbe. Ustavo tvorna skupščina Federativne ljudske republike Jugoslavije je po svojem zastopniku majorju Kodrič Ruditu, načelniku štaba Vipavskega vojnega področja odlikovala tega požrtvovalnega delavca in borca za koristi ljudstva z redom »za zasluge za narod.« Tako Ljudska skupščina Jugoslavije izkazuje pozornost in izraža vse priznanje tistim najboljšim med dobrimi, ki so v času, ko je bil okupator v največjem osvajalnem zaletu, prvi spoznali pravi trenutek, prvi zavihali rokave, postavili na kocko svojo družino, svoje premoženje — sebe samega in šli med ljudstvo in mu povedali, da je napočil tisti veliki trenutek, katerega smo tako dolgo čakali, tisti veliki trenutek, ko si lahko sami priborimo svobodo. Slabe Feliks iz Cerkljanskega vrha je eden tistih, ki so v zimi leta 1942 skupno z Jakom Štucinom organizirali odporniška gibanja, postavljali po vaseh odbore Osvobodilne fronte, ki so prvi v cerkljanskem kotu zbirali hrano za naše borce, katerih število je iz dneva v dan raslo. Seveda to delo ni ostalo dolgo prikrito. Nekdo ga je ovadil Italianom da je vozil deske in drug material partizanom v gozd, pa so ga aretirali. V zaporu so ga pretepali, mučili na vse načine, ga privezali na mizo in mu vlivali vodo v usta, da bi priznal, da bi izdal partizane, vendar niso omajali njegovega trdnega poštenega značaja. 65 dni je prestal v vojaškem zaporu, nato so ga odpeljali v Trst po enem mesecu pa v internacijo v Italijo. Po 3 mesecih življenja v taborišču je doživel razpad Italije, toda pridrveli so Nemci, zajeli vse in odpeljali v Nemčijo. Slabetu pa, ki ni nikdar obupal, ki je iz vsakega položaja iskal izhoda, se je posrečilo zbežati in tako se je 7. oktobra 1943 leta javil na Komandi mesta Cerkno. Videl je mlade primorske borce, videl tisoče novih borcev, ki so se javljali na komandi, da bi se borili še z našim drugim sovražnikom Nemcem, videl njihovo voljo in ponos in bil vesel, zadovoljen, saj je tudi on pripomogel k tej splošni vstaji na Primorskem. Šest tednov je ostal v vojski, potem pa se je ponovno lotil organizacije osvobodilnih odborov po vaseh Bil tudi sam izvoljen za predsednika krajevnega N0V za Cerkljansko In kot takega ga poznajo vsi borci in oficirji IX. korpusa, s katerimi je hodil na položaje, katere je skrival po bunkerjih, katerim je nosil hrano na položaje. In tudi sam je izvlekel puško iz slame ter podiral Švabe, koder so bili posebno nasilni in je grozila nevarnost, da prodro do vrha. Pri zadnji ofenzivi je bil poleg drugih tudi sam skrit v enem izmed bunkerjev, ko pa je šel na izvidnico so ga zajeli belogardisti. Hoteli so izvedeti, kje so bunkerji, kje so bolnice in še več drugih podrobnosti, pa niso nič zvedeli. V Novakih so ga ponovno zasliševali in ker je trdovratno tajil, da ničesar ne ve, so ga zaprli v hram, da bo drugo jutro ustreljen. Toda on se sedaj, ko smo bili že na vratih svobode, ko so edinice Jugoslovanske armade že prodirale proti Trstu, ni hotel kar tako ločiti od tega sveta. Zlomil je zapah, podrl zunaj stražarja in srečno ušel. Čez par dni nato pa je bila Primorska svobodna. Uničene in razbite so bile nemške tolpe od tod, za njimi pa žalostno capljale izdajalske nedičevske in mihajlovčevske bande. To je kratka a junaška pot aktivista in borca Slabeta, ki je vložil vse svoje sile v to, da bi bila Primorska enkrat svobodna in združena z brati v Jugoslaviji. Danes je naš odlikovanec, kateremu vsi iskreno čestitamo in smo z njun vred ponosni ob tej priliki, Predsednik Okrajne obnovitvene zadruge. Torej zopet v prvih vrstah v našem gospodarskem boju za obnovo in dvig naše dežele. Pod njegovim vodstvom so obnovili in spravili v pogon 1 žago, na Cerkljanskem vrhu pa pripravljajo opekarno, ki bo sredi aprila že začela žgati opeko za nove lepše domove v svobodni Jugoslaviji. Tov. Slabetu samo čestitamo in želimo veliko uspeha v nadaljnjem delu za koristi vsega Primorskega ljudstva, Cerkno pa je lahko ponosno na svojega sina, na sina Primorske, sina Jugoslavije.
TEKMUJEMO
Vir-Primorska borba (Ajdovščina) 4.5 1946 št.17
Otalež: Pri popravilu krajevnih cest Lazeč - Plužnje - Otalež - Travnik - Jazne so vaščani napravili 1542 prostovoljnih ur; pri delu so uporabili tudi vprežno živino za prevoz materiala. Pri obnovitvenih delih vasi so napravile organizacije in mladina 870 prostovoljnih delovnih ur tistim gospodarjem, kateri nimajo lastne delovne moči in so jim sinovi ali možje padli v NOV. V pevskem društvu sodeluje 56 mladincev, ki imajo vaje trikrat na teden.
TEKMUJEMO
Vir-Primorska borba (Ajdovščina) 11.5 1946 št.18
Mladina iz Lazca tudi dela
Glede tekmovanja nismo ravno najboljši, toda vendar vedno delamo in delamo in imamo tudi uspehe. V prvomajskem tekmovanju smo v 380 urah popravili naše poti, pri obnovi smo delali 416 ur, za Trst smo nabrali 300 kg hrane, v razne namene smo zbrali 1138 lir, posadili smo 500 smrek, prebelili in osnažili smo vse hiše v vasi, pa tudi veliko več sestankov smo imeli kot do sedaj.
OBJAVE Priloga k št . 11
Vir-Mladinski vestnik(Ajdovščina) 9.2 1946 št1
Idrija — Cerkno
Mladina pomaga NOO tako, da kjer so mladinke izvoljene v NOO prevzamejo najtežje naloge. Ostala mladina pa je pomagala pri popisovanju škode in pri tem napravila 350 delovnih ur. Skupno s pionirji je nabirala seme macesna in smrek, ter čistila sadno drevje, pri tem napravila 480 ur. Mladina iz Otaleža je napravila 120 delovnih ur pri obnovi šole, iz Lazca 790 pri obnovi porušenih domov. Iz vseh ostalih vasi pa je bilo napravljenih 590 delavnih ur pri sekanju drv za šolo, obnovi in delu na polju.
OTALEŽ
Vir-Primorski dnevnik 3.3 1946 št.232
Na zboru volivcev so sklenili, da bodo popravili medkrajevne poti, ki vežejo Lazeč, Plužnje, Otalež in Jazne. Izvolili so odbor, v katerem ima vsaka teh vasi po dva predstavnika. Ta odbor bo določil, kdaj in koliko delavcev bo dala vsaka posamezna vas za obnovitveno delo. Poleg tega so razpravljali tudi o dodeljevanju podpor. Sklenili so da bodo tiste, ki lahko delajo, zaposlili in podeli večje podpore onim, ki niso več za delo sposobni. Izrazili so željo, naj bi imeli več kmetijskih predavanj. Predavanja bo organizirala idrijska ljudska univerza.
NA ZBORU VOLILCEV JE BIL ODLIKOVAN NAŠ SLABE FELIKS
Vir-Primorska borba 23.3 1946 št11
Cerkno je danes doživelo posebno svečan trenutek. Domačin iz Cerkljanskega vrha Slabe Feliks eden prvih organizatorjev OF in ljudske vstaje proti fašistom v tem kotu je bil danes odlikovan za svoje nesebično, požrtvovalno delo v času narodno osvobodilne borbe. Ustavo tvorna skupščina Federativne ljudske republike Jugoslavije je po svojem zastopniku majorju Kodrič Ruditu, načelniku štaba Vipavskega vojnega področja odlikovala tega požrtvovalnega delavca in borca za koristi ljudstva z redom »za zasluge za narod.« Tako Ljudska skupščina Jugoslavije izkazuje pozornost in izraža vse priznanje tistim najboljšim med dobrimi, ki so v času, ko je bil okupator v največjem osvajalnem zaletu, prvi spoznali pravi trenutek, prvi zavihali rokave, postavili na kocko svojo družino, svoje premoženje — sebe samega in šli med ljudstvo in mu povedali, da je napočil tisti veliki trenutek, katerega smo tako dolgo čakali, tisti veliki trenutek, ko si lahko sami priborimo svobodo. Slabe Feliks iz Cerkljanskega vrha je eden tistih, ki so v zimi leta 1942 skupno z Jakom Štucinom organizirali odporniška gibanja, postavljali po vaseh odbore Osvobodilne fronte, ki so prvi v cerkljanskem kotu zbirali hrano za naše borce, katerih število je iz dneva v dan raslo. Seveda to delo ni ostalo dolgo prikrito. Nekdo ga je ovadil Italianom da je vozil deske in drug material partizanom v gozd, pa so ga aretirali. V zaporu so ga pretepali, mučili na vse načine, ga privezali na mizo in mu vlivali vodo v usta, da bi priznal, da bi izdal partizane, vendar niso omajali njegovega trdnega poštenega značaja. 65 dni je prestal v vojaškem zaporu, nato so ga odpeljali v Trst po enem mesecu pa v internacijo v Italijo. Po 3 mesecih življenja v taborišču je doživel razpad Italije, toda pridrveli so Nemci, zajeli vse in odpeljali v Nemčijo. Slabetu pa, ki ni nikdar obupal, ki je iz vsakega položaja iskal izhoda, se je posrečilo zbežati in tako se je 7. oktobra 1943 leta javil na Komandi mesta Cerkno. Videl je mlade primorske borce, videl tisoče novih borcev, ki so se javljali na komandi, da bi se borili še z našim drugim sovražnikom Nemcem, videl njihovo voljo in ponos in bil vesel, zadovoljen, saj je tudi on pripomogel k tej splošni vstaji na Primorskem. Šest tednov je ostal v vojski, potem pa se je ponovno lotil organizacije osvobodilnih odborov po vaseh Bil tudi sam izvoljen za predsednika krajevnega N0V za Cerkljansko In kot takega ga poznajo vsi borci in oficirji IX. korpusa, s katerimi je hodil na položaje, katere je skrival po bunkerjih, katerim je nosil hrano na položaje. In tudi sam je izvlekel puško iz slame ter podiral Švabe, koder so bili posebno nasilni in je grozila nevarnost, da prodro do vrha. Pri zadnji ofenzivi je bil poleg drugih tudi sam skrit v enem izmed bunkerjev, ko pa je šel na izvidnico so ga zajeli belogardisti. Hoteli so izvedeti, kje so bunkerji, kje so bolnice in še več drugih podrobnosti, pa niso nič zvedeli. V Novakih so ga ponovno zasliševali in ker je trdovratno tajil, da ničesar ne ve, so ga zaprli v hram, da bo drugo jutro ustreljen. Toda on se sedaj, ko smo bili že na vratih svobode, ko so edinice Jugoslovanske armade že prodirale proti Trstu, ni hotel kar tako ločiti od tega sveta. Zlomil je zapah, podrl zunaj stražarja in srečno ušel. Čez par dni nato pa je bila Primorska svobodna. Uničene in razbite so bile nemške tolpe od tod, za njimi pa žalostno capljale izdajalske nedičevske in mihajlovčevske bande. To je kratka a junaška pot aktivista in borca Slabeta, ki je vložil vse svoje sile v to, da bi bila Primorska enkrat svobodna in združena z brati v Jugoslaviji. Danes je naš odlikovanec, kateremu vsi iskreno čestitamo in smo z njun vred ponosni ob tej priliki, Predsednik Okrajne obnovitvene zadruge. Torej zopet v prvih vrstah v našem gospodarskem boju za obnovo in dvig naše dežele. Pod njegovim vodstvom so obnovili in spravili v pogon 1 žago, na Cerkljanskem vrhu pa pripravljajo opekarno, ki bo sredi aprila že začela žgati opeko za nove lepše domove v svobodni Jugoslaviji. Tov. Slabetu samo čestitamo in želimo veliko uspeha v nadaljnjem delu za koristi vsega Primorskega ljudstva, Cerkno pa je lahko ponosno na svojega sina, na sina Primorske, sina Jugoslavije.
TEKMUJEMO
Vir-Primorska borba (Ajdovščina) 4.5 1946 št.17
Otalež: Pri popravilu krajevnih cest Lazeč - Plužnje - Otalež - Travnik - Jazne so vaščani napravili 1542 prostovoljnih ur; pri delu so uporabili tudi vprežno živino za prevoz materiala. Pri obnovitvenih delih vasi so napravile organizacije in mladina 870 prostovoljnih delovnih ur tistim gospodarjem, kateri nimajo lastne delovne moči in so jim sinovi ali možje padli v NOV. V pevskem društvu sodeluje 56 mladincev, ki imajo vaje trikrat na teden.
TEKMUJEMO
Vir-Primorska borba (Ajdovščina) 11.5 1946 št.18
Mladina iz Lazca tudi dela
Glede tekmovanja nismo ravno najboljši, toda vendar vedno delamo in delamo in imamo tudi uspehe. V prvomajskem tekmovanju smo v 380 urah popravili naše poti, pri obnovi smo delali 416 ur, za Trst smo nabrali 300 kg hrane, v razne namene smo zbrali 1138 lir, posadili smo 500 smrek, prebelili in osnažili smo vse hiše v vasi, pa tudi veliko več sestankov smo imeli kot do sedaj.
OBJAVE Priloga k št . 11
Vir-Uradni list Poverjeništva pokrajinskega narodno osvobodilnega odbora za Slovensko Primorje
15.6 1946 št 11
Sklep Vpis zadruge
Cerkno. Dan vpisa: 16. aprila 1946. Besedilo: Gospodarska zadruga z o. j. Na skupščini zadružnikov dne 10. marca 1946 so bile sklenjene sledeče spremembe pravil: Člen 5: Drugi odstavek: vsak zadružnik jamči še s petkratnim zneskom vpisanih deležev. Člen 10: Upravni odbor sestavljajo predsednik, tajnik, blagajnik, trije načelniki odsekov in sedem članov, ki jih voli skupščina z nadpolovičnim številom glasov. Prav tako izvoli skupščina pet namestnikov, ki stopijo po vrstnem redu, kot so bili izvoljeni, na mesta članov upravnega odbora, ki so bila na ta ali na oni način izpraznjena med poslovnim letom (nadalje ne izpremenjeno). Na novo izvoljeni člani upravnega odbora so: 1. Zlatoper Ivan, Cerkno 120, predsednik, 2. Toškan Avgust, Cerkno 68, blagajnik, 3. Čelik Franc, Cerkno 138, tajnik, 4. Močnik Andrej, Poče 10, odbornik, 5. Kalan Franc, Podjelovo brdo 86, odbornik, 6. Ortar Simon, Zakriž 25, odbornik, 7. Jereb Luka, Lazeč 57, odbornik, 8. Brezovšek Ciril, Šebrelje 97, odbornik, 9. Eržen Venčeslav, Cerkno 86, odbornik, 10. Cankar Marija, Cerkno 106, odbornica, 11. Jemec Vinko, Gor. Novaki 17, odbornik, 12. Mažgon Ivan, Cerkno 210, odbornik, 18. Mlakar Metod, Dol. Novaki 46, odbornik.
15.6 1946 št 11
Sklep Vpis zadruge
Cerkno. Dan vpisa: 16. aprila 1946. Besedilo: Gospodarska zadruga z o. j. Na skupščini zadružnikov dne 10. marca 1946 so bile sklenjene sledeče spremembe pravil: Člen 5: Drugi odstavek: vsak zadružnik jamči še s petkratnim zneskom vpisanih deležev. Člen 10: Upravni odbor sestavljajo predsednik, tajnik, blagajnik, trije načelniki odsekov in sedem članov, ki jih voli skupščina z nadpolovičnim številom glasov. Prav tako izvoli skupščina pet namestnikov, ki stopijo po vrstnem redu, kot so bili izvoljeni, na mesta članov upravnega odbora, ki so bila na ta ali na oni način izpraznjena med poslovnim letom (nadalje ne izpremenjeno). Na novo izvoljeni člani upravnega odbora so: 1. Zlatoper Ivan, Cerkno 120, predsednik, 2. Toškan Avgust, Cerkno 68, blagajnik, 3. Čelik Franc, Cerkno 138, tajnik, 4. Močnik Andrej, Poče 10, odbornik, 5. Kalan Franc, Podjelovo brdo 86, odbornik, 6. Ortar Simon, Zakriž 25, odbornik, 7. Jereb Luka, Lazeč 57, odbornik, 8. Brezovšek Ciril, Šebrelje 97, odbornik, 9. Eržen Venčeslav, Cerkno 86, odbornik, 10. Cankar Marija, Cerkno 106, odbornica, 11. Jemec Vinko, Gor. Novaki 17, odbornik, 12. Mažgon Ivan, Cerkno 210, odbornik, 18. Mlakar Metod, Dol. Novaki 46, odbornik.
NOVA MAŠA V OTALEŽU
Vir-Slovenski primorec 25.6 1946 št 30
Dne 14 t. m. je v naši cerkvi daroval svojo prvo slovesno daritev naš rojak č. g. Janez Filipič. Lepo vreme je privabilo od blizu in daleč mnogo ljudi. Na nobeni letošnjih novih maš na Primorskem še ni bilo toliko vernega ljudstva. Ljudje v naših gorah se še drže starega reka, da se splača strgati par podplatov, da je človek deležen sadov nove maše
. Velika, bogato okrašena cerkev je bila napolnjena do zadnjega kotička. Msgr Lojze Filipič je v jedrnatih besedah govoril o dostojanstvu in o križih duhovniškega stanu. G. novomašniku želimo obilo božjega blagoslova na novi poti!
LJUDSTVO JULIJSKE KRAJINE POŠILJA TISOČE RESOLUCIJ TOVARIŠU EDVARDU KARDELJU OB PRILIKI ODHODA NA MIROVNO KONFERENCO
ŽE STOLETJA SE IMENUJEMO PRIMORCI ZATO, KER ŽIVIMO PRI MORJU
Vir-Primorska borba (Ajdovščina) 27.7 1946 št.29
Borili smo se za svobodo naše Primorske in našega morja. Imenujemo se stoletja Primorci zato, ker živimo pri morju To se pravi, da je morje naše in da mora bili naše. Tovariš Kardelj to jim povejte v Parizu in mi vam zagotavljamo, da od lega ne bomo nikdar odstopili. Vaščani iz Lazec, Plužne in Otalež
IZ RAZNIH NASELBIN Vir-Ameriška domovina(Cleveland) 7.8 1946 št.154
Dearborn, Mich. — Dne 16 julija je umrl Louis Lapanja rojen leta 1887 v Otaležu, Primorsko, v Ameriki od 1913. V Dearbornu je živel zadnjih 2O let, prej pa v Pennsylvaniji. Tukaj zapušča ženo in poročeno hčer, v Milwaukee ju sestrično,nekje v Illinoisu bratranca, v starem kraju sestro, v Argentini pa brata.
SKLEP-VPIS ZADRUGE.
Vir-Uradni list Poverjeništva pokrajinskega narodno osvobodilnega odbora za Slovensko Primorje 28.8 1946 št.16
Sedež: Želin, okraj Idrija. Dan vpisa: 14. junija 1946. Besedilo zadruge: Obnovitvena zadruga z omejenim jamstvom v Otaležu. Zadruga je bila ustanovljena na skupščini dne 9. junija 1946 za nedoločen čas. Naloga zadruge je:
a) da pod vodstvom tehničnega strokovnjaka prouči terenske razmere in izdela obnovitveni načrt za svojo vas,
b) da pod vodstvom gospodarskega strokovnjaka izdela proračun obnovitvenih del za vsakega posameznega člana in za celoten okoliš, nadalje določi višino obremenitve v delu in denarju in odplačilni načrt za vsakega člana;
c) da posreduje med člani in narodno oblastjo ureditev zemljiškoknjižnih, služnostnih in drugih event. spornih odnosov (komasacija);
č) da preskrbuje kredit za nabavo materiala in izvedbo obnovitvenih del;
d) da skupno nabavlja in izdeluje, zbira in porazdeljuje med svoje člane gradbeni material
e) da s pritegnitvijo vseh razpoložljivih delovnih moči pod vodstvom tehničnega strokovnjaka obnovi porušena naselja po predloženem in odobrenem obnovitvenem načrtu ;
f ) da po možnosti od pristojnih vojaških oblasti izposluje pritegnitev delovnih moči, zlasti iz vrst vojnih ujetnikov ter jim odredjuje delo po njihovi strokovni usposobljenosti.
Zadružni delež znaša 500 lir in se mora vplačati ob vstopu v zadrugo.. Vsak zadružnik jamči še s šestkratnim zneskom vpisanih deležev. Zadruga razglaša svoje priobčitve na zadružni razglasni deski. Vabila na skupščine pošlje poleg tega vsem NOO, v območju katerih posluje in vsem članom , slednjim najmanj 8 dni pred skupščino.
a) da pod vodstvom tehničnega strokovnjaka prouči terenske razmere in izdela obnovitveni načrt za svojo vas,
b) da pod vodstvom gospodarskega strokovnjaka izdela proračun obnovitvenih del za vsakega posameznega člana in za celoten okoliš, nadalje določi višino obremenitve v delu in denarju in odplačilni načrt za vsakega člana;
c) da posreduje med člani in narodno oblastjo ureditev zemljiškoknjižnih, služnostnih in drugih event. spornih odnosov (komasacija);
č) da preskrbuje kredit za nabavo materiala in izvedbo obnovitvenih del;
d) da skupno nabavlja in izdeluje, zbira in porazdeljuje med svoje člane gradbeni material
e) da s pritegnitvijo vseh razpoložljivih delovnih moči pod vodstvom tehničnega strokovnjaka obnovi porušena naselja po predloženem in odobrenem obnovitvenem načrtu ;
f ) da po možnosti od pristojnih vojaških oblasti izposluje pritegnitev delovnih moči, zlasti iz vrst vojnih ujetnikov ter jim odredjuje delo po njihovi strokovni usposobljenosti.
Zadružni delež znaša 500 lir in se mora vplačati ob vstopu v zadrugo.. Vsak zadružnik jamči še s šestkratnim zneskom vpisanih deležev. Zadruga razglaša svoje priobčitve na zadružni razglasni deski. Vabila na skupščine pošlje poleg tega vsem NOO, v območju katerih posluje in vsem članom , slednjim najmanj 8 dni pred skupščino.
Zadrugo zastopata in zanjo podpisujeta predsednik in tajnik upravnega odbora. Člani upravnega odbora so: 1. Carl Ciril, Lazeč 236, predsednik, 2. Zajc Ciril, Plužnje 37 , tajnik, 3. Bizjak Mihael, Lazeč 185, blagajnik, 4. Zajc Ivan, Plužnje 36, odbornik, 5. Lapanja Ana, Jageršče 46, odbornica, 6. Jereb Rudolf, Straža 5, odbornik, 7. Močnik Marija, Lazeč 66, odbornica, in 8. Eržen Jožef, Otalež 82, odbornik.
Okrožno ljudsko sodišče v Postojni dne 14. junija 1946. Zt 38/46— 2
Okrožno ljudsko sodišče v Postojni dne 14. junija 1946. Zt 38/46— 2
TAKO MISLIJO V LAZCU IN SLEHERNI SLOVENSKI VASI
Vir-Primorska borba (Ajdovščina) 26.10 1946 št.42
Peterneljeva mati, stara kmečka ženica v vasi Lazec se je oprijela dela. Vas je majhna, malo mladine je, pa je tudi mati pobirala in pomagala. Nekomu je treba sporočiti, kako gre delo od rok, zato je sama stopila proti Idriji in tam sem jo srečal. Kar veselje jo je bilo pogledati, starost se je nekam umaknila, kakor pomlajena nam je zaupala. Knjige moramo kupiti, jih bomo čitali, ko bodo dolgi večeri. Če jih kupimo, zdaj je ravno pravi čas. Pri nas smo. revni,-zbrali pa smo 500 lir. Saj ni dosti, nekaj pa je le. Danes pa moramo povedati o tem na višjem odboru in mudi se mi.«. Oziral sem se za njo, kako je hitela, in šele ko sem jo izgubil iz pogleda sem začutil, koliko ljubezni do naše knjige, ki je bila prav tod toliko preganjana, nosijo ljudje v sebi, kako željno jo sprejemajo v svoje domove. Mi se ne čudimo nad tem spoznanjem. Zakaj pa ne? Zato ker so morali čutiti na vsakem koraku, v vsaki vasi, v vsaki primorski hiši v vsaki še tako borni koči.
UVEDBA POSTOPANJA ZA PROGLASITEV ZA MRTVE
Vir-Uradni list Poverjeništva pokrajinskega narodno osvobodilnega odbora za Slovensko Primorje 17.1 1947 št .21
Sp 338/46 Zajc Anton, rojen 17. januarja 1903 v Plužnjah, posestnik, stanujoč v Plužnjah štev. 42 KNOO Otalež, je odšel v partizane 16. februarja 1943 na Vojsko. Od tu je odšel na Dolenjsko. Po pripovedovanju Jereb Ivana pa je konec junija 1943 prišel obenem z drugimi tovariši v neko italijansko zasedo v bližini Žuženberka , ter je od tedaj pogrešan. Ker je tedaj verjetnost, da bo nastopila zakonita domneva smrti, se uvede na predlog njegove žene Zajc Fran čiške postopanje za proglasitev pogrešanega za mrtvega. Poziva se Zajc Anton in vsakdo, kom ur je kaj znanega o usodi pogrešanca, d a to javi sodišču ali s tem postavljeni skrbnici Zajc Frančiški, posestnici iz Pluženj štev. 42. Po 1. maju 1947 bo sodišče na ponoven predlog in po izvedbi dokazov odločilo o proglasitvi za mrtvega. Okrajno narodno sodišče Idrija-Cerkno dne 9. decembra 1946.
Božič Franc, rojen 6. novembra 1909 v Otaležu, delavec, stanujoč v Otaležu štev. 230, je odšel v partizane v marcu 1943, Nahajal se je v raznih edinicah. Baje je padel ob priliki neke nemške ofenzive na Hrvatskem .Okrajno narodno sodišče Idrija-Cerkno dne 28. decembra 194
UVEDBA POSTOPKA ZA PROGLASITEV ZA MRTVE
Vir-Primorska borba 10.5 1947 št.19
 |
| Štefan Kogoj iz Otaleža-Iz seznama italijanskih državljanov priseljenih v argentino v knjigi "Reggente Agenzia della Consulare d'Italia di Concordia" leta 1949 |
GASILSTVO V IDRIJSKEM OKRAJU
Vir-Primorski dnevnik 19.10.1949 številka 1336
Gasilska četa v Plužnjah je v preteklem mesecu dozidala s prostovoljnim delom sušilni stolp za cevi.
Vir-Primorski dnevnik 19.10.1949 številka 1336
Gasilska četa v Plužnjah je v preteklem mesecu dozidala s prostovoljnim delom sušilni stolp za cevi.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI PO AMERIKI
Vir-Enakopravnost(Cleveland) 3.2 1950 št.24
Milwaukee, Wis.—V Travniku, okraj Spodnja Idrija v Sloveniji je umrl Jernej Vogrič brat Pauline Vogrich v Milwakeeja, Wis., glavne nadzornice Ameriške bratske zveze.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI PO AMERIKI
Vir-Enakopravnost(Chicago) 24.2 1950 št.38
Ely, Minn.—Po dolgi bolezni—srčna hiba—je 19. februarja umrl Frank Bevk, star 70 let, doma iz Lašice pri Cirknem, Primorsko, član SNPJ. Zapušča družino—sina in poročeno hčer Katherine Pouhe v Chicagu.
VESTI IZ ŽIVLJENJA AMERIŠKIH SLOVENCEV
Vir-Enakopravnost(Cleveland) 31.3 1950 št.64
La Salle, 111. —
Pokojni Frank Beuk, o čigar smrti je bilo že poročano, zapušča ženo, dva sina in štiri hčere.
VESTI IZ ŽIVLJENJA AMERIŠKIH SLOVENCEV
Vir-Enakopravnost(Cleveland)15.6 1951 št.117
Vir-Enakopravnost(Cleveland)15.6 1951 št.117
La Salle, 111.—Ronald E . Vogrich,
najmlajši sin Matta Vogricha, tukajšnjega okrajnega nadzornika, je šel v mornarico že v mesecu januarju. NastaIjen je v mornariški bazi v Glenwiew
Roland E. Vogrich leta 1949
najmlajši sin Matta Vogricha, tukajšnjega okrajnega nadzornika, je šel v mornarico že v mesecu januarju. NastaIjen je v mornariški bazi v Glenwiew
Roland E. Vogrich leta 1949V OTALEŽU SO DOBILI GLASBENO ŠOLO
Vir-Enakopravnost 18.12.1951 Št. 246
V Otaležu je bila letos ustanovljena glasbena šola, ki bo delovala kot podružnica državne glasbene šole v Idriji. Med mladino v Otaležu je za glasbo že nekakšno prirojeno zanimanje, zato je bilo razumljivo, da je bilo mnogo navdušenja nad novo glasbeno šolo. Že prvi dan se je vpisalo 50 gojencev, med njimi precej mladincev samoukov, ki že dobro igrajo na nekatera glasbila. Ti se bodo s pridnostjo lahko razvili v prave umetnike.
NA ŽIVINO MORAMO PAZITI
Vir-Slovenski Jadran 22.8 1952 št.34
Objavljamo dopis našega bralca iz Otaleža, ki se je prvikrat oglasil v našem listu.
Dozoreli darovi zemlje kličejo, ljudje so zavihali rokave, da bodo čimprej pospravili pridelke in polja na novo zorali. Kmetje skrivoma tekmujejo, kdo bo prvi opravil vsa jesenska dela. Kdo zmaguje? Tisti, ki je pozimi in spomladi pravilno krmil in negoval svojo živino in se lahko sedaj ponaša z lepo rejenimi in močnimi volički in konji. »Na živini se vidi, kakšen je gospodar,« pravijo stari, izkušeni očaki in to tudi drži. Lepo je videti, kako volana samo besedo ležeta v jarem in konja kakor dobra vojaka pritisneta v komat. Takega voznika ima vsakdo rad. Kdor nalaga živini le bič ali preklo in stiska pri krmi, je okruten, saj ima živina kakor človek enake potrebe.
Za živino je treba imeti srce. Vedeti je treba, da je občutljiva in posebno potrebna nege, saj je v vsem odvisna od gospodarja. Posebej je treba upoštevati to, da je živina dragocen vir dohodkov ne le za posameznika ,ampak tudi za skupnost, «saj nam koristi pri vožnji, oranju, hrani itd. S tem nam seveda pomaga pri izgradnji in napredku socialistične vasi.
Z leno besedo pri živini več opraviš kakor z grdo. V spominu mi je star voznik Franc Rovtar iz. Kanomelj, ki je težko obremenjeno živino vzpodbujal z lepimi besedami, nikakor pa ne z bičem. Tudi Jože Brejc iz Otaleža na Cerkljanskem je lahko mnogim za zgled glede svojega ravnanja z živino. Nikoli ne smemo pozabiti, da je tudi živina iz mesa in krvi, zato ji moramo posvečati vso skrb in ljubezen. F. L.
Vir-Slovenski jadran 9.9 1952 št.38ODBIRA ŽIVINE V 0TALEŠKI ZADRUGI
Vir-Ljudska pravica 6.12 1952
Nedavno je bil v Otaležu pri Cerknem izredni občni zbor kmetijske zadruge, na katerem so bile volitve v okrajni zbor proizvajalcev. Zadružniki so razpravljali tudi, kako bi izboljšali živinorejo. Sklenili so izmenjati vse bike, ki niso plemenski.
Zanimali so se tudi, kako je s kontrolo mleka priznanih krav. Kmetijska zadruga je nam reč že pred dvema mesecema izvršila pod vodstvom Cirila Šavlija selekcijo živine. Komisija je priznala 30 krav za plemenske, popisala pa jih je 56, ki so dobre mlekarice. U pravni odbor zadruge je postavil Alojza Rejca za kontrolorja priznanih in popisanih krav. Rejc pregleda enkrat mesečno mleko vsake posamezne priznane in popisane krave. Zadružniki so priporočili upravnem u odboru naj vodi pregled tudi o teličkih priznanih krav in naj bi kmetje vsa sortna teleta tudi redili .Kmetijska zadruga v Otaležu je med prvimi v tem koncu začela z odbiro živine.
Zanimali so se tudi, kako je s kontrolo mleka priznanih krav. Kmetijska zadruga je nam reč že pred dvema mesecema izvršila pod vodstvom Cirila Šavlija selekcijo živine. Komisija je priznala 30 krav za plemenske, popisala pa jih je 56, ki so dobre mlekarice. U pravni odbor zadruge je postavil Alojza Rejca za kontrolorja priznanih in popisanih krav. Rejc pregleda enkrat mesečno mleko vsake posamezne priznane in popisane krave. Zadružniki so priporočili upravnem u odboru naj vodi pregled tudi o teličkih priznanih krav in naj bi kmetje vsa sortna teleta tudi redili .Kmetijska zadruga v Otaležu je med prvimi v tem koncu začela z odbiro živine.
ODBIRA ŽIVINE V OTALEŠKI ZADRUGI
Vir-Enakopravnost(Cleveland)20.1 1953 št.12
Nedavno je bil v Otaležu pri Cerknem izredni občni zbor kmetijske zadruge, na katerem so bile volitve v okrajni zbor proizvajalcev.
Zadružniki so razpravljali tudi, kako bi izboljšali živinorejo. Sklenili so izmenjati vse bike, ki niso plemenski. Zanimali so se tudi, kako je s kontrolo mleka priznanih krav. Kmetijska zadruga je namreč že pred dvema mesecema izvršila pod vodstvom
Cirila Šavlija selekcijo živine. Komisija je priznala 30 krav za plemenske, popisala pa jih je 56,ki so dobre mlekarice. Upravni odbor zadruge je postavil Alojza Rejca za kontrolorja priznanih in popisanih krav. Rejc pregleda enkrat mesečno mleko vsake posamezne priznane in popisane krave. Zadružniki so priporočili upravnemu odboru, naj vodi pregled tudi o teličkih priznanih krav in naj bi kmetje vsa sortna telesa tudi redili. Kmetijska zadruga v Otaležu je med prvimi v tem koncu začela z odbiro živine. M. B.
Zadružniki so razpravljali tudi, kako bi izboljšali živinorejo. Sklenili so izmenjati vse bike, ki niso plemenski. Zanimali so se tudi, kako je s kontrolo mleka priznanih krav. Kmetijska zadruga je namreč že pred dvema mesecema izvršila pod vodstvom
Cirila Šavlija selekcijo živine. Komisija je priznala 30 krav za plemenske, popisala pa jih je 56,ki so dobre mlekarice. Upravni odbor zadruge je postavil Alojza Rejca za kontrolorja priznanih in popisanih krav. Rejc pregleda enkrat mesečno mleko vsake posamezne priznane in popisane krave. Zadružniki so priporočili upravnemu odboru, naj vodi pregled tudi o teličkih priznanih krav in naj bi kmetje vsa sortna telesa tudi redili. Kmetijska zadruga v Otaležu je med prvimi v tem koncu začela z odbiro živine. M. B.
PODCENJEVANJE KULTURNOPROSVETNEGA DELA V OTALEŽU
Vir- Delavska enotnost (02.10.1953, letnik 12, številka 40)
Ali je kaj takega mogoče? Zgodbica o radioaparatu, ki je bil najprej nagrada, pa so prodali. — Zdaj je v gostilni, namesto da bi ga postavili v sobo prosvetnega društva.
Oglasil sem se v Otaležu, kjer me je zanesla pot v tamkajšnjo kmetijsko zadrugo. Želel sem se malo okrepčati, pa sem jo mahnil v gostišče. Vljudna točajka je takoj odprla radio. Kmalu je bilo v gostilni še več gostov. Nehote sem povprašal točajko, od kdaj imajo radio. Prijazno mi je odgovorila, da so nabavili radio zato, da ni v gostišču dolgočasno in da imajo več gostov. To i* dobro za goste in za zadrugo, bo tako imela več dobička. Pametna zamisel, sem menil — toda po tem razgovoru mi je nek gost šepnil na uho: »Tovariš! S tem radioaparatom pa stvar ni tako enostavna. Nekateri vaščani in drugi, ki ne gledajo samo za dobiček, precej kritizirajo.« Ker se mi je to čudno zdelo, sem se začel za stvar zanimati. Tole se® zvedel:
Nekako pred dobrima dvema letoma, je organizacija AFŽ iz Otaleža dobila ta radioaparat za nagrado od OOOF Idrija, kot najboljša organizacija. Ker pa ga ni uporabljala, je sklenila radio prodati. Med tem časom je bil letni zbor kmetijske zadruge Otalež. Pri delitvi dobička so namenili za kulturno prosvetno društvo svoje vasi 20.000 dinarjev kot pomoč za prosvetne namene. Za ta sredstva pa je upravni odbor kmetijske zadruge kupil pri organizaciji AFŽ radio in ga postavil v gostilno, kjer naj bi služil za »prosvetne namene«. Kakšni pa so ti prosvetni nameni? Od kdaj poznamo prosvetno popivanje? Člani kulturno-prosvetnega društva so menili, da bodo dobili oni radioaparat in ga namestili v svojo sobo, ki jo imajo v zadružnem domu. Kol vidimo, pa se je stvar končala drugače.
V Otaležu je veliko ljudi, ki se radi udejstvujejo v prosvetnem delu. Ti pravijo, da ni pravilno, ker je radioaparat v gostilni. Če meni upravni odbor kmetijske zadruge, da ga morajo imeti, naj bi ga kupili za druga sredstva ne pa za tista, ki so jih zadružniki določili za prosvetne name; ne. Za ta denar bi lahko nabavili nove knjige, ki jih je v njihovi knjižnici bolj malo, ali pa naj jim dajo aparat, ki so ga kupili iz sredstev, namenjenim njim. Postavili bi ga v svoje prostore in se tam zbirali pri knjigah, šahu itd. Člani prosvetnega društvu čakajo, da bi še sindikalna podružnica povedala svoje, ker so člani te podružnice tudi delavci v mizarnici kmetijske zadruge i? imajo o tem vso pravico odločati’ Naj bo že kakor koli, podcenjevanje prosvetnega dela na račun dobička v gostilni pa res ni lepa in koristna stvar. Jaka Bogataj
KRAŠKA BURJA
Pepa piše Juca
Vir-Toti list 7.10 1953 št.10
V Otaležu sem bila priča, kako so možje v zadružni upravi sklenili, da
bodo žrtvovali nekaj jurčkov za dvig kulturno prosvetnega dela v njihovi
vasi. Rečeno, storjeno! Vzeli so denar in kupili zanj radijski sprejemnik, ki so
ga postavili na polico v svoji oštariji, kjer sedaj tako razgraja, da ga prav
dobro slišijo tudi kulturni delavci v zadružnem domu. Tako so ubili dve muhi
na en mah. Radio privablja v gostilno vedno več gostov, tistim v zadružnem
domu pa najbrž tudi ni dolgčas, k er se lahko zabavajo z mislijo, kako lepo
bi bilo, če bi imeli radioaparat v svojem rdečem kotičku.
bodo žrtvovali nekaj jurčkov za dvig kulturno prosvetnega dela v njihovi
vasi. Rečeno, storjeno! Vzeli so denar in kupili zanj radijski sprejemnik, ki so
ga postavili na polico v svoji oštariji, kjer sedaj tako razgraja, da ga prav
dobro slišijo tudi kulturni delavci v zadružnem domu. Tako so ubili dve muhi
na en mah. Radio privablja v gostilno vedno več gostov, tistim v zadružnem
domu pa najbrž tudi ni dolgčas, k er se lahko zabavajo z mislijo, kako lepo
bi bilo, če bi imeli radioaparat v svojem rdečem kotičku.
OTALEŽ NA CERKLJANSKEM
Vir-Slovenski Jadran 9.10 1953 št.41
Naša kmetijska zadruga je lani začela s selekcijo živine in ima danes vpisanih v rodovniku 32 krav mlekaric. Kaže, da bo uspeh selekcije. prinesel v doglednem času dobre uspehe .Iz lanskega čistega dobička je zadruga dodelila 150.000 din za pospeševanje živinoreje, za vzrejo dobrih telet in za nagrade dobrim živinorejcem. Za pospeševanje gospodarstva so razdelili. 50.000 din. Iz te vsote so člani dobivali ,po znižanih cenah škropila, orodje za čiščenje sadnega drevja in sadike po polovični ceni. Zadruga ima dobrega sadjarja, ki skrbi za vzgojo dobrih sadik. Lanske jeseni in letos spomladi je zadruga oddala iz lastne nove drevesnice nad 2500 prvovrstnih sadik. Večino teh so dobili domači sadjerejci v kraju. Manjše število jih je oddala v Črni vrh in Prestranek. Letošnja sadna letina je bila tudi v sončni rebri našega kraja bolj slaba. Dobro so obrodile le češplje. Teh so nekateri veliko nasušili in bodo nakuhali tudi precej žganja. Prav bi bilo, če bi za naprej posvetili več skrbi sadjarstvu, ker lega zelo odgovarja.
Otalež
OTALEŽ
Vir -Slovenski jadran 30.10 1953 št .44
V nedeljo je bil v Otaležu dobro obiskani zbor volilcev ki so se ga je udeležili prebivalci treh okoliških vasi. O pomenu novemberskih volitev je govoril sekretar občinskega ljudskega odbora iz Cerkna.
Obiskal nas je tudi general Jaka Avšič, ki je zbranim volivcem govoril o gospodarskem in političnem položaju v svetu. Omenil je tudi tržaško vprašanje in naše pravice do teza ozemlja. Navzoči volivci so z velikim zanimanjem sledili govoru in na koncu s ploskanjem potrdili izrečene besede. Prebivalci Otaleža. Jazen, Pluženj in Lazca se tovarišu generalu Avšiču lepo zahvaljujemo za obisk in želimo, da bi nas še obiskal.
Za kandidata v republiško skupščino je ljudstvo predlagalo tovariša Jožeta Primožiča—Miklavža in tovariša Franca Skoka. Oba sta ljudem dobro poznana še iz narodnoosvobodilne borbe. Tudi kandidata poznata gospodarske in kulturne razmere pn nas .zato jima volivci zaupajo, da bosta dobro zastopala te kraje Imeli smo tudi sestanek, na katerem smo predlagali kandidata za republiški zbor proizvajalcev kmetijske skupine. Volivci so na zboru sprejeli resolucijo, ki je bila poslana tovarišu Titu v zahvalo za odločno stališče v tržaškem vprašanju.
Ivanka Brejc
OTALEŽ NA CERKLJANSKEM
Vir-Slovenski jadran 27.11 1953 št.48
Naša mladina je na zadnjem sestanku sklenila da bo resno prijela za kulturno prosvetno delo. Omejila bo plesne prireditve in poskrbela za kulturno razvedrilo za vse vaščane. V zimskih mesecih bo naštudirala eno igro. Pridno se pripravlja na proslavo 29.novembra,ko bodo mladinci nastopili z recitacijami, pevski zbor pa bo zapel več pesmi. Ta pevski zbor šteje 50 članov in ga sestavlja večinoma mladina iz vasi Jazne, Otalež, Plužnje in Lazec. Vaje imajo redno vsak teden. Do sedaj je pevski zbor imel že več koncertov z izbranim sporedom narodnih, borbenih in umetnih pesmi. Ni je proslave kjer ne bi sodeloval tudi pevski zbor. Večkrat slišimo na račun mladine razne kritike, da ne dela. Ne vemo če to velja za mladino v naši vasi.. Zdi se da je mladina še vedno pripravljena delati in pokazati kaj zna, le da je včasih prepuščena preveč sama sebi. Tisti ki bi se morali malo več zanimati za vzgojo mladine(na primer člani ZK) le redko kdaj obravnavajo mladinska vprašanja. V Otaležu bo mladina uredila čitalnico, da bodo imeli na razpolago zabavne, poučne in znanstvene knjige vsi člani. V čitalnici bo tudi šah, kjer bodo mladinci, ki se poznajo na to igro učili še druge. Ivanka Brejc
OTALEŽ
26.2 1954 št.9
VIr-Slovenski jadran
Praznovali smo občinski praznik
V nedeljo 14,2 1954 smo imeli v počastitev 11 obletnice odhoda prvih borcev v NOB proslavo. Mladina iz Lazca je uprizorila lepo partizansko igro v treh dejanjih<Gospodar< in veselico, pevski zbor je zapel več borbenih pesmi. Obiskal nas je tudi član KLO Tolmin in nam lepo govoril. Prišli so skupaj borci, žene padlih in ostali in skupno počastili 11. obletnico odhoda v NOB ter še bolj oživeli spomin na partizanske leta. Vsi skupaj pa kličemo , posebno borcem, še na veselo snidenje prihodnje leto. Ivanka Brejc
Vir-Slovenski jadran 27.11 1953 št.48
Naša mladina je na zadnjem sestanku sklenila da bo resno prijela za kulturno prosvetno delo. Omejila bo plesne prireditve in poskrbela za kulturno razvedrilo za vse vaščane. V zimskih mesecih bo naštudirala eno igro. Pridno se pripravlja na proslavo 29.novembra,ko bodo mladinci nastopili z recitacijami, pevski zbor pa bo zapel več pesmi. Ta pevski zbor šteje 50 članov in ga sestavlja večinoma mladina iz vasi Jazne, Otalež, Plužnje in Lazec. Vaje imajo redno vsak teden. Do sedaj je pevski zbor imel že več koncertov z izbranim sporedom narodnih, borbenih in umetnih pesmi. Ni je proslave kjer ne bi sodeloval tudi pevski zbor. Večkrat slišimo na račun mladine razne kritike, da ne dela. Ne vemo če to velja za mladino v naši vasi.. Zdi se da je mladina še vedno pripravljena delati in pokazati kaj zna, le da je včasih prepuščena preveč sama sebi. Tisti ki bi se morali malo več zanimati za vzgojo mladine(na primer člani ZK) le redko kdaj obravnavajo mladinska vprašanja. V Otaležu bo mladina uredila čitalnico, da bodo imeli na razpolago zabavne, poučne in znanstvene knjige vsi člani. V čitalnici bo tudi šah, kjer bodo mladinci, ki se poznajo na to igro učili še druge. Ivanka Brejc
OTALEŽ
26.2 1954 št.9
VIr-Slovenski jadran
Praznovali smo občinski praznik
V nedeljo 14,2 1954 smo imeli v počastitev 11 obletnice odhoda prvih borcev v NOB proslavo. Mladina iz Lazca je uprizorila lepo partizansko igro v treh dejanjih<Gospodar< in veselico, pevski zbor je zapel več borbenih pesmi. Obiskal nas je tudi član KLO Tolmin in nam lepo govoril. Prišli so skupaj borci, žene padlih in ostali in skupno počastili 11. obletnico odhoda v NOB ter še bolj oživeli spomin na partizanske leta. Vsi skupaj pa kličemo , posebno borcem, še na veselo snidenje prihodnje leto. Ivanka Brejc
 |
| Srečanje prekomorcev |
OTALEŽ
Vir-Slovenski Jadran 12.3 1954 št.11
Na občnem zboru kmetijske zadruge, ki j bil pred kratkim, so člani zvedeli, da je zadruga lani kar dobro deloval .Čeprav ni odkupovala kmetijskih pridelkov, ki jih je bilo lani zaradi slabe letine malo ima nad 1.000.000 din pribitka. Zadruga se je predvsem bavila z odkupom živine. lesa in mleka .Zadruga bo zato precej pripomogla k izboljšanju kmetijstva, živinoreje in sadjarstva. Od pribitka bodo člani dobili po dva odstotka od celotnega zneska za nabavljeno blago v zadružni trgovini.
Nekaj bo zadruga prispevala PGD. 10.000 din pa prosvetnemu društvu, ki bo nakupilo nove knjige Ljudski knjižnici v Lazcu in Otaležu. Članom bo na razpolago tudi strokovna knjižnica, ki jo bo zadruga ustanovila. V upravni in nadzorni odbor smo izvolili najboljšo člane, prav tako sekcijo žena. Upamo, da bo zadruga še naprej tako delala in pomagala dvigati naše gospodarstvo. Prosvetni delavci so se zavzeli za to da bi zbor zadruge odobril večjo vsoto za prosveto, toda niso uspeli. Člani zadruge so bili mnenja, naj prosvetno društvo samo ustvarja sredstva za napredek.
MOJE ŽIVLJENJE IN DOPRINOS V NOB
Vir-Slovenski Jadran 04.06.1954, , številka 23
Rojena sem bila v Otaležu, občina Cerkno 24. IV. 1920. Oče je bil zidar, umrl je, ko sem imela 9 let. Skrb za številno družino 6 otrok, je padla na mater. ‘Živeli smo v slabih razmerah. Bratje in sestre so se razkropili po svetu za kruhom. Ob pričetku vojne sva bili sami z materjo doma. Klicu OF sva se takoj odzvali. V organizacijo OF sem vstopila junija 1942 in postala tajnica rajonskega odbora OF. Leta 1943 sem kljub temu, da sem morala pustiti mater samo doma, stopila v ilegalo kot okrajna aktivistka za Cerkljansko, v začetku leta 1944 sem bila članica Okrožnega odbora OF za Idrijsko. Tedaj sem se udeležila konference na Štjaku. Potem sem bila 9 mesecev v NOV, vršila sem funkcijo bataljonske sekretarke mladine v I. bataljonu XVI brigade Janka Premrla, dva meseca pa sem bila brigadna sekretarka. Zaradi naporov, prestanih v NOV (ob napadu v Baški grapi sem zašla v nemško zasedo;, iz katere se mi je po dveh dneh z največjim naporom posrečilo uiti) in kot aktivistka sem dobila živčne napade. Iz vojske sem bila tedaj odpuščena in delala dalje kot okrajna članica INOO za Cerkljansko in dva meseca kot članica INOO za Severno-primorsko okrožje. Potem sem morala zaradi popolnoma oslabelih živcev domov na
zdravljenje.V KP sem bila sprejeta 1. maja 1943, sprejel me je tov. Stucin Jaka-Cvetko. Bila sem sekretarka celice v Otaležu. Posečala sem 10-dnevni partijski tečaj, ki se je leta 1943 vršil na Vojskem. Bila sem članica okrožnega komiteja KP za Idrijsko in pozneje okrajnega komiteja KP za Cerkljansko. Med borbo sem posečala 14-dnevni politični in 10-dnevni upravno-politični tečaj. Leta 1946 sem dovršila z uspehom IV. socialno-politični tečaj v Ljubljani in bila nameščena kot otroška vzgojiteljica v Mladinskem domu v Št Petru na Krasu. Zaradi slabega zdravja sem to službo opravljala samo mesec dni in se zopet vrnila domov. Doma mi zopet ni kazalo biti, zato sem se po posredovalnici za delo zaposlila v Idriji pri okrajnem gospodarskem odseku. Januarja 1946 mi je umrla mati. Na dom se je vrnil brat in ustanovil svojo družino. Sprejetega dela zaradi bolezni nisem mogla vršiti. Živčni obolelosti se je pridružila še kostna tuberkuloza hrbtenice. Poslana sem bila v bolnišnico v Ljubljano in Rovinj, kjer sem se zdravila 4 leta. Od tam sem s trdo hrbtenico odšla v Invalidski dom v Ljubljano. Priznana mi je bila 60 odstotna invalidnost z mesečno invalidnino. Golob Zofija-Mira
zdravljenje.V KP sem bila sprejeta 1. maja 1943, sprejel me je tov. Stucin Jaka-Cvetko. Bila sem sekretarka celice v Otaležu. Posečala sem 10-dnevni partijski tečaj, ki se je leta 1943 vršil na Vojskem. Bila sem članica okrožnega komiteja KP za Idrijsko in pozneje okrajnega komiteja KP za Cerkljansko. Med borbo sem posečala 14-dnevni politični in 10-dnevni upravno-politični tečaj. Leta 1946 sem dovršila z uspehom IV. socialno-politični tečaj v Ljubljani in bila nameščena kot otroška vzgojiteljica v Mladinskem domu v Št Petru na Krasu. Zaradi slabega zdravja sem to službo opravljala samo mesec dni in se zopet vrnila domov. Doma mi zopet ni kazalo biti, zato sem se po posredovalnici za delo zaposlila v Idriji pri okrajnem gospodarskem odseku. Januarja 1946 mi je umrla mati. Na dom se je vrnil brat in ustanovil svojo družino. Sprejetega dela zaradi bolezni nisem mogla vršiti. Živčni obolelosti se je pridružila še kostna tuberkuloza hrbtenice. Poslana sem bila v bolnišnico v Ljubljano in Rovinj, kjer sem se zdravila 4 leta. Od tam sem s trdo hrbtenico odšla v Invalidski dom v Ljubljano. Priznana mi je bila 60 odstotna invalidnost z mesečno invalidnino. Golob Zofija-Mira
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI PO AMERIKI
Vir-Enakopravnost 5.11 1954 št.213
LA SALLE, 111.—Tu j e dne 29. oktobra umrla na posledicah operacije Mary Vogrich, stara 63 let, doma iz vasi Otaleš pri Idriji. K svojemu možu Math Vogriču je prišla po prvi svetovni vojni. Precej časa sta živela v Bessemerju, Pa., največ
pa v La Sallu, 111.
LA SALLE, 111.—Tu j e dne 29. oktobra umrla na posledicah operacije Mary Vogrich, stara 63 let, doma iz vasi Otaleš pri Idriji. K svojemu možu Math Vogriču je prišla po prvi svetovni vojni. Precej časa sta živela v Bessemerju, Pa., največ
pa v La Sallu, 111.
CERKNO
Vir-Enakopravnost 13.01.1955 št.9
…..Občinski ljudski odbor v Cerknem kaže v zadnjem času precejšnjo dejavnost. S pomočjo OLO & Tolminu gradi cesto Nemec-Jesenice in Plužna-Lazec. Zadnjo so šele pred kratkim začeli graditi, medtem ko so za prvo porabili že poldrug milijon din….Prav tako zaključujejo gradnjo vodovoda v Otaležu, kjer so porabili 4 miljone din…
…..Občinski ljudski odbor v Cerknem kaže v zadnjem času precejšnjo dejavnost. S pomočjo OLO & Tolminu gradi cesto Nemec-Jesenice in Plužna-Lazec. Zadnjo so šele pred kratkim začeli graditi, medtem ko so za prvo porabili že poldrug milijon din….Prav tako zaključujejo gradnjo vodovoda v Otaležu, kjer so porabili 4 miljone din…
Pauline Vogrich-Vir-Milwaukee Journal 10.3 1955
PAULINE VOGRICH
Vir-Enakopravnost (Cleveland) 7.3 1955 št.45
Mr.Janko.N.Rogelj predsednik glavnega nadzornega odbora Ameriške bratske zveze v Ely. Minn., je včeraj dobil telefonično sporočilo od glavnega tajnika Mr. Antona Zbašnika, da je v tamkajšnji bolnišnici umrla Mrs. Pauline Vogrich, četrta slavna nadzornica A.B.Z., ki j e imela gostilniško podjetje na 636 So 5th St. Milwaukee, Wis. Stara je bila 63 let in je bila doma iz okraja Spodnja Idrija. V Ameriki
zapušča hčerko in brata Matt Vogrich v La Salle, 111.Pokojna Mrs. Vogrich je 20.januarja odpotovala iz Milwauee na letno pregledovanje poslovnih knjig v glavnem uradu ABZ. v Elyu, Minn. Bila je zadnje čase rahlega zdravja. Mučila jo je srčna bolezen, na Elyu je zbolela pojavila se je pljučnica,kateri je podlegla v nedeljo zgodaj zjutraj. Umrla Pauline Vogrich je bila poznana in priljubljena osebnost med ameriškimi Slovenci, velika in delavna fraternalistka ali društvena delavka. Bila je delegatinja na večih konvencijah A.B.Z., tako tudi na zadnji konvenciji v Clevelandu, kjer je bila ponovno izvoljena v glavni odbor. Bila j e zavedna in narodno napredna ameriška Slovenka. Truplo bo poslano v Milwaukee, Wis., za pokop na tamkajšnjo pokopališče.
zapušča hčerko in brata Matt Vogrich v La Salle, 111.Pokojna Mrs. Vogrich je 20.januarja odpotovala iz Milwauee na letno pregledovanje poslovnih knjig v glavnem uradu ABZ. v Elyu, Minn. Bila je zadnje čase rahlega zdravja. Mučila jo je srčna bolezen, na Elyu je zbolela pojavila se je pljučnica,kateri je podlegla v nedeljo zgodaj zjutraj. Umrla Pauline Vogrich je bila poznana in priljubljena osebnost med ameriškimi Slovenci, velika in delavna fraternalistka ali društvena delavka. Bila je delegatinja na večih konvencijah A.B.Z., tako tudi na zadnji konvenciji v Clevelandu, kjer je bila ponovno izvoljena v glavni odbor. Bila j e zavedna in narodno napredna ameriška Slovenka. Truplo bo poslano v Milwaukee, Wis., za pokop na tamkajšnjo pokopališče.
VESTI IZ ŽIVLJENJA AMERIŠKIH SLOVENCEV
Vir-Enakopravnost(Chicago) 3.5 1955 št.86
CHICAGO, 111.—Tu je umrl Jakob Brejc, star 75 let. Doma je bil iz vasi Otalež pri Cirknem na Primorskem. Bil je član
SNPJ. Zapušča tri sinove v La Sallu, 111. in eno hčer.
SNPJ. Zapušča tri sinove v La Sallu, 111. in eno hčer.
PROSVETNO DRUŠTVO
VIR-IDRIJSKI RAZGLEDI 1956 letnik 1 številka 2
Prosvetno društvo »Franc Bevk« Otalež je bilo ustanovljeno pod tem imenom leta 1946. Spada med najbolj aktivna prosvetna društva in šteje trenutno 38 aktivnih članov. Pri pevskem zboru jih sodeluje 18, članov dramske sekcije je 16, 4 člani pa sodelujejo pri malem orkestru v Lazcu. V letu 1955 je imelo društvo tri dramske predstave, med njimi »Rdeče rože« in »Pot do zločina«, ki sta precej zahtevni. Prireditve imajo v lepo urejeni dvorani zadružnega doma in so vedno dobro obiskane. Društvo je v počastitev 10. obletnice osvoboditve sodelovalo s programom pri radijskem tekmovanju »Radia« Koper. Prejeli so denarno nagrado 10.000.— din in diplomo. V okviru društva so tudi pripravili oddajo za radio Ljubljana. »Po naši lepi deželi«. Poleg tega je društvo organiziralo 2 vesela večera s pestrim programom in sodelovalo z recitacijami in pevskim zborom ob raznih proslavah. Preuredili so knjižnico, ki šteje sedaj 520 knjig in v Lazcu 700 knjig, t. j. skupno 1220 knjig. V zimskem času knjižnica redno posluje in ima svoje prostore. Vas Otalež ima mnogo razumevanja za prosvetno delo in so na najboljši poti do novih uspehov.
Otalež
VESTI IZ ŽIVLJENJA AMERIŠKIH SLOVENCEV
Vir-Enakopravnost (Chicago)15.3 1957 št.53
LY, Minn.—Dne 6. marca je preminila Johana Bevk. Rodila se je 15. julija leta 1877 v vasi Plužne pri Tolminu na Primorskem. Zapušča štiri hčere in dva sinova. Bila je teta Justina Zajca, ki sedaj živi na Clarendon Hillsu, 111. Njen mož je umrl pred nekaj leti. Pokojnica je bila članica SNPJ.
IZ OTALEŽA-ELEKTRIČNI DALJNOVOD GRADIMO
Vir-Primorske novice, 29. 8. 1958
Kdor ne verjame, da smo v Otaležu zares pridni, se lahko prepriča na licu mesta. Delo pri gradnji elektrovoda res uspešno napreduje, in kdor le more pomaga. Vsa čast uslužbencem Elektropodjetja , elektrifikacijskemu odboru, posebno pohvalo pa zasluži nadvse požrtvovalni tovariš Feliks Slabe, predsednik elektrifikacijskega odbora. Čeravno je oddaljen dobro uro pešpoti od vasi, je povsod prisoten. Komaj najde na domu par ur počitka, že je rano zjutraj zopet na delu. Pri gradnji sodeluje, razen nekaj izjem, vsa vas. Nismo pa pri tem brez napak. Predvsem smatramo za nepravilno, da so mali kočarji (bajtarji) vsorazmerju z večjimi posestniki z obveznimi prispevki za daljnovod preveč obremenjeni. Kočar, ki poseduje nekaj ha zemlje in komaj ob svojem redi eno kravico, je obremenjen z 20 do 25 tisoč dinarjev. To je zelo mnogo v primeri z onim, ki redi 5 do 6 govedi in bo plačal 45 do 50 tisoč din prispevka, torej komaj še enkrat toliko. Oni pa, ki redijo 20 do 25 govedi so obremenjeni s 75 do 80 tisoč dinarjev. To je vsekakor prevelika razlika na škodo revnega kmeta. Upoštevati bi morali pri odmeri prispevka, tudi gmotno, odnosno trenutno stanje gospodarstva, na primer dolgotrajno bolezen v družini, pomanjkanje delovne sile, razne nezgode itd. Merodajni funkcionarji so dolžni poskrbeti, da se te napake popravijo in uredijo. Važno bi bilo pravočasno poskrbeti za odkup sadja, ki je letos na tem območju bogato obrodilo. S tem bi se našemu ljudstvu omogočilo, da pride do gmotnih sredstev in da bo moglo izpolniti razne obveznosti. Imamo prav vsi dobro voljo sodelovat v dobro skupnosti, želimo pa, da ljudska oblast na nas ne pozabi.
OTVORITEV NOVEGA PLANINSKEGA ZAVETIŠČA NA BEVKOVEM VRHU(1057m)
Vir-Planinski vestnik 1959
PD Cerkno je dne 24 maja t.l v hiši kmeta Feliksa Slabeta pri Slabetu na Otaležu št. 51 otvorilo planinsko zavetišče ,ki naj bi nekako nadomestilo postojanko Sivka na planinski transzverzali, ki jo je opustilo PD Idrija. Zavetišče je tik pod vrhom Bevkovega vrha in bo stalno oskrbovano. Nudi mrzla po potrebi tudi topla jedila ter alkoholne in brezalkoholne pijače. Jedilnica ima kapaciteto za 50 oseb. Zaenkrat so na razpolago le zasilno ležišče na senu prihodnje leto pa bo zavetišče imelo na razpolago nekaj postelj. Bevkov vrh nima posebno razsežnega razgleda in tudi ne planinske flore ima pa idealna smučišča.
Lazec-grašče
Slika (Vir-Idrijski razgledi)
TEGA NE BOMO NIKOLI POZABILI…
Vir-Idrijski razgledi 1962 številka 4
Tomaž Pavšič
Tu spijo, ki za nas so pali. S srci vročimi kot plamen so nam svobode luč prižgali in nam svetili v lepše dni. Večna kot ta beli kamen hvaležnost v srcih nam gori.
(F. Bevk)
Te besede hvaležnosti so vklesane na spomenik padlim borcem in žrtvam NOB v Otaležu. Letošnjo jesen se je namreč številnim spomenikom po vsej domovini pridružil tudi spomenik v tej naši vasi. K Otaležu prištevamo še vse bližnje vasi in naselja, ki so s to vasjo zgodovinsko ali pa upravno povezana: Jazne, Plužnje, Lazec, Masore; skratka dolino Idrijce od Vrščeve do Želina. To je tisti svet jugovzhodne Cerkljanske, ki ga na višinah omejujeta Bevkov vrh in Jelenk. Svet nekoč izključno kmečkih in bajtarskih ljudi, ki so v davnih letih ušli pred grabežljivostjo tolminskih grofov. Kakor je desni breg Idrijce sončnejši, gosteje naseljen in za malenkost položnejši, je levi grebenast in poraščen, prav tak kot ga je nekoč lepo opisal L. B. Po dolini večno šumi reka, ne meneč se za hude in dobre čase, cesta ob njej pa ljudi povezuje s širnim svetom. Narodnoosvobodilni boj je bil zajel tudi te kraje z vso značilnostjo primorske vzročnosti. Že leta 1942 so se pojavili prvi partizani in pred razpadom Italije so nekatere družine okusile fašistične ječe in internacijo. Množično partizanstvo se je razvilo šele po italijanskem razsulu. Otaleške vasi so kljub pasivnosti in izčrpanosti bile skoraj stalno prehrambeni vir naših brigad. Posebno se je ljudem priljubila Vojkova brigada; razumljivo, saj so jo sestavljali v glavnem borci iz današnje idrijske občine. Vojkovci so dobro vedeli, kaj od ljudi morejo in smejo zahtevati. Nemške posadke v bližini so se divje zaganjale v osvobojeno ozemlje na Cerkljanskem. Gorele so vasi in domačije; nekatere celo po večkrat. Najhujši je bil krvni davek. Otalež in sosednje vasi so dale za svobodo 52 življenj, 50 borcev od drugod pa je padlo na tem ozemlju. Ljudje, posebno še bivši borci, so zelo želeli vsem tem žrtvam postaviti primeren spomenik. Kako je bila ta želja zares splošna in iskrena, je pokazala svečanost ob odkritju. Načrt za grobnico in spomenik je napravil Ivo Prelovec. Priznati je treba, da mu je to v vseh pogledih uspelo. Spomenik, ki simbolizira goreči plamen, je viden že od daleč. Prostor na pokopališču je posrečeno izbran, saj s tega mesta naš pogled lahko objame vrhove ob Idrijci od Sivke in Jelenka vse tja do Krna in Kanina. Organizatorji (Zveza borcev) niso imeli sreče z vremenom, kar pa nikakor ni ustavilo številne množice, ki je prihitela od blizu in daleč. 28. oktobra se je h grobnici ob zvokih rudarske godbe dolgo pomikal sprevod z zastavami in venci. Po himni je kot domačin obudil spomin na dogodke pred dvajsetimi leti Tomaž Pavšič. Svoj nagovor je začel s temi besedami: »Kmalu bo preteklo 20 let od tistih težkih, junaških časov, ko so bili naši bregovi, grape in strmine prizorišča bojev za osvoboditev. Odkar so se pred 700 leti naši predniki naselili v teh krajih in se skozi stoletja mučili za goli obstoj, ni bilo usodnejšega časa, kot so bila leta narodnoosvobodilne borbe. Za njim se je v daljšem govoru spomnil naše preteklosti in sedanjosti ter na koncu odkril spomenik pisatelj France Bevk. Njegove domače in prepričljive besede so našle iskren odmev. Govoreč o NOB na tem ozemlju, je dejal: »Ne le vsaka vas, ponekod je vsaka hiša dala večjo ali manjšo človeško in materialno žrtev. Ta grobnica in imena na spomeniku pričajo, da je tudi Otalež z okolico dal bogat prispevek v osvobodilnem boju, na katerega ste po vsej pravici lahko ponosni. A ne samo to, vaša vrata so se gostoljubno odpirala partizanom, kadarkoli so potrkali nanje. Sedli so k vaši skledi in se pogreli ob vašem ognju. Tudi tega ne smemo pozabiti. Če bi med našo vojsko in prebivalstvom po vsej naši zemlji ne bilo te povezanosti, bi v neenakem boju z mnogo močnejšim sovražnikom ne bili vzdržali. Žrtvam v krvi in blagu lahko prištejemo še vse trpljenje, ves strah in vse solze ,ki nikjer niso zapisane. Če bi takih in enakih žrtev ne bilo po vsej naši domovini, bi ne bili doživeli veselega trenutka zmage in osvobojenja. Po kratkem komemorativnem sporedu, ki so ga izvajali domači pevski zbor, rudarska godba in gimnazijka Marija Jereb iz Idrije, si je številna množica od bliže ogledala grobišče, pisatelj France Bevk pa se je v družbi bivših borcev-domačinov in krajevnih ter občinskih predstavnikov podal v osnovno šolo, kjer se je zadržal kaki dve uri. To je bilo prisrčno srečanje pisatelja in borca s svojimi domačimi ljudmi. Tu so ga pozdravili tudi pionirji osnovne šole, medtem ko mu je zbor prosvetnega društva »France Bevk« pod vodstvom Mohorja Pavšiča zapel nekaj pesmi. Pisatelj Bevk je pionirjem in drugim obljubil, da bo z veseljem še obiskal to prijazno vas.
PARTIZANSKO SREČANJE NA CERKLJANSKEM
Vir-Slovenski Jadran 1.3 1963 št.10
Minulo soboto je bilo v vasici Lazec ma Cerkljanskem prisrčno srečanje bivših aktivistov in borcev OF ki so se pred 20 leti priključili partizanom. Zbrali so se v prav tisti hiši, od koder so pred dvemi desetletji odšli branit domovino, Marsikoga so pogrešali in s toplo mislijo so počastili spomin nanje, ki so darovali svoja življenja za domovino .V prijetnem kramljanju ob dobro založeni mizi je stekel razgovor o doživetjih med NOB, ki so se jo udeležili kot borci Gubčeve ,Šercerjeve, Tomšičeve, Gradnikove, Vojkove in Prešernove brigade ter XIV. divizije ali pa kot terenski delavci OF. Veselo razpoloženje so podžigali godci in udarna partizanska pesem. Pozno v noč pa so se prepletali nepozabni spomini in nenehno vprašanje; ali se še spominjaš, takrat, ko smo…..;In mladina je z zanimanjem prisluhnila pripovedovanju bivših partizanskih borcev-domačinov. Zunaj pa je snežilo prav tako. kot tisto noč pred 20 leti. ko so vaščani neslišno šli v partizane.
OSAMLJENO ŽIVLENJE POD SLAMNATO STREHO
Vir-Slovenski vestnik=Messenger(Melborne) 30.7 1964 št.7
Pričujoči reportaži, ki je bila natisnjena v ljubljanskem Delu (edini slovenski dnevnik) dne, 25. junija, mislim, ni potreben nikakršen komentar. Pripominjamo le, da je to odlična slika ne samo kmetov-borcev temveč slovenske vasi. Zakaj ne bi povedali še, koliko mladih starcev se potika po svetu zaradi istih pogojev in zaradi — obnove! Uredništvo upa, da bo reportaža marsikaterega bralca zanimala, zato pričujoči ponatis.
Jernej Logar živi v Otaležu, na svoji tri johe veliki bajtariji. Skupaj s ženo; otrok nista imela. Leta so minevala med trdim delom od zore do mraka in med trdim delom sta se postarala ter oslabela. On, star 65 let, je videti precej starejši, kot priča leto rojstva. Stara bajta, pokrita s slamo, je le za silo zakrpana. Z ženo ne moreta več kdove kaj nerediti, drugega pa ni.
Jernej Logar je bil partizan od septembra 1943. Tudi ranjen je bil. Po vojni pa živi na svojih treh johih in redi eno kravo.
— Vidite, to je svet, ki sem ga podedoval po mami. Pridelam toliko krompirja, da ga z ženo med letom sama pojeva, dva mernika pšenice in tri mernike turšice. Seno za kravo pa moram vedno dokupiti . . . Tako, kakšnih pet do osem “kvintalov”.
— Koliko denarja dobita z ženo na mesec?
— Koliko? Tri tisoč na mesec od občine. Prej, ko sem še lahko delal, sem šel drugim kmetom pomagat, sedaj pa me več nihče ne mara . . . Veste, lani so tu blizu gradili gozdno cesto, šel sem k tistemu, ki je vodil, pa mi je rekel: “Puslušaj, Logar, toliko mlajših se mi ponuja! Kaj bi s teboj?” Ja, tako je . . . Opešal sem!
— Ste kdaj prej mislili, kako boste živeli na stara leta?
— Sem, sem. Mislil sem, da bom lahko s prihranki shajal. Pa kaj ko so skopneli . . .
— Zakaj pa se niste kje redno zaposlili?
— Saj bi se! Toda, doma je živela bolna mati . . . Nisem je mogel pustiti same. Ostal sem doma . . .
Nekaj časa je molčal, nato pa rekel:
— Vidite tisti grm, tam spodaj? Pred dnevi mi je tam lisica požrla dve kokoši!
Sam ne vem, zakaj sem se nasmehnil. On, Jernej Logar, je to opazil:
— Vi se lahko smehljate . . . Tiste dve grahki pa sta znesli na mesec vsaka po dvajset jajc. štirideset krat petindvajset pa je . . . No, za ta denar pa z ženo nekaj časa jeva . . . Kakšen dinar sva dobila tudi od mleka, sedaj pa čakamo telička, pa tudi mleka ni dosti.
Gledal sem ga. Oblečen je v stare, ponošene in pokrpane hlače, v prav takšno srajco in telovnik, s preznojenim klobukom na glavi.
— Vidite te čevlje? To so bili dobri čevlji, pred petimi leti novi. Sedaj je konec z njimi . . . Skušal bom prihraniti nekaj denarja, da si bom do zime kupil nove, sicer še iz hiše ne bom mogel. Drugih pa nimam . . .
— Koliko pa bi potrebovala z ženo, da bi imela, vse kar rabita?
— Koliko?
Po krajšem poudarku je rekel:
— Ja, deset tisoč bi bilo kar dovolj. Potem bi živela kot ljudje!
SO SE ZATO BORILI?
Vir-Časopis slovenske povojne politične emigracije v Kanadi-Slovenska država 1964 letnik 15, številka 8/9
Na Zgornjem Idrijskem, enem naj siromošnejših in od nove Jugoslavije najbolj zapostavljenih predelov Slovenije, živi na 119 beraških hribovskih kmetijah 61 bivših partizanov, nekako toliko pa jih je iz teh krajev padlo. Ker so ti ljudje pomagali s svojo krvjo ustvarjati novi red doma, bi bilo pričakovati, da bo zanje poskrbljeno vsaj tako, kakor je za veterane in bivše borce po nekomunističnem svetu, če že ne bodo vladali kot “delovno ljudstvo”,kakor so j im obljubljali njihovi voditelji. Ljubljanski komunistični list “Delo” je poslal na Idrijsko svojega poročevalca,da ugotovi, kako se je hvaležna domovina izkazala do njih. Njegovo poročilo dne 25. junija pravi med drugim:……
…..Jernej Logar iz Otaleža, partizan od leta 1943, ranjen, živi z ženo na treh akrih hribovske zemlje, na kateri pridela toliko krompirja, kolikor ga sama pojesta, pa dva mernika pšenice in tri mernike koruze. Seno za edino kravo mora kupovati. Oblečen je v stare, ponošene, zakrpane hlače in prav tako srajco. Star je 65 let, čevji, ki jih nosi, so bili kupljeni pred petimi leti. Delati ne more več. Od občine pa dobiva 3000 dinarjev podpore($3.00). Se je Logar kot partizan boril za to?…..
MOHOR PAVŠIČ
Vir-Idrijski razgledi 1964 številka 1
Samo mesec dni pred njegovo smrtjo so Primorske novice prinesle intervju s tem delovnim pevovodjem iz Otaleža, oziroma Pluženj. »Svojska grča v Otaležu v idrijski dolini je 77-letni Mohor Pavšič, ki se verjetno med vsemi živečimi pevovodji na Slovenskem ponaša z najdaljšim »stažem«. Že 61 let je namreč pevovodja domačega pevskega zbora«. Tako se je izrazil pisec v Novicah 16. avgusta 1963. Zal so Mohorja Pavšiča že naslednjega 17. septembra pokopali v Otaležu. Odšel je tako od nas eden redkih kulturnih(ljudskoprosvetnih) delavcev, ki mu je zborovsko petje pomenilo drugo življenje.Pokojni Mohor Pavšič je bil živahen in žilav vse do konca svojih dni. Vedno si je želel dobiti mlajšega naslednika pri vodstvu zbora. Pa ga ni dočakal. Ko se je neke noči vračal domov po nevarni poti, mu je spodrsnilo — padel je in se smrtno ranil. Rodil se je leta 1866. Že oče Janez, ki je bil prav tako organist in pevovodja, mu je vcepil veselje do glasbe. Naučil ga je branja not, igranja na orgle in klavir ter dirigiranja. Tako je Mohor že s 16 leti začel vaditi z moškim zborom, kar pod ranjko Avstrijo ni povzročalo nobenih sitnosti. Drugače je bilo pod Italijo. Tedaj je bilo treba vaditi skrivaj; če pa je kak karabinier le zalotil pevce pri vajah, je bilo treba uporabiti diplomacijo in biti priseben. Mohor Pavšič je imel tudi velik smisel za režijo, zlasti komične ljudske igre. Med NOB je vodil pevce in igravce, ki so nastopali na vseh partizanskih »mitingih«. Z veliko vnemo se je lotil dela po osvoboditvi, ko mu je uspelo zbrati 38 pevcev iz vseh otaleških vasi. Ta zbor je uspešno nastopal na vseh političnih zborovanjih in velikih kulturnih prireditvah, kjer so nastopali primorski združeni zbori. Da je bil kvaliteten, dokazujejo številna priznanja na tekmovanjih. Tik pred smrtjo je Mohor še vedno vodil mešani in moški zbor prosvetnega društva »France Bevk« v Otaležu, s katerima je nastopal doma in v raznih krajih na Cerkljanskem in Idrijskem. V poraznem pomanjkanju novih pevovodij je izguba tako sposobnega in požrtvovalnega kulturnega delavca še bolj boleča. Tomaž Pavšič
Samo mesec dni pred njegovo smrtjo so Primorske novice prinesle intervju s tem delovnim pevovodjem iz Otaleža, oziroma Pluženj. »Svojska grča v Otaležu v idrijski dolini je 77-letni Mohor Pavšič, ki se verjetno med vsemi živečimi pevovodji na Slovenskem ponaša z najdaljšim »stažem«. Že 61 let je namreč pevovodja domačega pevskega zbora«. Tako se je izrazil pisec v Novicah 16. avgusta 1963. Zal so Mohorja Pavšiča že naslednjega 17. septembra pokopali v Otaležu. Odšel je tako od nas eden redkih kulturnih(ljudskoprosvetnih) delavcev, ki mu je zborovsko petje pomenilo drugo življenje.Pokojni Mohor Pavšič je bil živahen in žilav vse do konca svojih dni. Vedno si je želel dobiti mlajšega naslednika pri vodstvu zbora. Pa ga ni dočakal. Ko se je neke noči vračal domov po nevarni poti, mu je spodrsnilo — padel je in se smrtno ranil. Rodil se je leta 1866. Že oče Janez, ki je bil prav tako organist in pevovodja, mu je vcepil veselje do glasbe. Naučil ga je branja not, igranja na orgle in klavir ter dirigiranja. Tako je Mohor že s 16 leti začel vaditi z moškim zborom, kar pod ranjko Avstrijo ni povzročalo nobenih sitnosti. Drugače je bilo pod Italijo. Tedaj je bilo treba vaditi skrivaj; če pa je kak karabinier le zalotil pevce pri vajah, je bilo treba uporabiti diplomacijo in biti priseben. Mohor Pavšič je imel tudi velik smisel za režijo, zlasti komične ljudske igre. Med NOB je vodil pevce in igravce, ki so nastopali na vseh partizanskih »mitingih«. Z veliko vnemo se je lotil dela po osvoboditvi, ko mu je uspelo zbrati 38 pevcev iz vseh otaleških vasi. Ta zbor je uspešno nastopal na vseh političnih zborovanjih in velikih kulturnih prireditvah, kjer so nastopali primorski združeni zbori. Da je bil kvaliteten, dokazujejo številna priznanja na tekmovanjih. Tik pred smrtjo je Mohor še vedno vodil mešani in moški zbor prosvetnega društva »France Bevk« v Otaležu, s katerima je nastopal doma in v raznih krajih na Cerkljanskem in Idrijskem. V poraznem pomanjkanju novih pevovodij je izguba tako sposobnega in požrtvovalnega kulturnega delavca še bolj boleča. Tomaž Pavšič
VOLIMO ZA POSLANCE NAJBOLJŠE KANDIDATE
Vir-Snežnik ( Ilirska Bistrica ) April 1965 št.4
Kdo naj bi bil za celotno področje koprskega okraja kandidat za zvezni zbor SFRJ ?
Vir-Snežnik ( Ilirska Bistrica ) Marec 1965 št.3
SEGOVSKA KORENINA
Vir-Pomurski vestnik (Murska Sobota) 4.3 1965 št.8
V Segovcih in daleč okrog poznajo 83-letnega Valentina Mlakarja. Ko smo ga obiskali na njegovem domu, je povedal, da je prav pred dnevi podrl star oreh in ga kar sam razžagal. Kako tudi drugače, ko pa je pri hiši sam in za vse. Redi samo tri kokoši, kajti zemljo je dal kombinatu. Mlakar je kolonist in je prišel v Segovce februarja 1946 iz vasi Otalež pri Cerknem na Primorskem. Dva sina so mu ubili Nemci, ostali otroci pa so zaposleni v Mariboru in drugod. Pravi, da ima brado že od svojega osemnajstega leta in da so mu dovolili celo pri vojakih, da je ni obril. Ko se spomni na svojo prvotno domačijo pravi v šegavem dialektu: Hiša ni bla dabra, pa sem jo papravljal! Vsak teden prebere po dva tednika. Pravi, da ga zanima kaj je novega po svetu. Triinosemdeseti rojstni dan je preživel 9. februarja.
Vir-Pomurski vestnik (Murska Sobota) 4.3 1965 št.8
V Segovcih in daleč okrog poznajo 83-letnega Valentina Mlakarja. Ko smo ga obiskali na njegovem domu, je povedal, da je prav pred dnevi podrl star oreh in ga kar sam razžagal. Kako tudi drugače, ko pa je pri hiši sam in za vse. Redi samo tri kokoši, kajti zemljo je dal kombinatu. Mlakar je kolonist in je prišel v Segovce februarja 1946 iz vasi Otalež pri Cerknem na Primorskem. Dva sina so mu ubili Nemci, ostali otroci pa so zaposleni v Mariboru in drugod. Pravi, da ima brado že od svojega osemnajstega leta in da so mu dovolili celo pri vojakih, da je ni obril. Ko se spomni na svojo prvotno domačijo pravi v šegavem dialektu: Hiša ni bla dabra, pa sem jo papravljal! Vsak teden prebere po dva tednika. Pravi, da ga zanima kaj je novega po svetu. Triinosemdeseti rojstni dan je preživel 9. februarja.
Otalež sredi sedemdesetih let prejšnega stoletja
O KRAJEVNIH IMENIH IN JEZIKOSLOVJU
Tomaž Pavšič
Vir-Idrijski razgledi 30. junij 1967 št. 2.
O KRAJEVNIH IMENIH IN JEZIKOSLOVJU
Tomaž Pavšič
Vir-Idrijski razgledi 30. junij 1967 št. 2.
OTALEŽ.
Ta kraj imenuje cesar Henrik IV. že 27. septembra 1063 v neki darilni listini Ottales (italijanski potujčevalci so nekatera imena prevzeli po starih latinskih, italijanskih in nemških virih). Skoraj sem prepričan, da je bilo prvotno ime v slovenski obliki Otaleži (množina). Pozneje se je zaradi tako imenovane moderne vokalne redukcije (opustitev nekaterih nenaglašenih samoglasnikov, zlasti končnih i-jev) obrusilo v Otalež oziroma Otaleš (podobno kot miši-miš, uarejhiuarejšiuarejš). To nam jasno potrjujejo še žive oblike za nekatere bolj rabljene odvisne sklone. Na vprašanje kam dobimo v otaleškem (cerkljanskem) narečju samo: u Uataleže, na vprašanje kje pa: u Uataležeh (nastalo iz: Otaležih-Uataležah- Uataležeh).četrti in pet sklon, ki odgovarjata na vprašanje kam? in kje?, se največkrat ponavljata, ker sta najpotrebnejša, zato ni prav nič čudno, če sta marsikje izrinila druge sklone, ki bi morali biti po pravilu. Pravo ime v prvem sklonu je tako zamenjal kak drug, sklon po navadi četrti ali — zlasti pri tujcih — peti, če se seveda prvotni sklon ni spremenil tudi po kakšni normalni zvočni spremembi. K sreči je ponekod spet zaživela pravilna oblika za prvi sklon, pogojena prav z odvisnimi skloni. Tako sem na primer neko starejšo Idrijčanko slišal, ko je rekla: tam gur sa pa Ataleži (torej Otaleži!). Kolikor hočemo, je dokazov, da sta se v starih zapiskih skoraj dosledno pojavljala omenjena dva sklona tudi za prvi sklon. Tolminski urbar iz leta 1377 (izdal ga je leta 1948 zgodovinar Milko Kos) pozna le Othalish (1. sklon) in Othalisach (peti sklon) v funkciji prvega — Otaližah )Na Florjančičevem zemljevidu iz leta 1744 beremo prav tako Othalisach (peti sklon v funkciji prvega) kakor tudi v Ramovševem Konzonantizmu slovenskega jezika iz leta 1924 Otaleže mišljen je tudi tu prvi sklon, čeprav jasno četrti). Sicer pa tudi v domači govorici nihata dve obliki: pravilna Uataleš in po petem sklonu prevzeta — Uatalaže. Uradna oblika je uzakonila Otalež. Ker se slovenski samostalniki moškega spola (brez končnega -i) končujejo v ednini na soglasnik, v množini pa dobijo obrazilo -i, se Otalež lahko šteje edino kot samostalnik moškega spola v ednini, zato tudi Otalež, Otaleža, Otaležu, Otalež, pri Otaležu, nad Otaležem in ne morda Otaleži, Otalež(ev), Otaležem, Otaleže, pri Otaležih, nad Otaleži, kot bi bilo zgodovinsko in jezikovno utemeljeno. Prebivalci so Otalešci, za ženski spol lahko rečemo tudi Otaležanke, medtem ko se Otaležani nekoliko upira. Pridevnik je seveda otaleški.
Ta kraj imenuje cesar Henrik IV. že 27. septembra 1063 v neki darilni listini Ottales (italijanski potujčevalci so nekatera imena prevzeli po starih latinskih, italijanskih in nemških virih). Skoraj sem prepričan, da je bilo prvotno ime v slovenski obliki Otaleži (množina). Pozneje se je zaradi tako imenovane moderne vokalne redukcije (opustitev nekaterih nenaglašenih samoglasnikov, zlasti končnih i-jev) obrusilo v Otalež oziroma Otaleš (podobno kot miši-miš, uarejhiuarejšiuarejš). To nam jasno potrjujejo še žive oblike za nekatere bolj rabljene odvisne sklone. Na vprašanje kam dobimo v otaleškem (cerkljanskem) narečju samo: u Uataleže, na vprašanje kje pa: u Uataležeh (nastalo iz: Otaležih-Uataležah- Uataležeh).četrti in pet sklon, ki odgovarjata na vprašanje kam? in kje?, se največkrat ponavljata, ker sta najpotrebnejša, zato ni prav nič čudno, če sta marsikje izrinila druge sklone, ki bi morali biti po pravilu. Pravo ime v prvem sklonu je tako zamenjal kak drug, sklon po navadi četrti ali — zlasti pri tujcih — peti, če se seveda prvotni sklon ni spremenil tudi po kakšni normalni zvočni spremembi. K sreči je ponekod spet zaživela pravilna oblika za prvi sklon, pogojena prav z odvisnimi skloni. Tako sem na primer neko starejšo Idrijčanko slišal, ko je rekla: tam gur sa pa Ataleži (torej Otaleži!). Kolikor hočemo, je dokazov, da sta se v starih zapiskih skoraj dosledno pojavljala omenjena dva sklona tudi za prvi sklon. Tolminski urbar iz leta 1377 (izdal ga je leta 1948 zgodovinar Milko Kos) pozna le Othalish (1. sklon) in Othalisach (peti sklon) v funkciji prvega — Otaližah )Na Florjančičevem zemljevidu iz leta 1744 beremo prav tako Othalisach (peti sklon v funkciji prvega) kakor tudi v Ramovševem Konzonantizmu slovenskega jezika iz leta 1924 Otaleže mišljen je tudi tu prvi sklon, čeprav jasno četrti). Sicer pa tudi v domači govorici nihata dve obliki: pravilna Uataleš in po petem sklonu prevzeta — Uatalaže. Uradna oblika je uzakonila Otalež. Ker se slovenski samostalniki moškega spola (brez končnega -i) končujejo v ednini na soglasnik, v množini pa dobijo obrazilo -i, se Otalež lahko šteje edino kot samostalnik moškega spola v ednini, zato tudi Otalež, Otaleža, Otaležu, Otalež, pri Otaležu, nad Otaležem in ne morda Otaleži, Otalež(ev), Otaležem, Otaleže, pri Otaležih, nad Otaleži, kot bi bilo zgodovinsko in jezikovno utemeljeno. Prebivalci so Otalešci, za ženski spol lahko rečemo tudi Otaležanke, medtem ko se Otaležani nekoliko upira. Pridevnik je seveda otaleški.
PISMA UREDNIŠTVU
Vir-Kaplje(Idrija)1968
quo vadis?
(Ali: ljubi svojega bližnjega, toda ne hodi v njegov
klub)
Napačno tolmačenje podpisa protokola, ki da daje neke, večje pravice katoliški Cerkvi, v resnici pa samo ugotavlja
dejansko vlogo Cerkve pri nas, vzbuja pri delu duhovščine in žal tudi pri delu državljanov mnenje, da
Je protokol priznal Cerkvi pravico do delovanja izven dosedanjih okvirov.
Ko dandanes spremljamo dejavnost Cerkve in njen tisk, vedno pogosteje naletimo na primere, ki presegajo z ustavo
določene okvire dejavnosti Cerkve. Pri tem je zaskrbljujoče to, da je teh primerov vedno več, da ob njih
cerkveni krogi molče ali jih skušajo celo braniti. Vse to kaže že na neko splošno usmerjenost.
Povečana aktivnost Cerkve in s tem “ljubeznivo spreobračanje ”je zajelo tudi našo idrijsko občino. Žal pa
smo že v začetku naleteli na “spreobračanje”, ki je vse kaj drugega kot ljubeznivo. V Otaležu je mladina z namenom,
da bi poživila družbeno kulturno življenje na vasi, v decembru lanskega leta ustanovila Klub mladih.
Nedolgo zatem so se prišli mladinci iz Otaleža pritožit na komite ZM v Idrijo, češ kako naj delamo, ko pa je
župnik Jožko Berce med pridigo pri maši naročil staršem, naj svojih otrok ne puste v klub. Mladinci so izrazili
bojazen, da z delom ne bodo uspeli, če bo na vasi mladina razdeljena na verujoče in neverujoče.
Pustimo ob strani, da je takšno naročilo staršem groba kršitev zakonov in predpisov o dejavnosti Cerkve pri
nas. Pridružujemo pa se mladincem iz Otaleža v bojazni, da bo takšna in podobna dejavnost Cerkve ustvarjala umetne
pregrade med mladino na osnovi vere. Podobni primeri drugod v Sloveniji In verski tisk nam potrjuje
domnevo, da se Cerkev pri delu z mladino vse bolj poslužuje tistih prijemov, ki mladino ločujejo. Tako
“Ognjišče” kot “Družina” spodbujata ustanavljanje mladinskih skupin na verski osnovi. Zato s takšnim načinom
pisanja v “Družini” in “Ognjišču” ne moremo soglašati.
V “Družini” (18/2-68) je bil objavljen članek “Moj fant je Bosanec”, v katerem mlado dekle sprašuje, kaj
naj naredi, ker ji starši branijo hoditi s fantom, ki je sicer dober in pošten, a je Bosanec. Urednik rubrike
“Pogovarjamo se” ji odgovarja, češ da “ni krščansko človeka presojati po barvi kože ali narodnosti. Še
človeško ne.” Res je! Ne moremo pa se strinjati z njim, ko takoj zatem postavlja med njiju različno vero,
ki je po njegovem prevelika ovira za srečen zakon.
Torej: ni krščansko in človeško presojati človeka po barvi kože in narodnosti, krščansko in človeško pa je
presojati človeka po veri. Kje je tu krščansko načelo o ljubezni, načelo, ki pravi “ljubi svojega bližnjega
kakor samega sebe”? Ali ni to načelo samo lupina, ki se takoj razbije, ko v praksi trči ob drugo vero ali
nevero?
Vprašujemo se, ali navedena dejavnost Cerkve ne vodi do ustanavljanja krščanskih skupin in krščanskih društev?
Nismo pa še pozabili, zakaj smo po vojni sprejeli načelo, naj religija ne bo več osnova za kakršnokoli
združevanje in ločevanje ljudi na področju zunaj Cerkve in vere. Da bi taka dejavnost ne pripeljala do
stare prakse, pristojni organi ne bodo več smeli stati ob strani, ampak ob primerih, kot je bil v Otaležu,
tudi primerno ukrepati.
Slovenski duhovniki so na zadnjem kongresu “Cerkev v stiski” v Konigsteinu prižgali sveče za preganjani
slovenski narod. Ne vemo sicer, s kakšno pravico, toda ali ne bomo morali nekoč tudi mi prižigati sveče za
danes preganjano otaleško, jutri preganjano slovensko neverno mladino?
Zato še eiikrat: Quo vadis?
(Ali: ljubi svojega bližnjega, toda ne hodi v njegov
klub)
Napačno tolmačenje podpisa protokola, ki da daje neke, večje pravice katoliški Cerkvi, v resnici pa samo ugotavlja
dejansko vlogo Cerkve pri nas, vzbuja pri delu duhovščine in žal tudi pri delu državljanov mnenje, da
Je protokol priznal Cerkvi pravico do delovanja izven dosedanjih okvirov.
Ko dandanes spremljamo dejavnost Cerkve in njen tisk, vedno pogosteje naletimo na primere, ki presegajo z ustavo
določene okvire dejavnosti Cerkve. Pri tem je zaskrbljujoče to, da je teh primerov vedno več, da ob njih
cerkveni krogi molče ali jih skušajo celo braniti. Vse to kaže že na neko splošno usmerjenost.
Povečana aktivnost Cerkve in s tem “ljubeznivo spreobračanje ”je zajelo tudi našo idrijsko občino. Žal pa
smo že v začetku naleteli na “spreobračanje”, ki je vse kaj drugega kot ljubeznivo. V Otaležu je mladina z namenom,
da bi poživila družbeno kulturno življenje na vasi, v decembru lanskega leta ustanovila Klub mladih.
Nedolgo zatem so se prišli mladinci iz Otaleža pritožit na komite ZM v Idrijo, češ kako naj delamo, ko pa je
župnik Jožko Berce med pridigo pri maši naročil staršem, naj svojih otrok ne puste v klub. Mladinci so izrazili
bojazen, da z delom ne bodo uspeli, če bo na vasi mladina razdeljena na verujoče in neverujoče.
Pustimo ob strani, da je takšno naročilo staršem groba kršitev zakonov in predpisov o dejavnosti Cerkve pri
nas. Pridružujemo pa se mladincem iz Otaleža v bojazni, da bo takšna in podobna dejavnost Cerkve ustvarjala umetne
pregrade med mladino na osnovi vere. Podobni primeri drugod v Sloveniji In verski tisk nam potrjuje
domnevo, da se Cerkev pri delu z mladino vse bolj poslužuje tistih prijemov, ki mladino ločujejo. Tako
“Ognjišče” kot “Družina” spodbujata ustanavljanje mladinskih skupin na verski osnovi. Zato s takšnim načinom
pisanja v “Družini” in “Ognjišču” ne moremo soglašati.
V “Družini” (18/2-68) je bil objavljen članek “Moj fant je Bosanec”, v katerem mlado dekle sprašuje, kaj
naj naredi, ker ji starši branijo hoditi s fantom, ki je sicer dober in pošten, a je Bosanec. Urednik rubrike
“Pogovarjamo se” ji odgovarja, češ da “ni krščansko človeka presojati po barvi kože ali narodnosti. Še
človeško ne.” Res je! Ne moremo pa se strinjati z njim, ko takoj zatem postavlja med njiju različno vero,
ki je po njegovem prevelika ovira za srečen zakon.
Torej: ni krščansko in človeško presojati človeka po barvi kože in narodnosti, krščansko in človeško pa je
presojati človeka po veri. Kje je tu krščansko načelo o ljubezni, načelo, ki pravi “ljubi svojega bližnjega
kakor samega sebe”? Ali ni to načelo samo lupina, ki se takoj razbije, ko v praksi trči ob drugo vero ali
nevero?
Vprašujemo se, ali navedena dejavnost Cerkve ne vodi do ustanavljanja krščanskih skupin in krščanskih društev?
Nismo pa še pozabili, zakaj smo po vojni sprejeli načelo, naj religija ne bo več osnova za kakršnokoli
združevanje in ločevanje ljudi na področju zunaj Cerkve in vere. Da bi taka dejavnost ne pripeljala do
stare prakse, pristojni organi ne bodo več smeli stati ob strani, ampak ob primerih, kot je bil v Otaležu,
tudi primerno ukrepati.
Slovenski duhovniki so na zadnjem kongresu “Cerkev v stiski” v Konigsteinu prižgali sveče za preganjani
slovenski narod. Ne vemo sicer, s kakšno pravico, toda ali ne bomo morali nekoč tudi mi prižigati sveče za
danes preganjano otaleško, jutri preganjano slovensko neverno mladino?
Zato še eiikrat: Quo vadis?
Sergij Pelhan Spošt. Uredništvo!
V vednost in s prošnjo za objavo prilagamo našo
“izjavo”
Najlepša hvala
Trst, 11.3.1968.SLOVENSKA LEVICA
V vednost in s prošnjo za objavo prilagamo našo
“izjavo”
Najlepša hvala
Trst, 11.3.1968.SLOVENSKA LEVICA
IZPOD TRIGLAVA
Vir-Misli ( Kew -Avstralija)1969 št.3
V OTALEŽU NA PRIMORSKEM postavijo vsako leto v cerkvi jaslice , ki zavzemajo kar četrtino cerkvene notranjščine . Bolj pravilno bi se reklo : Betlehem , ker je votlina Jezusovega rojstva stisnjena med bogate palače. Take “ jaslice ’’ je zamislil župnik Berce, so delovala je vsa fara in vsako leto znova so deluje , da se “ Betlehem ” spet postavi. Gradbeni material za mesto in hlevček so same — škatlice od vžigalic. Vsa fara jih zbira, letos so jih potrebovali za povečanje kar 18,000.Figure v hlevcu in okoli so iz lesa in so jih izdelali
domači rezbarji.
domači rezbarji.
SLOVENSKO PARTIZANSKO GOSPODARSTVO
Na zboru volivcev KNOO Lazeč 18. februarja 1945 so sklenili, da 28.
februarja ne bodo pri nobeni hiši večerjali (!), 1. marca pa bodo ta
prihranek od ust pobrali za siromašne družine. Razdelili so tudi nekaj
padal, ko so prej vsako natančno razrezali na 11 kosov. Kdor ni dobil
ničesar, »se je zelo jezil« Vir -Knjiga Slovensko partizansko
gospodarstvo 1969
PRAZNIK KOSCEV NA NOVI OSELICI
Vir-Glas(Kranj) 19.7 1972 št.55
Med devetimi tekmovalci je po zagrizenem boju zmagal Franc Peternelj iz Otaleža pred Janezom Rupnikom in Izidorjem Rupnikom iz Stare Oselice.
S POTI PO CERKLJANSKI
Planinski vestnik 1972 številka 6
V sončnih bregovih nad Idrijco(del teksta)
Vzhodna meja med cerkljanskim in idrijskih svetom poteka od Vrščeva pod Spodnjo Idrijo v desni breg in po grapi navzgor do sedla, na katerem se srečata grebena Sivke in Bevkovega vrha. Seveda ni to nikaka naravna meja, ampak le upravno in zemljevidu zarisana politična meja med nekdanjo Kranjsko in Primorsko ter pozneje med idrijsko in cerkljansko občino. Predalpski svet, ki se tod poteguje na vzhod, ne prenese in ne priznava nobene vsiljene ločnice. Med to mejo na vzhodu in med sotesko Cerkljanščice na zahodu je cel kup vrhov. Najvišji med njimi je Bevkov vrh nad vasico Otalež, nekoliko nižje sta Pluženjska in Laška gora nad Plužnjami in Lazcem, nad Cerkljanščico pa se dviga breg Jelenka z Babo ter Velikim vrhom in proti Pluženjski gori je potisnjen Cerkljanski vrh. To je južni del cerkljanskega sveta, ki po zelo obludeni strani visi nad dolino Idrijce, njena senčna pa pada strmo v središče Cerkljanskega. Ta svet je predstraža cerkljanske dežele, to so njena vrata z južne in zahodne strani……
Na desnem bregu Idrijce, od Vrčeva do Želina ,so se v napeta pobočja vrhov usedla ljubka strjena naselja in razmetana posamezna bivališča. Središče tega sveta je vasica Otalež. Najmanjši naselji sta Sp. in Zg.Jazne vzhodno nad Otaležem,na zahodu pa nad Pirhovo luknjo izpostavljeni Lazec. Med njima je še vasica Plužnje. Svet okoli Straže nad Želinom pa je malo bolj odmaknjen od otaležkega okolja in od njega ločen s strmo grapo in kosmatim bregom. Klub naravni ločenosti od svojega središča pa je ta predel že od nekdaj živel tesno povezan s Cerknim, dihal z življenjem Cerkljanske in postal njen neločljivi del. S svojim središčem je povezan z gorsko cesto preko Bevkovega vrha in z dolinsko skozi Želin in okrog hribov po soteski Cerkljanščice……
Pot me je potem vodila iz Pirhove luknje proti vasicam nad Idrijco vzhodno od Straže. Po cesti sem stopal proti Lazcu. Ko sem stopil iz gozda, se mi je odprl pogled na bregove s sončnimi vasicami in bajtami. Sredi Lazca sem pobaral, kako je kaj. Že gre ,so dejali in nič niso tožili. Skozi vas imajo sicer slabo cesto, zato pa hitreje obnavljajo hiše. Še na greben sem skočil, kamor se je usedla cerkev in se veselil lepega razgleda. Pokazala sta se Kojca in ponosni Krn. Včeraj je na Krnu zapadel sneg. Bil je čudovit v svoji beli obleki.
Lazec je posejan v breg gore, ki nosi njegovo ime. Goro ločuje od sosednjega Mačkovca(706) grapa Lupnica. Vzhodna stran Laške gore je namenjena Pluženjcem in se tudi imenuje z njihovim imenom.
Še dalj na vzhod, nad Otaležom, se dviga Špikova gora z Bevkovim vrhom. Med Špikovo in Pluženjsko goro je divja Dolova grapa. Kmalu za Plužnjami sem stopil v breg in že me je odcep ceste potegnil v slikovito vasico Otalež. Vsak planinec in turist se bo ustavil v tem kraju Opazil sem sredi vasi kar mogočen zadružni dom, spomenik našemu poletu in zaletu nedavnih let. ošvrknil bo s pogledom po šoli, za minuto postal ob partizanskem grobišču z lepim spomenikom, se s pogledom sprehodil po dolini in po nasprotnih bregovih ter si skušal privezati dušo v edinem turističnem zavetišču v vaški krčmi. Vse našteto postavlja vasico Otalež na prvo mesto v tem južnem cerkljanskem gričevju. Vse vasice, ki so pripete v bregove nad tokavo Idrijce, povezuje nekdanja vojaška cesta iz doline v Pirhovi grapi. Onstran Otaleža, pod Jaznami se krak ceste odcepi
in se vzpenja nad Otaležem proti Bevkovem vrhu k opuščeni Slabetovi kmetiji v višini 1050 m. Čudovito razgledišče! Kako krasna planinska in turistična točka! Kje je turistični vitez, ki bo odrešil zakleto turistično kraljico-nekoč postojanko slovenske planinske transverzale?…….Vsem vasicam pod Bevkovim vrhom je skupno brstenje novega življenja. Polna zaposlenost v dolini ustvarja boljše pogoje za življenje. Kmetijstvu tudi tu zvoni zadnji zvon. Le še redke so kmečke hiše, ki jim je kmetijstvo edini ali glavni vir dohodka. Na boljše čase kaže tudi tu hitra modernizacija kmečkih domov in naraščajoča motorizacija in mehanizacija.
Vir-Lado Božič
 |
| Vir-Dolenjski list 19.8 1976 št.34 |
Vir-Idrijski razgledi 1976 št.3-4
Dne 22. avgusta so pri kmetu Mrzlikarju pod Bevkovim vrhom odkrili spomenik 37 padlim borcem 5. bataljona Gradnikove brigade, ki so tu padli 3. decembra 1943.Nad 1000 udeležencem je spregovoril Ivan Franko-Iztok, nekdanji komisar Gradnikove
brigade. V kulturnem programu sta sodelovala združena pevska zbora „Peter Jereb” iz Cerknega in „France Bevk” iz Otaleža ter godba na pihala iz Idrije. Nastopili so tudi pripadniki ajdovske garnizije„ Ivan Gradnik”, katere vod je izstrelil častne salve.
OTALEŽ PRI CERKNEM
PLUŽNJE PRI CERKNEM.
Večje Kužno znamenje, ki je stalo na križišču poti Otalež—Plužnje, so 1973 cestni delavci porušili. Cementno plastiko Marije so deponirali v cerkvi v Otaležu. 2. u. Otalež in KS Otalež sta sklenila pogodbo, s katero se KS zavezuje, da bo zgradila v bližini novo znamenje. ZSV Gorica je istega leta ugotovil, da je manjša kapelica Janeza Nepomuka (lesena plastika je izdelek domačega mojstra) ob hiši Plužna št. 8 ogrožena. V dogovoru s spomeniško službo bo lastnik znamenje premaknil in ga prislonil na steno gospodarskega poslopja, s čimer bo v bodoče zavarovano. — E. S.
OTALEŽ PRI CERKNEM
Vir-Publikacija-varstvo spomenikov 21/1977
Manjše znamenje sv. Janeza Nepomuka (lesena plastika domačega mojstra nosi letnico 1882) stoji ob hiši št. 29 in je delno porušeno, vendar je lastnik 1. 1973 zagotovil, da ga bo nekoliko umaknil od ceste in ga v isti obliki pozidal na novo. Menimo, da so ta znamenja v Plužni in Otaležu toliko pomembna, da jih je treba ohraniti, še posebno pa je treba varovati lesene plastike domačega mojstra. — E. S.
PLUŽNJE PRI CERKNEM.
Večje Kužno znamenje, ki je stalo na križišču poti Otalež—Plužnje, so 1973 cestni delavci porušili. Cementno plastiko Marije so deponirali v cerkvi v Otaležu. 2. u. Otalež in KS Otalež sta sklenila pogodbo, s katero se KS zavezuje, da bo zgradila v bližini novo znamenje. ZSV Gorica je istega leta ugotovil, da je manjša kapelica Janeza Nepomuka (lesena plastika je izdelek domačega mojstra) ob hiši Plužna št. 8 ogrožena. V dogovoru s spomeniško službo bo lastnik znamenje premaknil in ga prislonil na steno gospodarskega poslopja, s čimer bo v bodoče zavarovano. — E. S.
VIR-DIGITALNA KNJIŽNICA SLOVENIJE-DLIB
Ni komentarjev:
Objavite komentar