Ljudska šola v Otaležu
 |
| Italijanski obrazec za prejem denarnega naloga(18.5 1926) župnika v Otaležu Jožefa Kosa |
DOMAČE NOVICE
Vir-Domoljub 25.4 1918 št.17
Umrl je daleč znani čevljarski mojster Luka Bogataj iz Jazn pri Otaležu na Primorskem v starosti 75 let. Čevljarsko obrt je izvrševal nad 60 let. Bil je mož poštenjak in katoliškega mišljenja, večleten naročnik »Domoljuba«. Edini sin se bojuje na Laškem.
GORIŠKI MUČENIKI
Vir-Učiteljski tovariš 29.11 1918 št.27
Ako pridejo nastopne vrstice srečno v uredniške roke ter zagledajo beli dan,se boste vprašali, kdo so ti mučeniki? Evo jih! Goriški učitelji so to! Glejte in pomilujte našo usodo! Za leto 1917 smo dobili v mesecu juliju 1918 draginjske doklade bivše avstrijske vlade. DO tedaj smo bili izpostavljeni stradanju. Kdo je bil vzrok temu? Rabim nedolžni izraz tedanjega naučnega ministra: »Pomotoma so vas prezrli!« Vse učiteljstvo razrušene Avstrije je dobilo pred nje polomom in razsulom draginjske doklade, le učiteljstvo, ki spada pod goriški deželni odbor, je bilo zopet prezrto in ni dobilo še do danes ničesar. Kdo je zopet tukaj kriv? Nekateri trdijo, da leži denar že pol leta na deželnem odboru. Ako je to res, bomo tirali krivca ob svojem času na odgovor! V zadnjem času se širijo govorice, da dobimo le 50 o/o draginjske doklade, drugod so dobili po 90 o/o večina po 100 o/o. Lahko se zgodi, da dobimo nazadnje po 0 o/o; Lep pogled v prihodnost! Obupen je naš gmotni položaj. In tarejo nas pa še druge nadloge. Dne 30.oktobra smo postali svobodni, danes smo pa večji sužnji, nego smo bili kdaj. V času od 10. — 15. novembra so prišle v naše kraje italijanske čete in zasedle lepo pokrajino. Kaj občutimo pri tem, ve le tisti, ki deli z nami tožno usodo. Vedno smo v nevarnosti, da nas odpeljejo v Kalabrijo. S poukom smo prekinili, ker so Lahi zasedli vse šole. Ako bi pa poučevali, bi se moral prav gotovo vršiti pouk v italijanščini. Pošta ne deluje, odrezani smo od vas, mili bratje! Koliko časa bodo trajale to telesno trpljenje in duševne muke? Ali nismo mučeniki v pravem pomenu besede?
Te vrstice nesem na pošto v Poljansko dolino, ker bi od tu sploh ne prišle v vaše roke, in bi tudi ne bilo varno, ako bi prišle v italijanske roke. Če pridejo srečno v Ljubljano, prosimo Narodno vlado, posebno pa poverjenika za uk in bogočastje dr. Verstovška, naj stori potrebne korake, da se nam za božjo voljo izboljša žalostni gmotni položaj! Zlato svobodo pa nam kmalu prineso — tako vsaj upamo in hrepenimo— bratje Srbi! Otaležan
Te vrstice nesem na pošto v Poljansko dolino, ker bi od tu sploh ne prišle v vaše roke, in bi tudi ne bilo varno, ako bi prišle v italijanske roke. Če pridejo srečno v Ljubljano, prosimo Narodno vlado, posebno pa poverjenika za uk in bogočastje dr. Verstovška, naj stori potrebne korake, da se nam za božjo voljo izboljša žalostni gmotni položaj! Zlato svobodo pa nam kmalu prineso — tako vsaj upamo in hrepenimo— bratje Srbi! Otaležan
.
RAD BI IZVEDEL
Vir-Prosveta(Chicago) 5.12 1918 št.284
za Mihaela Peternel, doma iz Plužnje, okraj Cirkno in za Rozi Čerin, omožena Bevk, doma iz Otaleš,okraj Cirkno na Primorskem, ter za Franka Carel, doma iz Kernic, okraj Spodnja Idrija na Kranjskem. Ako kateri cenjenih rojakov ve za njih naslove, prosim, da mi to naznani, ali pa naj se sami javijo na moj naslov: Math Vogrič, Slovenski Dom, La Salle,111 . (Dec. 3-4-5 ) .
za Mihaela Peternel, doma iz Plužnje, okraj Cirkno in za Rozi Čerin, omožena Bevk, doma iz Otaleš,okraj Cirkno na Primorskem, ter za Franka Carel, doma iz Kernic, okraj Spodnja Idrija na Kranjskem. Ako kateri cenjenih rojakov ve za njih naslove, prosim, da mi to naznani, ali pa naj se sami javijo na moj naslov: Math Vogrič, Slovenski Dom, La Salle,111 . (Dec. 3-4-5 ) .
IZ TOLMINSKEGA NAM PIŠEJO
Vir-Učiteljski tovariš 3.1 1919 št.1
V cerkljanskem sodnem okraju smo pričeli s poukom dne 2. decembra. Italijansko poveljstvo nam je to zaukazalo — seve po svojih karabinjerjih. Kakšno ponižanje! Prvotno so govorili ti italijanski orožniki, da bo pouk italijanski, ker smo se pa opirali na to, da nimamo nikakih odlokov glede tega, nas puste na miru. Poučujemo po starem urniku. Vendar reče skoro vsak dan kak prostak: »Masera la scuola italiana, e maestri se caput« Dne 5. decembra so odpeljali — baje v Gorico— vse bivše vojake od 18 do 40 leta, učitelje in uradnike so pustili; za koliko časa, se ne ve. Slišimo, da jih bodo izpraševali, kje so se bojevali; verjeti ni dosti. Najbrže se skriva za tem nekaj politiškega. Oficirji pravijo, da nas z Novim letom plača italijanska vlada, potem bodo pa zahtevali tudi kak pozdrav italijanski. In če se to zgodi, kaj nam je početi? V prvem slučaju nas čaka zasramovanje, v drugem Kalabrija. Sicer smo prepričani, da ne bomo nikdar pod Italijo, upamo celo, da jih pust vzame. Če pa ne bomo kmalu rešeni te sužnosti, nam je znoreti. Svobodni bratje, pomagajte nam!— Otaležan.
JAZNIH PRI OTALEŠU
Vir -Večerni list 24.5 1919 št.132
V Jaznih pri Otalešu je vsled neprevidnosti italijanskih vojakov izbruhnil požar. Zgoreli sta dve hiši in več gospodarskih poslopij.
IZ POKRAJINE
Vir-Večerni list (Ljubljana)9.4 1919 št.71
Vir-Večerni list (Ljubljana)9.4 1919 št.71
V Otaležu na Primorskem je umrl 5. aprila 1919 nagle smrti v najlepši moški dobi 30. let g. učitelj Cvetko Faganel doma iz Oseka na Goriškem . Služboval je v Tolminu, Nemškem Rutu, Dol. Trebuši in v zadnjem času v Otaležu, kjer je prestregla smrt nadelo polno življenje. Bil je navdušen Jugoslovan, priljubljen v
vsaki družbi.
NASILNA VOJAKA
Vir-Goriški slovenec 26.11 1919 št.90
Anton Carbone od 23. pešpolka, ki je sedaj nastanjen v Otaležu, je prošli teden pogledal pregloboko v kozarec in pričel oznanjevati na Otaležkem trgu revolucijo. Ko so ga karabinirji hoteli aretirati, je dobil branitelja v osebi tovariša Angela Dolcieri, ki je grozil karabinerjem s puško. Konečno sta bila oba nasilneža premagana in odvedena v zapore
OTALEŽ NA CERKLJANSKEM
Vir-Goriška straža 15.1 1920 št.3
Tudi tukaj smo ljudje mirnega in ljubeznivega značaja, ko z Jebovo potrpežljivostjo čakamo in čakamo boljše prihodnosti. Pa vse bi se še potrpelo, da bi nam le sedanja vlada pustila razvijati se v milem domačem slovenskem jeziku! Od vseh uradov Cerknem dobivamo vse tiskovine le v laškem jeziku. Človek ne razume nič, in si mora iskati tolmača. Mestni obč. zastop v Gorici da je sklenil: niti ene šole Slovencem! Ali mislijo gospodje, da pojde to res tako naprej? Vsaka stvar ima svoje meje.
POPRAVEK
Vir-Goriška straža22.1 1920 št.4
Na, dopis iz Otaleža v zadnji številki našega lista nam sporoča ugleden rodoljub iz Cerkna, da so očitki glede jezikovne prakse, v kolikor so naperjeni proti tamošnji okrajni sodniji in proti tamošnem županstvu popolnoma neosnovani. Oba urada se držita stare jezikovne prakse, in ne more ,se jima predbacivati, da bi omajevala staro rabo našega jezika. Radi tega prosimo vse dopisnike, naj bodo previdni in se ne pritožujejo po krivici, ker to ljudi, ki očitanj ne zaslužijo, gotovo boli.
PLUŽNE PRI CERKNEM
Vir-Delo(Trst) 19.3 1920 št.5
V naši kakor v sosednih občinah nas je lepo število moških zopet doma. Nekaj jih j je ostalo v tujini na ta ali drug način. Ali razmere vsak dan bolj pričajo, da bo prišel čas ko bomo morali zopet odriniti v tujino doprinašat žrtve za kapitalizem kakor jih prenašamo vedno , če se ne bomo spametovali ter pridružili proletarski armadi celega sveta, ki kliče no preobratu sedanjega sistema. Zato pa ne na tuje postanimo zavedni in ustvarimo si boljše razmere doma na lastni zemlji. V to svrho združimo naše moči pod rdeče socialistično zastavo.
KAKO DELAJO TIHOTAPCI
PISMO IZ STARE DOMOVINE
Vir-Prosveta(Chicago) 28.4 1920 št.100
Piše Justin Zajec iz Pluženj
Est.Moline
Od brata iz stare domovine, ki je sedaj pod železno italijansko peto, sem dobil pismo, V katerem mi sporoča, da ni mogočo živeti v sedanjih razmerah in bi se vsi ljudje najrajše izselili, ako bi bilo mogoče. Ni one svobode, katero so ljudje zaslužili v zadnji vojni. In ni boljše tudi v Jugoslaviji. Nadalje mi piše tudi, da so ljudje, ki se vračajo nazaj, vse drugega mišlenja, kot so bili pred vojno in jih je vojna precej izučila in jim odprla oči. V neprestanih bojih in drugem trpljenju so se jim odprle oči in napravili konec tej strašni moriji. Ko bi razni mogotci mogli obdržati ljudi strogo verne v njihovem smislu, da bi bila vojna še danes, kajti vera uči strogo pokorščino predpostavljenim. Tako mi piše moj brat.
V drugem pismu sporoča moj sorodnik iz Cerknega na Goriškem, da je ljudstvo zelo nezadovoljno z italijansko upravo in da komaj čakajo, da se rešijo tega jarma, ki jih žuli, vedno bolj in bolj. Nadalje, da se je mladina zelo pokvarila v moralnem kakor tudi v narodnem oziru, odkar je italijanska armada zasedla tamošnje kraje. Tako naprimer se v Istriji sedaj ne čuje več krasnega slovenskega petja, ampak samo v italijanskem jeziku.
V tretjem pismu ,ki sem ga dobil od brata iz Skroda v Gorskem Kotarju na Hrvaškem ,se glasi, da so vojni invalidi največji reveži. Delo morajo vzeti, kakoršnega že dobe in zadovoljni morajo biti z plačo, kakoršno jim dajo delodajalci. Ako se pa kak invalid poteguje za izboljšanje plače, ga pa takoj odpustijo iz službe, ker je zdravih in močnih ljudi dovolj. Da krasne razmere vladajo v Evropi.
PLUŽNE PRI CERKNEM .
Vir-Delo (Trst)30.4 1920 št.21
Pretečeni mesec se je zgodil pri nas v Plužnah čin, ki priča, da niso italijanske oblasti tako svobodoljubne kakor so po zasedbi pisali. Pravili so, da je Italija država svobode in, da so nas osvobodili avstrijskega suženjstva, da nam bo sijalo pod Italijo solnce svobode itd. Kakor pa se razvidi iz mnogih poročil, dajo karabinjerji pod to državo svobode, kakor policija in žandarmerija v vseh kapitalističnih državah. Imeli smo namreč zaupniški sestanek s pripravljalnim odborom, ustanovili bomo krajevno komunistično organizacijo, zato nas je poselil sodrug iz Idrije. Med njegovim govorom pa so prišli v hišo zastopniki italijanske svobode, karabinjerji, zastražili vrata in nas vse popisali. Razumeli se z njimi nismo ker ne znajo slovenski. Končno so aretirali štiri domačine in sodr. iz Idrije; ostale pa pustili domov. Trije aretirani so jim ušli takoj pred hišo, za katerimi je padlo par strelov brez posledic. Ostala dva pa so spremljali v sosedno vas Otalež na karabinjersko postajo. Brez nadaljnih vprašanj so jih zaprli v podstrešje, v prazno luknjo, v kateri ni bilo druzega nego par vojaških raztrganih in še za konje preslabih odej. Torej trdo ležišče, temnica in post. Torej se trdo ležišče še uporabijo in ne veljajo vrhovni ukazi več za nikogar. Zlasti ne za komuniste, ki zahtevajo delavske in kmečke sovjete. Drugo jutro okoli 1O. ure so še ta dva izpustili po daljšem zaslišanju, ker so sprevideli, da ne bo izbruhnila revolucija kot posledica tega sestanka. Izbruhnila pa bo kadar bo izbruhnila kot posledica svobodnega izkoriščanja, kar tvori edino svobodo, ki jo privoščijo proletarijati. Zato pa priporočamo vsem hlapcem burzuažije, naj budijo kesanje za storjene grehe, kajti vaš sodni dan se bliža, sodnik vaš pa bo proletarijat, ki bo vas sodil po vaših dobrih delih. Mi vaščani pa pojdimo neustrašeno naprej preko teh zatiralcev svobode, kajti
svobodo si bomo sami izvojevali, pa naj delajoči gnili stebri buržuazije kar hočejo. Vstajenja dan pride preko njih. Zato pa vsi v komunistično organizacijo, za nas kmete in delavce ni mesta drugod.
IZ OTALEŽA
vsaki družbi.
NASILNA VOJAKA
Vir-Goriški slovenec 26.11 1919 št.90
Anton Carbone od 23. pešpolka, ki je sedaj nastanjen v Otaležu, je prošli teden pogledal pregloboko v kozarec in pričel oznanjevati na Otaležkem trgu revolucijo. Ko so ga karabinirji hoteli aretirati, je dobil branitelja v osebi tovariša Angela Dolcieri, ki je grozil karabinerjem s puško. Konečno sta bila oba nasilneža premagana in odvedena v zapore
OTALEŽ NA CERKLJANSKEM
Vir-Goriška straža 15.1 1920 št.3
Tudi tukaj smo ljudje mirnega in ljubeznivega značaja, ko z Jebovo potrpežljivostjo čakamo in čakamo boljše prihodnosti. Pa vse bi se še potrpelo, da bi nam le sedanja vlada pustila razvijati se v milem domačem slovenskem jeziku! Od vseh uradov Cerknem dobivamo vse tiskovine le v laškem jeziku. Človek ne razume nič, in si mora iskati tolmača. Mestni obč. zastop v Gorici da je sklenil: niti ene šole Slovencem! Ali mislijo gospodje, da pojde to res tako naprej? Vsaka stvar ima svoje meje.
POPRAVEK
Vir-Goriška straža22.1 1920 št.4
Na, dopis iz Otaleža v zadnji številki našega lista nam sporoča ugleden rodoljub iz Cerkna, da so očitki glede jezikovne prakse, v kolikor so naperjeni proti tamošnji okrajni sodniji in proti tamošnem županstvu popolnoma neosnovani. Oba urada se držita stare jezikovne prakse, in ne more ,se jima predbacivati, da bi omajevala staro rabo našega jezika. Radi tega prosimo vse dopisnike, naj bodo previdni in se ne pritožujejo po krivici, ker to ljudi, ki očitanj ne zaslužijo, gotovo boli.
PLUŽNE PRI CERKNEM
Vir-Delo(Trst) 19.3 1920 št.5
V naši kakor v sosednih občinah nas je lepo število moških zopet doma. Nekaj jih j je ostalo v tujini na ta ali drug način. Ali razmere vsak dan bolj pričajo, da bo prišel čas ko bomo morali zopet odriniti v tujino doprinašat žrtve za kapitalizem kakor jih prenašamo vedno , če se ne bomo spametovali ter pridružili proletarski armadi celega sveta, ki kliče no preobratu sedanjega sistema. Zato pa ne na tuje postanimo zavedni in ustvarimo si boljše razmere doma na lastni zemlji. V to svrho združimo naše moči pod rdeče socialistično zastavo.
KAKO DELAJO TIHOTAPCI
Vir-Slovenec 3.4 1920 št 76
Kako delajo tihotapci. Ker je prekoračil demarkacijsko črto, so prijeli 16- letnega Ivana Kofola, kateri je povedal, da je iz Lazeca pri Cerknem doma. Hiša njegovih staršev leži na samoti in prišli so v njo tihotapci, kateri so zahtevali od njega, naj gre v Jugoslavijo pogledat, kako se godi tihotapcem. Ko se je branil, so rekli, da ga ubijejo, če jih ne uboga.
PISMO IZ STARE DOMOVINE
Vir-Prosveta(Chicago) 28.4 1920 št.100
Piše Justin Zajec iz Pluženj
Est.Moline
Od brata iz stare domovine, ki je sedaj pod železno italijansko peto, sem dobil pismo, V katerem mi sporoča, da ni mogočo živeti v sedanjih razmerah in bi se vsi ljudje najrajše izselili, ako bi bilo mogoče. Ni one svobode, katero so ljudje zaslužili v zadnji vojni. In ni boljše tudi v Jugoslaviji. Nadalje mi piše tudi, da so ljudje, ki se vračajo nazaj, vse drugega mišlenja, kot so bili pred vojno in jih je vojna precej izučila in jim odprla oči. V neprestanih bojih in drugem trpljenju so se jim odprle oči in napravili konec tej strašni moriji. Ko bi razni mogotci mogli obdržati ljudi strogo verne v njihovem smislu, da bi bila vojna še danes, kajti vera uči strogo pokorščino predpostavljenim. Tako mi piše moj brat.
V drugem pismu sporoča moj sorodnik iz Cerknega na Goriškem, da je ljudstvo zelo nezadovoljno z italijansko upravo in da komaj čakajo, da se rešijo tega jarma, ki jih žuli, vedno bolj in bolj. Nadalje, da se je mladina zelo pokvarila v moralnem kakor tudi v narodnem oziru, odkar je italijanska armada zasedla tamošnje kraje. Tako naprimer se v Istriji sedaj ne čuje več krasnega slovenskega petja, ampak samo v italijanskem jeziku.
V tretjem pismu ,ki sem ga dobil od brata iz Skroda v Gorskem Kotarju na Hrvaškem ,se glasi, da so vojni invalidi največji reveži. Delo morajo vzeti, kakoršnega že dobe in zadovoljni morajo biti z plačo, kakoršno jim dajo delodajalci. Ako se pa kak invalid poteguje za izboljšanje plače, ga pa takoj odpustijo iz službe, ker je zdravih in močnih ljudi dovolj. Da krasne razmere vladajo v Evropi.
PLUŽNE PRI CERKNEM .
Vir-Delo (Trst)30.4 1920 št.21
Pretečeni mesec se je zgodil pri nas v Plužnah čin, ki priča, da niso italijanske oblasti tako svobodoljubne kakor so po zasedbi pisali. Pravili so, da je Italija država svobode in, da so nas osvobodili avstrijskega suženjstva, da nam bo sijalo pod Italijo solnce svobode itd. Kakor pa se razvidi iz mnogih poročil, dajo karabinjerji pod to državo svobode, kakor policija in žandarmerija v vseh kapitalističnih državah. Imeli smo namreč zaupniški sestanek s pripravljalnim odborom, ustanovili bomo krajevno komunistično organizacijo, zato nas je poselil sodrug iz Idrije. Med njegovim govorom pa so prišli v hišo zastopniki italijanske svobode, karabinjerji, zastražili vrata in nas vse popisali. Razumeli se z njimi nismo ker ne znajo slovenski. Končno so aretirali štiri domačine in sodr. iz Idrije; ostale pa pustili domov. Trije aretirani so jim ušli takoj pred hišo, za katerimi je padlo par strelov brez posledic. Ostala dva pa so spremljali v sosedno vas Otalež na karabinjersko postajo. Brez nadaljnih vprašanj so jih zaprli v podstrešje, v prazno luknjo, v kateri ni bilo druzega nego par vojaških raztrganih in še za konje preslabih odej. Torej trdo ležišče, temnica in post. Torej se trdo ležišče še uporabijo in ne veljajo vrhovni ukazi več za nikogar. Zlasti ne za komuniste, ki zahtevajo delavske in kmečke sovjete. Drugo jutro okoli 1O. ure so še ta dva izpustili po daljšem zaslišanju, ker so sprevideli, da ne bo izbruhnila revolucija kot posledica tega sestanka. Izbruhnila pa bo kadar bo izbruhnila kot posledica svobodnega izkoriščanja, kar tvori edino svobodo, ki jo privoščijo proletarijati. Zato pa priporočamo vsem hlapcem burzuažije, naj budijo kesanje za storjene grehe, kajti vaš sodni dan se bliža, sodnik vaš pa bo proletarijat, ki bo vas sodil po vaših dobrih delih. Mi vaščani pa pojdimo neustrašeno naprej preko teh zatiralcev svobode, kajti
svobodo si bomo sami izvojevali, pa naj delajoči gnili stebri buržuazije kar hočejo. Vstajenja dan pride preko njih. Zato pa vsi v komunistično organizacijo, za nas kmete in delavce ni mesta drugod.
IZ OTALEŽA
Vir-Goriška straža 24.6 1920 št.26
— Dne 11. junija ob 1 uri ponoči se je priklatil od nekod nek tihotapec, prosil za prenočišče v Otaležu-Masori h. št. 131, pri posestniku Mihaelu Magajne. Hišni gospodar, kateri je bil že v postelji, je vstal. nič hudega sluteč ,tujcu odprl ter mu postlal na peči, nato je sam zopet šel spat. Čez edno uro vstane tujec, poišče sobo hišnega gospodarja, ter ga ustreli na postelji s puško, da je gospodar bil na mestu mrtev. Ko sliši hišna gospodinja, njegova žena, strel, prihiti k postelji svojega moža, a v tem trenutku že nameri morilec orožje tudi proti njej, a k sreči morilcu zmanjkalo naboja. Telesno raztelešenje trupla pok. Mihaela Magajne je pokazalo, da je bil pokojni dvakrat ustreljen, z enim strelom smrtno zadet. — Ranjki Mihael Magaine je imel 52 let, bil je globoko veren, skrben vzgleden gospodar. Pogreb se je vršil ob splošni žalosti in med ihtenjem neutolažljive uboge vdove in dveh preostalih hčera obupanih sirot. Edini sin pok. Mihaela se pogreša že od l. 1915, odkar je padel v rusko ujetništvo. Vsled tega žolostnega dogodka je tukajšnje ljudstvo zelo preplašeno, ker človek res ni varen več življenja tukaj ob demarkacijski črti, kjer je videti razne klateže, tihotapce. Zločincu, katerega nekateri dobro poznajo in je baje iz goriške okolice, dosedaj nišo še na sledu. Bog potolaži nesrečno družino, pokojnemu pa večni mir in pokoj!
OTALEŽ
Vir-Goriška straža 19.8 1920 letnik 3 številka 34
Poročil se je tukaj dne 9.avgusta. Franc Močnik, posestnik iz Lazca z Marijo Zajc. Mlinarjevo iz Pluženj. Obilo sreče mlademu paru! Žita so letos ljudje v tem hribovitem kraju malo pridelali, da ne bo zadostovalo za preživljanje, a še temu. pičlemu pridelku napoveduje ital. vlada rekvizicijo! V zadnjem času so odpeljali v tržaške zapore več naših ljudi radi smešnih prestopkov….Na tak način ,se gotovo ne bodo prikupili ljudstvu. Sadje še precej dobro obeta, tudi češpelj bo za potrebo v Lazcu in Plužnjah. Da bi le znalo naše ljudstvo ta sad koristno porabiti: toda žal tu pri nas v hribih ljudje preveč ljubijo žganje. Ali bodo sploh kdaj spregledali. opustili pijančevanje in začeli trezno živeti! Ne morimo same sebe, ker zapit narod postane zabit in podleže tujčevi peti!
JAVNA ZAHVALA.
Vir-Prosveta(Chicago)18.10 1920 št.244
Dolžnost me veže, da se naj uljudneje zahvalim tvrdki Leo Zakrajšek v New Yorku, za pošteno in točno postrežbo. Ko sem se namenil dobiti družino iz moje rojstne domovine, katera je danes v italijanskih rokah, sem pisal tudi par drugim tvrdkam za informacije glede voznih listkov, toda najboljše pogoje sem dobil od tvrdke Leo Zakrajšek v New Yorku, ki mi je vse povoljno in točno uredila za potovanje mojo družine. Na vožnji so bili precej časa in so srečno in zdravi dospeli v La Salle, III., dne 14. sept. t. l. Cenjenim rojakom in rojakinjam širom Združenih držav priporočam, da se v vseh zadevah tičočih ze potovanja v staro domovino ali pa z stare domovine, zaupno obrnejo na to tvrdko in prepričan sem, da bodete zadovoljni kakor sem jaz. Se enkrat iskreno vam hvala. S prijateljskim pozdravom Matt Vogrich, La Salle,III
Dolžnost me veže, da se naj uljudneje zahvalim tvrdki Leo Zakrajšek v New Yorku, za pošteno in točno postrežbo. Ko sem se namenil dobiti družino iz moje rojstne domovine, katera je danes v italijanskih rokah, sem pisal tudi par drugim tvrdkam za informacije glede voznih listkov, toda najboljše pogoje sem dobil od tvrdke Leo Zakrajšek v New Yorku, ki mi je vse povoljno in točno uredila za potovanje mojo družine. Na vožnji so bili precej časa in so srečno in zdravi dospeli v La Salle, III., dne 14. sept. t. l. Cenjenim rojakom in rojakinjam širom Združenih držav priporočam, da se v vseh zadevah tičočih ze potovanja v staro domovino ali pa z stare domovine, zaupno obrnejo na to tvrdko in prepričan sem, da bodete zadovoljni kakor sem jaz. Se enkrat iskreno vam hvala. S prijateljskim pozdravom Matt Vogrich, La Salle,III
PLUŽNE.
Vir-Delo (Trst) 10.1 1921 št.4
Plužne in Otalež sta najbolj zatirani vasici na Primorskem . Ovaduhi ovajajo, mogotci in karabinjerji pa vladajo. Če bi hoteli prirediti mi komunisti sestanek, da bi se pomenili o naših težnjah sami med seboj nas hitro ovadijo, da pridejo z robo nad nas. Toda razmere postajajo že tako v nebo vpijoče, da jih ne bomo več mirno prenašali. Naj poprej bomo pogledali v gospodarstvo možakarjev naše aprovizacije da se prepričamo, zakaj dobivajo nekateri blago kar na dveh krajih, pri Fari v klerikalnem konzumu, kateri sploh ne spada pod Tolminski pač pa pod Logaški politični okraj, drugi zopet v aprovizaciji naših vasi, ki čeravno imajo svoje pridelke dobivajo več kot mi, ki nimamo nič. Potem pa bomo pogledali še kam drugam . Ko opravimo to in dokažemo, da hočemo samo pošten red za vse enako, potem bodo prišle na vrsto tiste nam znane ovaduške miši, ki spodjedajo našo proletarsko edinost s tem, da s terorizmom odganjajo nas, ki bi m rali biti edini z organiziranim proletarijatom drugod, samo da si lažje polnejo žepe, ki se jim že trgajo na vse strani od krvavih delavskih žuljev. Ker so te vrste ljudje po večini ne samo stražarji lastnih žepov ampak tudi pripadniki Goriške straže, jih bo ta gotovo zastražila. Vedemo, naš odgovor tudi ne bo izostal!
OTALEŽ
Vir-Goriška straža 19.10 1921 št. 46
Redni občni zbor Kmetske hranilnice in posojilnice v Otaležu,
reg. zadr. z neom. zavezo se vrši v nedeljo 30. oktobra l. 1921 po
službi božji ob 11.30 h v uradnih prostorih.
Dnevni red:
Redni občni zbor Kmetske hranilnice in posojilnice v Otaležu,
reg. zadr. z neom. zavezo se vrši v nedeljo 30. oktobra l. 1921 po
službi božji ob 11.30 h v uradnih prostorih.
Dnevni red:
1. Prečitanje zapisnika zadnjega
občnega zbora.
2. Poročilo tajnikovo.
3. Odobritev računskih zaključkov
za leto 1920.
4. Prememba pravil.
5. Predlogi in slučajnosti.
občnega zbora.
2. Poročilo tajnikovo.
3. Odobritev računskih zaključkov
za leto 1920.
4. Prememba pravil.
5. Predlogi in slučajnosti.
K obilni udeležbi vabi svoje člane odbor. — lsti dan, t. j . 30. oktobra
bode tudi občni zbor tuk, izbraževalnega društva ob 14.30h pop. v župnišču.
bode tudi občni zbor tuk, izbraževalnega društva ob 14.30h pop. v župnišču.
Takega suhega leta kakor je letos najstarejši ljudje ne pomnijo. Sena je na
polovico kakor navadno, vode manjkuje. da si jo mora ljudstvo od daleč
privažati.
Drugi poljski pridelki so še precej dobri. Sadjevca mošta in žganja bode
tudi za potrebo.
polovico kakor navadno, vode manjkuje. da si jo mora ljudstvo od daleč
privažati.
Drugi poljski pridelki so še precej dobri. Sadjevca mošta in žganja bode
tudi za potrebo.
CERKNO
Vir-Edinost(Trst) 24.2 1922 št.47
V vasi Plužnje občine Cerkno se je zgodila velika nesreča. Dne 16. februarja ob 8 h zvečer je, ne zna se kdo, zažgal hišo posestnika Ivana Gruden. Zgorel je ves gornji del poslopja. Da se požar ni širil naprej, gre v prvi vrsti zasluga gasilnemu društvu, ki je bilo takoj na licu mesta in je pokazalo s svojo požrtvovalnostjo, da nima sebičnih namenov, kakor so se izrazili nekateri sovražniki društva. Dokaz je to, da so obranili tri hiše vse s slamo krite in komaj po par metrov oddaljene. V drugi vrsti pa so mnogo pripomogli tudi drugi ljudje iz sosednih vasi, ki so takoj prihiteli, ter mnogo pripomogli, da je bit požar kmalu omejen. Vsem, ki so na katerikoli način pripomogli, se dotični pogorelec iskrena zahvaljuje.
PRIJETI DVAKRATNI MORILEC.
Vir-Slovenec 14.3 1922 št.60
Aretiran je bil Vincenc Lapajne iz Otaleža, kateri je osumljen, da je 19. februarja med 10. in 11. uro dopoldne v Otaležu usmrtil in oropal 45 letno posestnico Marjano Gostiša in njenega 84 letnega tasta. Morilec je tasta Gostiševe naj prvo zadrgnil z vrvjo za vrat, nato ga pa ubil. Ko je prišla nato Mariana Gostiša domov, jo je morilec čakal pri vratih in jo ubil s sekiro. Lapajne je nujno sumljiv, da je izvedel že več roparskih umorov in so italijanske oblasti razpisale 1000 lir tistemu, ki ga prime.
PLUŽNJE PRI CERKNEM
Vir-Goriška straža 15.3 1922 letnik 5 številka 11
Dne 26. p.m. je priredilo Prost. gas. društvo v Plužnjah svojo predpustno veselico z igro »Ne kliči vraga« in še z drugim šaljivim usporedom, katera je nepričakovano sijajno uspela. Gre hvala tudi pevskemu zboru Kat. izob. društva v Otaležu za sodelovanje, ki je bilo pripomoglo k zabavi in dobremu izidu veselice.
DOMAČE VESTI
Vir-JUTRO 15.3 1922 št.63
DVAKRATNI MORILEC IZ OTALEŽA POD KLJUČEM
Kakor smo svoje dobno poročali je neznan storilec dne 19. februarja v Otaležu umoril in oropal posestnico Marjano Gostiša in njenega 81 letnega tasta. Morilec, je tastu zadrgnil vrv okoli vratu ter ga potem ubil in ko je prišla pol ure pozneje posestnica iz cerkve domu, jo je s sekiro pobil. Varnostne oblasti so sedaj izsledile morilca v osebi Vincenca Lapajneta iz Otaleža. Lapajne je nujno sumljiv, da je izvršil še več roparskih umorov.
Kakor smo svoje dobno poročali je neznan storilec dne 19. februarja v Otaležu umoril in oropal posestnico Marjano Gostiša in njenega 81 letnega tasta. Morilec, je tastu zadrgnil vrv okoli vratu ter ga potem ubil in ko je prišla pol ure pozneje posestnica iz cerkve domu, jo je s sekiro pobil. Varnostne oblasti so sedaj izsledile morilca v osebi Vincenca Lapajneta iz Otaleža. Lapajne je nujno sumljiv, da je izvršil še več roparskih umorov.
IZ RAZNIH KRAJEV
Vir-Domovina (Ljubljana)17.3 1922 št.11
V Otaležu je dne 19. februarja neznan zločinec umoril in oropal 45 letno posestnico Marjano Gostiša in njenega 84 letnega tasta, kar smo že poročali. Dolgo so oblasti iskale zločinca, toda ni se jim posrečilo ga uloviti. Sedaj pa so prijeli Vincenca Lapajneta iz Otaleža, ki je osumljen, da je izvršil gori omenjeni dvojni roparski umor.
PISMO IZ STARE DOMOVINE
Vir-Prosveta(Chicago)27.3 1922 št.72
La Salle
Od sorodnikov v starem kraju sem prejel pismo, v katerem se lahko vsaj v glavnem spozna ,kakšne razmere so zavladale v naših tolminskih gorah .odkar je italijanska vojska proti volji tamkajšnega prebivalstva šla postavljati mejnike po sredi njihove dežele in jih lahko ločila od krvavih bratov v Jugoslaviji . Pismo samo ni olepšano z lepimi izrazi, goli podatki so, ki zvene kakor obtožnice proti nezmožni italijanski vladi . V pismu mojih sorodnikov stoji med drugim sledeče; Otalež…Želimo vam zdravje , kako smo sami vsi zdravi. Letojšno zimo smo imeli hud mraz in snega je bilo prav na debelo. Novice od tod imam strašne. Odkar smo pod Italijo ,se neprestano vrše kaki umori, tatvine,druga hudodelstva ,kar bržkone kaj slišite tudi v Ameriki. Pri Mžonu so pred tedni pokradli neznani zlikovci vso slanino in klobase in pri Žnidarju so ukradli vino in žganje. V Kačniku se je 19.februarja zgodilo nekaj strašnega. Starega in gospodinji so ubili , dočim je gospodar pred tremi tedni umrl po cenoletni bolezni vodenici. Bila sta sama pri hiši . On je štel že 87 let in ostal doma v nedeljo dne 19,ko je gospodinja šla k maši. Gospodinja je prišla domov in bila gotovo preplašena ,ko je dobila v hiši na tleh ubitega starega očeta in so nato ubili še njo. Kako se je vse vršilo, ne ve nihče, ker sta oba mrtva, zlikovci pa bog ve kje. Okoli tretje ure popoldne je prišel k očetu Plesteničar, toda dobil je proti navadi hišo zaprto. Klical je a nihče se mu ni oglasil, nato pa je pogledal skozi okno in videl ležati očeta na tleh. Hitro je stekel domov, da jih je prišlo še več in so zlomili skozi vrata, katera je zaklenil storilec. Nudil se jim je strašen pogled. Gospodinja je ležala v veži z preklano glavo in odsekanimi prsti, starček pa je imel vrv okoli in vso glavo razbito. O storilcih ni ne duha ne sluha.”
“Tako vidite kako hude pustne čase imamo . Mesto veselja sta se med nas naselila žalost in strah. Bojimo se pred razbojniki in zaklepamo se. V Kačniku je bilo vse raziskano in raznešeno. Gospodinjka je imela vse žepe narobe , jopo pa odpeto. Sled po snegu vodi skozi naše meje proti cesti, na cesti se pa seveda izgublja bogvekam…”
Tak je dopis iz nekdaj tako mirnih naših krajev. Vedno slišimo poročila o enakih grozodejstvih, a to le odkar je zavladal Rim nad našo Primorsko. Vemo da je dežela prepražena z bataljoni karabinerjev ,toda ti so menda le za lovenje nezadovoljnežev s tako upravo, da bi se resno nastopalo proti zločincev, tega ne slišimo. Vesti, ki jih prejemamo povedo le o množečih se umorih. Pred par tedni so mi pisali, da so na Reki pri Cerknem karabinerji ubili civilista, še nedavno tega ,odkar so iz Novakov pisali o umoru itd. Pomilujemo bedno ljudstvo, vlado pa ,ki se ne gane ob takih zločinih obsojamo , ker ona goji številne čete karabinarjev le za svoj obstoj in ne za varstvo ljudstva. Matt Vogrich.
DVAKRATNI MORILEC POD KLJUČEM
Vir-Naš narod(New York)24.04.1922 številka 95
Kakor smo svoje časno poročali, je neznan storilec dne 19 februarja v Otaležu umoril in oropal posestnico Marjano Gostiša in njenega 84 letnega tasta. Morilec je tastu zadrgnil vrv okoli vratu in ga potem ubil in ko je prišla pol ure kasneje posestnica iz cerkve domov jo je s sekiro pobil. Varnostne oblasti so sedaj izsledile morilca v osebi Vincenca Lapajneta iz Otaleža. Lapajne je zelo sumljiv, da je izvršil še več roparskih umorov.
OTALEŽ-
Vir-Goriška straža 31.5 1922 letnik 5 številka 2
Ker smo na skrajni točki Jul. Krajine, zato se ne boste čudili, g. urednik, da se poredkoma oglašamo v Vašem listu, ker smo komaj sedaj vstali iz zimskega spanja; zima traja tu pri nas nič manj kot 9 mesecev. Na velikonočni ponedeljek je priiredilo naše Slov. k. izobr. društvo veselico, prvo po vojni z mnogovrstnim sporedom. Lepo ubrano petje pesm: »Triglav«, »Pobratimija«, »Naša zvezda« in druge pesmi so nam dokazale, da se je domači organist g. Mohor Pavsič zelo trudil pri izvežbanju domačega pevskega zbora. Igra »Tihotapec«, primerna za naše krajevne razmere, kjer je tihotapstvo zelo razvito, igrala se je v splošno zadovoljnost vseh navzočih. Igralci so prvič nastopili in rešili častno svoje uloge, bodisi glede prednašanja kakor tudi pridnega naučenja. Posebno pozornost je vzbudil »Tekmec iz Suhe Krajine«, katera vloga je bila popolnoma primerna njegovi suhi postavi in šegavi naravi. Deklamacija S.Gregorčičeve »Velikonočna« je vzbudila pozornost poslušalcev in je vžigala pogum v naših srcih, da z upanjem na boljšo bodočnost našega mučeniškega naroda vztrajamo dalje in se ne uklonimo usodi. Udeležba je bila obilna, le žal da nimamo primernih prostorov, kjer bi lahko večkrat nastopili. Veselica z igro in petjem se ponovi na binkoštni ponedeljek v korist našim v vojni padlim vojakom, katerim na čast postavimo skupen spomenik.
RAZGNANA PROCESIJA.
Vir-Goriška straža 21.6 1922 št.26
Na dan sv. Reš. Telesa se v Otaležu na Cerkljanskem zberejo domačini kot navadno v cerkvi k službi božji. Po slovesni maši se začne procesija z Najsvetejšim. V najlepšem redu se procesija razvije. Prva za križem stopa šolska mladina z učiteljstvom, nato Mar. družba, zanjo pevci in ognjegasci, ki stopajo ob strani Najsvetejšega. Za Najsvetejšim so se uvrstili ostali domačini. V lepem redu spremljajo najsvetejše med zvonenjem in petjem po lepo okrašeni vasi. Kar naenkrat že pri drugem oltarju pristopi s trdim korakom in pokrit naravnost pod baldahin k duhovniku, ki ravno drži v rokah Najsvetejše, Orožniški brigadir in zahteva od njega naj procesijo takoj ukine zato, ker mu duhovnik ni mogel pokazati tik pred procesijo dovoljenja za njo. Duhovniku se ni zdelo umestno odgovarjati. Brigadir pa ukaže trem orožnikom pot zabraniti in procesijo razgnati. Ti začnejo svoje delo spredaj pri otrocih. Ni trajalo dolgo in vsa procesija je bila razgnana. Ljudstvo preplašeno, kaj da je, beži razkropljeno na vse strani, otroci pa tekajo, kričijo in jočejo. Duhovnik se poda z Najsvetejšim in nekaj Ijudi nazaj v cerkev ter tam nadaljuje ostale evangelije pri stranskih oltarjih. Toda brigadirjevim ukazom oziroma paragrafom ni bilo še ustreženo. Kar se odpro cerkvena vrata ter primaha pred oltar orožnik, pokrit, s trdim korakom in ponosno se držeč ter med blagoslovom z Najsvetejšim ukazuje duhovniku, naj se takoj brez odloga poda z njim v njihovo kasarno. Duhovnik ne uboga rekoč: »Podam se po sv. opravilu!« Orožnik zopet odkoraka v svojem tempu skozi zakristijo javit to brigadirju. Ljudstvo se vsled teh dogodkov vedno bolj razburja in bega. Končno se procesija završi. Duhovnik se preobleče in gre v zakristijo. In nova procesija z duhovnikom in brigadirjem načelu(ta je bila pa dovoljena) se nadaljuje v orožniško vojašnico, kjer pokaže brigadir gospodu neko postavo iz l. 1886., ki pravi, da so zabranjeni cerkveni obhodi brez dovoljenja pod denarno kaznijo. Duhovnik ogovori vsemogočnega brigadirja, kako da ravno za danes ter celo samo za Otalež ta postava velja, v sto in sto drugih krajih se danes verno ljudstvo po deželi zbira v procesije, ki se vrše mirno in lepo brez tega dovoljenja vršile so se tudi v Otaležu, celo ne davno, pred enim mesecem, kar tri v enem tednu, ko jim ni nikdo razganjal. Seveda z novim brigadirjem nastopi nova postava. To priča tudi sledeče dejstvo: Izobraževalno društvo v Otaležu je nedavno priredilo igro «Tihotapec». Po končani predstavi zapove g. brigadir ples. Društvo protestira, češ, mi plesa nočemo, nimamo dovoljenja ter tudi nočemo plačevati taks za take stvari. Brigadir jih zavrne, da je v Otaležu on gospodar brez župana in brez komisarja in otvori ples. Ljudje, ki naj skrbijo za varnost in red po naših krajih in ščitijo zakone, so zadnji čas v nekaterih krajih ali poblazneli, ali pa jih je obsedla brezmejna hudobija. Z vseh strani prihajajo poročila ,ki pričajo, s kakim sovraštvom in samovoljnostjo uganjajo proti našemu ljudstvu najrazličnejše nezakonitosti in to s toliko samozavestjo, kot da stoji za njimi vsa višja oblast, do ministerskega predsednika navzgor .Brigadir, ki si eno nedeljo lasti oblast , da kljub protestu in kljub vsemu otvori na lastno pest ples, si je lastil drugi praznik oblast, da vzbuja pri našem ljudstvu največje ogorčenje, sklicujoč se na ta predpotopni odlok, ki se nikjer ni izvajal, pred nedolgim niti v Otaležu ne.Kaj takega naše ljudstvo ni vajeno in ne bo mirno prenašalo žalitve njegovega verskega čustva. Tak brigadir ne sramotiš svojim obnašanjem samo sebe, ampak tudi tiste, ki so ga poslali in jeza in gnjus ljudstva se obrača v prvi vrsti tudi proti tistim. Če hočejo oblasti, da bo naše ljudstvo lojalno spoštovalo oblasti in državo, tedaj mora biti eno prvih dejanj, da ta brigadir iz Otaleža izgine. Isti brigadir, ki ježe naprej povedal, da bodo o tem časopisi pisali, se danes posmehuje ljudstvu in komisarjatu. Če ima komisarijat količkaj časti v sebi, jo bo znal oprati s primernim nastopom. Sicer pa naj o tem govore tudi naši poslanci in naj vprašajo vlado, ali sta v verskih in političnih zadevah še višja oblastnika knezoškof, ordinariat in civ. komasarijat, ali je vsaka vas anarhija zase z brigadirjem na čelu, ki dovoljuje plese in procesije po njegovem dobrem ali slabem razpoloženju. To moramo že enkrat izvedeti!
OTALEŽ.
Vir -Edinost (Trst)22.6 1922 št. 47
(Razgnana procesija sv. Rešnjega Telesa). Slučaj, ki ga tu sporočamo, se iz za protestantske dobe ni zgodil na Slovenskem. Na Cerkljanskem nekje je vas Otalež. Verniki se zberejo na praznik sv. Reš. Telesa v cerkvi, kakor navadno. Po slovesni sv. maši se razvije procesija z Najsvetejšim. Šolski otroci z učiteljstvom, Mar. družba, ognjegasci v uniformi, mlado in staro, možje in žene po stoletnem običaju spremljajo Najsvetejše v lepem redu med zvonenjem in petjem skozi vas. Do prvega evangelija je vse v redu. Pri drugem evangeliju sredi vasi pride k domačemu duhovniku pred oltar pod baldahin orožniški brigadir. Pokrit sredi svetega opravila, ko je duhovnik v popolnem ornatu z Najsvetejšim v roki, zahteva brigadir, da se procesija takoj ustavi in sicer zato, ker mu duhovnik po sv. maši tik pred procesijo v zakristiji ni mogel pokazati dovoljenja za procesijo. Domači gospod mu ni mogel odgovarjati, ker se to tudi ni spodobilo. In kaj se zdaj zgodi? Zgodovinar zapiši to v kroniko! Brigadir postavi tri orožnike na pot in začensi pri šolski mladini daleko spredaj, razženejo procesijo. Panika grozna! Eni mislijo, da gori, drugi bežijo po stezah in polju, otroci jokajo. Duhovnik se je takoj zavedel položaja in šel z malo peščico ljudi in z Najsvetejšim takoj nazaj v cerkev ter tamkaj pri stranskem oltarju začel peti evangelije. In glej, tudi tu ni več dovoljeno! Skozi cerkev po sredi jo primaha orožnik, pokrit, s trdim korakom in med blagoslovom Najsvetejšim stoječ na oltarju, zapove duhovniku, naj se takoj in brez odloga poda v orožniško kasarno. Duhovnik ne uboga, pač pa pravi, da bo to storil po končanem sv. opravilu. Orožnik moško odkoraka pokrit skozi zakristijo na prosto javit brigadirju. Ljudstvo se vedno bolj razburja in bega sem in tje, kakor pred sodnim dnem. Z veliko žalostjo se procesija v cerkvi završi in sicer v redu, kakor zahteva obred do končnega blagoslova. Malo po blagoslovu se duhovnik preobleče in gre k brigadirju, ki stoji pred zakristijo. In procesija se z ljudstvom, duhovnikom in orožniki nadaljuje v kasarno, ker brigadir pokaže gospodu neko postavo iz leta 1886., ki cerkvene obhode tri dni prej dobljenega dovoljenja pod denarno kaznijo zabranjuje. Duhovnik se čudi, da je ta postava šele ta dan prišla do veljave in sicer samo za Otalež. Sto in sto procesij se danes vrši po deželi mirno in lepo brez tega dovoljenja, vršile so se tudi v Otaležu do zdaj celo pred enim mesecem,, in nikdo jih ni razganjal. Danes pa tak škandal! Sreča, in hvala Bogu, da je ljudstvo vpričo Najsvetejšega ohranilo mimo kri. Za nameček pa še to! Tukajšnje izobraževalno društvo je pred časom priredilo tukaj ljudsko igro *Tihotapec*. Po končani predstavi zapove g. brigadir ples. Društveni odbor proti temu protestira pri brigadirju, češ mi plesa nočemo in tudi za ples nobenega dovojenja nimamo, še manj pa plačamo takso. Brigadir jih zavrne, da je v Otaležu on gospodar brez župana in brez komisarja. Sam išče godca in ko ga najde, otvori tudi sam ples, brez dovoljenja, brez občinskih in državnih taks.Ubogo dovoljenje.
Z GORIŠKEGA
Vir-Slovenski narod 25.6 1922 št.143
V Otaležu je orožniški brigadir razgnal procesijo Sv. Rešnjega telesa, in sicer je pokazal župniku zakon Iz leta 1886., ki prepoveduje cerkvene obhode pod denarno kaznijo, ako ni bilo izdano tri dni poprej potrebno dovoljenje. Po drugih krajih so se vršile procesije nemoteno, samo Otalež je doživel tako izjemo! Omenjeni brigadir je pred kratkim po veselici tamkajšnjega izobraževalnega društva zapovedal, da mora slediti ples, čeprav društvo za to ni imelo nikakega dovoljenja. Poiskal je godca in otvoril ples. Kaj je vse mogoče na Goriškem!
OTALEŽ
Vir-Ročni kažipot za leto 1923
Sodni okraj Cerkno
Šola;v Otaležu in Lazcu,učit.Jevšček Gizela;kr.čipkarski tečaj za Lazec
Filipič Jernej,za Otalež Ambrožič Ivan
Filipič Jernej,za Otalež Ambrožič Ivan
Denarni zavodi,zadruge in gospodarska društva;Kmetska hranilnica in
posojilnica v Otaležu,nač.Močnik Anton
posojilnica v Otaležu,nač.Močnik Anton
Kulturna društva;Slov.kat.izobraževalno društvo v Otaležu,pred.Ambrožič
Ivan,Prostovoljno gasilsko društvo v Plužnjah ust.l 1909 nač.Kacin Franc
Ivan,Prostovoljno gasilsko društvo v Plužnjah ust.l 1909 nač.Kacin Franc
Trgovci z mešanim blagom v Otaležu in Plužnjah;Dežela Zofija,Peternelj
Ana,Jereb Marija,Jereb Marija(Otalež)-Zajc Anton,Gruden Ivan(Plužnje)
Ana,Jereb Marija,Jereb Marija(Otalež)-Zajc Anton,Gruden Ivan(Plužnje)
Obrtniki-gostilničarji v Otaležu in Plužnjah;Ambrožič Andrej,Jereb
Marija,Razpet Ivanka(Otalež)-Zajc Anton,Zajc Katarina,Gruden Ivan(Plužnje)
Marija,Razpet Ivanka(Otalež)-Zajc Anton,Zajc Katarina,Gruden Ivan(Plužnje)
Stavbenik-Ambrožič Andrej(Otalež)
OTALEŽ
Vir-Goriška straža 8.3 1923 letnik 6 številka 19
Naš gospod kurat, ki sije bil na ledu izvil nogo — po naših poteh ni to nič novega— zopet lahko opravlja svojo težavno službo. Za ta post se nam obljublja sv. misijon. Drugače živimo po starem. Razen one nesreče na Plužnjah, ko jo pogorela Grudnova hiša, ni bilo nič posebnih dogodkov. Za Grudnovo družino pa je bila ta nesreča pač res težak udarec, posebno še, če se pomisli, da smo sredi zime in je zapadel nedavno nov sneg.
OTALEŽ NA GORIŠKEM.
Vir-Bogoljub 1923 marec. Št 3
Prva Marijina družba v cerkljanskem okraju se je ustanovila 1. 1912. v Otaležu. Preteklega leta 24. decembra smo praznovali nje desetletnico. Dekanijski voditelj iz Idrije, g. prof. Fr. Osvvald, je imel lep cerkven govor. Marijina družba je pristopila k skupnemu sv. obhajilu. Popoldne so se dekleta zbrala v župnišču, kjer je g. voditelj podal kratko poročilo o delovanju družbe tekom desetih let. Vojna je družbo razrahljala: suhe veje so odpadle, tiste pa, ki ljubijo Boga in Marijo, so vztrajale. Družba šteje 35 deklet. Ima tudi Marijin vrtec. Ima evharistični, dobrodelni in dramatični odsek. Število naročenih Bogoljubov« smo potrojili.
OTALEŽ
Vir-Goriška straža 22.3 1923 letnik 6 številka 23
Vesele dneve je doživela naša župnija v času sv. misijonu, ki se je obhajal pri nas od 3 do 12 marca. Ljudstvo toliko željno in potrebno. duševne tolažbe, je prihitelo čez hribe in doline poslušat prelepe govore čč. gg”.misjonarjev o krščanskih in večnih resnicah, ki so temelj in podlaga časni in večni sreči. Tudi trdovratna srca so se omečila in prišla zajemat od duhovnega kruha sv. obhajil je bilo okrog 1700 lepo število za našo župnijo, ki šteje 1100 duš Ker je bilo vreme ugodno, je bila tudi udeležba veličastna toliko ljudstva še ni bilo v Otaleški cerkvi. ki je največja na Cerkljanskem. Dal Bog, da bi vsejano seme božje besede obrodilo obilo sadu, da bi zavladala zopet mir in sreča v naših družinah, ki so bile, v sled vojnih razmer že razrahljane in tu pa tam tudi že docela v razvalinah. Med sv.misjonom smo pogrebli enega najstarejših faranov, Franceta Močnika iz Lazca 66 ki je imel 86 let, bil do zadnjega čebelar in doživel že 10 duhovnika v Otaležu.
ZLOBNA ROKA ZANETILA POŽAR
Vir -Ameriška domovina(Cleveland) 6.4 1923 št.41
V vasi Plužnje občina Cerkno na Goriškem, je te dni neznan zločinec zažgal hišo posestnika Ivana Grudna.Hiša je pogorela skoraj do tal, vendar se je gasilnemu društvu, ki je takoj prihitelo na pomoč, posrečilo, ogenj omejiti in preprečiti še večjo nesrečo.
Vir-Goriška straža 17.3 1924 št.22
OTALEŽ.
Vir-Mali list(Trst)15.2 1924 št.7
Blagovoli sprejeli v cenjeni Mali list tudi iz našega kraja ob državni meji par vrstic. Rojenih je bilo pri nas lani 37, umrlo jih je 29; poročenih bilo 9 parov. — Zimo smo imeli zelo hudo, mraza do 14 pod ničlo. Snega je še sedaj v višji legi pol metra. Kakor povsod, se čuti tudi pri nas pomanjkanje, ker ni zaslužka. Sadja nismo mogli prodati, ali kar se ga je prodalo, je šlo po zelo nizki ceni. Od žganjekuhe je prej ljudstvo prejelo marsikak stotak, lani so pa morali kmetje zavreči češplje, ker jih je bil neki trgovec- iz Vidma naročil, a se je pozneje skesal in jih ni kupil. Za poznejšo oddajo je pa bilo prepozno. — Dne 4. febr. se je vršil ustanovni občni zbor Mlekarne Plužnjah. Zanimanje je bilo veliko, gotovo bode tudi veliko masla. Predaval je g. A. Šauli, potovalni učitelj iz Tolmina. Pri nas je vse od živinoreje odvisno, od drugod ni pričakovati zaslužka. Na spomlad nam bode manjkalo klaje. Z združenimi močmi bi se dalo marsikaj doseči in premagali bi tudi krizo današnjih hudih časov. Kljub tolikem u pomanjkanju pa nekateri še vedno trosijo po nepotrebnem denar za «pofarbano» vino po krčmah in plešejo na godbo «Kaledvikarjev> k čemur jim tudi financarji pomagajo in dajejo potuho.
OTALEŽ
Vir-Naš Čolnič
Letnik 2 št.9 1924
Dne 21. septembra se je vršila ob 10 zjutraj revizija »Izobraževalnega društva v Otaležu« v prostorih župnišča. Želja, društvenih članov je bila, da bi dobili primeren društveni lokal, domače ognjišče, kjer naj bi se vršili bolj redni in dobro obiskani sestanki; kajti glavno društveno delo sloni le na medsebojni bratski zaupnosti, na podlagi katere že pride oni živi ogenj za prej omenjene sestanke. Dokler pa ne bodo imeli pravega društvenega ognjišča, okoli katerega naj bi se zgrinjali v bratovski ljubezni, se bodo le podili po raznih krčmah ter se zgubljali v babjih klepetavostih. Zakaj bi tedaj ne nadaljevali dela z isto vztrajnostjo in vnemo, ki je bila lastna onim pogumnim v letu 1907? Čemu naj bi se tista dobra, semena, ki se jih razbere iz jako dobro urejenih društvenih zapisnikov, uničila radi par kapricastih ljudi? Res je, da so društveni člani raztreseni po raznih vaseh in da jim je onemogočeno radi tega redno pohajanje k društvenim sestankom. A kljub temu bi se lahko vršili vsaj ob nedeljah po maši mesto tisti čas pred cerkvijo sestanki ali zbiranje v društveni sobi. Vsako leto priredijo eno prireditev, ki jo skušajo čim bolj dobro podati, toda naj ne pozabijo pri tem na bolj močno notranje delovanje. V odboru so sledeči člani: g. J. Vehar, preds., g. župnik J. Kos, g. Val. Zajc, g. Franc Zajc in g. Val. Kacin. Društvo šteje 40 članov. Telovadno orodje leži popolnoma pozabljeno v kotu. Z zanimanjem so sledili predavanju, vsem je lebdelo pred očmi vzorno društveno delovanje prejšnih let. Marsikomu je predavanje užgalo zavest ponosa, da je član »Prosvetnega društva«. Petje vodi g. organist M. Pavšič. Svetoval sem jim, da naj ne opuste petja na domačem pokopališču na praznik Vseh svetnikov popoldne v čast umrlim članom. Knjižnico imajo lepo urejeno okoli 450 knjig ter posebno mlajši pridno posegajo po knjigah, a imajo’ na razpolago le malo število mladinskih knjig. Za mladinsko prilogo »Našega Čolniča« je bilo precej zanimanja.
OTALEŽ
Vir-Goriška straža 2.6 1924 št.43
Otroci ljudske šole v Otaležu so priredili dne 25.maja v dvorani g.Andre. Ambrožiča pod vodstvom g.voditelja P. Lapanja otroško čarobno igro "čar gozda" z dobrim uspehom. Deklamacija in petje je razmeroma tudi ugajalo, če pomislimo da so naši malčki še le prvič nastopili. Dne 9.junija na binkoštni ponedeljek pa uprizori tukajšni cerkveni pevski zbor igro"Krivoprisežnik" Na programu bo tudi deklamacija in petje. Vso bližnjo okolico opozarjamo na to prireditev in jo vabimo k udeležbi. Za postrežbo bode poskrbljeno.
Prireditelji.
PLUŽNJE PRI CERKNEM
Vir-Mali list(Trst) 11.6 1924 št.24
Na binkoštni ponedeljek smo obhajali zadnjo procesijo za sveto leto. Udeležba je bila velika. Tudi dekleta so se udeležila teh odpustkov. A žalibog se je pobožnost hitro sprevrgla. Isti dan popoldne so šle nekatere že iskat posvetne zabave v gostilno. Pa ker je bilo slabo vreme, se jim ni nič kaj prida spodneslo. Toliko za to pot. Opazovalec.
OTALEŽ
Vir-Goriška straža 30.10 1924 letnik 7 številka 84
Naša vas ne doživlja zadnje čase nič posebnega. Mirno živimo. Delaven kmet pridno obdeluje zemljo, delavec pa si išče zaslužka na domači grudi, ki mu je vedno Ijubša nego tujina. Kmet ima svoje pridelke pod streho in toži, da mu letina ni donesla po volji. Nekaterim kmetovalcem je zemlja vrnila komaj seme. Sadja je bilo še precej ali kaj, ko so cene tako nizke, drugam pa ni mogoče z njim. Žganjekuha je za naše kraje skoraj onemogočena radi prevelikih taks .Pred leti je dobil naš kmet za sadje. da je kril davke in še več. Vprašuje se, kje so danes oni dohodki? Ljudje željno pričakujejo kake spremembe v gospodarskem položaju, da jim bodo številna zasajena sadna drevesa res donašala pravih koristi in dohodkov. Vozne poti v naši vasi so zelo slabe, popravljale se niso že dalj časa. Občina se nič ne briga za popravila, Občinskih zastopnikov ni več in tako ni nikogar, ki bi se zanimal za popravila v posameznih vaseh. Ce se bo to nadaljevalo bodo stroški popravil zelo narasli. Upajmo na prihodnjo pomlad! Izobraževalno društvo še vedno živi in upamo, da bo z zimo zopet stopilo s plodonosnim delom na plan.
VOZNI RED AVTOMOBILOV
Vir-Goriška straža 1.12 1924 št 92
OTALEŽKI KOT
Vir-Goriška straža 18.12 1924 letnik 7 številka 96
V naših zapuščenih hribih sta edini utehi cerkev in šola. Žalibog, da so že tudi pri nas taki, ki so se navzeli tujega duha in stoje med sv. opravilom zunaj. Možje, to ni slovensko, ampak vse kaj drugega. Veseli nas. da se mogoče otvori v Jaznah nova šola, saj smo dobili v Lazcu in Otaležu dvorazrednico in seveda tudi dve italijanski učni moči. Na bližnji Straži je pa učitelj Bratina napravil izpit iz italijanščine in poučuje sam italijanščino. Ne gre nam pa v glavo, zakaj zaprejo šolo na Reki, v Cerkljanskem Vrhu pa jo ustanovijo. — Snujemo novo mlekarno v Lazcu, Cerkljanskem Vrhu in mogoče na Straži. Kdaj pa pride na vrsto filjalka konsuma za Otaležu?! Ljudstvo, zdrami se tudi gospodarsko! Društva, zakaj dremljete? Cerkev, šola, društvo in trezno gospodarstvo, to nas bo reši
POZDRAVI FANTOV VOJAKOV-Vir-Goriška straža 24.1 1925 št.7
OTALEŽ
Vir-Naš čolnič letnik 3, številka 6 1925
Dne 22. februarja je imelo Slov. izobraževalno društvo v Otaležu svoj redni občni zbor, na katerem se je izbral sledeči odbor: Predsednik: Zaje Jernej, Plužnje 44, podpreds.: Zaje Franc, Jazne 233, tajnik: Kos Josip, Otalež, blagajnik: Oblak Franc, Plužnje 164; knjižničar: Bevk Jožef, Otalež 238: Knjižničarju v pomoč: Božič Viktorija in Magajne Marija; gospodar: Povšič Mohor, organist; Pregledovalca računov: Kacin Valentin, Plužnje 29 in Vehar Jožef. Otalež 193.S poukom petja, zlasti s teorijo se prične po Veliki noči. vsako nedeljo popoldne.
OTALEŽ
Vir-Goriška straža 14.2 1925 letnik 8 številka 13
Sprejmi, draga nam »Gor. Straža«, tudi iz našega kraja nekaj novic. Dne 5. februarja ob 5. uri zjutraj je izbruhnil v vasi Lazec požar, ki je upepelil hipoma štiri poslopja. Zgorelo je štirim posestnikom vse blago. Eden od teh si je komaj rešil golo življenje in je tudi ob tri goveda. K sreči ni bilo vetra, drugače bi bila zgorela cela vas. Ljudstvo iz Otaleža in Pluženj je hitro privrelo na kraj nesreče na pomoč. Po truda polnem delu se je komaj posrečilo ogenj omejiiti, ker ni bilo vode pri roki. Pohvalno moramo omeniti požarno brambo v Plužnjah, ki je bila takoj na delu in ie z vso požrtvovalnostjo gasila. Ne ve se, kdo je zakrivil nesrečo, najbrž zlobna roka. V vasi Lazec se ustanavlja mlekarna. Tako bosta v našem kraju na en kilometer razdalje kar dve. Ena v Plužnjah, druga v Lazcu. Priporočali bi gospodarjem edinost na zadružnem polju, ker v razcepljenosti ni moči in tudi ne kruha. V Jaznah, 4 km od Otaleža. se odpre v kratkem nova šola. To bode v korist zlasti obmejnim družina in, ki do sedaj pred razmejitvijo niso mogli nikamor pošiljati otrok v šolo. Kakor povsod, vlada tudi pri nas pomanjkanje, ker ni dela, zato tudi ni zaslužka in več mladeničev se je že izselilo na Francosko. Šli so s trebuhom za kruhom. V zadnjem času smo dobili nekoliko snega, ki pa hitro kopni in se tudi tukaj približuje pomlad z naglimi koraki. Kakor drugim cerkvam je tudi nam bila odbita prošnja za zvonove ,da si so prej vse mogoče obljubljali. Resničen je pregovor: Kdor mnogo obeta, malo da. Zakaj so nekatere cerkve dobile zvonove, druge pa ne?!Saj je vendar g. Mussolini rekel: »Enake pravice, enake dolžnosti«. Ali so nekateri davkoplačevalci mogoče manj vredni državljani? Davka pa moramo ravno toliko plačevati kakor drugi, da celo več: samo za pse je davek pri nas 40 lir na glavo. Pri takih razmerah ni čudno, da ljudstvo godrnja in ni zadovoljno.
OTALEŽ.
Vir-Mali list(Trst)20.2 1925 št.8
Dne 5. februarja je prebudil, ob 5 uri zjutraj plat zvona vse ljudstvo iz spanja. V sosednji vasi v Lazcu je švignil plamen iz slamnate hišne strehe in je požar kmalu zasegel štiri hiše, ki so popolnoma zgorele. Ostalo je samo črno zidovje. Pogorelo je štirim posestnikom vsa hišna oprava, živež, obleka in krma. Vsled silnega dima so se zadušila enemu posestniku tudi; tri živinčeta, tako da je revež popolnoma na beraški palici. Malo je manjkalo, da ni vsa vas zgorela in da ni bilo tudi človeških žrtev. Ubogi pogorelci vsi obupani prosijo okrog milodarov pri usmiljenih ljudeh. Komaj se je pa ljudstvo nekoliko oddahnilo od te nesreče, že kliče znova zvon ljudi skupaj na pomoč ! Teden pozneje, I2. februarja izbruhnil je požar v bližnji vasi v Plužnjah, kjer je zgorel hlev posestnika Antona Zajca št. 12. K sreči je bila pri obeh nesrečah požarna bramba iz Pluženj hitro na licu mesta, kateri se je posrečilo ogenj omejiti in pogasiti sosedne hiše, ki so tudi že začele goreti. Gasilno društvo v Plužnjah je zopet pokazalo vso vnemo in požrtvovalnost pri vatrajnemu gašenju, držeč se svojega gesla: «Bogu v čast in bližnjemu v pomoč ! ” Čudno je to, da je v Cerkljanski občini v teku enega tedna na šestih krajih bilo pogorišče. Ljudstvo razno ugiblje. Govori se, da hodi zlobna roka okoli in od kraja požiga. Ljudstvo je vse preplašeno in nima več mirnega spanja. Priporočam o varnostni oblasti več pažnje in naj bode pozorna na vse to, kar se godi v naših obmejnih krajih ! Naj zasleduje v resnici prave zločince, vagabunde, ki se klatijo večkrat po naših krajih.
OTALEŽ.
Vir-Mali list(Trst)20.2 1925 št.8
Dne 5. februarja je prebudil, ob 5 uri zjutraj plat zvona vse ljudstvo iz spanja. V sosednji vasi v Lazcu je švignil plamen iz slamnate hišne strehe in je požar kmalu zasegel štiri hiše, ki so popolnoma zgorele. Ostalo je samo črno zidovje. Pogorelo je štirim posestnikom vsa hišna oprava, živež, obleka in krma. Vsled silnega dima so se zadušila enemu posestniku tudi; tri živinčeta, tako da je revež popolnoma na beraški palici. Malo je manjkalo, da ni vsa vas zgorela in da ni bilo tudi človeških žrtev. Ubogi pogorelci vsi obupani prosijo okrog milodarov pri usmiljenih ljudeh. Komaj se je pa ljudstvo nekoliko oddahnilo od te nesreče, že kliče znova zvon ljudi skupaj na pomoč ! Teden pozneje, I2. februarja izbruhnil je požar v bližnji vasi v Plužnjah, kjer je zgorel hlev posestnika Antona Zajca št. 12. K sreči je bila pri obeh nesrečah požarna bramba iz Pluženj hitro na licu mesta, kateri se je posrečilo ogenj omejiti in pogasiti sosedne hiše, ki so tudi že začele goreti. Gasilno društvo v Plužnjah je zopet pokazalo vso vnemo in požrtvovalnost pri vatrajnemu gašenju, držeč se svojega gesla: «Bogu v čast in bližnjemu v pomoč ! ” Čudno je to, da je v Cerkljanski občini v teku enega tedna na šestih krajih bilo pogorišče. Ljudstvo razno ugiblje. Govori se, da hodi zlobna roka okoli in od kraja požiga. Ljudstvo je vse preplašeno in nima več mirnega spanja. Priporočam o varnostni oblasti več pažnje in naj bode pozorna na vse to, kar se godi v naših obmejnih krajih ! Naj zasleduje v resnici prave zločince, vagabunde, ki se klatijo večkrat po naših krajih.
O DOGODKIH IZ NAŠIH KRAJEV V TISTEM ČASU JE POROČAL TUDI ČASOPIS SLOVENCEV IZ AMERIKE( Edinost-Amerikanski Slovenec iz Chicaga).
NOVICE IZ DEŽELE
Vir-Edinost-Amerikanski Slovenec(Chicago) 20.3 1925 št.44
Otalež-V vasi Lazec je izbruhnil požar, ki je vpepelil hipoma štiri poslopja. Zgorelo je štirim posestnikom vse blago, eden od teh si je komaj rešil golo kožo in je tudi ob tri goveda. K sreči ni bilo vetra, drugače bi bila zgorela cela vas. Nesrečo je zakrivila zlobna roka. V vasi Lazec se je ustanovila mlekarna. Tako bosta v našem kraju na en kilometer razdalje kar dve, ena v Plužnjah, druga v Lazcu. V Jaznah 4 kilometre od Otaleža , se odpre v kratkem nova šola. Te bode v korist zlasti obmejnim družinam, ki do sedaj niso imeli nikamor pošiljat otrok v šolo.
OTALEŽ
Vir-Goriška straža 22.4 1925 letnik 8 številka 33
Topli dih nove pomladi je zopet zbudil k življenju slovenska prosvetna društva po deželi. Zadonela je iz mladih grl lepa slovenska pesem – naša zvesta tovarišica in zdi se kot bi hotela tekmovati s ptičjimi zbori. Vnovič so stopili na oder „Miklova Zala,” ,Deseti brat „Divji lovec” in še mnogi drugi junaki slov. dramatske umetnosti. Povsod se gibljejo društva, povsod diha novo življenje. A pri nas? Žal mi je, da moram z resnico v javnost. V predvojni dobi tako živahni in na društvenih prireditvah tako bogati vasi vlada danes pravo kralj „Matjaževo” spanje. Lepe, sočne pesmi: „Na planine,” „Vse belo,” „Mogočno se vzdigajo naše gore,” katere so privabile nekdaj v sicer osamljeno vas precej tujcev, so izumrle. Nema in pusta stoji gledališka dvorana, nalašč zato zgrajena in mrko gleda pred se gledališki oder čakajoč svojega junaka. Saj lansko leto smo še imeli dve prireditvi z bogatim programom, letos pa so knjigo društvenih prireditev zaprli in debelo zapečatili. Kje ste mlade čile moči, fantje in dekleta, ki ste nekdaj pod modrim vodstvom spretnega in zmožnega režiserja g. Mohora Pavšiča tako mojstrski reševali svoje vloge?Kvišku srca in ne držite rok križem, ko drugod sejejo v razorano ledino seme prosvete ! Bogata je naša glasbena in dramatska literatura in brez dvoma bi se dobilo tudi za naš oder, za naše ljudstvo kaj primernega. Dajte, postavite pred nas zopet kaj novega, svežega, a nam še neznanega. Hvaležni vam bomo! Kajti ne v lepih toaletnih in šumnih plesnih zabavah se kuje naša bodočnost, pač pa v delu in naobrazbi.
SPLOŠNO GOSPODARSTVO
Vir-Gospodarski list Julij 1925 št.7
Zvišajte zavarovalniške zneske za hiše. Nedavno so zgorele v Lazcu pri Otaležu(na Cerkljanskem) 4 hiše. Požar je nastal na nepojasnjen način najprej v eni hiši, potem pa se je razširil na sosednje in v par urah so bile uničene 4 hiše z vsemi gospodarskimi pritiklinami. Da se ni požar še bolj razširil, gre zahvala pomoči sovaščanov, posebno pa požarni hrambi iz bližnjih Pluženj, ki je delala v resnici zelo požrtvovalno. Čast kmetski vzajemnosti. Ko pa sem podpisani vprašal, ali so bili pogorelci zavarovani ali ne in za koliko so bili zavarovani, sem dobil odgovor, da so
vsi zavarovani. Zgrozil sem se pa, ko sem slišal za kakršne zneske so bili zavarovani, kajti zavarovalnina je znašala raci in piši 1000 L. Ako pogorelec tudi dobi vseh 1000 lir brez vsakih odbitkov, kaj si bo z njimi kupil? Ali si bo zastavil hišo?Vsak pameten človek ve, da je znesek 1000 L nič nasproti škodi, ki nastane pri požaru najzakotnejše bajte. Za tisoč lir si ni mogoče nabaviti ničesar. In vendar koliko je v naših gorah najrazličnejših posestnikov, ki niso zavarovani za več kot za 1000 L. Sploh so naši ljudje zavarovani za zelo nizke zneske, zneski, ki niti od daleč ne odgovarjajo približni vrednosti zavarovanega poslopja. Gotovo je, da mora plačati zavarovanec tem višjo zavarovalnino, za čim več je zavarovan. Zavarovalniški odstotek znaša pri navadni kamenih hiši približno 1% od tisoč, pri hiši s slamo kriti pa približno 8 od tisoč brez doklad. Razlika med enim in drugim zavarovalniškim odstotkom je neprimerno visoka, a mi je’ ne moremo znižati. Ako ima eden s slamo krito streho- bo plačal od zavarovanega zneska od 10.000 L približno 100 L letne zavarovalnine, strošek ki se sicer pozna, a ne uniči malega kmetskega gospodarstva. Kdor pa je zavarovan za zelo nizko svoto, sicer res plača letno zelo malo, zato pa je popolnoma uničen v slučaju kakršenega požara.
Kako si bi zgradili pogorelci v Lazcu svoje domove, ako ne bi dobili od drugod nekoliko prispevka in ako ne bi imeli par liric prihranjenih, če bi dobili od zavarovalnice samo 1000 L? Nikdar si ne bi mogli pomagati, vedno- bi ostali reveži. Zato pa kmetje, ne stiskajmo pri zavarovalnini, raje kje drugod. Rustja.
vsi zavarovani. Zgrozil sem se pa, ko sem slišal za kakršne zneske so bili zavarovani, kajti zavarovalnina je znašala raci in piši 1000 L. Ako pogorelec tudi dobi vseh 1000 lir brez vsakih odbitkov, kaj si bo z njimi kupil? Ali si bo zastavil hišo?Vsak pameten človek ve, da je znesek 1000 L nič nasproti škodi, ki nastane pri požaru najzakotnejše bajte. Za tisoč lir si ni mogoče nabaviti ničesar. In vendar koliko je v naših gorah najrazličnejših posestnikov, ki niso zavarovani za več kot za 1000 L. Sploh so naši ljudje zavarovani za zelo nizke zneske, zneski, ki niti od daleč ne odgovarjajo približni vrednosti zavarovanega poslopja. Gotovo je, da mora plačati zavarovanec tem višjo zavarovalnino, za čim več je zavarovan. Zavarovalniški odstotek znaša pri navadni kamenih hiši približno 1% od tisoč, pri hiši s slamo kriti pa približno 8 od tisoč brez doklad. Razlika med enim in drugim zavarovalniškim odstotkom je neprimerno visoka, a mi je’ ne moremo znižati. Ako ima eden s slamo krito streho- bo plačal od zavarovanega zneska od 10.000 L približno 100 L letne zavarovalnine, strošek ki se sicer pozna, a ne uniči malega kmetskega gospodarstva. Kdor pa je zavarovan za zelo nizko svoto, sicer res plača letno zelo malo, zato pa je popolnoma uničen v slučaju kakršenega požara.
Kako si bi zgradili pogorelci v Lazcu svoje domove, ako ne bi dobili od drugod nekoliko prispevka in ako ne bi imeli par liric prihranjenih, če bi dobili od zavarovalnice samo 1000 L? Nikdar si ne bi mogli pomagati, vedno- bi ostali reveži. Zato pa kmetje, ne stiskajmo pri zavarovalnini, raje kje drugod. Rustja.
POZDRAVI FANTOV VOJAKOV-Vir-Goriška straža 1.8 1925 št.61
OTALEŽ
Vir-Goriška straža 1.8 1925 št.61
(Novodobna brezvernost.)
Doklej še, o Bog?! — V torek, dne 28. t. m. proti večeri so prišli trije visoki, krepki fantje proti vasi. Zunajnost je pričala, da jim ni zaupati in med ljudmi je zašumelo »roparji gredo«. V bližini cerkve pa nikdo ni bil na nje opozorjen. Ko so v župnišču vgasli luč in legli spat, so se priplazili do cerkve, vzeli v baraki na pokopališcu dva cempina in s silo odprli cerkvena — drugače zelo močna— vrata. Šli so naravnost k velikemu oltarju, odprli s silo tabernakelj, pobrali monštranco z Najsvetejšim, srebrni ciborij so pa prej izpraznili in pometali sv. hostije po tleh —potem so ga shranili v svojo vrečo. Prebrnili so tudi vse pušice milodarov— pa zastonj. Še v zakristiji se jim je posrečilo vzeti en kelih. S hladnokrvnostjo — lastno le najbolj izvežbanim vlomilcem — so se odpravili v župnišče. Sneli so — potem ko so vijake odvili — prva kuhinjska vrata, druge so odprli, in začeli iskati zakladov. Dandanes pa že vsak ve, da jih po župniščih ni najti.! Kljub temu so vse prevrgli, miznice odprli, ključe pobrali. Za psa, ki je Iajal, se še zmenili niso: Vedeli so. da jih ne bo požrl! Prav brezskrbno so šli v hram in si poiskali za želodec nekaj malega mesa. Ker so se pa pri pridnem delu tudi vžejali, — so si kar na mizo postavili liter vina — in se med iskanjem — pridno zalivali. Da so se pa – kljub svoji energiji — pod nosom pošteno obrili — so shranili tudi tri brivne britve. Vse to so delali tako tiho, da niso nikogar vzbudili. Potem so se zgubili v noč! Išče jih postavna oblast
Z OTALEŠKIH HRIBOV
(Novodobna brezvernost.)
Doklej še, o Bog?! — V torek, dne 28. t. m. proti večeri so prišli trije visoki, krepki fantje proti vasi. Zunajnost je pričala, da jim ni zaupati in med ljudmi je zašumelo »roparji gredo«. V bližini cerkve pa nikdo ni bil na nje opozorjen. Ko so v župnišču vgasli luč in legli spat, so se priplazili do cerkve, vzeli v baraki na pokopališcu dva cempina in s silo odprli cerkvena — drugače zelo močna— vrata. Šli so naravnost k velikemu oltarju, odprli s silo tabernakelj, pobrali monštranco z Najsvetejšim, srebrni ciborij so pa prej izpraznili in pometali sv. hostije po tleh —potem so ga shranili v svojo vrečo. Prebrnili so tudi vse pušice milodarov— pa zastonj. Še v zakristiji se jim je posrečilo vzeti en kelih. S hladnokrvnostjo — lastno le najbolj izvežbanim vlomilcem — so se odpravili v župnišče. Sneli so — potem ko so vijake odvili — prva kuhinjska vrata, druge so odprli, in začeli iskati zakladov. Dandanes pa že vsak ve, da jih po župniščih ni najti.! Kljub temu so vse prevrgli, miznice odprli, ključe pobrali. Za psa, ki je Iajal, se še zmenili niso: Vedeli so. da jih ne bo požrl! Prav brezskrbno so šli v hram in si poiskali za želodec nekaj malega mesa. Ker so se pa pri pridnem delu tudi vžejali, — so si kar na mizo postavili liter vina — in se med iskanjem — pridno zalivali. Da so se pa – kljub svoji energiji — pod nosom pošteno obrili — so shranili tudi tri brivne britve. Vse to so delali tako tiho, da niso nikogar vzbudili. Potem so se zgubili v noč! Išče jih postavna oblast
Z OTALEŠKIH HRIBOV
Vir-Edinost(Trst) 20.08.1925 številka 195
Ker se v vseh drugih časopisih večkrat oglašajo iz naše okolice, naj poroča tudi «Edinost», kako živimo in napredujemo. V prvi vrsti naj omenim napredek v kmetijstvu. Bavimo se najbolj z živinorejo in mlekarstvom. Posebno v mlekarstvu zaznamujemo lep napredek. V teku dveh let smo otvorili mlekarno v Plužnjah in Lazecu. V teku enega meseca se pa izvali nova mlekarna v Gorenjem Otaležu, ki so ji pa Dolenji Otaležani zelo nasprotni, za vzroke najbrž sami ne vedo, govori se pa, da radi tega ker so se za ustanovitev pobrigale «te male glave,. Obeta se tudi druga nova mlekarna v Jaznah. Kmetje le tako naprej! Zakaj v edinosti in v zadružnem delovanju je naša moč.
MLEKARSTVO
Vir-Slovenski narod 25.8 1925 št.191
Z otaleških hribov poročajo, da sta bili tekom dveh let otvorjeni mlekarni v Plužnjah in Lazcu, v kratkem se otvori mlekarna v Gornjem Otaležu, obeta se tudi druga mlekarna v Jaznah. Dobro mlekarstvo je velike koristi za tamošnje kmetovalce.
OTALEŽ
Vir-Goriška straža 5.9 1925 letnik 8 številka 71
Nekaj neprijetnega, svinčeno težkega je leglo na našo vas . . . Kaj bi neki bilo? Morda je legla nanjo težka slutnja, ki že iz dalje pričakuje bridkih in skrbi polnih časov, morda pa je še spomin na komaj zaceljene rane, katere nam je zla roka pravkar zadala? Nič več ni tistih prijaznih in sončnih dni kot nekdaj in zdi se, kot da ni več jutra v našem življenju. Le poglej v obraz človeku, ki hiti mimo tebe, le poglei mu v oči! V njih se razodeva strah, kot bi pravkar preživel hude sanje. Oj, vem, ljudje, zakaj je mrak na vašem čelu, v srcu! Nesreče vas tepejo kot svetopisemskega Joba. Danes vam plamen vpepeli streho, jutri pa prav po turško oropa nevernik božje svetišče. Komaj se zaceli ena rana. že se odpre druga, še večja, še strašnejša. Kam plovemo? Bomo li večno trpeli v strahu in trepetu in ni roke, ki bi nas osvobodiila? Kaj smo prijadrali nazaj: v srednji vek, da ni več pravice in da močnejši mikasti slabejšega po svoji volji? — Pa pustimo tiste gronke spomine in ozrimo se v sedanjost! Morda se je trudni popotnik že pomudil kdaj v naših krajih. In ko se bo vrnil, bo vedel povedati marsikaj lepega o njih. Z zanosom bo pripovedoval o naših pisanih travnikih, cvetočih vrtovih in razoranin njivah in hvalo bo pel našim goram. ki nas obdajajo kakor venec nevestino glavo. Res, lepe so naše gore. še krasnejše se nam zdijo morda zato, ker se raprostirajo po njih naši ljubljenci, temni orjaški gozdovi, priča zgodovine naših dedov in glasniki nekdanjih zlatih časov. A čujte! Ti gozdovi, katerim bi morali biti hvaležni, da nas čuvajo pred nalivi in viharji, padajo danes nemo pod sekiro, da se napolnijo žepi nenaisitnega kapitalizma. Oj, vem! .Marsikomu se oglaša v srcu vest, da ne dela prav, ker prodaja svoje gozdove, a pisini tisočaki, medene besede in cekinasto vino kmalu udušijo tisti glas in sekira poje naprej svojo mrtvaško pesem. A prišlo bo spoznanje, vse bridko in grenko, ko bo seveda že prepozno . . .Trije ogli domačije bodo takrat že podrti in niti jok obupane žene jih več ne dvigne. Da se popravi to, kar se je tako brezvestno zagrešilo nad našimi gozdovi, se ustanavlja nekako v nadomestilo mlekarna, tako tiho, kot so kristjani za časa Nerona opravljali svoje daritve. Sicer je misel jako lepa, zlata vredna, saj mlekarne so zelo važen činitelj v gospodarstvu našega ljudstva in morda-edini vir dohodkov, a ne zamerite, če rečem da jih je — preveč. Saj rastejo kakor gobe po dežju in kmalu bo vsaka hiša imela lastno mlekarno .Ljudje moji! Za vse tri vasi: Otalež, Plužnje in Lazec zadostuje ena sama. Tej posvetite svojo skrb. da se izpopolni vsestransko in da bo lepše procvitala. Ne trošite novcev brez potrebe. Namesto, da bi plačevali z njimi novega mlekarja, namesto da bi si nabavljali novo orodje, naložite ga prav lepo v hranilnice! In kaj naj rečem o našem društvu? Vse kaže, da je zagrinjalo padlo in da so šli diletanti na počitnice. Vsaj nič več ne čujem o kaki drami razen, če si kje fantje preštejejo svoje kosti. Še celo pesem, ki je ob jasnih nedeljskih popoldnevih kipela v praznično ozračje, je utihnila, kakor utihne ptič, če mu pristrižeš peruti. In če vprašaš: »Kje ste vsi zakaj vas ni več,« ti vsak potoži: »ej trudni smo, da nas kosti bolijo.« In to bo najbrže tudi res, zato ne bom sodil. Saj se bliža zima, takrat bo časa več, duhprožnejši, volja vstrajnejša. Takrat bomo ustvarjali.. To, gospod urednik, je zgodba o trpečem ljudstvu. utrgan list iz naše tuge in ko bo duša vesela, se že še oglasimo.
LAZEC
Vir-Edinost(Trst) 24.1 1926 št.41
List za listom pada!….Malo je vesti iz naše vasi. Tudi te, ki se čujejo, so žalostne. Zima nas pritiska. Snega toliko, da ga imamo več kot dovolj. Kljub temu bi bili naj srečni, da bi nam zima pustila nase vrste polne, nedotaknjene. Izbrala si je izmed nas tovariša. Dne 17. I. smo položili k večnemu počitku enega izmed naših pevcev-mlekarja naše zadruge. Zgubili smo moč, ki nam jo bo težko nadomestiti. Dragi Vinko! Opešal si med nami ,trudil si se in nas zapustil. Bodi ti lahka gruda. Vsem dragim iskreno sožalje. Fantje.
List za listom pada!….Malo je vesti iz naše vasi. Tudi te, ki se čujejo, so žalostne. Zima nas pritiska. Snega toliko, da ga imamo več kot dovolj. Kljub temu bi bili naj srečni, da bi nam zima pustila nase vrste polne, nedotaknjene. Izbrala si je izmed nas tovariša. Dne 17. I. smo položili k večnemu počitku enega izmed naših pevcev-mlekarja naše zadruge. Zgubili smo moč, ki nam jo bo težko nadomestiti. Dragi Vinko! Opešal si med nami ,trudil si se in nas zapustil. Bodi ti lahka gruda. Vsem dragim iskreno sožalje. Fantje.
TIHOTAPSTVO
Vir-Jutro 17.3 1926 št.63
Tobak, kavo, cikorijo in druge take dobre reči sta prenašali čez mejo 43 Letna Helena Lapanje in njena prijateljica Rozalija Prebil. Doma sta iz Otaleža na Cerkljanskem. Proti njima se je vršila pred sodiščem v Gorici razprava. Helena je obsojena na 2 leti in 6 mesecev zapora, Rozalija pa na 2 leti in 1 mesec, potem imata plačati globoko 3296 lir, stroške itd…. Precej hud tobak!
POZDRAVI FANTOV VOJAKOV-Vir-Goriška straža 21.4 1926 št.30
PLUŽNE PRI CERKNEM
Vir-Goriška straža 16.4 1926 št.29
Lepa je naša vas. Lepo lego ima. Ali še lepša bi bila, če bi ne bilo ljudi, ki hočejo biti nad vse vaščane, nad izvoljeno starešinstvo, da celo nad vsa predpostavljena oblastva. Ti ljudje so si izmislili, da je najbolj pripraven prostor, če grobljo, ilovico in ves »klump« od novo postavljajočega se poslopja peljejo v grapo — kaj še — na občinska pota. Potnik, ki se bližaš naši vasi, pazi, da na teh krasnih poteh v blatu ne ostaneš! Starešini! Davke plačujemo vsil! Nekateri vaščani-
KNJIGOVODSKI TEČAJ V CERKNEM
POZDRAVI FANTOV VOJAKOV-Vir-Goriška straža 21.4 1926 št.30
PLUŽNE PRI CERKNEM
Vir-Goriška straža 16.4 1926 št.29
Lepa je naša vas. Lepo lego ima. Ali še lepša bi bila, če bi ne bilo ljudi, ki hočejo biti nad vse vaščane, nad izvoljeno starešinstvo, da celo nad vsa predpostavljena oblastva. Ti ljudje so si izmislili, da je najbolj pripraven prostor, če grobljo, ilovico in ves »klump« od novo postavljajočega se poslopja peljejo v grapo — kaj še — na občinska pota. Potnik, ki se bližaš naši vasi, pazi, da na teh krasnih poteh v blatu ne ostaneš! Starešini! Davke plačujemo vsil! Nekateri vaščani-
KNJIGOVODSKI TEČAJ V CERKNEM
Vir-Gospodarski list(Gorica).april 1926
Lepi so bili trije dnevi, ki smo jih preživeli v Cerknem na praznik sv. Jožefa 19.. soboto 20. in Tiho nedeljo 21.marca. Petek ob enajsti uri smo se zbrali, da otvorimo tečaj. Navzoči so bili tile udeleženci, zastopniki raznih naših mlekarn: 1. Bončina Franc (Gor. Kanomlja), 2. BREJC IVAN (Otalež), 3. ErženVencelj (Cerkno), 4. FILIPIČ CERIL (Lazec), 5. Grebenjak Avgust (Lig), 6. Hadalin Ivan (Zakriž) 7. Hadalin Valentin(Čelo), 8. Jemec Jakob (Novaki), 9.JERAM LOVRO(Jazne), 10. Kacin Jože (Krnica), 11. Kemperle Lovro (Nemški Rut),12. Kenda Jernej (Novaki). 13. KlavžarJakob (Jesenica), 14. Klavžar Jože (Zakojca), 15. Klemenčič Silvester (Šebrelje), 16. Kosmač Franc (Mrzli vrli), 17.Lapanja Anton (Jageršče), 18. LapanjaPeter (Jageršče), 19. Maver Jakob(Lom), 20. Mavri Filip (Orehek), 21.Melnik Anton (Ravne), 22. Mlakar Jernej (Klavdje), 23. Močnik A ndrej (Poče), 24. Močnik Jakob (Gorje), 25. Mohorič Ignac (Ledine), 26. Ozebek Peter(Daber), 27. Prezelj Martin (Lahinje).28. Primožič Miha (Podpleče)’, 29. RAZPET IVAN(Travnik), 30. SedeJ Jakob
(Cerkljanski vrh), 31. Sivec Frane (Vrsno), 32 Tavčar Ivan (Poljane), 33. ZAJC FRANC (Jazne), 34. ZAJC IVAN(Plužnje).
Lepi so bili trije dnevi, ki smo jih preživeli v Cerknem na praznik sv. Jožefa 19.. soboto 20. in Tiho nedeljo 21.marca. Petek ob enajsti uri smo se zbrali, da otvorimo tečaj. Navzoči so bili tile udeleženci, zastopniki raznih naših mlekarn: 1. Bončina Franc (Gor. Kanomlja), 2. BREJC IVAN (Otalež), 3. ErženVencelj (Cerkno), 4. FILIPIČ CERIL (Lazec), 5. Grebenjak Avgust (Lig), 6. Hadalin Ivan (Zakriž) 7. Hadalin Valentin(Čelo), 8. Jemec Jakob (Novaki), 9.JERAM LOVRO(Jazne), 10. Kacin Jože (Krnica), 11. Kemperle Lovro (Nemški Rut),12. Kenda Jernej (Novaki). 13. KlavžarJakob (Jesenica), 14. Klavžar Jože (Zakojca), 15. Klemenčič Silvester (Šebrelje), 16. Kosmač Franc (Mrzli vrli), 17.Lapanja Anton (Jageršče), 18. LapanjaPeter (Jageršče), 19. Maver Jakob(Lom), 20. Mavri Filip (Orehek), 21.Melnik Anton (Ravne), 22. Mlakar Jernej (Klavdje), 23. Močnik A ndrej (Poče), 24. Močnik Jakob (Gorje), 25. Mohorič Ignac (Ledine), 26. Ozebek Peter(Daber), 27. Prezelj Martin (Lahinje).28. Primožič Miha (Podpleče)’, 29. RAZPET IVAN(Travnik), 30. SedeJ Jakob
(Cerkljanski vrh), 31. Sivec Frane (Vrsno), 32 Tavčar Ivan (Poljane), 33. ZAJC FRANC (Jazne), 34. ZAJC IVAN(Plužnje).
JAZNE
Vir-Novice Trst Gorica 1.6 1926 ŠT.26
Noben časopis ne prinese iz naše gorske vasi kakih novic. Naj pa «Novice» ponesejo med svet par drobnih vesti, da bo svet vedel, da tudi tukaj prebivamo ljudje. Živimo bolj sami zase, tik ob državni meji, oddaljeni 3 ure od Idrije. Društva nimamo nobenga, če izvzamemo Mlekarsko zadrugo, katero smo ustanovili pred letom. Imamo enorazredno ljudsko šolo katera se je tudi pred letom otvorila; podučuje domačinka Poljanškova iz Idrije in smo z njo splošno zadovoljni. Od drugih strani vedno slišimo pritožbe čez velike davke, ki tudi nas hudo tarejo. Letina kaže slabo, ker sam dež lije z nebes in nič solnca ni, pa gledamo z velikim strahom v bodočnost
Vir-Novice Trst Gorica 1.6 1926 ŠT.26
Noben časopis ne prinese iz naše gorske vasi kakih novic. Naj pa «Novice» ponesejo med svet par drobnih vesti, da bo svet vedel, da tudi tukaj prebivamo ljudje. Živimo bolj sami zase, tik ob državni meji, oddaljeni 3 ure od Idrije. Društva nimamo nobenga, če izvzamemo Mlekarsko zadrugo, katero smo ustanovili pred letom. Imamo enorazredno ljudsko šolo katera se je tudi pred letom otvorila; podučuje domačinka Poljanškova iz Idrije in smo z njo splošno zadovoljni. Od drugih strani vedno slišimo pritožbe čez velike davke, ki tudi nas hudo tarejo. Letina kaže slabo, ker sam dež lije z nebes in nič solnca ni, pa gledamo z velikim strahom v bodočnost
PLUŽNJE pri Cerknem.
Vir-Mali list(Trst) 11.6 1926 št.24
Na binkoštni ponedeljek smo obhajali zadnjo procesijo za sveto leto. Udeležba je bila velika. Tudi dekleta so se udeležila teh odpustkov. A žalibog se je pobožnost hitro sprevrgla. Isti dan popoldne so 'šle nekatere že iskat posvetne zabave v gostilno. Pa ker je bilo slabo vreme, se jim ni nič kaj prida spodneslo. Toliko za to pot. Opazovalec.
UČITELJSKI USKOKI NA TOLMINSKEM
Vir-Jutro 23.06.1926 številka 141
Vir-Mali list(Trst) 11.6 1926 št.24
Na binkoštni ponedeljek smo obhajali zadnjo procesijo za sveto leto. Udeležba je bila velika. Tudi dekleta so se udeležila teh odpustkov. A žalibog se je pobožnost hitro sprevrgla. Isti dan popoldne so 'šle nekatere že iskat posvetne zabave v gostilno. Pa ker je bilo slabo vreme, se jim ni nič kaj prida spodneslo. Toliko za to pot. Opazovalec.
UČITELJSKI USKOKI NA TOLMINSKEM
Vir-Jutro 23.06.1926 številka 141
Danes dopolnjujemo in v nekaterih točkah popravljamo seznam slovenskih učiteljev in učiteljic, ki so se vpisali v «Anif». (Associazone Nazionale Inseg-nante Fascisti) in ki v polnem obsegu odobravajo smernice fašizma ter njihove raznarodovalne šolske politike napram slovenskemu prebivalstvu onstran meje. Izneverili so se: Antonija Bizjak na Pečinah, Marija Mervič v Dol. Trebuši, JOSIP PAGON V LAZCU, Peter Lapanja v Novakih, Marija Močnik v Planini, Marija. Klemenčič v Jagrščah. Antonija Hvala v Krnicah. IVAN KOKOŠAR V OTALEŽU, Marija Kavčič v Novakih, Mila Kašca na Reki, Angela Bevk v Stopniku, Andrej Trebše na Srpenici, Rudolf Perko v Breginju, Ivanka Omahen v Borjani, Vilma Bogataj in Etna Invačič v Kobaridu, Slava Rutar v Idrskem, Mirko Bogataj na Kamnem, Josip Stih v Sužidu, Josip Gruntar v Čadrgu, Marija Rutar v Zagrščah, Amalija Ručna v Podbeli, Ana Miklavič na Ravnah, Roza Cimprič v Drežnici. Viktor Vuga v Idriji, Marija Uršič-Jenko pri Sv. Luciji, Franc Miklavič na Livku, Izidor Miklavič v Jevščeku, Justina Silič in Marija Obleščak v Tolminu. Olga Torkar v Hudijužni, Maks Štrukelj v Nemškem rutu, Vilko Komac v Idriji, Franc Muznik v Trenti, Lazar Vera v Kalu, Anton Braz v Bavščici, Kati Klampfer v Plužnah,
Amalija Klampfer v Strmecu, Franc Uršič ml. v Logjah, Herta Močnik-Draschler na Volarjih, Amalija Gruden v Orehku, Božena Sattler na Bukovcu, Ivan Murovec na Vrhu, Franja Torkar na Št. Viški gori, Emil Kalan, didaktični ravnatelj, Albert Jenko v Tolminu, Bogomil Bratina na Straži, Nikolaj Tavčar na Robidnici, Hubert Močnik na Grahovem in Zora Muznik v Trenti. Sebi in organizaciji slovenskega učiteljstva pa sta ostala zvesta: Mirko Podgornik v Cerknem (sedanja Banjšica) in Josip Šuligoj na Rutih, ki sta bila svojčas pomotoma objavljena kot uskoka.
Amalija Klampfer v Strmecu, Franc Uršič ml. v Logjah, Herta Močnik-Draschler na Volarjih, Amalija Gruden v Orehku, Božena Sattler na Bukovcu, Ivan Murovec na Vrhu, Franja Torkar na Št. Viški gori, Emil Kalan, didaktični ravnatelj, Albert Jenko v Tolminu, Bogomil Bratina na Straži, Nikolaj Tavčar na Robidnici, Hubert Močnik na Grahovem in Zora Muznik v Trenti. Sebi in organizaciji slovenskega učiteljstva pa sta ostala zvesta: Mirko Podgornik v Cerknem (sedanja Banjšica) in Josip Šuligoj na Rutih, ki sta bila svojčas pomotoma objavljena kot uskoka.
JAZNE PRI OTALEŽU
Vir-Goriška straža 30.6 1926 letnik 9 številka 47
Majhna ali vendar lepa je naša vasica. Popotniku se zdi, ko zagleda |belo cerkvico na prijaznem hribčku, da je prišel v pravcato deželo sanj in miru. Marsikdo bi mislil, da žive tu kmetje prav ločeni od sveta in da v ta kraj še ni dospel sled gospodarskega napredka. Ni čuda, saj smo do danes molčali in prikrivali svetu marsikatere novosti naše vasi. Vedite vi meščani, da tudi tu naše roke ne počivajo in se naši vaški paglavci ne zanemarjajo. Še lani ni bilo šole v naši vasi, a letos jo imamo. Zahvaliti se moramo marsikomu za to dobroto, bodisi onemu, ki je vzpodbujal kmete nato idejo ali kmetom samim, katere stane šola precej žrtev. Poleg tega imamo tudi svojo mlekarno, ki kmetu zlasti danes prav dobro koristi. Ali žal, da se kljub temu naši kmetje še premalo zanimajo in je navdušenje le prepičlo za tako dobro mlekarno. Lahko smo ponosni mi Jazničami, ker je naša mlekarna ena najboljših v tej okolici; zadruga je prav posebno zadovoljna z našimi izdelki. Zato kmetje na delo! Vporabite vsaj to priložnost, saj vam itak manjka gmotnih sredstev zlasti danes, ko so letine tako slabe in davki vedno večji. Kaj bomo želi, se vpraša gospodinja, ko pogleda poleženo pšenico? In zopet se vpraša kmet, ko se vrača iz sejma, kako bom plačeval davke, ko jc živina tako poceni in živež vedno dražji? Toda to še ni dosti, da trpe kmetje gmotno. Poleg vse draginje mora ubogi hribovec znositi vsa potrebna živila iz državne ceste v košu ali naročju. Delaj torej krvavo, plačuj prav občutne davke in končno ti nihče ne preskrbi niti ugodne poti, da bi spravil potrebščine vsaj brez prevelikega napora do doma. Šolo in mlekarno torej imamo, gostilne ne rabimo, manjka nam še trgovina, sicer bi bilo vse v redu. Ali s pošto je pa žalostno! Sami moramo hoditi v Otalež po njo. Tako prihajajo dolžna sodnijska in uradna pisma prepozno, kar prisili človeka do stroškov in neprilik. Vsaj dvakrat na teden bi nam ta ugodnost res prav prišla. Le kadar bomo imeli vse to, potem bomo lahko upali na razvoj izobraževalnega dela. Kako zelo bi bili potrebni pri nas društveni sestanki in predavanja, ki bi nudila zlasti dekletom pouka v ročnih delih in gospodinjstvu? Toda trdno upamo, da bomo tudi vse to dosegli .Le korajže in dobre volje nam ne sme zmanjkati. Pa še drugič kaj, draga naša »Straža«!
OTALEŽ
Vir-Goriška straža 14.7 1926 letnik 9 številka 49
Meseca majnika se je poročil tukaj g. Alojzij Kokošar, učitelj, voditelj v Otaležu s Pavlino Peternelj, posestnikovo hčerko iz Lazca. Ženinovi tovariši iz učiteljskega kroga so jima priredili ob tej priliki lep, zabavni večer ob sviranju in petju. Oba, ženin in nevesta sta naša rojaka, katerima želimo obilo sreče in blagoslova na skupni poti skozi življenje! Število članov Mohorjeve družbe se je pri nas letos še pomnožilo in doseglo število 104. Letina je pokazala dobro v zgodnji spomladi, a vsled dolgo trajnega deževja je ves up splaval po vodi. Poljski nasadi so skorajda vničeni. Žito je poleglo ko je bilo v najlepšem cvetju; turščici slabo rase, ker ni toplote; sadje kar ga je se ostalo tudi odpada, tako da ljudstvo s strahom zre v bodočnost. Vendar se nekateri še ne streznijo in mislijo le na zabave in ples. Davčni vijak vedno hujše pritiska in izmozgano ljudstvo leze v dolgove. Edino upanje ima ljudstvo še v mlekarnah, katerih je pet v našem okolišu. Z živino ni kupčije. Na iz selitev ljudje več ne mislijo, ker nihče iz strahu pred bodočnostjo noče kupiti zemljišča.
OTALEŽ
Vir -Goriška straža 8.9 1926 št.57
Meseca avgusta (dne 8.) je umrla nepričakovano hitro v 38 letu starosti Apolonija Lipužič, dobra krščanska gospodinja iz Lazca. Zapušča 6 nepreskrbljenih otrok. Preostale Bog tolaži in naše sožalje! Žita smo malo namlatili. Ako bode vreme stanovitno in lepo, imamo upanje, da bode tudi še turšiča in ajda obrodila. Pri nas v hribih že zgodaj slana pomori jesenske pridelke. Naši krčmarji točijo vino, ki ga rodijo idrijski vinogradi?! Ubogo, revno ljudstvo, kedaj prideš k spoznanju!!
PREFEKT SREDI POPLAVE
Vir-Goriška straža 29.9 1926 št.60
Videmski prefekt dr. Spadavechia je imel priliko, se prepričati osebno o strašnih posledicah poplav, ki so bile v idrijskem okraju. Vozil se je namreč slučajno v avtomobilu proti Idriji, da bi sprejel župane in oblastva okraja. Prišel je že preko Želinja in drdral pod Otaležem proti Idriji, ko se je moral s spremstvom ustaviti. Cesta je bi la visoko zasuta s kamenjem in zemljo in ni bilo mogoče nadaljevati poti. V tem času so plazovi zasuli tudi na pot za njim, tako da ni mogel ne nazaj in ne naprej. Proste ceste je ostalo za kakih 30 metrov. Stopil je v malo gostilnico pri Maruškovcu in tukaj so župani iz spremstva zaćeli študirati, kako bi ga rešili iz zagate. Deček, ki je bil poslan v Cerkno z ukazom prefekta, naj pride vojaščina na pomoč, se je po par urah vrnil in javil, da mu ni mogoče v Cerkno, ker so vse poti neprehodne. Tedaj so se šebreljski župan Rejec, cekniški župan Rojec in šentviški Prvanje odločili, da poskusijo sami prodreti v Želinj. Preko skal in podrtih dreves so se po velikem trudu priplazili na ravno cesto in došli v Želinj, kjer so se nahajali že ognjegasci. Spravili so se ž njimi na pot proti Maruškovcu, da bi rešili prefekta in spremstvo. Ognjegasci so vzeli s seboj vso potrebno orodje: lestve, vrvi, cepine, deske in se prerili po par urah. S pomočjo ognjegascev so prefekta v največjem dežju spravljali čez brežine in klance na varno. Večkrat so morali staviti lestve preko hudournih strug in napenjati vrvi čez bregove, da so se nanje opirali pri prehodu. Ko je prišel prefekt v Želinj, ga je tam čakal avtomobil ter prepeIjal v Cerkno, kjer je prenočil pri. Makucu. V torek zjutraj se je vrnil v Videm. Dva avtomobila sta ostala sredi ceste pri Maruškovcu in jih doslej še ni bilo mogoče premakniti z mesta.
POZDRAVI FANTOV VOJAKOV 10.11 1926 št.66
OTALEŽ.
Vir-Mali list (Trst)29.10 1926 št.44
Dragi nam Mali list ! Blagovoli sprejeti nekaj vrstic iz našega kraja .Dne 17. oktobra je umrla v Plužnjah pri Otaležu št. 18 letna mladenka Marija Svetik. V najlepši dobi, komaj 24 let stara, polna upanja za prihodnjo življenje —in že je morala zapustiti svet. Bolehala je malo časa; nazadnje se ji je udrla kri zaspala je za vedno na tej zemlji. Bila je pridna, vesela in tudi bogaboječa zato so jo vsi vzljubili, kar je pričal prelepi pogreb, katerega so se udeležile vsa dekleta in tudi mnogo druzega občinstva. Starišem, bratom in sestram se je žalost zmanjšala, ko so videli toliko sočustvovanja pri drugih. Vsi preostali v družini so bili hvaležno ganjeni, V cerkvi so ji zapeli pevci (možki zbor v Lazcu ) v slovo: «Nad zvezdami« in ob grobu še; vigred se povrne«. Vseh oči so bile rosne, ko smo se poslavljali od tebe, draga .Marica ! Bila si v življenju cerkvena pevka, slišali smo tvoj čisti glas tolikokrat pri sv. maši ! ‘Upamo, da ti bode sedaj Gospod milostljiv sodnik, kateremu v čast si tukaj prepevala in da boš sedaj prepevala med angelskimi kori. Na svidenje med zvezdami. Preostalim pa naše sožalje! Isti dan je umrl v deželni bolnišnici v Gorici Čerin Franc, posestnik v Plužnjah ,št. 45. Mož je bil poštenjak ta dobrega srca. Dolgo je prosil za pokojnino za sinom, ki je padel v vojni; slednjič jo je prejel s smrtjo, obenem tudi mir in pokoj, katerega ni, mogel uživati na tem svetu. Mir njegovi duši, o stalim pa tolažba v Bogu !Zadnja povodenj je napravila tudi pri nas velikansko škodo. V Lazcu in Plužnjah so se utrgali usadi, njive in travnike uničili, poti zasuli, kozolce odnesli. V Otaležu podobno. Pomoč je nujna;, a ne vemo, če nam pride od katere strani. Samo z odpisom zemljiškega davka se bodo prizadeti posestniki malo opomogli.
Letine so slabe, dajatve preobilne, pomanjkanje veliko, a vendar ,ne obupamo, ker smo hribovci -navajeni trpeti.
OTALEŽ
Meseca avgusta (dne 8.) je umrla nepričakovano hitro v 38 letu starosti Apolonija Lipužič, dobra krščanska gospodinja iz Lazca. Zapušča 6 nepreskrbljenih otrok. Preostale Bog tolaži in naše sožalje! Žita smo malo namlatili. Ako bode vreme stanovitno in lepo, imamo upanje, da bode tudi še turšiča in ajda obrodila. Pri nas v hribih že zgodaj slana pomori jesenske pridelke. Naši krčmarji točijo vino, ki ga rodijo idrijski vinogradi?! Ubogo, revno ljudstvo, kedaj prideš k spoznanju!!
PREFEKT SREDI POPLAVE
Vir-Goriška straža 29.9 1926 št.60
Videmski prefekt dr. Spadavechia je imel priliko, se prepričati osebno o strašnih posledicah poplav, ki so bile v idrijskem okraju. Vozil se je namreč slučajno v avtomobilu proti Idriji, da bi sprejel župane in oblastva okraja. Prišel je že preko Želinja in drdral pod Otaležem proti Idriji, ko se je moral s spremstvom ustaviti. Cesta je bi la visoko zasuta s kamenjem in zemljo in ni bilo mogoče nadaljevati poti. V tem času so plazovi zasuli tudi na pot za njim, tako da ni mogel ne nazaj in ne naprej. Proste ceste je ostalo za kakih 30 metrov. Stopil je v malo gostilnico pri Maruškovcu in tukaj so župani iz spremstva zaćeli študirati, kako bi ga rešili iz zagate. Deček, ki je bil poslan v Cerkno z ukazom prefekta, naj pride vojaščina na pomoč, se je po par urah vrnil in javil, da mu ni mogoče v Cerkno, ker so vse poti neprehodne. Tedaj so se šebreljski župan Rejec, cekniški župan Rojec in šentviški Prvanje odločili, da poskusijo sami prodreti v Želinj. Preko skal in podrtih dreves so se po velikem trudu priplazili na ravno cesto in došli v Želinj, kjer so se nahajali že ognjegasci. Spravili so se ž njimi na pot proti Maruškovcu, da bi rešili prefekta in spremstvo. Ognjegasci so vzeli s seboj vso potrebno orodje: lestve, vrvi, cepine, deske in se prerili po par urah. S pomočjo ognjegascev so prefekta v največjem dežju spravljali čez brežine in klance na varno. Večkrat so morali staviti lestve preko hudournih strug in napenjati vrvi čez bregove, da so se nanje opirali pri prehodu. Ko je prišel prefekt v Želinj, ga je tam čakal avtomobil ter prepeIjal v Cerkno, kjer je prenočil pri. Makucu. V torek zjutraj se je vrnil v Videm. Dva avtomobila sta ostala sredi ceste pri Maruškovcu in jih doslej še ni bilo mogoče premakniti z mesta.
POZDRAVI FANTOV VOJAKOV 10.11 1926 št.66
OTALEŽ.
Vir-Mali list (Trst)29.10 1926 št.44
Dragi nam Mali list ! Blagovoli sprejeti nekaj vrstic iz našega kraja .Dne 17. oktobra je umrla v Plužnjah pri Otaležu št. 18 letna mladenka Marija Svetik. V najlepši dobi, komaj 24 let stara, polna upanja za prihodnjo življenje —in že je morala zapustiti svet. Bolehala je malo časa; nazadnje se ji je udrla kri zaspala je za vedno na tej zemlji. Bila je pridna, vesela in tudi bogaboječa zato so jo vsi vzljubili, kar je pričal prelepi pogreb, katerega so se udeležile vsa dekleta in tudi mnogo druzega občinstva. Starišem, bratom in sestram se je žalost zmanjšala, ko so videli toliko sočustvovanja pri drugih. Vsi preostali v družini so bili hvaležno ganjeni, V cerkvi so ji zapeli pevci (možki zbor v Lazcu ) v slovo: «Nad zvezdami« in ob grobu še; vigred se povrne«. Vseh oči so bile rosne, ko smo se poslavljali od tebe, draga .Marica ! Bila si v življenju cerkvena pevka, slišali smo tvoj čisti glas tolikokrat pri sv. maši ! ‘Upamo, da ti bode sedaj Gospod milostljiv sodnik, kateremu v čast si tukaj prepevala in da boš sedaj prepevala med angelskimi kori. Na svidenje med zvezdami. Preostalim pa naše sožalje! Isti dan je umrl v deželni bolnišnici v Gorici Čerin Franc, posestnik v Plužnjah ,št. 45. Mož je bil poštenjak ta dobrega srca. Dolgo je prosil za pokojnino za sinom, ki je padel v vojni; slednjič jo je prejel s smrtjo, obenem tudi mir in pokoj, katerega ni, mogel uživati na tem svetu. Mir njegovi duši, o stalim pa tolažba v Bogu !Zadnja povodenj je napravila tudi pri nas velikansko škodo. V Lazcu in Plužnjah so se utrgali usadi, njive in travnike uničili, poti zasuli, kozolce odnesli. V Otaležu podobno. Pomoč je nujna;, a ne vemo, če nam pride od katere strani. Samo z odpisom zemljiškega davka se bodo prizadeti posestniki malo opomogli.
Letine so slabe, dajatve preobilne, pomanjkanje veliko, a vendar ,ne obupamo, ker smo hribovci -navajeni trpeti.
OTALEŽ
Vir-Goriška straža 19.11 1926 letnik 9 številka 68
Ker noče nobena bolj spretna roka prijeti za pero, zato naj opiše moja okorna roka, kmeta trpina, nekoliko škodo, ki jo je povzročila tu pri nas zadnja velika povodenj in silni vihar orkan v noči od 29.—30. oktobra. Vsled povodnji izgleda naše polje kot izorano, čez in čez vse rujavo, kakor da bi bili ravnokar polje posejali. Več ko kilometer dolgi usadi so drvili v doline in trgali njive, bregove, travnike, gozdove, drevesa, poti in kozolce; v nevarnosti so bile celo hiše, eno je zrušilo, drugo zasulo, zopet drugim stane premaknilo. Kjer so bili prej lepi travniki, rodovitno polje, tam si je izkopal hudournik svojo strugo. Njive so polne gramoza in kamenja; dračje in sadno drevje leži vse križem na polju, vse je razmetano in pomešano, kakor da bi na teh tleh divjala pred kratkim najhujša vojna vihra z granatami. Škoda je milijonska! Nismo se še pomirili od zadnje povodnji, — ki se več ali manj še vedno ponavlja, saj lije skoraj neprenehoma — kar prihrumi v noči od petka do sobote (29.—30. okt.)strašanski vihar med bliskom in gromom, kakor bi nas hotel opozoriti na sodni dan. Vsled grozne viharne sile so se hiše majale, mavec krušil, strehe se odkrivale, šipe žvenketale. Strešno opeko, vrata, deske je vihar nesel po vsej vasi; drvesa je izrul s koreninami, polomil in pomandral je cele gozdove. Ljudstvo je vse preplašeno vstajalo in begalo sem in tja, ker se ni čutilo varno pod lastno streho. Vihar je tudi do tal podrl kozolce, kakor Val. Zajcu v Plužnjah, Mart. Razpetu v Otaležu in drugim v Jaznah in v Lazcu. Mežnarju v Otaležu je vso streho odkrilo, novo, s cementnimi ploščami pokrito, vrata in okna razbilo. Žalosten je pogled na šolsko poslopje, ki moli kvišku gola rebra, ker je vihar odnesel streho iz eternita in zraven še strešne tramove. Drugim posestnikom je orkan odnesel v kozolcih spravljene poljske pridelke, kakor ajdo, seno in drugo, da ni več sledu o njih. Skoraj vsakdo je prizadet vsled teh strašnih nesreč. Masora je od nas ločena, odrezana po reki Idrijci, ker ni nobene prave brvi več. Zasilne brvi so smrtno nevarne, kar so, razne nesreče potrdile. Ljudstvo si najpotrebnejših živil more preskrbeti in »cera« ob oblicah in krompirju, kjer ga je še kaj v zalogi. Vse dovozne poti do Otaleža so razrite, porušene ali zasute, tako da k nam noben voz ne more. —Županstvo, zgani se in preskrbi vsaj za varnost svojih ljudi! Letina je bila zelo pičla, draginja ne ponehuje, dohodkov nobenih, davke je treba plačati,, zima in sneg pa pred vrati. Ali bi se človek ne razjokal.
POZOR ROJAKI!
Vir-Prosveta (Chicago)29.12 1926 304
Uljudno prosim rojake in člane S. N. P. J., da bi mi sporočili. če kdo ve, kje se nahaja moj bratranec Franc Vehar, doma iz Otaleža na Primorskem, po domače Dolinski pred cerkvijo. Pred 17 leti sem dobil zadnjič glas od njega iz La Salle, in ako pa sam ta oglas čita, naj se prijavi. Mu imam poročati zelo važne stvari. John Eržen, Box 222, Imperial, Pa.—(Adv.)
Uljudno prosim rojake in člane S. N. P. J., da bi mi sporočili. če kdo ve, kje se nahaja moj bratranec Franc Vehar, doma iz Otaleža na Primorskem, po domače Dolinski pred cerkvijo. Pred 17 leti sem dobil zadnjič glas od njega iz La Salle, in ako pa sam ta oglas čita, naj se prijavi. Mu imam poročati zelo važne stvari. John Eržen, Box 222, Imperial, Pa.—(Adv.)
SODRUG JOHN LIPUZICH V BOLNIŠNICI
Vir-Proletarec (Chicago)10.3 1927 št.1017
S. John Lipuzich, ki je pred prihodom v Chicago delal v premogovnikih v Lincolnu, 111., je sedaj v Cook County bolnišnici na W. Harrison St. da si utrdi zdravje, ki mu ga je razmajala influença. Obišče se ga lahko vsaki dan od 2. do 4. popoldne in zvečer od 7. do 8. Je v tem nadstropju, ward 54. Njegova št. je 104. Kdor bi ga ne mogel najti, naj vpraša v informacijskem oddelku v pritličju.
.jpg) |
| Tatvina svetilke. Karabineri so aretirali nekega Floriana Vogriča,
starega 19 let iz Jazne pri Cerknem, ker je bil kriv za tatvino luči iz tovornjaka na škodo trgovca Artura Gianesinija. Vir-Gazzetta di Venezia 1927 |
Vir-Goriška straža 23.2 1927 letnik 10 številka 15
Kaj je novega pri nas? Dobro se nam godi! Tako sklepamo iz razposajenih veselic na čast bogu Kurentu, ki jih prirejamo kakor za stavo. V kratkem razdobju je ena sama oseba priredila v naši vasi kar 2 plesa, češ, da jezi s tem našega g.župnika. Tudi v sosednjem Lazcu menda pridno plešejo. Ples, pijančevanje to je naše razvedrilo in naša zabava! Pa poreče kdo: »Malo se človek pač lahko pozabava, zlasti zdaj v predpustu.«- Priznavam, res je, toda vprašam vas: kaj res nimamo boljše zabave kot je ples ob škripanju harmonike? Saj imamo v Otaležu izobraževalno društvo. Kaj ne bi mogli napraviti kakšne dramatične predstave ali kakšne. podobne prireditve? Fantje, dekleta in vsi dobro misleči zbudimo se vendar iz dremavice.
IZ JAZEN PRI OTALEŽU
Vir-Novice(Trst) 3.3 1927
V naših hribih nam poteka življenje po stari navadi v pomankanju in revščini, a kljub temu dokaj mirno. Držimo se starih a pravičnih običajev, da kar ima eden v lasti tega naj se ne dotika drugi. A vendar je prišel pretečeni teden močno žejen tat in se spravil natihoma in neopazen v klet posestnika Ivana Piska v kateri je imel dotični shranjena dva soda sadnega mošta. Ker so tatiču dobro znane razmere naše vasi, je popolnoma brez sramu vzel pipo , ki se je nahajala na oknu v kleti, nastavil sod in popil . Pomislite, kar 100 litrov mošta. Čudno, taka žeja po tako pičli hrani ki jo uživamo v naših vaseh. Prizadeti je ogorčen nad takim zlobnim početjem. Pa se vendar tolaži z mislijo da bo sod v jeseni zopet poln, ako bo letina za sadje.
LAZEC PRI CERKNEM
Vir-Edinost(Trst) 06.04.1927 št.82
Dobro in potrebno bi bilo, da se tudi gospodarske razmere naših hribov nekoliko obelodanijo. —Oglejmo si posebno eno senčno stran, ki nas v našem gospodarstvu dobro pritiska. Imeli smo pregledovanje bikov plemenjakov in parjenje teh. Prvo se je sicer v resnici izvršilo, drugo pa ne, kajti izmed onih par bikov, ki so bili pred komisijo, je bilo potrjenih najmanjše število 0 (reci nič). Razglasi so se glasili, da jo zadnji čas prijave bikov 31.januarja. Dne 23. marca, ko je bilo pri nas pregledovanje, bi hilo treba plačati L 32. Tako se je zgodilo enemu, da ni hotel plačati, in bik prave belanske pasme, lepe rasti ni bil potrjen. Kam in kako naj si pomagamo? Po naših hribih so vasi precej oddaljene: Lazec, Plužnje, Otalež, Jazne, Travnik, ki razpolagajo vse skupaj z enim priznanim bikom. Krav pa je v teh vaseh najmanj 560. Ali je torej mogoče to, da bi zadostoval en sam bik. Naj bo ta bik v najbolj oddaljeni vasi! Kaj naj počnemo mi v poletnem času črez vsako mero obremenjeni z delom? Domačih bikov ne smemo puščati, ker bi v tem slučaju ne dobili lista in bi plačali drago. Zato vzemi palico ter odpravi se z živinčetom na pot! Kam pridemo, če se pri našem gospodarstvu ne odpravijo vsaj nepremagljive ovire? L. A.
OTALEŽ
Vir-Goriška straža 06.04.1927 številka 27
Iz naše vasi priroma v časnike le poredko kakšen dopis. Par dopisov je izšlo v presledkih v našem glasilu »Goriška straža«, to pa že pred časom. V vseh je bila le tožba in pritožba. Tudi v mojem se ni bolj šega nadejati. Prejšnji dopisniki se pritožujejo čez prodajanje in izsekavanje lesa; črez plese in pijančevanje. Omeniti je treba, da se vsega tega v naši vasi hvala Bogu preveč ne godi. Lesa se proda le toliko v kolikor je kmet primoran. Kdor je hodil po naših gričih, lahko sam ve, koliko tu Ijudje pridelajo. Vpoštevati je tudi treba lanske povodnji’ in poplave ter usade, ki so opustošili vse polje in poti. Vsi naši dohodki so le v mlekarni. Dobro, da so zavedni Ijudje to prepotrebno ustanovo ravno o pravem času ustanovili. Tudi dobro uspeva, čeravno skuša par sebičnežev večkrat delati zgago.
OTALEŽ
Vir-Goriška straža 13.4 1927 letnik 10 številka 29
Poti in ceste so v našo vas še vedno zaprte. Kmetje in obrtniki se pritožujejo, prosijo, pa vse nič ne pomaga. Kaj misli županstvo, kaj pa g. podžupan? Saj se je za druge poti skrbelo, še celo drugam je hodil delat občinska dela. Naj bi na primer g. podžupan pogledal v kakšni nevarnosti so ljudje, ki morajo iz Masore na ta kraj po vrveh črez Idrijco na travnik. Tu so se že tudi pripetile nesreče. Kakšna škoda se dela ljudem na polju, ko je treba hoditi po njivah v takšnem vremenu, kakršno je letos. V naši vasi smo dobili milico, naselili so se v prostorih Idrijske hranilnice, prej last g- Ambrožiča A. Sedaj jih je šest. Govori se, da bodo delali tudi vojašnico za orožnike. G. podžupanu bi še enkrat svetovali, da se za to, za kar je izvoljen, malo bolj zanima, saj je to tudi obljubil pri zadnjih občinskih volitvah
JAZNE PRI OTALEŽU
Goriška straža 28.4 1927 št.28
Že več let ni bilo v naši vasi nobenega mrliča. Sedaj so pa bili v kratkem kar trije v eni hiši. Pretekli teden smo položili k večnemu počitku posestnika Maksimiljana Mlakarja, par tednov poprej njegovo malo hčerko in te dni najmlajšega sinka. Bog jim daj večni mir! Kakor povsod tako je tudi pri nas imel pust svoje norosti. V dolenjih Jaznah so plesali kar tri dni skupaj. Srce me je bolelo, ko sem videl, kako so se vrtela mladoletna dekleta. Pust je končal svoje življenje, na pepelnico so ga vlekli pod Jazne v rupo in ga tam slovesno pokopali z muziko. Poroka je bila v naši okolici samo ena. Upamo ,da bo po veliki noči boljše, ker se več parov pripravlja za zakon. To pa daje upanje marsikateremu dekletu da tudi ona ne bo ostala samica.
LAZEC PRI CERKNEM
Vir-Edinost (Trst)01.05.1927 številka 103
Poln upov in nad je odšel. Svest si svoje moči je mislil, da bo tujina milejša. Poln življenja, poln moči Je zapustil dom, sorodnike in znance. Šel je, nadejajoč se srečni bodočnosti, šel v upanju, da dobi za svoje delo vredno plačilo. Kakor mnogo drugih tako je odšel i on, oči uprte v svoj cilj v zavesti svoje moči. In sedaj, po dvajsetih letih od takrat, sedaj, ko je zaduhtela zunaj pomlad, ko so zapeli ščinkovci in zagostoleli liščki, je prišla preko duhteče prirode do nas žalostna vest. Ivan Lipužič je obnemogel v svojem delu, tujina ga je izčrpala, vzela mu poslednjo moč ter mu v plačilo ponudila skromen kotiček za njegov počitek. Hudo nas je zadela vest, da je v daljni tujini zopet preminil naš rojak. Da je onkraj oceana izdihnil naš tovariš iz trpljenja. Usoda tudi tam ni mila. Dragi lvan! Daleč si šel iskat sreče, daleč boljših časov. Mislil si, da česar ti ne da domovina, ti bo dala tujina. Kakor tisočero drugih si bil prevaran tudi ti. Tudi tebi je pokazala tujina, da hoče od človeka vse moči, da hoče njegovega duha in njegovo telo. Vse si ji žrtvoval. V zahvalo ti je dala prepričanje, da si prevaran. Daleč od nas si zapustil to dolino solz. Ni bilo brata, ne matere ne sestre, da bi ti nudila roko v slovo. Niti zapel zvon pri Sv. Katarini zadnje popotnice, na tvoj grob ni kanila solza iz domačega očesa. Ne pokriva te domača gruda. Niti onega malega kotička za tvoj počitek, ti ne moremo ponuditi tu, kjer si preživel svoja deška leta. Spavaj sladko v daljni tujini. Lahka ti bodi tuja odeja. Nam pa, ob tej izgubi, bodi v tolažbo, da je Ivan izpolnil svoje dolžnosti tudi v tujini. Da je bil brat med brati, tovariš svojim tovarišem. Zavedajmo se, da ni delal sramote ne nam ne naši vasi ter postavimo si ga za vzgled, tako mu ohranimo trajen spomin. Vsem ostalim naše sožalje. Vaščan.
OTALEŽ
Vir-Goriška straža 11.5 1927 letnik 10 številka 37
Dne 29. aprila smo spremljali k zadnjemu počitku mladeniča v najboljši dobi, Jožefa Podobnika iz Hobovš št. 3. Bolehal je že od leta 1917. dalje na zavratni bolezni, katero si je nakopal v vojni. Bil je blaga duša, vzoren mladenič. Potrpežljivo je prenašal svojo bolezen, da bi tako preizkušen v ognju trpljenja bil čimpreje deležen večne blaženosti.
Naši kraji so bili hudo prizadeti vsled lanskih jesenskih poplav. Nekaj usadov so ljudje popravili, veliko se jih je pa spremenilo v meline, ki se ne dado več vzravnati. Pomanjkanje je vedno hujše. Vse tarna, ker ni od nikoder dohodkov; je ni družine, da bi ne bila že zadolžena. V upanju na boljše čase prenaša naše ljudstvo voljno vse težave. Sadje je v polnem cvetju, zlasti češplje letos lepo obetajo, dasi je od cvetja do sadu še daleč. Žal, da je sadje v gorah že brez posebnega pomena, ker se ne more več tako prodati kakor nekdaj; zato se kmet tudi malo briga za gojitev sadnega drevja. Edino upanje na kak dohodek je pri nas pri živini. a še to bo kmalu izginilo, ako bode živina tako po ceni. Poti do nas se še nič ne popravljajo. Ljudstvo pa tudi samo noče na robote delati, ker primankuje dobre volje, skupne ljubezni in edinosti v sedanji sebični dobi.
POZDRAVI FANTOV VOJAKOV-Vir Goriška straža 20.5 1927 št.40
Vir-Goriška straža 6.7 1927 št.52VOJNA JE BILA KRIVA!
Vir-Prosveta (Chicago)) 16.7 1927 št.166
V Otaležu na Goriškem je bil župnik po imenu Vincenc Buda. Poznal sem ga osebno. Po vojni je pa umrl za boleznijo, za katero S. N.P. J. ne plačuje podpore. Za enako boleznijo je umrla tudi njegova mlada kuharica. Ker sta oba v nebesih, se jima dobri farani priporočajo, da za nje izprosita milost pri Bogu, Mariji in vseh svetnikih. — Kaptus, U Salle, 111.
V Otaležu na Goriškem je bil župnik po imenu Vincenc Buda. Poznal sem ga osebno. Po vojni je pa umrl za boleznijo, za katero S. N.P. J. ne plačuje podpore. Za enako boleznijo je umrla tudi njegova mlada kuharica. Ker sta oba v nebesih, se jima dobri farani priporočajo, da za nje izprosita milost pri Bogu, Mariji in vseh svetnikih. — Kaptus, U Salle, 111.
POZDRAVI FANTOV VOJAKOV-Vir-Goriška straža 10.8 1927 št.61
GORICA
Vir-Jutro 17.9 1927 št.220
16. septembra . Goriški prefekt je razpustil prosvetno društvo v Otaležu.
RAZPUŠČENA DRUŠTVA
Vir-Edinost(Trst) 17.9 1927 št.222
Goriška prefekturna oblast je razpustila «Prosvetno društvo v Otaležu, z navedbo, da je delovalo v nasprotju z nacionalnim redom
NESREČE IN NEZGODE
Vir-Edinost(Trst) 30.10.1927 številka 259
Včeraj je moral goriški zeleni križ celo do Jazen v bližini Idrije, da je ponesel pomoč nekemu ponesrečencu. Neki Aldo Carara. star 8 let, iz Gorice (ul. Polite d’Isonzo 11), ki se je nahajal s svojo mamo v Jazneh pri Idriji, je tako nesrečno padel po stopnicah, da je si je zlomil desno roko v komolcu. Prepeljan je bil v mestno bolnišnico.
VIR-DIGITALNA KNJIŽNICA SLOVENIJE-DLIB
PRISPEVEK K ZGODOVINI ŠOLSKIH KNJIŽNIC NA GORIŠKEM MED OBEMA VOJNAMA
PRISPEVEK K ZGODOVINI ŠOLSKIH KNJIŽNIC NA GORIŠKEM MED OBEMA VOJNAMA
ŠOLSKE KNJIŽNICE POD ITALIJANSKO OBLASTJO-AVTOR IRENA TUL
Šolsko knjižnico so v Italiji uzakonili leta 1917, ko so v namestniški odločbi št. 1521,Ustanovitev razrednih knjižnic v vseh osnovnih šolah Kraljevine Italije, za katere je odgovoren učitelj (D.L. Lgt 2. 9. 1917, n. 1521, Istituzione obligatoria delle bibliotechine di classe nella scuola primaria, sotto responsabilit del maestro), zapisali, da mora imeti vsak razred svojo lastno knjižnico, za katero mora skrbeti razrednik. Šolska knjižnica naj bi denar za knjige pridobivala od učencev, za pohištvo pa bi poskrbela občina (Raccolta ufficiale delle leggi e dei decreti del regno d’Italia, 1917).Šolske knjižnice so pod Italijo tako z novo državo najprej dobile novo zakonodajo.Namesto enotnih šolskih knjižnic naj bi vpeljali razredne knjižnice, ki bi bile dosegljive vsakemu razredu posebej, poleg tega pa bi denar za fond zbrali učenci sami, vendar se je ta sprememba vpeljevala zelo počasi. Do leta 1924 in nove šolske reforme sprememb sploh ni bilo opaziti. Kot pred prvo svetovno vojno je tudi kasneje še naprej delovalo (ali se obnovilo) Učiteljsko društvo Tolmin,ki je skrbelo za dobavo knjig po šolskih knjižnicah. Tako je knjižnicam na Tolminskem društvo kljub novi oblasti podarjalo knjige in je bilo pravzaprav edini vir, zaradi katerega so knjižnice, po uničujoči soški fronti, sploh imele knjige. Državne in nadzorne institucije oblasti so pred letom 1924 knjižnicam podarile le dva naslova (Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, Šolsko nadzorništvo Tolmin,3 t.e. 23a, t.e. 27, t.e. 28, t.e. 29).Poglejmo si šolski knjižnici za vasi Lazec in Otalež, da dobimo vsaj približno sliko o tem, koliko knjig je imela šolska knjižnica. Knjižnico je imela leta 1921 le šola v Lazcu,v Otaležu razen nekaj raztrganih knjig niso imeli knjižnice. Knjige so bile razdeljene na 5 kategorij. Pred vsako kategorijo je zaporedna črka. Tako imamo: A. Pripovedno B. Poezija C. Zemljepisno Č. Zgodovinsko in D. Znanstveno Vsaka knjiga ima tudi zaporedno številko in z vsako kategorijo se začne ponovno štetje. Pripovedno obsega 85 zvezkov revij, pravljic in mladinskih zgodb. Pri kategoriji Poezija poleg štirih zvezkov različne poezije zasledimo knjigo Tri igre za žensko mladino.Zemljepisne knjige so Planinski vestnik od leta 1906 do leta 1912, trije izvodi knjige Na Jutrovem ter knjigi Avstralija in Pri severnih Slovanih. Kategorija Zgodovinsko je štela 12 knjig, vendar jih je učiteljica, ki je vodila knjižnico, štiri napisala na seznam knjig in jih nato prečrtala ter pripisala: “se je odstranilo”. Te knjige so: Naš cesar,Slovenski Branik, Cesar v Gorici in Kastora in Vis. Pod kategorijo Znanstveno sodijo knjige o kmetovanju in živalih (Imenik šolarske knjižnice ljudske šole v Lazcu. Šolski knjižnici v Otaležu sta kasneje Učiteljsko društvo Tolmin in Civilni komisariat v Tolminu podarila 14 knjig .Dne 30. aprila 1924 se je začela prva italijanska – t. i. Gentilejeva – šolska reforma po prvi svetovni vojni .V Kraljevem dekretu (Reggio Decreto) št. 965 najdemo v členu št. 121 tudi nekaj besed o šolski knjižnici (Raccolta ufficiale delle leggi e dei decreti del regno d’Italia, 1924). Prvič v italijanski zakonodaji je na tem mestu knjižnica za učence ločena od učiteljske. Za urejanje prostora in knjižne omare je kot prej odgovorna občina. Na čelu vseh knjižnic, ki so v šolski stavbi, stoji ravnatelj oziroma upravitelj šole ali učitelji, ki jih mora osebno nadzirati. Ravnatelj mora prav tako izpolniti letno poročilo z natančnimi podatki o delovanju knjižnice. Šolska reforma pa v praksi še nekaj časa ni zaživela. Tako imamo leta 1924 v šolah še vedno enotne šolske knjižnice s slovenskimi leposlovnimi deli in eno ali dvema italijanskima knjigama. Bolj kot problem enotnih ali deljenih knjižnic pa je zaskrbljujoče, da se večini knjižnic fond od šolskega leta 1921/22 do konec leta 1924 ni povečal. Vse, kar so dobile, so bile knjige Učiteljskega društva Tolmin v šolskem letu 1921/22. Kasneje je bilo delo društva ovirano in leta 1926 ukinjeno, tako da so knjižnice kar nekaj let stagnirale (Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, Šolsko nadzorništvo Tolmin,5 t.e. 23a, t.e. 27, t.e. 28, t.e. 29).Premik se je zgodil šele nekaj let po novi šolski reformi, ko so začele šolske knjižnice dobivati italijanske knjige, število slovenskih knjig pa je ostalo enako. Vendar se število knjig tudi kasneje ni bistveno povečalo, nekatere knjižnice so celo beležile upad. Za primer spet vzemimo šolski knjižnici v Lazcu in Otaležu in primerjavo njunih knjig med letoma 1921 in 1927.
Tabela 1:
Šolski knjižnici v Lazcu in Otaležu leta 1921 in 1927
ŠOLA ŠTEVILO UČENCEV ŠT.KNJIG V ŠOLSKI KNJIŽNICI
LAZEC 1921-85 1927-62 1921-100 1927-85
OTALEŽ 1921-78 1927-53 1921-O 1927-51
Tako lahko vidimo, da knjižnici v sedmih letih nista pridobili veliko knjig, šolska knjižnica v Lazcu je celo beležila upad, šolska knjižnica v Otaležu pa je pridobila le 51 knjig.
JUGOSLOVANSKO ŠOLSTVO JULIJSKE BENEČIJE V ITALIJI
Vir-Učiteljski tovariš št.9
2.marec 1922
TOLMINSKI OKRAJ-(LAZEC,OTALEŽ)
Lazec 1.razred
število otrok 72
1. učitelj
Otalež 1.razred
število otrok 78
1.učitelj
Ni komentarjev:
Objavite komentar