KAPLANIJA,VIKARIAT,KURACIJA,ŽUPNIJA
Duhovnija Otalež je dolga stoletja spadala pod župnijo Cerkno, od koder
je hodil maševat kaplan, ko so si krajani zgradili cerkve.
Cerkev sv. Katarine v Otaležu je bila v pisnih virih prvič omenjena 28/9 1487 kot cerkev ,ki je podrejena župniji v Cerknem (cerkev sv. Katarine v vasi »octalisi«.)
V pisnem izvlečku čedajskega arhiva srečamo ime cerkve sv .Katarine v Otaležu v poročilo , ki ga je leta 1594 šentviškogorski vikar Janez Erjavec podal vitzitatorju. V njem mu poroča da ima Cerkev 4 podružnice, med njimi tudi cerkev v Otaležu. Ob vsaki vizitaciji so ugotovili večjo število prebivalcev in prošnje krajanov za nove cerkve.
Stara cerkev v Otaležu naj bi bila posvečena 1642, zgrajena gotovo vsaj stoletje prej.Vsaka gradnja, popravilo, dopolnilo je zahtevala veliko dela, žrtev, odpovedi, kar so pa krajani zmogli, ker so tudi duhovno sebe gradili.
28/2 1694 in 8/6 1695 prošnja sosesk »Jazbina«, Otalež, Lazec in »Sv. Katarina«, ki so na cesarski strani.
Soseska sv. Katarine (v Otaležu), sv. Nikolaja (v Jaznah) in sv. Jurija (v Lazcu) so prosile za kaplana, kateri bi stanoval v Otaležu ter smel tu deliti zakramente in pokopavati. Hkrati so obljubili, da bo duhovnik dobival od njih, kar bo potreboval za svoje življenje. Da bi prebivalci omenjenih sosesk bolj gotovo dosegli svoj namen, so izvolili odbor štirih mož, katerim so dali popolno oblast, da bi se v njihovem imenu pogajali na raznih krajih za prihod duhovnika.Ti možje so bili : Ivan Eeng in Jakob Bašelj iz Otaleža, Jurij Sedej iz Jazen in Matija Zajec iz Lazca. Kar bi ti možje obljubili, bilo bi veljavno za vse prebivalce.
Leta 1695 naj bi bila ustanovljena samostojna kaplanija v Otaležu ,ki je pa tudi ko je kasneje postala vikarijat.
Tolminski kaplan Giovanni Gallo predstavi peticijo predstavnikov občine Otalež z dne 28. februarja 1694 in 8. junija 1695.Glasovanje za novega duhovnika v Otaležu in izbiro treh kandidatov (Hillarius Jvanzigh, Franciscus Antonius Facco in Joannes Mattha) Rezultat glasovanja- Hillarius Jvanzigh 6 proti 16, Francesco Antonio Facco 5 proti 17, Giovanni Mattha 19 proti 3.Giovanni Mattho (Janez Matko) postane prvi duhovnik v Otaležu .
Leta 1704 je kapanija spadala pod Cerkno, kamor so morali ob praznikih k maši, kjer so se morali vršiti še leta 1896 vsi oklici za Otalež. Vikar je sploh oseba, ki zastopa ali nadomešča drugo osebo, ki je pravno odgovorna za dejansko stanje. Vikar je iz Otaleža l.1774 oskrboval še Police, Davčo, Oslico, kamor je bilo v snegu do 4 ure hoda. Nekoč mu je gazilo 10 mož in so 4 bruhali kri.
Leta 1894 je bil vikarijat po ministrstvu za bogoslužje na Dunaju povišan v samostojno kuracijo. Leta 1930 z dekretom goriškega nadškofijskega ordinariata je bila duhovnija povišana v samostojno župnijo.
Leta 1710 je vizitator Vincenc Silani , ko je potoval v Spodnjo Idrijo, prenočeval v Otaležu. Takrat je ugotovil da ima cerkev tri posvečene oltarje ter 500 prebivalcev.
Verniki duhovnije Nova Oselica so predložili v Otaležu leta 1747, vizitatorju vlogo za gradnjo nove cerkve v Otaležu, ki je bila dograjena leta 1752.Verniki so zgradili izredno veliko in lepo novo cerkev, ker prejšna za naraščajoče prebivalstvo ni zadoščala. Cerkev je dolga 32 m, široka 14m, visoka 8,70m. Gradili so vsi farani z delom, prevozi, lesom in denarnimi prispevki. Ves pesek so si priskrbeli iz Idrijce, tako, da je bila vrsta ljudi od reke do gradbišča in so si koše kar podajali. Velika je menda zato, ker so na kraju postavili toliko košev , kolikor je bilo župljanov, da bi bila dovolj prostorna za vse.
V verskem časopisu Zgodnja Danica 12.5 1876 št.19 dopisnik iz Otaleža opiše novo cerkev-" Čast in lepota vsaktere občine je gotovo lepa cerkev. Tako je tudi pri nas. Veličastno cerkev imamo, dolga je 20 sežnjev in široka 6 sežnjev. Pripravna za vsaktero stolno cerkev. To svetiše Gospodovo pa je bilo dozdaj prazno, manjkalo je še veliko, zakaj stoji še le 30 let, in vsega cerkvenega znotraj naenkrat napraviti ni bilo občini moč. Leta 1874, ktero je bilo pri nas za kmeta precej dobro, so občinarji željo sprožili, naj se napravita dva nova altarja. Kar so želeli, se je zgodilo. Mesca aprila letošnega leta bila altarja dodelana in 30. aprila sta bila slovesno od v. č. g. Jožefa Jeram-a, dekana v Cirknem, blagoslovljena.Veliko mašo so imeli sami prečastiti g. dekan, pri kteri jim je sreglo 8 druzih duhovnov, in so imeli tudi tehten govor, ter so z znano govornostjo govorili od lepote cerkev, povdarjali gorečnost in pobožnost ljudstva in pohvalili vnemo za lepoto cerkve; dalje so govorili od nar imenitnišega dela cerkve, to j e , od altarjev, na kterih se neprenehoma opravlja nekervava daritev, in posled omenili posamezne svetnike, kteri se časte posebej na altarjih. Altarja sta posvečena: naši ljubi Gospej presv. Serca in pa sv. Jožefu. Že kinčata našo sprelepo cerkev, in živo spričujeta, da tukajšno ljudstvo ni brez vere, in kako da je vneto za pozvdigo časti Božje. Pa ne le ta dva altarja, temuč še veliko druzega se je naredilo v zadnjih 5 letih v tukajšni cerkvi, n. pr.: prenovil se je veliki altar, križev pot je dobil nove pozlačene okvire, v stranskem altarju se je naredila nova podoba av. Janeza Nepomučana, prestavila in prenovila se prižnica, prenovile so se orgije in prebarvala vsa cerkev. Vsi stroški v zadnjih 5 letih znašajo okoli 4000 gl. Pač lep denar in živ dokaz, da se verno in pobožno ljudatvo ne ustraši nobene darežljivosti, kadar je treba za čast Božjo. Kaj ne prostomišljaki boljše bi bilo, da bi jih bili obernili za kako glediše, kjer se vera smeši in duhovstvo psuje, kakor pa da smo jih obernili v lepšavo naše veličastne cerkve?Toda vedite, naše ljudstvo ima zdravo pamet in njemu je čast Božja in zveličanje po smerti perva skerb in edino prava „olika”. Zdi se nam, da po vašem počenjanji se bodete svoj dan s praznimi rokami in z butaro pregreh zoper Boga in vero grozno kislo deržali, ko bode verno ljudstvo z bogatimi snopi (curo exsultatione portantes roanipulos suos ) zaslug stalo pred večnim Sodnikom. Altarja in vse drugo zgorej omenjeno delo delal je g. Jože Stravs, domačin, podobar v Idriji. Vse je doveršil prav dobro. Delo kaže mojstra — pravi pregovor— in pri nas se je ta pregovor popolnoma vresničil. Svetniki, druge izrezave in marmoriranje je prav dobro izveršeno. Kdor želi delo poznati, naj pride gledat, in prepričal se bo, da je res! Smemo ga toraj brez strahu priporočati vsim takim, kteri kako delo pri cerkvah potrebujejo, zakaj on dela prav dobro in po ceni. Malane podobe pa je izdelal prav dobro g. Jurij Tavčar, sploh znani podobar v Idriji. Tudi njemu gre vsa hvala za prav lepe in čedne podobe. Naj še omenim, da pri ti priložnosti smo imeli tudi novo monštranico, vrednosti 500 gl., ktero je izdelal v gotiškem zlogu gosp. Matevž Šreiner v Ljubljani. Visoka je 28 palcev in toraj prav pripravna za našo veličastno cerkev."
Leta 1762 je arhidiakon ob vizitaciji ugotovil, da ima duhovnija kot ecclesia vicarialis (s podružnicama v Jaznah in Lazcu) 800 prebivalcev in sicer 650 sposobnih za velikonočno obhajilo. Vikarju priporoča skrb za vse tri cerkve, povečavo pokopališča in obnovo zidov. Vernike graja zaradi nedeljskega dela, zaradi postajanja med pridigo zunaj cerkve, ter večkratnih plesov .Duhovljani se pritožujejo, ker je njihov duhovnik ob praznikih zaposlen v Cerknem in za njih ni poskrbljeno.
Že leta 1876 je bratovščina sv. Rešnjega Telesa štela nad 100 članov, ki so redno obiskovali sv. mašo,ter s svojimi prispevki skrbeli za cerkvene paramente, ter svete posode. Leta 1913 je bila ustanovljena Marijina družba deklet, kateri je sledila Družba krščanskih mater in žena ter tretji red sv .Frančiška.
Cerkev sv. Katarine v Otaležu je bila v pisnih virih prvič omenjena 28/9 1487 kot cerkev ,ki je podrejena župniji v Cerknem (cerkev sv. Katarine v vasi »octalisi«.)
V pisnem izvlečku čedajskega arhiva srečamo ime cerkve sv .Katarine v Otaležu v poročilo , ki ga je leta 1594 šentviškogorski vikar Janez Erjavec podal vitzitatorju. V njem mu poroča da ima Cerkev 4 podružnice, med njimi tudi cerkev v Otaležu. Ob vsaki vizitaciji so ugotovili večjo število prebivalcev in prošnje krajanov za nove cerkve.
Stara cerkev v Otaležu naj bi bila posvečena 1642, zgrajena gotovo vsaj stoletje prej.Vsaka gradnja, popravilo, dopolnilo je zahtevala veliko dela, žrtev, odpovedi, kar so pa krajani zmogli, ker so tudi duhovno sebe gradili.
28/2 1694 in 8/6 1695 prošnja sosesk »Jazbina«, Otalež, Lazec in »Sv. Katarina«, ki so na cesarski strani.
Soseska sv. Katarine (v Otaležu), sv. Nikolaja (v Jaznah) in sv. Jurija (v Lazcu) so prosile za kaplana, kateri bi stanoval v Otaležu ter smel tu deliti zakramente in pokopavati. Hkrati so obljubili, da bo duhovnik dobival od njih, kar bo potreboval za svoje življenje. Da bi prebivalci omenjenih sosesk bolj gotovo dosegli svoj namen, so izvolili odbor štirih mož, katerim so dali popolno oblast, da bi se v njihovem imenu pogajali na raznih krajih za prihod duhovnika.Ti možje so bili : Ivan Eeng in Jakob Bašelj iz Otaleža, Jurij Sedej iz Jazen in Matija Zajec iz Lazca. Kar bi ti možje obljubili, bilo bi veljavno za vse prebivalce.
Leta 1695 naj bi bila ustanovljena samostojna kaplanija v Otaležu ,ki je pa tudi ko je kasneje postala vikarijat.
Tolminski kaplan Giovanni Gallo predstavi peticijo predstavnikov občine Otalež z dne 28. februarja 1694 in 8. junija 1695.Glasovanje za novega duhovnika v Otaležu in izbiro treh kandidatov (Hillarius Jvanzigh, Franciscus Antonius Facco in Joannes Mattha) Rezultat glasovanja- Hillarius Jvanzigh 6 proti 16, Francesco Antonio Facco 5 proti 17, Giovanni Mattha 19 proti 3.Giovanni Mattho (Janez Matko) postane prvi duhovnik v Otaležu .
Leta 1704 je kapanija spadala pod Cerkno, kamor so morali ob praznikih k maši, kjer so se morali vršiti še leta 1896 vsi oklici za Otalež. Vikar je sploh oseba, ki zastopa ali nadomešča drugo osebo, ki je pravno odgovorna za dejansko stanje. Vikar je iz Otaleža l.1774 oskrboval še Police, Davčo, Oslico, kamor je bilo v snegu do 4 ure hoda. Nekoč mu je gazilo 10 mož in so 4 bruhali kri.
Leta 1894 je bil vikarijat po ministrstvu za bogoslužje na Dunaju povišan v samostojno kuracijo. Leta 1930 z dekretom goriškega nadškofijskega ordinariata je bila duhovnija povišana v samostojno župnijo.
Leta 1710 je vizitator Vincenc Silani , ko je potoval v Spodnjo Idrijo, prenočeval v Otaležu. Takrat je ugotovil da ima cerkev tri posvečene oltarje ter 500 prebivalcev.
Verniki duhovnije Nova Oselica so predložili v Otaležu leta 1747, vizitatorju vlogo za gradnjo nove cerkve v Otaležu, ki je bila dograjena leta 1752.Verniki so zgradili izredno veliko in lepo novo cerkev, ker prejšna za naraščajoče prebivalstvo ni zadoščala. Cerkev je dolga 32 m, široka 14m, visoka 8,70m. Gradili so vsi farani z delom, prevozi, lesom in denarnimi prispevki. Ves pesek so si priskrbeli iz Idrijce, tako, da je bila vrsta ljudi od reke do gradbišča in so si koše kar podajali. Velika je menda zato, ker so na kraju postavili toliko košev , kolikor je bilo župljanov, da bi bila dovolj prostorna za vse.
V verskem časopisu Zgodnja Danica 12.5 1876 št.19 dopisnik iz Otaleža opiše novo cerkev-" Čast in lepota vsaktere občine je gotovo lepa cerkev. Tako je tudi pri nas. Veličastno cerkev imamo, dolga je 20 sežnjev in široka 6 sežnjev. Pripravna za vsaktero stolno cerkev. To svetiše Gospodovo pa je bilo dozdaj prazno, manjkalo je še veliko, zakaj stoji še le 30 let, in vsega cerkvenega znotraj naenkrat napraviti ni bilo občini moč. Leta 1874, ktero je bilo pri nas za kmeta precej dobro, so občinarji željo sprožili, naj se napravita dva nova altarja. Kar so želeli, se je zgodilo. Mesca aprila letošnega leta bila altarja dodelana in 30. aprila sta bila slovesno od v. č. g. Jožefa Jeram-a, dekana v Cirknem, blagoslovljena.Veliko mašo so imeli sami prečastiti g. dekan, pri kteri jim je sreglo 8 druzih duhovnov, in so imeli tudi tehten govor, ter so z znano govornostjo govorili od lepote cerkev, povdarjali gorečnost in pobožnost ljudstva in pohvalili vnemo za lepoto cerkve; dalje so govorili od nar imenitnišega dela cerkve, to j e , od altarjev, na kterih se neprenehoma opravlja nekervava daritev, in posled omenili posamezne svetnike, kteri se časte posebej na altarjih. Altarja sta posvečena: naši ljubi Gospej presv. Serca in pa sv. Jožefu. Že kinčata našo sprelepo cerkev, in živo spričujeta, da tukajšno ljudstvo ni brez vere, in kako da je vneto za pozvdigo časti Božje. Pa ne le ta dva altarja, temuč še veliko druzega se je naredilo v zadnjih 5 letih v tukajšni cerkvi, n. pr.: prenovil se je veliki altar, križev pot je dobil nove pozlačene okvire, v stranskem altarju se je naredila nova podoba av. Janeza Nepomučana, prestavila in prenovila se prižnica, prenovile so se orgije in prebarvala vsa cerkev. Vsi stroški v zadnjih 5 letih znašajo okoli 4000 gl. Pač lep denar in živ dokaz, da se verno in pobožno ljudatvo ne ustraši nobene darežljivosti, kadar je treba za čast Božjo. Kaj ne prostomišljaki boljše bi bilo, da bi jih bili obernili za kako glediše, kjer se vera smeši in duhovstvo psuje, kakor pa da smo jih obernili v lepšavo naše veličastne cerkve?Toda vedite, naše ljudstvo ima zdravo pamet in njemu je čast Božja in zveličanje po smerti perva skerb in edino prava „olika”. Zdi se nam, da po vašem počenjanji se bodete svoj dan s praznimi rokami in z butaro pregreh zoper Boga in vero grozno kislo deržali, ko bode verno ljudstvo z bogatimi snopi (curo exsultatione portantes roanipulos suos ) zaslug stalo pred večnim Sodnikom. Altarja in vse drugo zgorej omenjeno delo delal je g. Jože Stravs, domačin, podobar v Idriji. Vse je doveršil prav dobro. Delo kaže mojstra — pravi pregovor— in pri nas se je ta pregovor popolnoma vresničil. Svetniki, druge izrezave in marmoriranje je prav dobro izveršeno. Kdor želi delo poznati, naj pride gledat, in prepričal se bo, da je res! Smemo ga toraj brez strahu priporočati vsim takim, kteri kako delo pri cerkvah potrebujejo, zakaj on dela prav dobro in po ceni. Malane podobe pa je izdelal prav dobro g. Jurij Tavčar, sploh znani podobar v Idriji. Tudi njemu gre vsa hvala za prav lepe in čedne podobe. Naj še omenim, da pri ti priložnosti smo imeli tudi novo monštranico, vrednosti 500 gl., ktero je izdelal v gotiškem zlogu gosp. Matevž Šreiner v Ljubljani. Visoka je 28 palcev in toraj prav pripravna za našo veličastno cerkev."
Leta 1762 je arhidiakon ob vizitaciji ugotovil, da ima duhovnija kot ecclesia vicarialis (s podružnicama v Jaznah in Lazcu) 800 prebivalcev in sicer 650 sposobnih za velikonočno obhajilo. Vikarju priporoča skrb za vse tri cerkve, povečavo pokopališča in obnovo zidov. Vernike graja zaradi nedeljskega dela, zaradi postajanja med pridigo zunaj cerkve, ter večkratnih plesov .Duhovljani se pritožujejo, ker je njihov duhovnik ob praznikih zaposlen v Cerknem in za njih ni poskrbljeno.
Že leta 1876 je bratovščina sv. Rešnjega Telesa štela nad 100 članov, ki so redno obiskovali sv. mašo,ter s svojimi prispevki skrbeli za cerkvene paramente, ter svete posode. Leta 1913 je bila ustanovljena Marijina družba deklet, kateri je sledila Družba krščanskih mater in žena ter tretji red sv .Frančiška.
DUHOVNIJA OTALEŽ PRED ČETRT TISOČLETJA
Vizitacijski zapisniki prvega goriškega grofa Karla Mihaela Attemsa 23.8 1752 v Cerknem za Otalež, do kamor je tri ure.
Cerkev ima Najsvetejše in krstni kamen in je bila pred 50 leti povišana v kaplanijo, je posvečena in ima tri oltarje; posvečeni so sv. Katarini, sv Primožu, sv Petru. V tabernaklju je vse uredu, pod v cerkvi pa je potreben izravnave. Cerkev ima tri kelihe, sedem mašnih plaščev, šest mašnih srajc, tri koretlje, 10 oltarnih prtov. Pokopališče je premajhno za toliko prebivalcev, polno kamenja, ki otežkoča pogrebe, potrebno je povečave , obzidave in vrat, ki naj bi preprečile vstop živalim, ki bi lahko onečastile božjo hišo. Zgraditi bi bilo treba kostnico-mrtvašnico. V zvoniku so trije zvonovi. Obstaja bratovščina sv.Katarine, kateri člani letno prispevajo za župnika. Sta dve podružni cerkvi, nekaj njiv in travnikov, ki prinašajo 27 denarjev najemnine ;naložen denar dosega 800 dukatov, ki prinaša letne obresti. Krajevni kaplan upravitelj je častitej gospod Gašper Gregorcich, rojen v Tolminu, star 29 let, duhovnik 4 leta, v dušno pastirstvu že 4 leta, prvotno poldrugo leto v Tolminu, nakar je bil od prečastitega arhidiakona s privolenjem kapitlja nameščen v Otaležu. Študiral je v Celovcu in Gradcu. Obiskuje sobrate v Cerknem, kamor kaplanija spada, je primeren, čeravno njegov način izražanja in delovanja ne zadovoljuje. Priporočeno mu je bilo, naj se trudi, da bi pri vernikih poživel posvečenje praznikov, ki je pomanjkljivo. Do župnika naj bi bil spoštljiv in ubogljiv. Že obstoječo samostojno kaplanijo potrdimo, tako da upravitelj dobi dogovorjeno biro, ki so jo krajani obljubili in dajatve od umrlih. Štolnina pa gre vikarju v Cerkno.
Vizitacijo 19.6 1762 je opravil arhidiakom s privoljenjem nadškofa Attemsa-prvega goriškega nadškofa .Kanonik vizitator je odšel iz Šebrelj ob petih zjutraj in prišel v Otalež ob osmih, kjer je maševal, molil za pokojne in pregledal cerkev. Priporočila; tabernakelj in prostor za shranjevanje sv. olj naj se v notranjosti preoblečeta z odgovarjajočim belim in vijoličastim blagom. Oltarji naj dobe nove prte in pokrivala, nabavi naj se vijoličast plašč za adventni in prosti čas. Pokopališče naj se razširi po možnosti, zidovi naj se utrdijo, dostopi naj dobijo vrata.
Upravitelj je duhovnik Gašper Gregorcich iz Krna v Tolminskem vikariatu.; Vikar iz Cerkna zahteva naj pridem tja na določene praznike, ki niso v predpisih in zaradi tega tukajšni verniki negodujejo. Verouk redno poučujem ob nedeljah in praznikih dve uri dopoldne v cerkvi, popoldne pa doma zaradi mraza in sicer od praznika .Vseh svetih do velike noči. Od pomladi do jeseni pastirji pasejo in ne morejo v cerkev. Verske resnice in božje zapovedi razlagam pri pridigi ob nedeljah in molim z verniki vero, upanje in ljubezen ter kesanje. Isto naredim tudi na podružnicah ,ko je tam maša. Izvršujem, kar škofijske okrožnice priporočajo. Trudim se z oznanjevanjem in priporočili, da bi ljudje posvečevali zapovedane praznike. Edina nepravilnost v duhovniji je, da verniki v poletnem času ostanejo zunaj cerkve, ker ne poslušajo radi božje besede. Radi so tudi ob nedeljah delali, a po mnogih priporočilih so se poboljšali. Neprimernih veselic s plesi ni. Ne morem vedeti ,koliko je pohajkevanja, ponočevanja, vedno sem staršem priporočal, naj otroke resno vzgajajo in naj se ženske primerno oblačijo. V duhovniji je preko 800 duš, 650 je sposobnih za sveto obhajilo, ki so ga vsi prejeli doma ali v Cerknem. Ljudje so v glavnem z mano zadovoljni, kadar pa grajam določene nepravilnosti, se nekateri čutijo prizadete. Potrudil se bom, da bi nobenega ne žalil, čeravno se mi zdi, da nisem pretrd in nikogar ne izzivam. Nekateri verniki oddajajo dogovorjeno biro ,nekateri pa tudi ne.
Pristopijo ključarji ;Andrej Rank, predsednik krajevne skupnosti, Blaž Šinkovec in Jakob Šavli. Izjavijo, da krajevni duhovnik vestno vrši svoje dolžnosti, pridiga, poučuje verouk v cerkvi in popoldne pa doma tiste, ki se dopoldne zaradi paše niso mogli udeležiti, a ti se slabo odzovejo. Po pridigi moli v domačem jeziku tri božje čednosti, ker je bila maša v latinščini. V pridigah se namiguje na določene krajane, le v pridigah ob zadnjih kvartah se je izrazil, da se pri poučevanju in svarjenju ne ozira na klučarje ne na druge osebe, ampak gleda le na božjo čast. Bolnike obiskuje in jih oskrbi s svetimi zakramenti. Sploh nimajo nobene pritožbe zoper njega, ker je odličen duhovnik. Ob vprašanju, če radi poslušajo božjo besedo ,iskreno priznajo, da ne preveč in da se nekateri kljub ponovnim opominom duhovnika, zanjo ne zmenijo. Vikar kurat iz Cerkna pride v Otalež dvakrat na leto, da pregleda cerkvene račune in poslovanje
krajevne cerkvene bratovščine, za kar dobi primerno nagrado. Ob tej priliki je arhidiakon pregledal urbarje cerkve sv.Katarine in njene bratovščine, našel jih je pomanjkljive kot tudi v drugih krajih. .Ob vizitaciji v Cerknem je ugotovil, da ima Cerkljanska župnija, ustevši kaplaniji Bukovo in Otalež 4990 duš. Duhovnija Otalež ima 790 prebivalcev. Tretjina vseh prebivalcev je nesposobna za sveto obhajilo. V tem letu so vsi sposobni opravili sv. spoved in prejeli sv. obhajilo, razen dveh. Od 83 krščenih je bil samo eden nezakonski. Otaležki duhovnik ne prihaja za večje praznike v Cerkno in to bi bilo treba določiti, ker prihaja ob takih prilikah veliko ljudi ;Marijino oznanenje, Sveto Rešnje telo, rožnovenska nedelja. Sredstev za vzdržavanje je dovolj, čeravno ne dobi od Bukovega in Otaleža vsega, kar mu pripada kot vikarju. Vizitator pohvali zavzetost krajevnih duhovnikov za božjo čast in korist vernikov, v čemer pa nikar ne popuščajo.
krajevne cerkvene bratovščine, za kar dobi primerno nagrado. Ob tej priliki je arhidiakon pregledal urbarje cerkve sv.Katarine in njene bratovščine, našel jih je pomanjkljive kot tudi v drugih krajih. .Ob vizitaciji v Cerknem je ugotovil, da ima Cerkljanska župnija, ustevši kaplaniji Bukovo in Otalež 4990 duš. Duhovnija Otalež ima 790 prebivalcev. Tretjina vseh prebivalcev je nesposobna za sveto obhajilo. V tem letu so vsi sposobni opravili sv. spoved in prejeli sv. obhajilo, razen dveh. Od 83 krščenih je bil samo eden nezakonski. Otaležki duhovnik ne prihaja za večje praznike v Cerkno in to bi bilo treba določiti, ker prihaja ob takih prilikah veliko ljudi ;Marijino oznanenje, Sveto Rešnje telo, rožnovenska nedelja. Sredstev za vzdržavanje je dovolj, čeravno ne dobi od Bukovega in Otaleža vsega, kar mu pripada kot vikarju. Vizitator pohvali zavzetost krajevnih duhovnikov za božjo čast in korist vernikov, v čemer pa nikar ne popuščajo.
ŠTEVILO PREBIVALSTVA V OTALEŽKIH VASEH,(Otalež, Plužnje, Lazec, Jazne, Straža,Masora),KI SO PRIPADALE TAKRATNI KAPLANIJI/KURACIJI CERKVE SV.KATARINE V OTALEŽU
Vir-Status personalis et localis Archi-dioeceseos Goritiensis
Leta 1821-800
1829-970
1832-1050
1838 -1054
1844-1014
1848-1043
1851-1005
1859-964
1873-1008
1877-1064
1888-1030
1898-1064
1908-1160
1915-1212
1924-1112
1931-1212
1829-970
1832-1050
1838 -1054
1844-1014
1848-1043
1851-1005
1859-964
1873-1008
1877-1064
1888-1030
1898-1064
1908-1160
1915-1212
1924-1112
1931-1212
ŽUPNJISKA CERKEV SV.KATARINE ALEKSANDRIJSKE V OTALEŽU
Del vasi s cerkvijo sv. Katarine
Župnija je bila ustanovljena ob cerkvi,ki je stala vsaj že v 16.stol.Po nekaterih podatkih naj bi bila cerkev posvečena že leta 1642.Seveda predhodnica sedanje. Današnja leta1844 sezidana cerkev, napravi že na prvi pogled mogočen vtis. Letnico nastanka razberemo iz kronograma na prekladi glavnega portala ;Magno Deo Cujus Canunt Coelestes ex aere et terra Laudes glorlas et honores oVantes MDCCCXLIV.
Fasada velike ,podolžne ladje je značilna, po Palladijevem zgledu, toda vmalce bolj suho, neoklasicistično oblikovana in zaključena s trikotnim čelom; nad portalom je velika luneta. Zvonik stoji na levi strani fasade; ima šilasto kapo s trikotnimi čeli. Ladja ima v vzdolžnih stranicah po tri lunetna okna. Zakristija je prizidana na vzhodni strani prezbiterija. Na širokih pilastrih levo in desno od glavnega vhoda sta vklesana napisa” Na desnem” Za pravične/je od tod/ v sveti raj/vesela poit ”Notranjščina; Ladja je velik dvoranski prostor, ki zato in zaradi skladne in relativno kvalitetne opreme napravlja kar slovesen vtis. Strop je raven, lesen in ometan. Vzdolž sten poteka večni zidec.
Nad stranskima oltarjema pred srednjima lunetnima oknoma je malo poglobljeno ločno polje. Slavolok je polkrožno zaključen. Prezbiterij je kvadratnega tlorisa; v stranskih stenah ima na vsaki strani po eno lunetno okno .Oltarna oprema pripada času nastanka cerkve, s katero je slogovno usoglašena. Klasicistično oblikovan velik oltar ima v glavni niši kip sv. Katarine, ob straneh pa kipa sv. Lucije in sv. Apolonije. Tabernakelj ima ob straneh po tri stebriče, velika angela-adoranta pa sta delo druge, šibkejše roke. Oltarja ob slavoloku; na evangeljski strani Matere božje ima ob straneh kipa sv. Luka in Janeza Ev., v atiki pa sliko sv. Alojzija; oltar na epistelski strani ima v sredi kip sv. Jožefa, ob straneh kipa sv. Marka in Mateja in v atiki sliko sv. Antona puščavnika. Verjetno sta oltarja ob slavoloku tista, ki sta bila spočetka posvečena Srcu Marijinemu in sv. Jožefu in ju je izdelal podobar Jožef Štravs, slike pa naj bi bile delo Jurija Tavčarja. Oltarja sta iz leta 1874.Vzhodni oltar v ladji sv. Petra. Slika kaže v ozadju visoko skalo Cerkve, ob sv. Petru je petelin. Signatura je desno spodaj; Fr. Blaznik 1901.V atiki oltarja sv. Petra je slika sv. Barbare. Oltar ob južni strani_sv. Janeza Nepomuka. Na sliki je v ozadju Praga s Karlovim mostom. Vsi oltarji so leseni. Križev pot povzema baročno tradicijo in ga v podobnih kompozicijah na Primorskem večkrat srečamo. Prižnico na desni strani slavoloka so prenovili leta 1874,prav tako orgle. Tedaj so cerkev tudi prepleskali. Dodatek k stranskima oltarjema; Gostača(stranska kipa)na Petrovem sta sv. Andrej in Pavel, na Nepomukovem dva bradata apostola. V atiki je slika sv. Magdalene .Na vrhu prižnice je kip Mojzesa. Psevdogotska monštranca iz leta 1876.
Leta 1857 je za novo zgrajeno cerkev v Otaležu vliv zvonove Anton Samassa v Ljubljani. V zvoniku cerkve so trije zvonovi. Velik zvon je iz davnega leta 1857, ostala dva zvonova so verniki nabavili leta 1970 ob 125 letnici župnjiske cerkve. Na srednjem je napis ”sv. Peter v veri nas potrdi”, na malem zvonu je napis” sv. Nepomuk, sprosi nas milost. Obe svetovni vojni, ki sta pobirali zvonove, sta vsaki cerkvi pustili en zvon. Avstrija je v prvi svetovni vojni zvonove pobrala z obljubo, da bo po končani vojni oskrbela nove.
Šele leta 1929 so končno vse tri cerkve otaležke župnije dobile zvonove, a je bilo se vseeno treba zbrati 6.840 lir, kar je manjkalo pri Avstrijski odškodnini Italiji. Italija je proti koncu druge svetovne vojne tudi pobrala zvonove.
 |
| Žig iz leta 1939 |
Iz knjige Alte und neue Kirchenglocken .Stari in novi cerkveni zvonovi Dr.Anton Gnirs 1917
Prevod-
Otalež , kuratska cerkev sv. Katarine. leto 1747, teža 465 kg, Dm. 95, h. 94
Od vratu zvonca do nape je postavljen trak iz friza, ki zapira polje. Nato je priložen dvojni zvezek z legendami. Prvi trak traku se glasi : A fulgure , tempestate libera nos domine , drugi: OPVS JO. ANTONY SAMASSA LABACI 1747. Ornamentalno stilizirane glave in kratki deli okrasnega traku tvorijo konzolo dvojnega traku. Zvonske slike: S. Katarina, Johannes in Marija pod križem, sv. Peter in svetnik brez atributa stoječe Matere Božje.
Vir-Katoliški glas(Gorica) 23.11 1971 št 50
CERKEV SV.JURIJA LAZEC
Cerkev stoji na pobočju pod vasjo. Podolžna pravokotna ladja brez talnega zidca ima lepo obdelane ogelne kamne, ki so jih pozneje poudarili še z barvo. Prezbiterij je zaključen s tremi stranicami pravilnega osmerokotnika ,talni zidec pa se stopnjevito prilagaja poševnemu terenu. V zaključnih stranicah so vidna zazidana gotska okna. Zvonik stoji pred fasado; zvonica je banjasto obokana in odprta samo na zahodni strani. Zvonik je verjetno šele iz 18.stoletja in je najbrž nadomestil poprejšni nadstrešni stolpič ali odprte line nad fasado-zvončnico. Na južni zunajnjščici prezbiterija so sledovi s fresko slikarije-sv. Krištofa. Datacije freske zaradi skopih ostankov ni mogoča, bržčas pa gre za 15.stoletje.
Notranjščina je žal v celoti predelana v poznobaročnem duhu, najbrž šele v 19.stoletju.Ladjo prekriva banjast obok s sosvodnicami nad pilastroma. V prezbiteriju potek sosvodnic še nakazuje potek nekdanjega gotskega rebrastega oboka. Prvotno je imela ladja raven, lesen strop. Slavolok je polkrožno zaključen. Pevski kor nosita dva stebra. Veliki oltar je obrtniško podobarsko delo iz začetka 20.stoletja.Kipi;v srednji niši sv.Jurij, ob straneh sv. Rok in sv. Jakob starejši, v atiki je relief sv, Ane z Marijo. Napis na oltarju se nanaša na njegov nastanek;1902I.Grošelj v Selcih 30/11.Križev pot iz srede 19.stoletja kaže vpliv Layerjeve delavnice. Prezbiterij je dvignjen nad ladjo za dve stopnici.
Podjetnik Anton Samassa iz Ljubljane je leta 1879 vliv tri zvonove za cerkev, ki so bili posvečeni v Ljubljani po škofu Janezu Pogačarju, sv. Juriju, sv. Roku, sv. Henriku. Cerkev ima zvon, ki ga je 25.maja leta 1928 vlila delavnica mojstra De Poli v Vittorio Veneto namesto odvzetega od Avstrije 16.11 1916. Na njem piše v latinščini: Mrtve objokujem, žive kličem, strele uničujem. Otalež, cerkev sv .Jurija. Po nastanku je cerkev poznogotska, če ne bo zidava ladje ob
kakšni priložnosti pokazala starejših sledov. Patronicij sv. Jurija bi dopuščal tudi možnost večje starosti.
kakšni priložnosti pokazala starejših sledov. Patronicij sv. Jurija bi dopuščal tudi možnost večje starosti.
CERKEV SV.NIKOLAJA JAZNE
Cerkev v Jaznah(foto-Golja Drago)
Cerkev stoji na hribu južno od vasi. Zvonik pred fasado ima korenasto streho s kotnimi čeli na vseh štirih straneh; zvonica je hkrati lopa. Dvojne velike line. Zvonik so prizidali verjetno šele v 18.stoletju.Ladja je pravokotnega tlorisa, brez talnega zidca, pač pa ga ima s tremi stranicami pravilnega osmerokotnika zaključeni prezbiterij. Vsa okna so bila v baročnem duhu predelana, v poznem 18. ali celo v 19 .stoletju.
Ladja in prezbiterij sta obokana s sosvodnicami nad močnim večnim zidcem, ki izstopa v slavoloku in nad pilastri. Slavolok je razpet v širokem loku .Pevski kor sloni na dveh stebrih in treh lokih, je rahlo vzvalovan z zidano ograjo. Tlak je iz lepih kamnitih plošč. Zakristija je prizidana na južni strani prezbiterija. Veliki oltar ima iz kamna zidano menzo, ki jo zakriva lesena ,sargofagasto oblikovana obloga, verjetno iz 19 stoletja. Nad visoko, novejšo predelo se dviga lesen oltarni nastavek, katerega glavnina je trodelna; srednja niša je razbito čelo, vse niše pa flankirajo stebri. Zelo široka atika ima zlomljeno čelo in stebriča. Preklada glavnine se nad glavno nišo usloči. Dovolj kvalitetne so plastike, v glavni niši stoji sv. Nikolaj, v stranski sv. Jožef in neki redovnik s knjigo in z oskim škapulirjem. Nad obhodnima lokoma sta kipa sv. Petra in sv. Pavla, v atiki je brezmadežna, na straneh so kipi sv. Valentina in Janeza Krstnika ter sv. Antona Padovanskega in sv .Florijana. Vrh atike zaključuje sv. Mihael nad peklenskim zmajem.
Oltar je nastal verjetno okoli leta 1700,pozneje pa je bil nesrečno predelan in okrnjen. Zadaj je napis ”Jože Peternel iz Otaleža 1898″: Najbrž, je prav ta oltar predelal in belo prepleskal. Križev pot je ljudsko dekorativen z močnimi baročnimi spomini, verjetno je iz poznega 18.stoletja.Zakristijska omara je iz časa okoli leta 1800.
Cerkev ima en zvon, na katerem piše; strele in nevihte, reši nas o Gospod. Prejšnji zvon je bil odvzet od Avstrije 16.11 1916.Novi zvon je vlit iz pridobljenega po zmagi dne 25.5 1928 v nagrajeni livarni De Poli v Vittorijo Veneto. ltarna plošča je bila posvečena v Gorici 30.8 1870.Leta 1880 je bila blagoslovljena nova zastava sv. Nikolaja. Za božične praznike so včasih dobili že od leta 1887 naprej duhovnika iz Idrije, ki je opravil v njihovi podružni cerkvi kar vse tri božične maše. Ob delitvi občinjskih gmajn je cerkev dobila nekaj parcel.17.6 1919 je požar v vasi prizadel tudi cerkev. Cerkev je imela tudi svojo mežnijo-hišo za stanovanje cerkovnika s hlevom, kar pa je vse pogorelo 15.3 1930.Leta 1938 je cerkev dobila strelovod, ker je strela udarila v zvonik. Leseno skodlasto streho so zamenjali že prej s pločevinasto, ki je bila leta 1967 štirikrat prebarvana. Isto leto je cerkev dobila tudi električni priključek.
Iz knjige Alte und neue Kirchenglocken .Stari in novi cerkveni zvonovi Dr.Anton Gnirs 1917
Prevod-
Otalež , podružnica S. Nikolaja v Jaznah, Tol 336. - Leto 1774, Teža 268 kg, prem. 78, h. 77
Zvon kaže običajne lastnosti, ki jih je svojim zvonom dal ustanovitelj ljubljanskega zvona Zacharias Reid , predhodnik Johannesa Reida . Od kapuce do vratu se razteza baročni friz, ki mu sledi 4'5 cm širok, podložen pas s skupno molitveno formulo: A FULGURE ET TEMPESTATE JESU CHRISTE (libera nos). Ta najvišji člen v dekoraciji zvona dopolnjuje dvojni venec, ki sega v zgornji del. Zvonske slike: Skupina Pietà, S. Nikolaus, S. Janez Krstnik in S. Florijan, ki stoji na robu mojstrske vinjete . Njihov napis se glasi: OBVS (sic) IOHANNES REIDLABACI 1774. Na vencu je ime M. ELISABETE REIDIN, ki kot vdova po Zachariasu Reidu še danes vodi posle ljubljanske zvonolivarne.
DUHOVNIKI V SLUŽBI V OTALEŽU
od leta 1700 do 1995
1700-1724 Janez Matko-Joannes Madho(Giovanni Mattho)
1724-1729-Blaž Penzin
1729-1744 -Janez Matko
1729-1744 -Janez Matko
1749-1795-Gašper Gregorshig
1795-1818-Jernej Bajt
1818-1842-Jožef Razpett
1842-1870-Lovrenc Kristan
1870-1905-Janez Wester
1905-1914-Vincencij Buda
1914-Janez Pišot
1914-1928-Jožef Kos
1928-1939-Anton Krapež
1939-1965-Anton Pilat
1974-1983-Marijan Rozman
1983-1988-Gabrijel Vidrih
1988-1989-Lojze Kržišnik
1989-1992-Milan Pregelj
1992-1993-Matjaž Kravos
1993-1995-Stanko Šemrl
DUHOVNI POKLICI
Andrej Kacin rojen 14. novembra 1829 v Otaležu (po domače na Hmenic) kot zakonski sin Gregorja in Ane, rojene Seljak. Za duhovnika je bil posvečen 21 .septembra 1856. Služboval je v Gorici, Prvačini, Cerknem in Šebreljah, kjer je umrl 3.marca 1875.
O njegovi smrti je poročal Katoliški cerkven list Zgodnja Danica 19.3 1875
Tomaž Bašelj (Thomas Bashel) rojen 19.11 1843 v Jaznah , posvečen 11.9 1870 ,umrl 16.2 1877 v Marčani-Istra
Janez Podobnik 23.12 1877 v Plužnjah pri Marinkovcu. Najprej je študiral pravo na Dunaju, pozneje vstopil v bogoslovje v Gorici. ,posvečen 2.8 1903 v Gorici .Nadškof ga je poslal v Gradec študirat slavistiko, po nadškofovi smrti so ga poslali v Ajdovščino. Nato je bil 20 let vikar v Gradnem v Goriških Brdih. Umrl je 25.9.1928, star 51 let.
Janez Filipič 23.1 1922 v Lazcu-( Druščerski) ,posvečen 28.6 1946 ,umrl 2.2 2000 Lokavec
REDOVNICE
Marijana Filipič 19.8 1886 Lazec, redovne zaobljube 30.5 1904 pri usmiljenih sestrah sv .Vincencija, umrla 3.3 1910 Hatberg
Marija Cita Filipič 16.6 1876,kandidatkinja za red sv.Vincencija, umrla 31.7 1903 Budimpešta
DUHOVNIK JANEZ MATKO-VIR-Sočasnik 2013 št.4
VERSKA ZGODOVINA TOLMINSKEGA OKROŽJA OD NJEGOVEGA NASTANKA DO LETA 1751
ŽUPNIJA CERKNO
OTALEŽ
-TEKST V V ITALIJANSKEM JEZIKU
Tolminski kaplan Giovanni Gallo predstavi peticijo predstavnikov občine Otalež z dne 28. februarja 1694 in 8. junija 1695.Glasovanje za novega duhovnika v Otaležu in izbiro treh kandidatov (Hillarius Jvanzigh, Franciscus Antonius Facco in Joannes Mattha) Rezultat glasovanja-Hillarius Jvanzigh 6 proti 16, Francesco Antonio Facco 5 proti 17, Giovanni Mattha 19 proti 3.Giovanni Mattho(Janez Matko) postane prvi duhovnik v Otaležu .Kaplan Gallo predstavi tudi razmere v Otaležki cerkveni skupnosti...
ŽUPNIJA CERKNO
OTALEŽ
-TEKST V V ITALIJANSKEM JEZIKU
Tolminski kaplan Giovanni Gallo predstavi peticijo predstavnikov občine Otalež z dne 28. februarja 1694 in 8. junija 1695.Glasovanje za novega duhovnika v Otaležu in izbiro treh kandidatov (Hillarius Jvanzigh, Franciscus Antonius Facco in Joannes Mattha) Rezultat glasovanja-Hillarius Jvanzigh 6 proti 16, Francesco Antonio Facco 5 proti 17, Giovanni Mattha 19 proti 3.Giovanni Mattho(Janez Matko) postane prvi duhovnik v Otaležu .Kaplan Gallo predstavi tudi razmere v Otaležki cerkveni skupnosti...
Ljudski upor po glasovanju za novega duhovnika in dogodki ki so sledili.
Po obsodbi duhovnika Giovannia Mattha-Madka(Janeza Matka) nastopi novo službo v Otaležu Biagio Penzin(Blaž Penzin)
Pritožba vernikov iz Otaleža proti duhovniku Janezu Matku ,ki jih napiše novi duhovnik Blaž Penzin
Pritožba vernikov iz Otaleža proti duhovniku Janezu Matku ,ki jih napiše novi duhovnik Blaž Penzin
Ni komentarjev:
Objavite komentar