Bilo je nekoč

Lazec,Otalež,Plužnje,Jazne na zemljevidu iz leta 1822

Dokument iz leta 1818

Lazec,Plužnje,Otalež,Jazne na avstrijskem zemljevidu iz leta 1784

Avstrijski zemljevid iz leta 1829

Avstrijski zemljevid iz leta 1869

Otalež na zemljevidu iz leta 1756

IZVLEČEK IZ KATASTERSKEGA DOHODKA  VASI OTALEŽ OPREDELJENEGA ZA UPORABO  S STRANI UPRAVIČENCEV  IZ LETA 1817

PROŠNJA

Vir-Izvestja muzejskega društva za Kranjsko

Dne 20. novembra 1694. Idrija. Soseska sv. Katarine (v Otaležu), sv. Nikolaja (v Jaznah) in sv. Jurija (v Lazicu) so prosile za kaplana, kteri bi stanoval v Otaležu ter smel tu deliti zakramente in pokopavati. Ob jednem so obljubile, da bo duhovnik dobival od njih, kar bi potreboval za svoje življenje. Da bi prebivalci rečenih sosesk bolj gotovo dosegli svoj namen, izvolili so četiri može, kterim so dali popolno oblast, da bi se v njih imenu pogajali zastran duhovnika na raznih krajih. Ti možje so bili : Ivan Eeng in Jakob Bašelj iz Otaleža, Jurij Sedej iz Jazen in Matija Zajec iz soseske sv. Jurija. Kar bi ti možje obljubili, bilo bi veljavno za vse prebivalce. Ker pa rečeni možje niso znali pisati, naprosili so v ta namen Ferdinanda Julija Sežuna, cesarskega uradnika v Idriji, da bi jim šel na roko.

ZGODOVINSKI ZAPISKI
Vir-Idrijski razgledi 1958 letnik 3 številka 1

Ko je šel, po zgodovinskih zapiskih, Anglež Walter Poppe okoli leta 1660 skozi področje današnje Idrije, je v svojih poročilih iz 1665. leta zapisal, da še ni videl tako gostih in lepih gozdov ter tako izredne debeline in višine polno lesnih jelk. Nad bogatimi gozdovi tega področja se je za njim navduševal leta 1689 tudi Valvazor v svojih zapiskih. To gozdnato področje, ki sega daleč stran od obeh obrežij reke Idrijce na površini kakih 300 km 2, je bilo še v prvi polovici XIV. stoletja nenaseljeno. Zgodovina omenja, da sta obstajali v tem času edino naselji Jazne in Žiri na periferiji tega obširnega območja. Nekdanji njegovi lastniki, tolminski grofje, so skušali to področje naseliti in nuditi naseljencem razne ugodnosti. Koliko jim je to uspelo, zgodovina ne pove. Edini prebivalci te gozdnate »Zvirne« doline, kakor se je takrat imenovala, so bili prehodni lovci, drvarji in sodarji.

ZGODOVINSKI ZAPISKI
Leta 1695 je bila ustanovljena kaplanija Otalež, katere del so bila naselja Lazec, Plužnje, Otalež,J azne, Masore in Oselica(Capellania di Ottales: Ottales, Plusna , Lassiz, Jasbina, Massora, Osselza ). Leta 1710 je vizitator Vincenc Silani ,ko je potoval v Spodnjo Idrijo, prenočeval v Otaležu.  Takrat je ugotovil da ima cerkev tri posvečene oltarje in sicer sv.Katarini, sv.Petru in sv. Primožu, ter 500 prebivalcev. Leta 1762 je arhidiakon ob vizitaciji ugotovil, da ima duhovnija 800 prebivalcev in sicer 650 sposobnih za velikonočno obhajilo. Vikarju priporoča skrb za vse tri cerkve, povečavo pokopališča in obnovo zidov.Vernike graja zaradi nedeljskega dela, zaradi postajanja med pridigo zunaj cerkve, ter večkratnih plesov. Duhovljani se pritožujejo, ker je njihov duhovnik ob praznikih zaposlen v Cerknem in za njih ni poskrbljeno.

SEZNAM TOLMINSKIH PUNTARJEV V JEČAH GORIŠKEGA GRADU 1713-1716

Vir-JANEZ DOLENC

Veliki tolminski punt je bil po kratkem spopadu med puntarji in krajišniki (avstrijski vojaki iz Vojne Krajine) sredi junija 1713 končan in zadušen.Puntarji so se večinoma razbežali na svoje domove, nekateri voditelji pa v svoja skrivališča. Toda vojaške patrulje so preiskovale vasi na podlagi seznamov, ki jih je dotlej že pripravila oblast, zlasti deželni pod glavar grof Adam Strassoldo s svojimi pomočniki. Nekaj puntarjev se je uprlo aretaciji in krajišniki so jih takoj pokončali. Žal njihovih imen ne poznamo. Vse aretirane so vodili na goriški grad in jih zaprli v srednjeveške ječe z dva metra debelimi zidovi in majhnimi okenci. Tam so jetnika vpisali na seznam, ki se je ohranil v Dvornem arhivu na Dunaju. Na obeh straneh enega lista papirja je tako vpisanih več kot sto imen. Poleg imena je navadno, a ne dosledno zapisan tudi kraj bivanja. Zasliševali so jih sodni uradniki.V ječah so bili tudi-

Hannsche Rinkh von Cott, Anže Rink iz Otaleža, izpuščen 31.
marca 1716, zaplemba prem.

Hannusch Serjun, Suppan v Cott, Hanuš Serjun, župan v
Otaležu, izpuščen 31. marca 1716.

Micheu Seiz von Cott,Miha Zajc z Otaleža, izpuščen
31. marca 1716

Anze Likar von Cott, Anže Likar iz Otaleža, izpuščen 31.
marca 1716

Opis vasi Otalež v knjigi Inner-, Nieder- und Ober-Österreich und die Gebiete Brixen iz leta 1800

Podpis Janeza Reica(Giovanni Reiz)vaškega župana,predstavnika vaške skupnosti Otalež ob zaprisegi zvestobe cesarju Napoleonu v pisarni tolminskega gospostva, 10.12 1809

OPIS VASI OTALEŽ v knjigi -Allgemeines geographische Wörterbuch: Oder alphabetische …iz leta 1822

Otalež vas na tolminskem, goriška…167 hiš z 1011 prebivalci)

OPIS VASI OTALEŽ v knjigi Corografia dell”Italia iz leta 1833,kjer piše(kratek prevod),”da se naselje nahaja na Tolminskem na desnem bregu Idrijce, kjer je precej hladno in da zaradi tega tu ne uspevajo žita in da ima Otalež okoli 200 prebivalcev.”

SPISEK VOJAŠKIH NABORNIKOV IZ TOLMINSKEGA OKROŽJA

-Vir-Laibacher Zeitung 27.11 1849 št.142

Naborniki iz Otaleža-

št.6- Andreas Respet Ottalesch

št.8 -Anton Beuk Ottalesch

št.11 Matthäus Beuk Ottalesch

št.99 Caspar Tuschar Ottalesch

Odšla

Erschen Ursula, žena kmeta Mathiasa Erschena iz Pluschne. Odsotna , okraj Kirchheim v goriškem okraju primorske regije, neumna , maja 1855 zapustila moževo hišo in je od takrat pogrešana.

Opis osebe. Stara je 32 let, srednje rasti, ima okrogel obraz, črne lase in oči, normalen nos in usta ter govori samo slovensko. — Informacije o njenem bivališču ali morebitni smrti je treba sporočiti okrožnemu uradu, ki je naveden spodaj. (K. K. Kr. A. Görz 201 57.)

Vir- Polizei Blatt Wien( Dunaj 1857

OPIS VASI OTALEŽ

v knjigi Dizionario corografico dell Italia iz leta 1868, kjer piše (kratek prevod) -”Otalež se nahaja pri Cerknem, Goriška provinca, ima 1385 prebivalcev in šolo. Nahaja se na južnih obronkih Julijskih Alp v bližini Idrije.”

OTALEŠ

Vir-Kmetijske in rokodelske novice 28.9 1861 št.39

Iz Otaleš 8. sept. Dovolite mi, ljube „Novice’, da spregovorim tudi jez besedico. O prijatli domovine slovenske! Naj se le repenčijo protivniki naši slovenski nemškutarji, kakor si mislijo in znajo; bojo vendar šli rakom žvižgat, naj velja kar hoče: zakaj zdrava pamet nam pravi, da naše terjatve so pravične in poštene; naš jezik potrebuje, da bo rešen sužnosti in verig, v ktere je bil tako dolgo oklenjen. Dar jezika nam je dan od Stvarnika, in tudi od cesarja nam je kakor drugim deželam zagotovljena pravica; za tega del zgube naj se v listje vsi tisti, kteri hočejo biti ubijavci svojih domačih bratov. O prijatli naše domovine! ne ustrašite se dela, čeravno ga je še na cente. Bog je z nami! Kar letino pri nas zadeva, se je vsaki veselil, da bo dobil cel kos kruha; vse je kazalo tako lepo, da je bilo veselje. Al ta nemila suša je pokončala nam jesenske pridelke tako, da se bo vsega le po malo dobilo, zunaj sadja, kterega je pri nas posebno dosti zasajenega; jabolka in pa češplje so polne sadili. Opomniti moram še eno: imamo pri nas jako lepo cerkev, ktera še ni dolgo novo prezidana; šole pa še ni, ki je zlo potrebujemo, zakaj okolica naša šteje nekaj čez tavžent prebivavcov.

Janez Mlakar, kmet.

Okrajno sodišče v Vipavi(14.7 1866)Tožba Franz Ferjančiča iz Budanj  in Franz Filipiča iz Otaleža proti  Petru Zurku iz Budanj

Okrajno sodišče Vipava(2.3 1871)Tožba Lucasa Čefarina iz Otaleža proti Francu Pračku iz Budanj zaradi prodaje zemljišča .

(22. maja1873) Idrijsko okrajno sodišče. Tožba Franza Peternela iz Pluženj proti Jakobu Schaulu iz Žirovnice zaradi sodbe z dne 20. julija 1867.

IZ OTALEŽA NA GORIŠKEM

Vir-Zgodnja Danica 12.5 1876 št.19

Čast in lepota vsaktere občine je gotovo lepa cerkev. Tako je tudi pri nas. Veličastno cerkev imamo, dolga je 20 sežnjev in široka 6 sežnjev. Pripravna za vsaktero stolno cerkev. To svetiše Gospodovo pa je bilo dozdaj prazno, manjkalo je še veliko, zakaj stoji še le 30 let, in vsega cerkvenega znotraj naenkrat napraviti ni bilo občini moč. Leta 1874, ktero je bilo pri nas za kmeta precej dobro, so občinarji željo sprožili, naj se napravita dva nova altarja. Kar so želeli, se je zgodilo. Mesca aprila letošnega leta bila altarja dodelana in 30. aprila sta bila slovesno od v. č. g. Jožefa Jeram-a, dekana v Cirknem, blagoslovljena. Veliko mašo so imeli sami prečastiti g. dekan, pri kteri jim je sreglo 8 druzih duhovnov, in so imeli tudi tehten govor, ter so z znano govornostjo govorili od lepote cerkev, povdarjali gorečnost in pobožnost ljudstva in pohvalili vnemo za lepoto cerkve; dalje so govorili od nar imenitnišega dela cerkve, to j e , od altarjev, na kterih se neprenehoma opravlja nekervava daritev, in posled omenili posamezne svetnike, kteri se časte posebej na altarjih. Altarja sta posvečena: naši ljubi Gospej  presv. Serca in pa sv. Jožefu. Že kinčata našo sprelepo cerkev, in živo spričujeta, da tukajšno ljudstvo ni brez vere, in kako da je vneto za pozvdigo časti Božje. Pa ne le ta dva altarja, temuč še veliko druzega se je naredilo v zadnjih 5 letih v tukajšni cerkvi, n. pr.: prenovil se je veliki altar, križev pot je dobil nove pozlačene okvire, v stranskem altarju se je naredila nova podoba av. Janeza Nepomučana, prestavila in prenovila se prižnica, prenovile so se orgije in prebarvala vsa cerkev. Vsi stroški v zadnjih 5 letih znašajo okoli 4000 gl. Pač lep denar in živ dokaz, da se verno in pobožno ljudatvo ne ustraši nobene darežljivosti, kadar je treba za čast Božjo. Kaj ne prostomišljaki boljše bi bilo, da bi jih bili obernili za kako glediše, kjer se vera smeši in duhovstvo psuje, kakor pa da smo jih obernili v lepšavo naše veličastne cerkve? Toda vedite, naše ljudstvo ima zdravo pamet in njemu je čast Božja in zveličanje po smerti perva skerb in edino prava „olika”. Zdi se nam, da po vašem počenjanji se bodete svoj dan s praznimi rokami in z butaro pregreh zoper Boga in vero grozno kislo deržali, ko bode verno ljudstvo z bogatimi snopi (curo exsultatione portantes roanipulos suos) zaslug stalo pred večnim Sodnikom. Altarja in vse drugo zgorej omenjeno delo delal je g. Jože Stravs, domačin, podobar v Idriji. Vse je doveršil prav dobro. Delo kaže mojstra — pravi pregovor— in pri nas se je ta pregovor popolnoma vresničil. Svetniki, druge izrezave in marmoriranje je prav dobro izveršeno. Kdor želi delo poznati, naj pride gledat, in prepričal se bo, da je res! Smemo ga toraj brez strahu priporočati vsim takim, kteri kako delo pri cerkvah potrebujejo, zakaj on dela prav dobro in po ceni. Malane podobe pa je izdelal prav dobro g. Jurij Tavčar, sploh znani podobar v Idriji. Tudi njemu gre vsa hvala za prav lepe in čedne podobe. Naj še omenim, da pri ti priložnosti smo imeli tudi novo monštranico, vrednosti 500 gl., ktero je izdelal v gotiškem zlogu gosp. Matevž Šreiner v Ljubljani. Visoka je 28 palcev in toraj prav pripravna za našo veličastno cerkev.

POGLED V IDRIJSKO DOLINO
Vir-Slovenski narod 26.8 1881 št.193

…..V bregu nad krčmo v Vrščevah tik kranjske meje stoji na prijaznem obdelenem brdu jazniška cerkev in vas Jazne , pa ne Desiva, kakor se čista na Kozlerjevem in drugih zemljevidih . Žive duše nisem še slišal Jazenj (od besede : j a z b i n a.) Desivo imenovati. Hribi v tem delu doline so na pol obdelani, na pol pa obrasteni z gozdom in grmovjem. Sadja imajo kmetje primerno precej veliko ; prodajejo ga v Idrijo. Nekedaj so ga celo v Trst vozili.

IZPRED POROTNE SODNIJE

Vir-Soča 16.9 1881 št.38

Nek Anton Mihelič iz Otaleža pa je bil obsojen na 4 leta ostre ječe zarad tatvine. Bil je zaradi tatvine že v Gradiški zaprt 1 in pol leta. Ko je dostal letos spomladi to kazen, je takoj unesel nekje 5 gl in Še par ravno tako majhnih zneskov. Zaradi prejšnega življenja je dobil tako hudo kazen.

IZ CERKLJANSKIH HRIBOV

Vir-Soča 9.3 1883 številka 10

Iz vseh vasij Tolminskega prinaša”Soča” dopise o veselih in žalostnih dogodljajih, o dobrem in slabem stanji tamošnjih razmer; le s Cerkljanskega nam dohajajo tako redki dopisi, da bi si človek mislil, da je ta okraj brez veljave in vsakdanjih dogodkev. In vendar zapazimo ravno tukaj med prebivalci take razmere, da bi ne bilo slabo, ako bi o njih nekoliko spregovorili. V izgled vzemimo si za danes faro v Otaležu. O ljudski omiki tukaj ne moremo še govoriti, ker od omike se tukaj le toliko ve, da je nekje, a do nas hvala Bogu ni še dospela, ker mi smo ljudje stare korenine, katerih se ne prime vsaka neumna muha. To je tudi uzrok, da se ljudje Še do sedaj trdno drže svojih starih načel. Tukajšnje ljudsko stanje je podobno onemu zgodovinskemu času, ko je bilo ljudstvo še razdeljeno na kaste. Tudi naše prebivalstvo se samo deli na dva dela in sicer: v kmete in v bajtarje. To je pač majhen razloček, bi si marsikedo mislil. Res je majhen, in po mnogih krajih ga celo ni. In vendar kak razloček je tu ? Najlepša primera bi bila, ako primerjamo našega kmeta z aristokratom, bajtarja pa z nekdanjim plebejcem. Tak razloček si naše više glave domišljujejo. Naš aristokrat si misli: »Jaz sem kmet, tisi ubog bajtar, bodi zadovoljen, ako dobiš to kar meni ostaja. Bajtar, boječa duša, molči in trpi, da, tak rešpekt ima pred njim, da si ne upa še po vodo iti, ako je kmet z živino pri koritu. Ti ubogi bajtar bodi zadovoljen in ponosen, ako kaka viša kmečka glava s teboj spregovori, in kadar z njim govoriš, pazi, da vso vodo na njegovo kolo obrneš. Včasih bi kmet rad kaj vozil, a pot se mu zdi preslaba. Tedaj skliče vse sosedne hlapce — bajtarje in jih pošlje pripravljat pot gospodu. Naš bajtar popade lopato, motiko tu kar more, ter teče po klancu, da mu vse škriplje pod škornjami, kajti od zgoraj je dano to povelje. Ako je treba pa včasih deliti kako zemljišče, ati kaj druzega, tedaj si prilastuje samo aristokrat pravico do tega. Včasih se oglasi kak pravicoljuben glas rekoč: „Kaj hočemo pa z ubogimi ? »Obesimo jih v dimnik jih denimo sušit, da jih bomo imeli za prihodnji pust”,se oglase učeni možje. Bog vam jih blagoslovi in zraven vaše nenasitljive želodce, da ni imeli enkrat dosti in bi tudi ubogemu kaj privoščili, ker tudi on je ustvarjen po božji podobi. Bajtarji ako bi se znalo kedaj zgoditi, da dobite županijo, sedaj veste, kje imate iskati usmiljeno srce, katero bo vaše pravice zagovarjalo in se za vas potegovalo, ker drugače ostane vse glas vpijočega v puščavi.

V CERKNEM

Vir-Soča 27.4 1883 številka 17

V 14. Sočini št. je neki dopisnik s podpisom Borodinov grajal cestni odbor cerkljanski, češ, da ni storil svoje dolžnosti in da bi se z denarom, katerega je prejel za napravo novo izdelane ceste od Želina proti Idriji, dala ta črta veliko bolje napraviti. Na ta s silo in umetno izdelani dopis, bi g. Borodinovemu s kratka odgovoril, da on ne ume cest izdelovati, ker ni nikakoršen strokovnjak v tej zadevi, tedaj tudi ne ceniti cestnih črt, še manj pa take, kakoršna je od Želina do Idrijske meje, kjer ni druzega kakor potoki, griči, vdrtine, močvirji, zarad katerih se je moralo na mnogih krajih dvakrat, trikrat delati. O rabi cestnega denara pa ne šušmarite tako nevedno, g. Borodinov! Veste, da denar, kterega je prejel cestni odbor od davkoplačevalcev, od deželnega zbora in od vlade, se je moral rabiti za vzdrževanje poprejšnje črte vodeče od kranjske meje čez vrh Kladij do Tolminskega, razen tega tudi za podporo raznim občinskim potem, kakor iz Ravnij v Cerkno, iz Labinj v Cerkno,iz Lasca mimo Plužen do idrijske ceste in iz Šebrelj v Stopnik. Vse to ste opustili, g.dopisnik! So li to malenkosti?

IZ CERKLJANSKIH HRIBOV

Vir-Soča 22.6 1883 številka 25

Narodi napredujejo po širnem svetu; a tudi Slovenci ne zaostajajo v svoji ozki domovini. Res je sicer, da imamo še velik korak do one stopinje omike, katero uživajo sedaj drugi narodi; vendar z zadovoljnim očesom smemo gledati, kako se Slovenci svoje narodnosti zavedajo. Marsikje, kjer pred nekaj časom ni bilo ne sluha ne duha o narodni zavednosti, se je sedaj ustanovilo narodno društvo. Tam, kjer pred nekaj leti ni znal skoraj nobeden ne brati ne pisati, so sedaj ustanovili čitalnico. Kuga ne veseli, ko sliši take novice? Koga na veseli, ko vidi, da se je začel naš kmet zanimati za narodno stvar? Dokler se to godi, se nam ni še bati narodnega pogina.

Žalibog, da o našem Otaležu ne moremo takih veselih poročil oznanjati, čeravno bi jih neizrečeno radi. Naši ljudje so v omiki za drugimi silno zaostali in odkritosrčno govorjeno, o pravi omiki tukaj še govoriti ne moremo, ker se to malega, kar imajo,imajo kot dedišino prejšnjih časov. Žalostno je res, ako moramo priznati, da se med njimi ne dobi niti enega, vsaj deloma omikan človek. Zato ne smemo zameriti, ako je tak človek včasih tu in tam surov. Ako pa omike nimajo, se ne bodemo čudili, da se ljudje svoje narodnosti malo ali nič ne zavedajo. In vendar se ne more reči, da bi se iz njih ne dalo kaj napraviti; ravno nasprotno. Kaj je vendar sedanjim razmeram uzrok? Naši ljudje so se vedno preveliki starokopitneži, in sicer zato, ker jim nobeden boljšega ne priponudi. Drugi uzrok zastanku omike in narodne zavesti bi bil ta, da pridejo naši ljudje premalo s svetom v dotiko. Malo da ne vsi preživi svoje življenje le doma. Njih krog sega od Idrije do Cerknega in skoraj pri večini je največa oddaljenost, katero poznajo, do Tomina in sicer takrat, ko gredo mladeniči k nabiri. Ako pa z omikanim svetom premalo v dotiko pridejo, nimajo priložnosti se omike zavzeti. Glavni uzrok bi pa bil ta, da ljudem manjka spodbude in pripomočkov. Rekel sem že, da naš kmet ni tako neobčutljiv, da bi se ga nobena reč ne prijela .Krivico bi mu delali, ako bi to o njem trdili.

RAZPIS DRAŽBE
Vir-Soča 29.9 1883 št.39

DOPISI

Vir-Soča 4.1 1884 št.1

S CERKLJANSKEGA 31. dec. - v kratkem zatone staro leto z vsemi veselimi in žalnimi spomini v dolgo večnost. Mnogo želj ostalo je neuresničenih, mnogo nad neizpolnjenih; želimo, da se uresničijo saj v prihodnje. Za naš okraj na primer bi si jaz želel, da bi nam saj v prihodnje slavni c. k. uradi dopisovali v mili nam materinščini, česar še zmerom živo pogrešamo. Enako bi želel nam saj toliko zavednosti, da bi, kadar imamo kaj opraviti pri sodniji, davkariji, notarji itd;, tirjali resno, česar nam sami od sebe ne dajo. Pa tudi še mnogo krajevnih ali lokalnih želj imamo, o katerih želijo, da bi se izpolnile saj v prihodnje. Otaležem bi želel, da v kratkem dobijo novo šolsko poslopje in svoj občinski zbor, ki bi skrbel za vse jednako, tudi za občane na levi strani Idrijce, da bi ne imeli takih potov, po katerih se vsakdo boji hoditi, kogar sreča ali nesreča zanese v te kraje.....




S CERKLJANSKEGA

Vir-Soča 17.4 1885 št.16

11. aprila. — Mnogo se je že letos v vašem velecenjenem listu pisarilo in prepiralo o šoli, kaka da bi morala biti, da bi bolje dosegala svoj namen. Za naš okraj se najbolje prilega poludnevna šola, kakeršne so naše „Šole za silo." Želeti bi pa bilo, da bi se v naših šolah učilo prav temeljito tudi sadjarstvo, in sicer vsaj v pravih šolah, če tudi bi ne škodovalo, ako bi se moglo nekoliko poučevati tudi v tako zvanih šolah za silo. Kjer so prave šole, na primer: v Cerknen,  Otaleži in drugod, napravile naj bi se drevesnice; a gg. učitelji naj bi poučevali teoretično in praktično sadjarstvo, da bi teko učenci zapamtili vsaj pravi pojem o oskrbovanji sadnih dreves. Gg. učitelji naj bi za marljivo poučevanje v sadjarstvu dobivali posebne nagrade, za ktere naj bi poskrbel slavni okrajni šolski svet. Po tem potu bi se dalo za naš okraj (pa tudi za druge) mnogo doseči za povzdigo sadjarstva. Naš okraj je do malega ves ugoden za sadjarstvo, a mnogi je zelo zanemarjajo, češ, da sadje ne rodi več tako kakor včasih. Ali, dragi moj, kako bo rodilo staro, vse zanemarjeno drevo. Živina se bolje oskrbuje nego prejšnje čase, polje se skrbneje obdeluje ko prej; le sadje naj bi lete in leta rodilo, pa naj bi se nič ne oskrbovalo, ko se vender ne da tajiti, da je zemlja po sto in stoletni rabi že mnogo opešala. Mnogi gospodarji bi radi tudi v tej zadevi kaj zboljšali, pa se jim ne sponese, ker se niso nikjer ni teoretično ni praktično učili Potem, se ve, kmalu zgube veselje do stvari, češ, škoda časa in truda, če tudi je gola istina  da se z malim pa razumnim delom nikjer toliko ne doseže ko prav v sadjarstvu. Vse bolje pa bi bilo tudi v tej zadevi, ako bi se v šolah poučevalo tudi sadjarstvo, da bi deček zapustivši šolo imel kaj znanja o gospodarstvu in bi prinesel iz šole razen lepih tudi koristnih naukov. Možje razumniki, občinski zastopniki, krajni in okrajni šolski svetovalci, kaj pravite k temu?


IZ OTALEŽA 13.4
Vir-Soča 23.4 1886 št.17—
Da si ravno živimo v hudih časih, smo si vender tudi Otaležci po izgledu drugih sosednjih občin umislili da bi bilo morda lože voziti kakor le nositi iz  vasi do skladovne ceste in nazaj, in to temveč ker črta naše ceste ne bi bila  dolga. To misel spraviti v dejanje, priskrbel nam je preteklo jesen cestni odbor izvedenega moža, da nam je napravil načrt in cesto zmeril. Cestni odbor se je o tem načrtu sam prepričal in je na mestu priznal, da po tem načrtu bi se dala izdelati cesta z najmanjšimi klanci in z najmanjšimi stroški. In tako je bila prva stvar mirno doguana. Pa glejte, kakor je zdaj naša slavna vlada nenadoma predložila načrt-črne vojske, prav tako naglo se je tudi čaz našo cesto vzdignila črna vojska. Žalostna prikazen vseh časov je, da zvitim in trmoglavim osebam se le prevečkrat posreči, vrstnike svoje omamiti, da proti vsaki novi, če tudi obče koristni stvari kljubujejo. Največ jo tega kriva surova prevzetnost našega ljudstva. Če si kdo umisli kako novo in še tako koristno občno napravo, koj mu bode drug kljuboval in v svoji oholosti  ščuval ljudi svojega mišljenja ne le proti stvari, za katero gre, ampak celo proti dotičnim osebam in njih poštenju. V svoji neotesani modrosti navadno navdušuje svojo stranko z_besedaraji; Kaj nam bo tak ukazoval?" kaj nas bo tak  komandiral ? tega pa ne:, rajši se tožimo ali se ti podpišeš ? no, ti se podpišeš j?pa še vem za take, ki se nam podpišejo; potle pa naredijo pritožbo na deželni odbor; bote videli kako jih bomo .

« Dragi občinarji, tako početje se pač ne strinja z duhom sedanjega časa; ko naši a sosedje krog in krog nas v vsakem obziru napredujejo, da se mi prepiramo? Drugi delajo in se nam posmehujejo in ko bodo oni že uživali sad svojega truda, se bomo mi tudi še lahko prepirali a v lastno škodo in bodočnost nam bode ostro obsojevala. Če tudi se nasprotnikom posreči naše podjetje uničiti jim vender ne ostane nič v dobiček.

Domojsov




OTALEŽ

Vir-Cerkveni glasbenik Marec 1888 št.3

14. febr.

Večkrat že se je čitalo v „C. Gl.”-u, da bi moral vsak orglavec ali pevovodja vsaj enkrat na leto dati račun o svojem delovanju. Toda naši orglavci tega ne store in ostanejo rajše na dolgu. (Žalibože da je tako! Vr.) Da si tudi nimam nič važnega sporočati o našem koru in njegovem napredku, vendar pišem par besedi, da se preveč ne zadolžim. Kakor mislim, pojemo pri nas v cerkvenem duhu; vsaj kolikor moremo. Kor šteje sicer le 6 pevcev: 2 sopr., 2 alta, 1 tenor in 1 bas; a kdor naše okoliščine pozna, nas gotovo ne bode grajal. (Gotovo ne! Vr.) Pri petih mašah pojemo: „Missa Adoro Te” zl. I. Diebold; missa in hon. B. M. V. zl. D. Fajgelj; missa in hon. s. Caec. zl. A. Foerster; missa in hon. ss. Inf. Jesu zl. Schweitzer; missa tertia zl. M. Haller; missa in hon. s. Caeciliae, zl. Ad. Kaim.Offertoria jemljemo iz „Cerkv. Gl.”-a; Tantum ergo iz Cecilije in drugih zvezkov. Pri tihi maši pa pojemo večinoma le iz Cecilije. Za to Cecilijo moramo pač hvaležni biti vsem onim, kateri so k njej kaj pripomogli: Cec. društvu ljubljanskemu, katero jo je v roke vzelo, g. A. Foerster-ju, da jo je uredil in družbi sv. Mohora, katera jo je na vse vetrove razširila in nam orglavcem toliko truda in pisarije prihranila. — Največjo težavo nam dela to, da imamo vsako leto nove soprane; moramo se toraj vedno z novega učiti. Da nij tako, kje bi bili že dalje?! Sicer pa vendar napredujemo, da si tudi le počasi; a tudi počasi se daleč pride, da le resne volje ne manjka, in nam je ne manjka. (Dobro! Vr.) Orglavec.

OTALEŽ

Vir-Soča 4.5 1888 št.18

16. aprila. Koga ne veseli narava spomladi, ko čuje toliko število nedolžnih ptičic prepevati zahvalno pesem vsemogočnemu stvarniku, da jih je ohranil pri življenji čez ugonobljivo zime. Nehote polastuje so človek neki ginljivi čut, ko sliši tako različne melodije drobnih pevčekov, koji človeka od jutra do večera kratkočasijo. Žalibog da nedolžnemu petju drobnih živalic sleherno leto manj čujemo po naših vrtih. Premnogo teh koristnih živalic nam pokonča mrzla zima, ker morajo bivati na prostem in si mnogokrat niti potrebnega živeža ne morejo dobiti. Da bi bili ljudje toliko previdni in milosrčni, da bi v zimskem času;metali razstradanim ptičicam drobtince ki čivkajo in iščejo živeža okoli stanovanja. Mnogo ptičev pa pri nas zlobni otroci polove in jim spomladi pomečejo mladiče in raztergajo gnjezda ter tako manjšajo število nedolžnih kmetijstvu koristnih ptičkov. Pri nas bi bilo pač treba, da bi kaka oblast delala na to, da bi se bolje spolnovala postava v obrambo ptičev ali da bi kedo vsaj starišem priporočil otroke svariti pred to hudobija, in jim povedal, da te živalice nam niso le za kratkočasno petje, marveč da so tudi najboljši zdravniki sadnemu drevju. Koliko sadnega drevja vidimo po vrtih bolehati, ker pomanjkuje onih drobnih zdravnikov ptičic, da bi merčes do časa pokončali in uničili. Pri nas stane sadno drevje mnogo truda, ker divjake le po pašnikih in grmovju iščemo, in težko dobimo lepih čilih divjakov za ciplenje. Ker si sleherni želi svoje imetje s sadjem zboljšati, bi pač moral vsak posestnik žertovati eno gred bijižnje njive za sajenje pešk in odgojo divjakov! Koliko truda bi si prihranil; ne bilo bi mu treba cel dan se truditi po gormovju za par divjakov za ceplenje sadnega drevja, da bi prazne kote po vrtih zasadil sebi v čast, še bolj pa v korist.

OTALEŽ

Vir-Soča 3.2 1888 številka 5

Od kod to da se dandanes čuje govorica: kako gre slabo saj ne bo mogoče več shajati! Dohodki zmiraj manjši, stroški se pa širijo, kakor huda nalezljiva bolezen. Ali bi si ne mogli pomagati iz tega težavnega položaja? Po mojem mnenji bi se nekoliko otresli tega pogubljivega stanja, ako bi začeli ljudje bolj trezno in ponižno živeti, nego dandanes živo. Pomislimo, koliko denara gre dandanes za prevzetno obleko!  Ako je bila učasih dobra domača prtena ali suknena obleka ,zakaj bi ne bila sedaj. Kmet prodaja svoje domače platno in si kupuje tovarniško ali mašinsko obleko ter pravi da ga manj stane nego domača. Joj pa kako se on golufa ! Par mesecev pa je raztrgana in zopet nova! In tako naprej. Dandanes ni več dekle, da bi nosila “drukanco ”(krilo iz domačega platna) ako bi bila še tako revnega stanu. Ni ga razločka med revnim in premožnim! Ali je treba za praznično obleko do sedemindvajset parov kril? Ali ne bi zadostovala dva para, da bi bil v žepu kak prihranjen novčič? Ali ne bi bilo dekle s par prihranjenimi goldinarji več vredno nego je s polno omaro judovskih cap? Vse le kupljeno, to je lepo in dandanes v modi. Ravno tako je z živežem. Kava mora bit ako se ima tud krilo zapiti. Koliko denara pa gre za drago pijačo? Koliko za šnops? Gotovo ne bi bil nobeden bolan zarad tega, če bi nikoli ne videl žganja, zakaj potem denar v prepad metati! Koliko denara gre za tabak, ki ga dandanes že vsak otrok uči kaditi? Skoraj smem reći da kakor hitro mu materno mleko vzamejo in ga jesti nauče že mu pustijo tabak kaditi in žvečiti, kakor prašiču blato. Ako sta dva možka pri hiši, pa več data za tobak nego davke. Še več takih in enakih stroškov bi se lahko obvarovali in denar za druge potrebe rabili, ali previdnosti in modrosti manjka! Sleherni gleda kje in kako bi si kaj pridobil toda pridobljeno si ne zna prihraniti in prihranjeno ne prav oberniti. Sploh rečeno: ljudje si ne znajo dobro gospodariti. Vse napreduje k boljšemu a uporabljevanje pridobljenega strašno nazaduje. Ako opazujemo življenje v ubožni bajti in premožni kmečki hiši, vidimo, kakor da ni ravno tako gorje, kakor ljudje tožijo. Ako bi človek prihodnost poznal in koliko časa mu bo še tekla nit življenja, res mu ne bi bilo treba toliko varčnosti: in kadar Bog pošlje bolezni , nesreče in druge nevgode, kaj pa potem-ako je tema v žepu. Gotovo bi bilo bolje in dobro, ako ne bi metali denarja za vsako otročjo igračo, ampak le za to, kar je neobhodno potrebno. Kdor ne veruje, naj poskusi!

OTALEŽ

Vir-Soča 9.3 1888 št 10

25.feb

Cenjena Soča,tvoja 5 št.dala mi je pogum, da bi ti lahko z dopisi postal nadležen. Zopet te prosim da sprejmeš par vrstic spod mojega peresa. Slehern je mislil da se bo kmalu poslovila od nas bela zimska odeja in se nam približala zaželjena spomlad, da bo dihati boljši zrak dobrodejne pomladanske narave. Toda”zima in gosposka ne prizadeneta” pravijo ljudje. In res zopet nam je zima razgrenila svoj zimski plašč, mnogo debelejši od prejšnega. V takem zimskem času človek večkrat pušča čas da se vsede k gorki peči ter ga prav po turško izpuši kako pipo ali pa gre k sosedu ali prijatelju se kratkočasiti dolge zimske večere in tam slušati razne pogovore. Pri taki priliki imel sem tudi jaz priložnost opazovati, kako prednost da znajo nekateri ljudje (zlasti ženske) iz komarja narede velikega konja. Tako se je zgodilo z dopisnikom iz Ot. v 5.št cenjene “Soče”. Človek bi ne mislil, da bi take besede mogle škodovati, namreč le koristiti temu, ki bi jih osrečil. ”Resnica oči kolje” pravi pregovor. Nemirov vzrok je le plepajoči ogenj grde nevoščljivosti, koji se je v človeštvu toko vnel, da se jebati, da bo požgal vso pravo bratsko ljubezen, katere je že tako malo.”Bajtarji” opravljajo kmeta, kmet pa” bajtarje” in tako žive v težavnem nemiru oni ki so si v tako tesni zvezi da eden brez drugega ne morejo živeti. Samo hišniki dobe od kmeta nekoliko zemljišča da si nasade krompirja in potrebnega zelja, kmetu pomaga hišnik veliko posestvo obdelati. Pa za vse te zveze se nekateri ne zmenijo. Ljudi ”žehtati” od nog do glave in ognusno sovražno gojiti, to jim je najljupše. Kaj pa jim pomaga ta posel, saj jim v plačilo za tako delo nihče nič ne da. Saj ima vsak zadosti težko butaro hudobij prenašati, kojo naj bi skrbel zlajšati in šele potem druge sovražiti….Ako bi vsak brzdal nekoliko svoje slabosti gotovo bi lepše sonce ljubezni sijalo med bližnjimi. Sneg bo razkopnel in led se bo raztajal. Naj bi žejnim tudi ona razdražljivost zginila-ker je ravno sedaj štiridesetdanski post-tako prijeten čas opustiti.., pregreh in hudobij , je toliko veči upanje, da bomo vrgli od sebe jezo in sovraštvo in vse pogubljivo! Da bomo mogli veselo prepevati veseli velikonočni Aleluja

Vir-SOČA 15.2 1889 št.7

Otroškim vrtom v Podgori, v Pevmi in v Gorici poslal je prečestiti gospod Janez Wester vikarij
v Otaležah, mnogo centov jabolk, koja so mu znesli vaščani v Otaležah, v Plužnah v Lazecih, v Jazbinah in postranski posestniki. Blagemu gospodu vikarju Westru prerčna hvala na skrbi, dobrotnim darovalcem pa Bog povrni!

UMOR

Vir-Slovenski narod 28.1 1890 št.20

Jakob Gantar iz Stare vasi, občine Žiri, okraj Logatec, gozdni delavec pri Darovaru usmrtil je po noči od 17. na 18. dan januarja v kolibi svojega tovariša Lovrenca Podobnika iz Otaleža pri Cerknem na Tolminskem, zaradi tega, ker je poslednji vzel od gospodarja po dvakrat 1 gld. na njegovo ime, pa mu ni hotel tega povrniti. Gantar priznaje, da je umoril Podobnika iz osvete in da je pazil, kedaj bode Podobnik zaspal in ko se je to zgodilo, udaril ga je dvakrat z ušesom sekirnem po glavi, tako, da je precej mrtev obležal. Po dovršenem zlodejstvu pripovedoval je Gantar svojim tovarišem, daje usmrtil Podobnika, a ti mu neso hoteli verjeti, dokler ni po nasvetu Josipa Plešnerju prisegel, da ga je z besedami: „Pri moj duši, da sem ga." Jakob Gantar odveden je kr. sodišči v Požego.

IZ SPODNJE IDRIJE  (Nesreče.)
Vir-Mir (Celovec) 25.8 1890 št16
V Jasnah pri Otaležah je enemu zgorela hiša in hlev, dve kravi in eno tele.

IVAN PETERNEL
Vir-Kmetijske in rokodelske novice 08.08.1891 št.32
Umrl je dne 25. v Šibeniku v Dalmaciji, 37 let star g. Ivan Peternel, c. in kr. nadporočnik v 80. domobranskem bataljonu, doma iz Plužne pri Otaležu na Goriškem. Pokojnik ni nikdar pozabil, da je bil slovenskega kmeta sin, ter je bil vedno naročen tudi na slovenske časnike. Naj
počiva v miru !

DOPISI
Vir-Nova Soča 15.4 1892 št.16

Otalež pri Cerknem. 7. marca. — Povsod se ljudje prizadevajo priti do boljše prihodnosti in to na razne načine, da bi si s tem olajšali težko butaro sedanjega časa. Kaj pa pri nas? Vse molči! Edina tolažba našemu ljudstvu je ta, da toži o slabih časih. Da bi si pa kdo skušal olajšati težko butaro sedanjega časa, mu še na misel nepride, čeprav je za to že skrajna sila. —Pomislite le, kakošno je bilo občinsko gospodarstvo do zdaj ! Pri računih za leto 1891. se je pokazalo, da je naša občina dolžna nad 1600. gld. To je neznosna svota za našo sicer precej obširno občino. Zdaj pa bode dolg toliko hitrejše rastel, ker bode treba od imenovanega dolga plačevati še po 5%, doklad, Kaj pa v prihodnje — ? Ker pa danes ni moj namen, opisovati butare, ki nas vse teže, ker bi tudi vsled tega moj dopis preveč narastel, naj se za danes omenjim le na naslednje: V šentviškogorskem okraju si zelo prizdevajo zboljšati do zdaj slabo poštno stanje. Vidimo pa, kako bi bilo to tudi za naš kraj neobhodno potrebno, za k ar se pa nihče ne briga. V našej precej obširnej občini je 5 vasij: Otalež, Pljužna, Lasic, gorenje in dolenje Jazne ; vse te vasi so med seboj komaj eno uro oddaljene, s ceste, kjer vozi pošta, pa komaj po 20 minut, nekatere še manj. Poštno postajo pa imamo v Idriji, kamor imamo 3 ure hoda. Po pošti poslane stvari hodijo jako neredno, tako da večkrat dobi prejemnik pošiljatve iz idrijske pošte po preteku šestih dnij in še pozneje; da marsi katerikrat trpi prejemnik škodo, niti ne omenjam. V Cerkno je sicer do pošte bliže, namreč 2 uri hoda. Kar pride pisem in drugih poslanih stvarij na cerkljansko pošto, ki nima poštnega obhodnika, jej oddaja pisem prizadeva veliko težavo; oddaja jih po priložnosti, komur in kadar more. Pripeti se včasih, da prejemnik prejme doposlano reč komaj po preteku 10 do 14 dnij. Ne bodem na drobno opisoval, kako nujno potrebna bi bila za nas poštna postaja ali vsaj poštna nabiralnica, kjer naj bi bil tudi poštni obhodnik. Pomisliti je pa še treba, da bi se nam za to prekoristno napravo z veseljem pridružila tudi sosedna župnija na Kranjskem : Nova Oselica , katera ima poštno postajo v Idriji, kamor je tudi 3 ure hoda; do naše postaje bi imela le eno uro. Vrhu tega je pot iz Nove Oselice v Idrijo po zimi silno slaba. Tukaj v Otaležu je že precej visoko, tako da pade časih mnogo snega. Nova Oselica je pa še više od Otaleža. Pot od nas do Nove Oselice je eno uro dolga. Z ozirom na vse to trebalo bi vsekakor prositi, da bi se za vse imenovane vasi napravila poštna postaja. Kje? to naj bi določili nepristranski možje, ki poznajo naše krajevne razmere

PO OSMIH MESECIH -ARETIRALI ZARADI TATVINE

Vir- Il Piccolo : jutranja izdaja 1893

Vir-Il Piccolo : edizione del mattino 1893

Včeraj zvečer, okoli 7. ure, je policist Tiz aretiral Giuseppeja pokojne Anne Pausich, dnevnega delavca, starega 23 let, iz Otaleza pri Tolminu, ker ga je tamkajšnje deželno sodišče iskalo zaradi zagrešene tatvine. tudi v zadnjih dneh preteklega leta v škodo ved. Anna Messe, mora odgovarjati tudi za kršitev deložacije.

VOLITVE CESTNIH ODBOROV

Vir-Primorec 31.3 1893 št.7

Volitve cestnih odborov vršile so se pretekli teden. O volitvi goriškega kanalskega, bolškega, ajdovskega in komenskega poročala je zadnja „Soča". V cerkljanski cestni odbor so pa bili izvoljeni sledeči možje: Andrej Rejc, župan v Šebreljah; Matevž Pirih, župan na Št. Viški gori; Peter Podobnik, posestnik v Cerknem; Avguštin Brelih, trgovec v Cerknem; Janez Vogrič, posestnik v Otaležu; Andrej Močnik, posestnik na Bukovem; Andrej Jeram, posestnik v Vrhu. 

NESREČA
Vir-Slovenec 14.4 1893 št.87
S Tolminskega se nam poroča: V Plužnjah pri Otaležu umrl je v nedeljo, 9. t. m., čez noč otrok za opeklinami. Starši so v soboto pustili otroke same doma. Sedemletni deček je zakuril, mlajšemu otroku se je vnelo krilce.

OTROK ZGOREL
Vir-Soča 21.4 1893 št.17
V Plužnjah pri Otaležu umrl je štirileten otrok za opeklinami. Starši so pustili otroke same doma. Sedemletni otrok zakuril je ogenj pri katerem se je vnelo mlajšemu krilce , da se je opekel in potem v groznih bolečinah umrl





DEKANIJA CERKNO
Vir-Kažipot po pokneženi grofovini Goriško-Gradiški1894

Vikarijati, podrejeni župn. v Cerknem.

Otalež Cerk. sv. Katarine dev. muč., podružn.Nikolaja v Jaznem, sv. Jurija v Lazicah. Duš 1057 P. Idrija.-Wester Iv..vik., r. 26.avg. 38. na Bledu,p. 18. sept. 64.

S CERKLJANSKEGA
Vir-Primorski list 18.4 1894 št.8

V Otaleži, kakor se sliši, razdelila se bodo obč. zemljišča. Proti prvemu načrtu vložili so kmetje pritožbo
podpisano od 129 posestnikov. Torej — načrt se bode moral popravljati. Sedanje županstvo je obljubilo
pred tremi leti nekaternikom, zato je bil čas, da skušajo obljubo izpolniti, ker drugače bi hrbet obrnili pri
prihodnjih volitvah. Za občino Otalež je navrženih 100% doklade za občinske potrebe. Pravijo, da Otalež ima dolg.

IZ OTALEŽA

Vir-Soča 22.3 1895 št.12

17.marca — Od raznih krajev dohajajo sporočila v “Sočine “predale le od našega solčnega Otaleža je to redko kakor da bi se tukaj ne vrteli štirje letni časi in z njimi vred ludi naša dejanja in nehanja. Letošnjo zimo zapišemo z debelimi črkami v spominsko knjigo. Marec se bliža h koncu, bilo bi čas orati in sejati, pa imamo še pol metra snega kaj je pa se po gričih kjer ga je še sežen na debelo. Kedaj bodo sejali ” Vrhovci”! Gotovo je že mnogim č. čitateljem znano, da smo imeli občinske volitve v Cerknem od 5.—7, t. m.; volitve so se vršile prav tiho in mirno; izvolili smo pri nas letos novo obc. starešinstvo. Kako bo novo mobč. staraš. gospodarilo in napredovalo, bomo kmalu videli. Mi občinarji pa sploh želimo, da bi novo obč. stara., vedno imelo pred očmi biserno besedo “pravica”, da bi bilo vsem enako dobro in pravično, kakor samo sebi; sploh želimo .da bi bilo potrpežIjivo, delovno in vneto za vse dobro. Ako bo tako delovalo ,se nam obč. star. priljubi da bomo skupno delali za gmotno stanje in blagor cele občine, In tako bomo tudi križi in težave zimskega časa skupno prenašali ter tudi skupno veselili so željene spomladi.

VOLILNO GIBANJE

Vir-Soča 30.8 1895

Iz Cerkna nam poročajo, da so bili 26, t. m, izvoljeni tile volilni možje: župan Jak. Tušar, Pet. bevk, Ant. Kosmač ml, Ant, Sedej, Iv. Peternelj, And. Kobal vsi v Cerknem, JAKOB JEREB V OTALEŽU, JAKOB LIPUŽIČ V LAZCU, vikarij France Razpet v Orehku, Ivan Močnik v Kojci, Blaž Rink v Reki, Miha Derlink v gor. Novakih. — Poročevalec naznanja, da so vsi možje trdni in zanesljivi. Izjavljajo pa (odločno, da nameravajo glasovati za dr. Gregorčiča in zemljemerca Ivana Lapanja.) Na podlagi tega poslednjega glasu s Tolminskega je izključena sleherna možnost
kake druge kandidature, kajti velika večina volilnih mož se je že naprej izrekla za dva omenjene, gospoda.

IZ CERKNA

Vir-Primorec 3.9 1895 št.18

Iz Cerkna nam poročajo, da so bili 26. t. m. izvoljeni ti-le volilni možje: župan Jak. Tušar, Pet. Bevk, Ant. Kosmač ml., Ant. Sedej, Iv. Peternelj, And. Kobal vsi v Cerknem, Jakob Jereb v Otaležu, Jakob Lipužič v Lazcu, vikarij France Razpet v Orehku, Ivan Močnik v Kojci, Blaž Rink v Reki. Miha Derlink v gor. Novakih. — Poročevalec naznanja. da so vsi možje trdni in zanesljivi. Izjavljajo pa odločno, da nameravajo glasovati za dr. Gregorčiča in zemljemerca Ivana Lapanja. - Na podlagi tega poslednjega glasu s Tolminskega je izključena sleherna možnost kake druge kandidature, kajti velika večina volilnih mož se je že naprej izrekla za dva omenjena gospoda.

POSLANICA

Vir-Primorec 7.1 1896 št.1

IZJAVA

Vir-Primorec 14.4 1896 št.8 

ZAHVALA
Vir-Soča 26.6 1896 št.26
Slavni odbor hranilnice in posojilnice v Cerknem na Goriškem podaril je 23 lično vezanih zvezkov «knjižnice
za mladino” cerkljanski, Otaležki in Bukovski šoli. Slavnemu odboru izreka v imenu vseh treh šol iskreno zahvalo
Šolsko vodstvo v Cerknem. A. Trebše.

V OTALEŽU
Vir-Soča 16.10 1896 št.42

V Otaležu bo služil 25. t. m. svojo sv. novo mašo Otaležki domačin č. o. Robert Jereb , redovnik s. Benedikta. —Pač redka slavnost v naših gorah!

Novomašniška barvna podobica iz leta 1896. Aver: upodobitev križa, ovce, cvetlic in golobov z napisom “Prenašaj potrpežljivo življenja bridkost, Zveličarjeva ljubezen jo spremlja v radost.” Rever: natiskano posvetilo ob novi maši Roberta Jereba, 25. 10. 1896 v Otaležu.

IZ OTALEŽA

Vir-Soča 11.9 1896 št.37

V 32.št Soče se je oglasil v dopisu »iz hribov” jako nadarjen mož; iz šestih številk »Delavca», in še te je le po ovinku dobil v roke, je zajel toliko socijalne učenosti, da se čuti v socijalnem gibanju pravega veščaka. Pustimo njegovo učenost; v kolikor se pa on dotiče krivic, katere delamo Otaležki bogatini s svojim načrtom za razdelitev občinskih zemljišč našim občinarjem, to-Ie. Ko so leta 1873 plačevale različne občine tolminski grajščini odkupnino za občinska zemljišča, se je naša občina ustavljala in ni hotela dati nobene odkupnine. Tolminska grajščina pa je našo občino tožila in dobila pravdo. Občinska zemljišča so bila že razklicana, da se prodajo na dražbi. Dražbe so se posestniki ustrašili, in ko so videli, da bi se jim lahko vzelo vse občinsko zemljišče, so hitro sklicali na posvetovanje vse posestnike, in sklenili so, da se mora grajščini plačati odkupnina, ker brez teh zemljišč bi bili kmetje uničeni, ker bi ne imeli kam goniti živine na pašo, in kje dobivati še stelje in drvi. Ako je torej tolminska grajščini imela pravico, vse občinsko zemljišče naše občine prodati na javni dražbi, je moralo vse kako biti to zemljišče nje last. Ravno te pravice so po kupni pogodbi dobili vsi tisti, ki so plačali kak znesek odkupnine. Ta odkupnina se je bila naložila potem na vse posestnike, tako da je vsak toliko več plačal, kolikor večje deleže in užitke je imel v občinskih zemljiščih.občinskih zemljiščih. Ako se torej načrt za razdelitev tega zemljišča opira na načelo, da se ima občinsko zemljišče razdeliti po meri odkupnine,mu pač nihče ne more podtikali krivičnih namenov, tem manj, ker se načrt ozira tudi na take, ki niso za odkupnino nič dali. Toliko gospodu dopisovalcu iz hribov v pojasnilo »Delavcu» pa svetujemo, da se v prihodnje bolje pouči o naših razmerah, pridno piše o nas; uči naj se razločevali med velekapitalisti ,dunajskimi židi, med češkimi tovarničarji in med nami kmečkimi trpini. Otaležki kmetje, v »Delavcu» tako zvani »bogatin i»in »veleposestniki», so ravno taki trpini, kakor vsak drug delavec. Kmet, posestnik sam, kakor njegov hlapec, mora delati vse leto od zore do mraka v mitu svojega obraza, da im je moči preživeli sebe in svojo družino. V slučaju pa, da ga zadene slaba letina ali kaka druga nesreča, mora si za živež in za davke denarja izposoditi. Ni ga v naši občini skoraj posestnika, ki bi bil samo tisoč goldinarjev dolžan. Taki smo Otaležki bogatini in veleposestniki in nič manj uzroka nimamo biti »mokrači »(tako imenuje skrajšano pri nas ljudstvo socijalne demokrate) kakor vsak drugi delavec. Sploh je celi člančič »Delavca» kateri je omenil gosp. dopisovalec, poln zavajanja, laži in obrekovanja. Ako hoče lahko mu postrežemo s popolnoma verodostojnimi pričami in tudi z uradnimi spričevali. Tu se vidi, koliko se je zanesti na nekatere »Delavčeve» poročevalce.

Otaležki bogataši.

NOVICE
Vir-Primorski list 31.10 1896 št.31

V Otaležu je daroval prvo nekrvavo daritev, domačin, benediktinec, č. o. Robert Jereb dne 25 t. m. Gotovo nekaj nenavadnega
za Otalež.

S CERKLJANSKEGA
Vir-Primorski list 10.11 1896 št.32

(Nova maša). V nedeljo25. okt. daroval je v Otaležu pri Cerknem prvo sv. mašo domačin č. g. P. Robert Jereb, bivši uradnik pri c. k. fin. ministerstvu, zdaj benediktinec v Admontu na Gor. Štajerskem. Mnogo brojna množica iz cele okolice je pričala, da slov. ljudstvo še spoštuje duhovski stan, čeravno so Iderski socijalni demokratje, po domače „mokrači“ ravno v ta kraj zatrosili strupeno glasilo svojih pogubnih naukov „Delavca“ . Č. g. dekan iz Cerkna je v cerkvenem govoru o prijetnostih in težavah duhovskega stanu omenil tudi žalost in ovire, katere delajo dušnemu pastirju oni, ki pri ljudstvu izpodkopujejo veljavo duhovnika. Svaril je z mogočno, prepričevalno besedo pred slabim časopisi, izrecno pred „Delavcem“ . Poleg „Delavca“ prihaja v vasi blizu Idrije tudi družica „Svoboda“. Da ne bi kedo mislil, da je pri nas ljudstvo vže popačeno, je treba omeniti, da socijaldemokratični listi dohajajo brezplačno in da jih ljudstvo bere bolj iz radovednosti, kakor pa iz prepričanja. Seveda tako berilo pusti za sabo pogubne sledi in do zdaj dobre ljudi sčasoma popolnoma spači. O takih časopisih velja vse, kar uči kršč. nauk o slabih priložnostih, katerih se je treba pod smrtnim grehom izogibati.

IZ SPOD.IDRIJE
Vir-Slovenec 23.9 1897 št.217
Ne pisali bi več o zad. shodu, a mokrači sami z lažnjivo cunjo nam dajejo povod. Zadnji „Delavec” je prinesel poročilo o tem shodu. Če je bil do sedaj kdo omahljiv v veri, da mokrači ne znajo druzega kakor lagati, se je sedaj lahko vtrdil v tem in do cela prepričal. Piše, da „Slovenec” zopet laže. Čudno, da vedno le po sebi hlače meri. Z vso sigurnostjo klepeče, da je bil ta shod javno razglašen. Kje so bili kaki lepaki? Kdaj je klical občinski sluga ? Kdaj je bil naznanjen sploh v katerem časopisu ? Pravijo, da so vabili kmete in da so bili tudi zraven. Bes je to; a naši kmetje niso vedeli za shod, še le kapelan jim je povedal o njem. Vabili ste pač kmete in tudi prišli so k vam ; toda kateri ? Vabili ste in prišli so tisti prijatelji iz PLUŽNA ,LAZCA in sploh cerklanskega okraja, ki so imeli smolo s Kristanom v Cerknem. Prišli so misleč, da se jim bo tu obneslo, kar se jim ni v Cerknem ; a varali so se. Mokrači lažejo, da niso kapelana vunj vrgli, ampak le peljali (!). Lažejo, da ni šel kapelan nazaj pri drugih vratih, ampak šel k županu. Mokrači! Vedno pripovedujete, kako so mastne duhov.plače, da z njimi lahko rede trebuhe, potrudite se in dokažite kapelanu, da je šel po župana in on vam odstopi vso letno plačo. Dvojno dobro. Skazala se bo resnica in ob jednem boste tudi videli in imeli sami mastno kapelanovo letno plačo. Mokraška cunja, ki ima patent za laži, pravi tudi, da je Kristan rekel o Badeniju, da je naredil poklon klerikalni stranki ne pa o Kielmansegu. Oh, mokrači, ali res mislite, da je vse belo že črno, če le vi tako rečete. Kako je pa še povdarjal Kristan besedo Kielmansseg in potem povedal o njem omenjeno. Pravi, da je župan prišel kakor divjak. Mokrači le počasi, dokler vas ni bilo pri Fari, se ni moglo govoriti o divjakih. Učite se Kristanovih naukov, ki trde, da ste se spopolnili iz opice — a skušnja uči, da greste nazaj odkar ste mokrači ne le v opice, ampak v prave zveri. Pravite, da se ne zaletavate v nikogar, a če bo gospod kapelan tako postopal, bode se poreza! V pričo tako infamnih žalitev ne bodemo molčali. Saj ste hoteli celo vničiti kapelana; če bi kaj vedeli o njem, že davno bi bili zbobnali po svetu. Koncem vseh lažij se začno mokrači tolažiti, da bodo v kratkem imeli nov shod in da se bodo s kapelanom videli pri Filipih. Ne vemo, kako pojde. Bode treba najprej zopet zlagati za Kristana. V Spodnji Idriji vas itak nobeden noče; vaši gostilničarji se pa tudi jeze, da jim mokraška gostilna ne nese. Le višjim mokraškim gospodom se dobro godi; podložni se pa počutijo prav slabo.

POTRES

Vir-Soča 18.11 1898 št.92

— V Cerknem so čutili dne 9. t. m. ob 4. uri 52 min. popoldne splošno precej močan potres, kateri je bilo čuti tudi na prostem. Pred tresljajem so slišali bobnenje. Gibanje je bilo: tresenje. Smer je šla od vzhoda proti zahodu. Pohištvo, okna, vrata, podobe na zidu itd., vse se je streslo. Nekateri ljudje so šli iz hiš. Škode ni. Sunek je trajal 3 — 4 sekunde. Dne 10. t. m. okoli 3, ure zjutraj so čutili nekateri zopet rahel sunek. V Otaležu so čutili potres tudi 9. in 10 prvi dan okoli 5. ure zvečer, drugi dan pa nekoliko po 7. uri zvečer. Škode pa tudi tam ni.

Vir-Podatki Komisije za potres
Cesarska akademija znanosti
na Dunaju

Splošno poročilo in kronika leta 1898

na opazovalnem območju ,kjer so se zgodili potresi.

Mittheilungen der Erdbeben-Commission der

kaiserliehen Akademie der Wissenschaften

in Wien

Allgemeiner Bericht und Chronik der im Jahre 1898 innerhalb

des Beobachtungsgebietes erfolgten Erdbeben

Kratek prevod-Poročilo Učitelja Andreja Sattlerja- Okoli 6 ure je v Otaležu ljudi zbudil močan potres. Tresle so se postelje in pohištvo. Stene so popokale.

TOŽBA ŽUPNIKA JANEZA WESTRA

Sklep o pravici katoliškega župnika (župnijskega vikarja) do dodatka Congrua v obsegu, določenem za samostojne župnike.

Ugotovitve od 27. januarja 1893

Po javni obravnavi 27. januarja 1893 je rajhsko sodišče odločilo o zadevi g. Johanna Westra, župnijskega vikarja v Otaležu (goriška nadškofija) preko advokata dr. Viteza Tonklia  27. marca 1892, 3. 82/R. G., tožbo proti nekdanjemu ministrstvu za kulturo in šolstvo pri sodišču rajha zaradi dodatka Congruacije samostojnega župnika. Po zaslišanju dr. Josef Ritter von Tonkli, ki zastopa tožnika, in dr. Wilhelm Freiherr von Schwind, f.k. Ministerial-koncipist, kot predstavnik  Ministrstva za kulturo in izobraževanje pravilno odloči:

"K. k. Ministrstvo za kulturo in prosveto je dolžno tožniku kot samostojnemu župniku v Otaležu v ​​treh mesecih od 1. 1. 1887 plačati njegovo kongruacijo po 600 florintov letno v izogib izvršbi in v  manjšem obsegu od tega dne dodatek in sicer za leto 1887  polovico, in od leta 1888 v celem znesku skupaj s 5% zamudnimi obrestmi, ki se plačujejo od dne vročitve tožbe.

Pravdni stroški se medsebojno pobotajo.

Razlogi.

Skladno s tistimi na št. 605.......

Vir-Zbirka javnih obravnav -Sammlung der nach gepflogener  öffentlicher Verhandlung 1898

IZ OTALEŽA NA GORIŠKEM

Vir-Slovenec 11.8 1899 št.183
se nam poroča:
Dne 8. t. m. je k nam prišel Nj. eminenca, kardinal nadškof birmovat. Vreme bilo je slabo, dež je lil kakor iz škafa, ilovitna pot brez tal, toda vse to ni oviralo prevzvišenega. Ob dolgo močno palico se opirajoč hitel je z mladeniško čilostjo v strm grič in upehan in premočen dospel do župnišča. Danes dne 9. t. m. je bila birma, katere se je udeležilo razun preč. g. dekana cirkljanskega in domačega g. župnika dva goriška in devet kranjskih duhovnikov. Milo se nam je storilo videti, kako ljubi kranjska duhovščina svojega bivšega nad pastirja, ko je nikaka vremenska nezgoda ne more ovirati, da mu vedno ponavlja ono udanost in sinovsko ljubezen, katera jo je dičila in jo tesno družila v eno duhovno telo ves čas, v katerem je vladal ljubljansko škofijo ta prvi slovenski kardinal. Ker je cerkev skoraj četrt ure oddaljena od župnišča, spodbujal je prevzvišeni župljane, naj se krepko združijo in postavijo novo hišo svojemu dušnemu pastirju. Birmancev bilo je okoli 180. Ob polu peti uri odpotoval je prevzvišeni kardinal v kamnite Jageršče.

NEREDI NA POŠTAH
Vir-Soča 12.10 1899 št.82
Pišejo nam: usled nereda, ki se godi na tolminski pošti, smo prisiljeni, javno se pritožiti, Na tolminsko pošto prihajajo večkrat pisma in druge poštne pošiljatve, naslovljene na Plužnje, pošta Cerkno. Menimo,da naslov je dovolj jasen. A pošta vse take pošiljatve zavrača skoro redno na Plužnje pri Bovcu. Le redko je pismo, naslovljeno na Plužnje pri Cerknem, ki ni potovalo v Bovec, kjer ga je g. poštni odpravitelj (ali odpraviteljica, ne vemo) zavrnil, navadno z opombo, da je „Der Adressat in Plužna Post Flitsch unbekannt” kakor bi bil Bovec kje gori na Pruskem. Radi tega dobi naslovljenec pismo najmanj dva dni pozneje, in lahko se prigodi, da usled takih neredov ena ali druga izmed dopisujočih si strank trpi znatno škodo. Tudi v občinskih zadevah lahko nastanejo radi takih zamud neprijetnosti, kajti zastopnik  za občino Otalež, največjo občino na Cerkljanskem, je v Plužnjah. Prosimo tedaj vljudno, da bi se v prihodnje na tolminski pošti bolj pazilo, je li pismo naslovljeno na Plužnje pri Cerknem, ali na ono pri Bovcu, da se ne bo treba nam zopet javno pritoževati.

Opomba uredništva: Zdi se nam precej čudno, da bi bila v tem pogledu kriva na vsem baš pošta v Tolminu. Kaj pa na primer v slučaju, ako tiči pismo, namenjeno v Plužnje, že od prej pomotno v ovitku za Tolmin ter potem po odpretju istega poštni uslužbenci uvidijo, da pismo mora iti v Plužnje, ali v katere? pri Cerknem ali pri Bovcu, ako ni morda točnega naslova! Če je naslov točen, tedaj res greši poštni uslužbenec, ako gre pismo potem tje, kamor ni določeno, če pa ni točnega naslova, ne zadene pošte nikaka krivda. In da bi bili naslovi vedno točni, ne verjamemo!
V ostalem pa je razvidno iz popisa, da so se res morale goditi nerednosti glede na pošiljatve, namenjene v Plužnje pri Cerknem, in zato naj se prizadeti, bodi tu ali tam, malce bolj pobrigajo za redno dostavljanje v smislu g. dopisnika seveda ako je pismo tako naslovljeno, da nikakega dvoma, kam ima iti. Toliko v blagohotno uvaževanje prizadetim!

DOPISI IZ IDRIJSKE DOLINE

Vir-Gorica 14.12 1899 št.25

Tudi v Otaležu nekateri delajo na to, da bi se ustanovila mlekarnica. V ta namen potrebujejo vodovod . Načrti za vodovod so že izdelani in tudi prošnja je šla na pristojno mesto, ali odgovor jo bil ta, da je treba čakati zasedanja deželnega zbora. To je po najnovejšem kroju: Bog ve, ali bo treba tudi čakati  zasedanja gor. deželnega zbora, ko bo treba vojake dati in davke plačevati ? 

VIR-DIGITALNA KNJIŽNICA SLOVENIJE-DLIB