Rajmund, posebnež in berač

Rajmund, posebnež in berač

V časih, ki so že zdavnaj utonili v sivo pozabo dedovega pripovedovanja, je skoraj vsaka vas pregovorno imela svojega posebneža. Zaradi vsesplošne, trmaste revščine, ki se je kot gola skala držala strmih cerkljanskih hribov, pa je k tlom pritisnil še kakšen berač. Med njimi je bil najbolj znan Rajmund – preprosto Rajmund, saj se je njegov priimek sčasoma izgubil med prašnimi kolovozi, po katerih je stopal.

Eno nogo je imel opazno krajšo od druge. Pri hoji ga je zato zanašalo vstran, a ga ta telesna hiba sploh ni ovirala, da ne bi prehodil nepreglednih razdalj med samotnimi kmetijami. Še manj ga je ovirala pri delu – preprosto zato, ker se je vsakršnemu kmečkemu naporu izogibal bolj kot hudič križa. Njegova postava je bila že od daleč prepoznavna. Nosil je oguljen, do tal segajoč plašč, ki je bil v svojih davnih, boljših letih bodisi črn bodisi temnomoder, zdaj pa nedoločljive barve blata in časa. Hlače so se mu nabirale nad čevlji, predolgi rokavi so mu zakrivali dlani; zdelo se je, kot da bi se berač nekega davnega, neusmiljenega poletja čisto posušil in se pod žgočim soncem skrčil od prehude vročine, oblačila pa so ostala velika, kot spomin na nekega drugega človeka. Na osiveli glavi je trmasto tiščal črn klobuk. Ta je bil že tako oguljen, preluknjan in zmečkan, da ga noben trezen človek ne bi zamenjal s svojim, niti za strašilo na njivi ne.

Čez ramo je imel zmeraj oprtano težko platneno malho. Iz nje sta kot dva zvesta stražarja zmeraj molela napol prazna steklenica ostrega žganja in star, na pol polomljen dežnik. Ta klavrni kos platna in žic ga je varoval skozi vse štiri letne čase: spomladi in jeseni pred zoprnim gorskim dežjem, poleti pred pripeko, pozimi pa pred gostimi snežinkami, ko je veter bril čez grebene. V desni roki pa je zmeraj stiskal ponošen lesen kovček. V njegovi utrujeni notranjosti je skrival svoj največji zaklad – stari škant. Iz te oguljene violine je znal Rajmund izvabiti neverjetno čiste, otožne in včasih poskočne zvoke lepih ljudskih melodij. Zaigral je še posebej rad in z nekim posebnim ponosom takrat, ko se je ustavil pred pragom premožnejše domačije.

Živel je sam, zapuščen od sveta in brez pravih prijateljev. Majhna, na pol podrta hiška na robu vasi, v kateri je prebival vse od svojega siromašnega otroštva, je bila le njegova občasna postojanka. Večino leta je samevala. Le tu pa tam mu je kakšen dan v mesecu služila zgolj za to, da je v njej pod streho prespal, ko se je izčrpan in premračen vrnil s svojega dolgega beraškega popotovanja.

Krut prag uboštva ga je neusmiljeno silil, da je dan za dnem romal iz kraja v kraj. Stopal je po prašnih, poleti razpokanih, jeseni pa globoko blatnih kolovozih. Njegov beraški revir je obsegal celotno Cerkljansko, pot pa ga je nemalokrat zanesla še dlje, čez strme preloze vse do Idrije. Čeprav je pogosto stradal in mu je v dolgih urah samote duša večkrat izjokala vso nakopičeno potrtost, je globlje v sebi, pod plastmi umazanih oblačil, vedno ohranjal drobno iskro upanja na boljše čase. Z otopelim, od vetra prebičanim izrazom na obrazu, ki je nemo pričal o tem, kako mačehovska je njegova usoda, je trkal na težka vrata kmečkih hiš in prosil za kakšen grižljaj. S ponižno hvaležnostjo je vzel vse, kor so mu ponudili – trd kos kruha, hladno polento ali ostanek enolončnice. Kaj mu je sploh preostalo? Ves obupan in vdan v usodo bi lahko pod milim nebom samo sedel ob poti in čakal na svoj konec.

Vendar Rajmund ni bil le tihi brezdomec. Bil je tudi neizmeren čvekač, beraški filozof in živa kronika tistega časa. Ko so besede enkrat pričele vreti iz njegovih ust, ga je bilo skoraj nemogoče ustaviti. V svojem spominu je nosil debelo, nevidno knjigo prigod, nesreč in ljubezenskih zgodb, ki jih je pisalo življenje samo. Med samotne ljudi v odročnih hribih je prinašal sveže novice iz sosednjih dolin, vaške čenče in obilico pristnega beraškega humorja, ki ga je stresal iz svoje duhovite malhe. Res je, včasih se v želji po večji pozornosti ni sramoval niti kakšne sočne, kosmate laži. A kmetje mu niso zamerili; s tem pripovedovanjem je namreč znal prav lepo in za kratek čas popestriti enoličen, težak in od jutra do večera garavi kmetov dan.

Največkrat je poleti prespal kar na dišečih senikih, kamor se je potihoma zavlekel, ali pa preprosto pod kakšnim gostim drevesom, z malho pod glavo. Pozimi pa je bilo življenje dosti bolj kruto. Takrat je zatočišče iskal v toplih hlevih, kjer so ga greli hlapi živine. Posebno težko mu je bilo v dolgih, ledenih mesecih, ko sta si v njegovi stari koči ali tujih hlevih z roko v roki podajali neusmiljena lakota in revmatična bolezen.

Nekega toplega poletnega dne, ko je bila košnja v polnem teku in je v zraku dišalo po suhem senu, ga je blatna pot pripeljala na bogato Peternelovo kmetijo na Hmenico. Rajmund je prestopil dvorišče, stopil do težkih lesenih vrat in odločno potrkal. Ko se je na pragu prikazala gospodinja, jo je najprej spoštljivo nagovoril z tradicionalnim »Bog daj«, nato pa takoj, po svoji stari šaljivi navadi, prešel k bistvu:
»Je morda kaj hrane in pijače odveč za siromaka, ljuba gospodinja? Vzamem pa tudi kakšen tobakov čik, če se kje najde. Če ni krompirja, se pa, veste, tudi kosa mesa nikakor ne branim. In vse to potem najraje z močnim žganjem poplaknem, da se v želodcu lažje poravna.«

Gospodinji se je berač v hipu zasmilil. Videla je njegovo shirano obličje, upadle lica in tresoče roke, zato je že hotela stopiti nazaj v kuhinjo. V tistem trenutku pa je na hodnik stopil trden, nepopustljiv gospodar. Takoj je sprevidel, kam pes taco moli in kakšen je beračev resnični namen. Ker je bil gospodar človek dela in reda, se je odločil, da si bo posebneža malce privoščil. Stopil je naprej, se naslonil na podboj in z zvitem nasmeškom dejal:
»No, Rajmund, sam Bog te je poslal na naše dvorišče! Ravno danes namreč spravljamo pod streho zadnje seno in krvavo potrebujemo še ene pridne roke. Malo nam boš pomagal na senožeti, popoldne boš poprijel za delo, v zameno pa boš dobil kraljevsko jesti in piti, kolikor ti poželi srce. Saj veš, kako pravi star pregovor: brez dela ni jela!«

Rajmund se je ob teh besedah ustrašil, kot bi vanj treščilo. Hitro je spremenil obraz in se začel držati še bolj ubožno, kot je bilo treba:
»Le kako, za božjo voljo, naj poprimem za kmečko delo takšen, kot sem – ves slaboten in zdelan od poti? Saj cel ljubi dan nisem spravil niti grižljaja v usta! Neznansko mi kruli v želodcu, usta pa imam od prahu čisto suha, da komaj govorim.«

Gospodar se je potihoma muzal, a je obdržal resen obraz. Pokimal je in ga povabil naprej: »No, pa stopi v hišo. Najprej se podkrepi, da ti vrnemo moč.«
Sedli so za veliko kmečko mizo. Dekla je pred berača kmalu postavila polno, dišečo skledo toplega zelja, zraven pa še čebulno pajtičko in velik kozarec hladnega, trpko-sladkega tepkovega mošta. Rajmundu so se oči v hipu divje zasvetile, ko je videl, kakšne nepričakovane gostije bo deležen. Brez odlašanja je zgrabil žlico. Ni trajalo dolgo, ko je hlastno izpraznil skledo do čistega dna, pajtičko pojedel do zadnje drobtinice in mošt izpraznil do zadnje kaplje. Potešeno se je obrisal okoli ust in si oddahnil.

Gospodar, ki je ves čas pozorno sedel nasproti njega in čakal, je takrat odločno vstal, potrepljal berača po rami in rekel z ljubeznivim, a nepopustljivim glasom:
»No, sedaj pa vidim, da si se dobro odpočil in pošteno najedel. S polnim želodcem boš šel z lahkoto na delo. Kar takoj stopi ven, pojdi za hlapcem v skedenj, vzemi vile ali grablje, pa hitro z njim na senožet!«

Rajmund je v hipu spoznal, da je igra prišla do konca. Urno, z nepričakovano lahkotnostjo je vstal od mize. Zgrabil je svoj oguljeni plašč, si na glavo poveznil stari črni klobuk in s hitrimi koraki stopil iz hiše na dvorišče. Za njim je stopil gospodar, radoveden, kaj bo berač storil zdaj.

Rajmund se je na pol poti obrnil, si popravil težko malho na rami, pogledal gospodarja naravnost v oči in z beraško modrostjo, pomešano z zvijačnostjo, dejal:
»Veste, gospodar ... Kadar je človek lačen, z veseljem in dosti lažje kaj naredi, ker ga lakota pritira. Ko je pa človek enkrat sit, ima pa najraje svoj mir. Bomo drugič delali, saj dela na tem svetu nikoli ne zmanjka!«

Še preden je gospodar sploh uspel odgovoriti ali zamahniti z roko, se je Rajmund obrnil. S svojimi dolgimi, sunkovitimi koraki je z obema nogama – krajšo in daljšo – izjemno hitro oddrvel stran od Peternelove domačije. Urno jo je mahnil čez njive in izginil navzdol v varno zavetje doline, pustil gospodarja na dvorišču, da se je smejal beraški iznajdljivosti, ki je ponovno zmagala nad težkim kmečkim delom.

---

Bajtar Lojz

Bajtar Lojz

Lojz je prijokal na svet v Lazcu v drugi polovici devetnajstega stoletja kot sin siromašne bajtarske družine. Pod domačo streho se je rodilo šest otrok, a kruta usoda tistega časa je hotela, da so odraslost dočakali le trije: Lojz in njegovi dve sestri. Preostale tri sorojence je še v rani mladosti pokosil tifus, ki je zaradi slabe higiene in pomanjkanja pitne vode v tistih krajih razsajal skoraj vsako poletje. Zaradi neizmerne revščine je Lojz že v zgodnjem otroštvu na lastni koži občutil vse tegobe in ponižanja bajtarskega stanu. Večkrat lačen kot sit je moral še ne sedem let star zapustiti varno zavetje domačega ognjišča. Starši so ga oddali za pastirja k premožnejši kmečki družini na Cerkljanskem Vrhu, da bi si sam služil svoj vsakdanji kruh.

Na veliki kmetiji so za dečka lepo skrbeli; lačen ni bil, pa tudi oblečen in obut je bil neprimerljivo bolje kot doma. Kljub materialnemu blagostanju pa je Lojzovo otroško dušo dušilo neznosno domotožje. Neizmerno je pogrešal mamo, očeta in sestri. Večkrat, ko je na samotnih pašnikih pasel živino, je stopil na vrh Kroga, od koder se je odpiral razgled na njegovo rojstno vas. Solznih oči je zrl proti Lazcu in v sebi premleval načrte, kako bi pobegnil nazaj v topel objem svoje družine.

Nekega dne ga je hrepenenje dokončno premagalo in Lojz se je nenadoma pojavil na domačem pragu. A namesto tolažbe in razumevanja ga je pričakala trda realnost. Strogi oče, ki je moral prehraniti preostala usta, ni poznal usmiljenja; sinov beg je videl kot upor in neodgovornost, zato ga je kaznoval s hudimi udarci. Tepenega, objokanega in ponižanega dečka je še isti dan osebno pospremil nazaj na kmetijo na Cerkljanski Vrh. Lojz je sčasoma spoznal, da poti nazaj ni, in se je postopoma privadil na tamkajšnje življenje ter na rejo pri tuji družini. Ker je bil po naravi marljiv, delaven in globoko pošten, so ga gospodarji vzljubili in ga sčasoma vzeli za svojega.

Njegovo mladost pa je pri nepolnih petnajstih letih znova pretresla huda tragedija – umrla je njegova mama, na katero je bil Lojz kljub letom ločenosti še vedno močno navezan. Po njeni smrti je domača hiša dokončno začela propadati. Oče se je pod težo življenjskih porazov vse bolj vdajal pijači. Ta odvisnost je doživela tragičen konec neke neusmiljene zimske noči, ko je pijan omagal na poti domov; zjutraj so vaščani njegovo truplo našli zmrznjeno v snegu. Ker sta se Lojzovi starejši sestri že pred tem omožili – ena v Novo Oselico, druga pa v Otalež – je rojstna bajta ostala prazna in zapuščena.

Lojz je kmalu zatem zapustil kmetijo na Cerkljanskem Vrhu, kjer je kot pastir in hlapec preživel skoraj celo desetletje. Ob odhodu so se mu gospodarji pošteno oddolžili za vsa leta zvestega dela; nagradili so ga z novo obleko, trdnimi čevlji in poštenim denarnim plačilom. Z nekaj prihranki v žepu se je vrnil na zapuščeno očetovo domačijo v Lazec. Kupil si je dve kozi in z občasnim delom na dnino pri vaških kmetih kar dobro shajal skozi življenje. Na eni od teh kmetij je med delom spoznal dekle svojih let. Med njima je preskočila iskra in mlada dva sta se iskreno zaljubila. Vendar pa je bila klasna razlika tistega časa nepremostljiva. Dekletovim staršem niti na misel ni prišlo, da bi svojo hčer dali revnemu bajtarju brez lastne zemlje, zato so zvezi ostro in nepopustljivo nasprotovali. Ta ljubezenska zavrnitev je Lojza globoko potrla in v njegovi duši pustila prvo neozdravljivo rano.

Dodaten udarec je sledil, ko mu je bilo osemnajst let. Poklicali so ga k vojakom in avstrijska vojska ga je posrkala vase za polnih in nepretrganih deset let. Kot rekrut se je boril na krvavih bojiščih v vojnah z Lahi in Prusi. O grozotah, ki jih je doživel na fronti, po vrnitvi domov ni želel spregovoriti niti besede. Ko se je končno vrnil v rodni Lazec, se je povsem izogibal vaščanom in se držal izključno zase. Nekoč vesel, dobrosrčen in nasmejan fant se je v dolgih letih vojskovanja prelevil v zamišljenega, zagrenjenega samotarja. V njem se je zgodila globoka, temačna sprememba; nemiren in preganjan od lastnih spominov je postopal okrog, kakor da pod milim soncem nikjer več ne najde svojega miru.

S pičlimi prihranki, ki mu jih je uspelo prinesti iz vojaške službe, se je lotil obnove domače hiše, ki je med njegovo odsotnostjo pogorela v uničujočem požaru leta 1887. Le stara kmečka peč, ki je edina čudežno ostala cela, je še služila svojemu namenu; vse drugo je ležalo v ruševinah. Vajen trdega kmečkega dela je Lojz sam z lastnimi rokami zakrpal poškodovano kamnito obzidje in hišo na novo prekril s slamo. Napravil si je lesena vrata, večino oken pa je zaradi varčevanja in želje po zasebnosti preprosto zabil z deskami. Le dvoje oken je pustil odprtih – eno, da je svetloba padala v kuhinjo, in drugo v spalnici. Sam si je stesal preprosto leseno posteljo, slamnjačo pa napolnil z grobimi ovsenimi plevami. V kuhinji si je iz starih odpadnih desk zbil najnujnejše pohištvo: omaro, mizo in en stol. Njegovo gospodinjstvo je bilo skrajno asketsko; nabavil si je le nekaj kosov preproste kuhinjske opreme: lonce za kuhanje žgancev, zelja in repe, veliko leseno skledo za mešanje kruha, nož, dve žlici in lesen korec za zajemanje vode.

Za bajto si je uredil majhno njivico, ki jo je vsako pomlad ročno prekopal z motiko. Zasadil je krompir, fižol in zelje ter zasejal nekaj koruze in pšenice, da je imel osnovne pridelke za preživetje. Na bližnji kmetiji Zaklanec si je kupil kravo, nabavil pa je tudi par kokoši. Pozimi, ko zunaj ni bilo dela, se je zapiral v hišo ter pletel lesene koše, cekarje in izdeloval nove grablje. Vse te izdelke je spomladi prodal bližnjim kmetom in tako zaslužil kakšen krajcar, včasih pa celo srebrn goldinar. Na nekem živinskem sejmu je od potujočega sleparja kupil velik kos poceni črnega blaga. Tekstil je bil star, preperel in je na svetlobi že močno prehajal v zelenkasto barvo, a Lojz si boljšega ni mogel privoščiti. Iz tega blaga mu je vaška šivilja ukrojila preprosto obleko, ki jo je nato ponosno nosil dolga leta, dokler ni na njem popolnoma razpadla. Tako poleti kot pozimi je hodil naokrog v ogromnih, težkih škornjih. Noge si je namesto nogavic zavijal v platnene krpe, ki jih je pozimi izoliral s suho slamo, poleti pa z orehovim listjem. Slama ga je varovala pred rezalnim mrazom, orehovo perje pa mu je hladilo noge pred poletno pripeko. Na dnino h kmetom je zdaj odhajal le še poredko – le takrat, ko je v hiši pošla zadnja moka in mu je zmanjkalo denarja za naj nujnejše nakupe.

Pred odhodom k vojakom Lojza nihče v vasi ni videl pijanega. Zaradi travmatične izkušnje iz otroštva in očetovega alkoholizma se je tej razvadi dolga leta krčevito upiral. Le po izjemno težkem fizičnem delu je včasih, ves premočen od potu, zvrnil kak kozarček domačega žganja za moč. Ni bil človek, ki bi med tednom brezglavo posedal po vaških krčmah. A leta popolne osamljenosti, revščine, neizpolnjene ljubezni in potlačenih vojnih grozot so naposled terjala svoj davek. Pri Lojzu so na površje privrele vse duševne stiske, ki jih je desetletja zaklepal vase, in zapadel je v hudo, črno depresijo.

Uteho in pozabo je začel mrzlično iskati v pijači. Alkohol mu je hitro stopil v glavo in mu popolnoma zameglila že tako načeto zavest. Nekdanji ponosni samotar se je začel vidno opotekati iz krčme v krčmo. Popival je brez nadzora, dokler ni zapravil zadnjega krajcarja, nato pa je hodil od hiše do hiše ter od sosedov agresivno terjal stara plačila, ki so mu jih ti še dolgovali za opravljene dnine. Vaščani so ga le še redkokdaj videli treznega. Neke usodne noči, ko je v gostilni zapil ves razpoložljivi denar, je v stanju popolne vinjenosti nekemu mešetarju za drobiž prodal svojo edino kravo – svojo glavno hraniteljico. Ko se je zjutraj zbudil, je imel v žepu sicer nekaj denarja ter kratkotrajen občutek ugodja in omame, a streznitev je prinesla neznosno duševno bolečino. V glavi mu je šumelo, v prsih ga je stiskalo, krivda in eksistenčni strah pa sta ga grizla do čistega blaznosti. Ti težki, črni občutki in popoln brezizhoden položaj so ga naposled navdali z dokončno mislijo na samomor. Nekega sivega jutra so vaščani nesrečnega bajtarja Lojza našli obešenega na starem drevesu za njegovo hišo.

---

Strokovnjak

Pri nas v našem kraju, saj vendar veste , kje je Cerkno na Tolminskem, smo imeli strokovnjaka starega Kacafura, ki je poznal vse pijače in vse komedije tega sveta.

Bil je muzikant, lovec, pevec, plesalec, šaljivec in lahkoživec, da mu ga ni bilo para od Otaleža do sv. Lucije.

Nikdar ni delal, pa vedno dobro živel. Vedno je bila zbrana v Firbarjevi gostilni vesela družba in kjer je bila vesela družba , je bil tudi Kacafur.

Vino so pokušali. Firbarjev Peter je imel največjo in najboljšo zalogo pijače v vsej dolini.

Škrici so pokušali in se niso mogli zediniti, če je bizelj ali hrvaško vino.

Tudi Kacafur je pokusil in samozavestno razsodil: — Bizelje

Res je bil bizelje.

— Kako, hudiča, si uganil: — se je začudil Peter Firbar, — saj še gospodje, — in je po kazal k mizi, kjer so sedeli škrici , — saj niti gospodje , ki so vsega dobro vajeni, ne ločijo pijače od pijače.

Nimaš je v hiši pijače - se je postavil Kacafur - ki bi je jaz ne poznal.

To je bil že izziv, in naredili stavo: Kacafur bo pokusil vse in če se ne bo nikdar zmotil , bo lahko teden dni pil kar bo hotel, če pa le v enem slučaju ne bo pogodil, bo moral Firbarju razžagati in razcepiti deset klafter drva.

Kacafura so posadili na stol sredi gostinjske sobe, mu zavezali oči in Firbarjev Peter je začel prinašati pokušnjo.

Brr , to je cviček - je stresel Kacafur, ko je nagnil prvi kozarec - Vipavec - je konštatiral pri drugem.. Dalmatinec-  je uganil pri tretjem.

In Firbar je nosil in nosil in se čudil.

Za spremembo mu je dal jagodovca , borovničarja , na to pa močno italijansko vino. Kacafur je takoj povedal, kaj je to in kaj je ono.

Šel je v klet in odprl buteljko. — No, kaj je pa to!

Šampanjec-  je rekel Kacafur. Zadnjič sem ga pokusil pred dvajsetimi leti , ko se je tvoja Cilka možila.

Dal mu je špirita " rožico" vino z otoka Visa , burgundca in portsko vino.

Čudež božji , — Kacafur je pokusil in povedal, kaj je. Firbarjevemu Petru je postalo že vroče , Kacafur je pa mirno sedel in čakal , kaj mu bodo še prinesli.

Izgubil boš , Peter, — so ga dražili škrici , — stavo boš izgubil , Peter.

V kleti je izbrskal izpod peska steklenico renskega vina.

Pokusi - je ukazal.

Kacafur je pokusil in mirno odvrnil : — Rajnvajn.

Petru je šlo za nohte . Žal mu je bilo , ker se je v stavo spustil. Saj bi moral vendar vedeti. Kacafur je že trideset let vsak dan pil pri njem. V tridesetih letih pa že postane človek strokovnjak - ni zlodej.

Še tega pokusi , — je rekel ves obupan , ko je stopil v sobo. — Še tega pokusi in povej , kaj je. Saj vem , da boš stavo dobil.

Kacafur je pokusil . Pobledel je in skoro zvilo ga je . Dvakrat je zacmokal z jezikom , s težavo pogoltnil , tresel se je in ugibal. Spet je pokusil. Pljunkal je tekočino po ustih , naposled pa izpljunil rekoč: — Ne vem , kaj je.

Strgal je obvezo raz oči in se opotekel k Petru: — Nak , ne vem , kaj je . Dobil si , Peter. Jutri bom začel žagati tista drva.

Peter mu je bil nazadnje dal pokusiti čiste vode. 

Vir-Glas naroda 15.12 1938 št 290

Zgodbo z naslovom " Strokovnjak " je napisal neznani Cerkljanski rojak ,objavil pa jo je  Janez Trček slovenski novinar , rojen v Idriji , glavni urednik časopisa Glas naroda iz New Yorka od leta 1916 pa vse do njegove smrti leta 1942. Kot glavni urednik je pisal stalne zabavne prispevke, ki so bili objavljeni pod psevdonimom Peter Zgaga, v katerih je neusmiljeno bičal napake in slabosti svojih rojakov.

Naravni zdravniki

 

V bližini Idrije na Cerkljanskem je živel rod " Kmincev" . Prastari oče , stari oče , oče in sin , ki so znali uravnavati zlomljene in izpahnjene ude.

"Kminci" so bili mojstri v tem. Zdravniki jih niso preganjali izza časa, ko je bil stari oče zaprt v Ljubljanskem gradu.

Hoteč se prepričati, — pravi ljudska govorica, — so mu prinesli v celico zaboj človeških kosti in mu rekli , naj jih uredu zloži. V dobre pol ure je že imel na tleh zloženega okostnjaka . - Ali si gotov! - so ga vprašali naslednje jutro. — Vse v redu , — je odvrnil, — edinole v levem stopalu manjka majhna koščica. Kam, hudiča, ste mi jo skrili? Izza tistega časa so imeli on in njegovi potomci mir pred diplomirano zdravniško vedo.

Menda ne bo nihče štel v zlo, če ponovim sledeči primer enega od teh "Kmincev" :

Menda bo tega kakšnih trideset let, ko je živel nekje na Cerkljanskem prebrisan možak, ki je znal zdraviti vse bolezni. Posebno za "glidne bolezni" so rekli Cerkljanci, Poljanci , Žirovci in Tolminci , da ga ni imel para.

Pa res! Če si je kdo roko ali nogo zlomil, so ga h "Kmincu" peljali. Po treh ali štirih tednih je bilo vse lepo zaceljeno in zaraščeno. Možak je imel čudovito spretne roke , poznal je ustroj kosti , žilja , mišic in sklepov.

Nekoč se je neki ženski pod težkim jerbasom glava zaskočila . Par dni je nosila glavo postrani , levo uho ji je slonelo na levem ramenu kot da bi hotela poslušati , kaj je novega v rami.

Takrat je bil v Idriji okrožni zdravnik dr. Šuntar. ki je delal čast svojemu imenu, ker so ga vsi, ki so imeli ž njim kaj opravka, imenovali z "i" "u".

Dr. Šuntar ji je hotel prav po šintarsko naravnati glavo. Pripravil je par nožičkov, klešče, žago in vse potrebno. Ko je uboga ženska zagledala te priprave, mu je ušla ter se odpravila naravnost h Kmincu na Cerkljansko.

Bil je vroč dan. Kminec je baš seno sušil. Kar sredi senožeti mu je ženska potožila svoje križe in težave.

Kminec je molče prikimal ter se odpravil ž njo proti svojemu domu. Hiša je bila prazna. Vse je bilo v senožeti ali na polju. Rekel ji je, naj gre v kamro. In v kamro je privalil veliko klado ter skrbno zagrnil okna in zaklenil vrata. S stene je pa snel melerin. ( Melerin je ostra, ploščnata sekira s kratkim toporiščem .)

Tedaj je pa povzel Kminec  besedo. Govoril je z globokim glasom in vihal rokave : Poklekni baba !

Kaj bo? Kaj bo?- je stokala.

Poklekni ! In položi glavo na klado !

Pahniti jo je moral, da je storila, kar ji je zapovedal . Ni se ganila. Kar trda je bila samega strahu.

Kminec je dvignil sekiro visoko v zrak in izrekel smrtno obsodbo : Zdrava ne boš tako ali tako nikoli , zato je najbolje , da ti že sedaj glavo odsekam.

Ubogo revo je dušilo v grlu . Rada bi kričala , toda nobenega glasu ni mogla spraviti iz sebe.

Sedaj mirno drži !  — je zarohnel ter z vso silo zavihtel sekiro po zraku.

Ženska se je v smrtnem strahu krčevito zdrznila , nekaj ji je počilo v vratu , in glava je skočila v prejšnji položaj.

Tako znam pa jaz , je rekel Kminec ter ji pomagal na noge.  Ne nič ne košta . Samo te prosim , pojdi k idrijskemu Šintarju in mu povej. 

Nekoč so ga klicali k porodnici . Babica je bila bolna , v Idrijo ali v Tolmin je bilo pa predaleč.

Šel je in opravil bolje kot vsak zdravnik in babica.

Ko je pa oblast to zvedela , ga je začela preganjati . Poklican je bil pred sodišče . Zdravniki so ga tožili , sodnik naj bi ga pa sodil.

Povejte,  kaj veste o porodništvu ? mu je rekel sodnik , in zdravniki so se škodoželjno namuznili , češ , sedaj je Kminec v zagati.

Kminec je pa začel učeno razlagati : Porodi se dele v štiri vrste : naravne porode , prezgodnje porode , prepozne porode in nepravilne porode.

Zdravniki so našpičili ušesa.

Kminec je nadaljeval : Naraven porod je tisti , če ženska devet mesecev po poroki rodi. Prezgodnji porod je tisti , če ženska rodi dva ali tri mesece po poroki. Prepozni porod je tisti , če vdova rodi eno leto po moževi smrti. Nepravilen porod je pa , če žena sploh ne rodi , ampak če mesto nje , rodi brhka dekla , katero je mož  v hišo pripeljal.

Vir- Glas Naroda 23.12 1926 št.300 , 18.12 1936 št. 295 , 28.8 1939 št.200 

Zgodbo z originalnim naslovom "Prirodni zdravniki " napisal Janez Trček slovenski novinar , rojen v Idriji , glavni urednik časopisa Glas naroda iz New Yorka od leta 1916 pa vse do njegove smrti leta 1942. Kot glavni urednik je pisal stalne zabavne prispevke, ki so bili objavljeni pod psevdonimom Peter Zgaga, v katerih je neusmiljeno bičal napake in slabosti svojih rojakov.

Usoda

V bližini mojega rojstnega kraja , v Otaležu mali vasici ležeči nad cesto vodečo na Tolminsko, je pasel krave Anton Zajc , ki se ga je, ko je bil star dvanajst let, lotila silna želja po knjigah.

Kar iznenada mu je prišlo. Na šibki podlagi, ki sta mu jo bila dala župnik in učitelj , je začel graditi svoje znanje.

Vse, kar mu je prišlo pisanega ali tiskanega v roko, je ob nedeljskih popoldneh proučil s pomočjo učitelja, ki se je zanimal zanj.

V starosti petnajstih let je z župnikovem priporočilom v žepu odšel preko Rovt , sv.Treh kraljev, Podlipe in Vrhnike v Ljubljano , kjer so ga vzeli v Marjanišče.

Od prve do pete šole je bil najboljši učenec , ko je imel stopiti v šesto šolo , so ga pa potrdili in je tri dolga leta dragonarje služil.

Kot zrel mož se je vrnil v gimnazijo in po treh letih napravil maturo.

Nato je služil dve leti deloma za hlapca , deloma za pisarja ,da si je prihranil nekaj goldinarjev in odšel na Dunaj študirat jezikoslovje.

V Ljubljani se je v prostem času precej priučil angleščini, francoščini in italijanščini , dočim je češko , poljsko in rusko govoril kot da bi bil že vse svoje življenje v Pragi , Varšavi ali Petrogradu.

Na Dunaju mu je šla težka za hrano in stanovanje , no , pa boja za vsakdanji kruh je bil , vajen , saj ga je bojeval od svojega sedmega leta , ko sta mu umrla oče in mati ter ga je občina prevzela in je moral pasti krave , da se je enkrat na dan soka , krompirja in zelja najedel.

Bil je najbolj reven med revnimi, toda ponosen , da bi raje lakote umrl kot pa prosil ali sprejel ponujeno podporo.

Par ur na dan je žagal drva , za kar mu je dal prodajalec stanovanje v kleti.

V zgodnjih jutranjih urah je snažil čevlje v hotelu , ob večerih in nedeljah je pa gonil vrtiljak v Pratru.

Bogati ljudje ga niso hoteli , da bi jim poučeval otroke , ker je bil prerevno oblečen , in v boljšo družbo ni mogel iz istega vzroka.

Tako so potekla štiri leta v stradanju , bedi, trpljenju in učenju.

Učenje mu je delalo najmanj preglavic , ker je imel čudovit dar za študij , ki se mu jo posvetil.

Učil se je arabščine , perzijščine , sanskrita in raznih indskih jezikov.

Profesorji so so čudili njegovemu domnevanju in napredku.

Z odliko jo napravil doktorat in ves učenjaški svet presenetil s temeljito razpravo o orientalskih jezikih.

Neka znanstvena ustanova mu je dala tisoč goldinarjev nagrade.

In tedaj se je Anton Zajc , doktor filozofije in bivši kravji pastir iz Otaleža , v tridesetih letih svojega življenja  prvič spodobno oblekel in se po petnajstih letih prvič do sita najedel.

Petnajst let se je boril s kruto usodo in sijajno zmagal.

Zvečer tistega dne, ki je bil najlepši in najbolj srečen zanj , se je odpravil z Dunaja v domovino.

Na kolodvor je dospel v zadnjem trenutku , ko se je vlak že pomikal.

Zavihtel se je na stopnico , omahnil ter tako nesrečno padel na tračnico , da mu je kolesje odrezalo obe nogi nad kolenom.

Par ur pozneje je v bolnišnici umrl.

Vir-Glas naroda (New York) 30.11 1934 št.280

Zgodbo "Usoda " napisal Janez Trček slovenski novinar, rojen v Idriji , glavni urednik časopisa Glas naroda iz New Yorka od leta 1916 pa vse do njegove smrti leta 1942. Kot glavni urednik je pisal stalne zabavne prispevke, ki so bili objavljeni pod psevdonimom Peter Zgaga, v katerih je neusmiljeno bičal napake in slabosti svojih rojakov.

Opomba pisca bloga  - Zapisana zgodba govori o pravniku Jakobu Zajcu iz Pluženj in ne Antonu Zajcu , kot je zapisano.

Tauglich ali škart -Fantje z rdečimi nageljni: Vojaški nabori v Cerknem

Fantje z rdečimi nageljni: Vojaški nabori v Cerknem

Pomlad, ki je dišala po slovesu

Vsako pomlad, ko so cerkljanske hribe prekrili prvi zeleni odtenki in je narava začela neustavljivo brsteti, je v zraku visela nenavadna mešanica vzhičenosti in tesnobe. Mesec maj je bil v Cerknem že tradicionalno rezerviran za dogodek, ki je pomenil dokončen prehod iz brezskrbne mladosti v svet odraslih odgovornosti, a tudi v svet političnih viharjev tistega časa – za vojaški nabor.

Za mlade fante, ki so ravno dopolnili naborna leta, se je ta usodni dan začel že navsezgodaj zjutraj. Vasovanja in delo na kmetijah so za trenutek utihnili. Fantje so oblekli svoje najboljše, praznične obleke, si nadeli zloščene škornje in klobuke, ki so jih s ponosom – pa tudi s kančkom kljubovanja – okrasili s šopki svežega rožmarina, rdečih nageljnov in živopisanih trobarvnih trakov. Iz oddaljenih vasi, kot sta bili denimo Otalež in Lazec, so se proti trgu odpeljali na bogato okrašenih kmečkih vozovih. Po dolinah se je razlegalo glasno vriskanje, petje starih fantovskih pesmi in harmonika. Na zunaj je bilo vse videti kot velik praznik mladosti.

Vendar pa je bil ta veseli hrup pogosto le ščit pred negotovostjo. Čeprav se je večina fantov nabora na glas veselila in v njem videla potrditev svoje moškosti, so se nekateri potihoma zelo dobro zavedali, kaj ta dogodek v resnici prinaša. Ti so k naboru korakali dostojanstveno, resno in molče. Mnogi med njimi, zlasti tisti šibkejšega zdravja ali edinci na kmetijah, so v sebi goreče upali, da bodo zaradi telesne neustreznosti zavrnjeni in da se bodo lahko vrnili k domači plugi in družini.

Pred naborno komisijo: Cesarjeva tehtnica

Središče usodnega dogajanja je bila stavba za cerkljansko ljudsko šolo. Tam je v zadušljivem, uradnem vzdušju zasedala stroga naborna komisija. Za dolgo mizo so sedeli avstrijski vojaški zdravnik, nekaj visokih častnikov v bleščečih uniformah, navadni vojaki, ki so opravljali administrativno delo, in cerkljanski župan, ki je zastopal lokalno oblast in potrjeval identiteto fantov.

Postopek je bil hiter, skorajda industrijski. Mladeniči so morali stopiti pred komisijo, kjer so jih najprej zmerili. Nato je moral vsak rekrut narediti nekaj korakov dvakrat sem in tja po sobi, da so častniki ocenili njegovo držo in hod. Zdravnik je vsakemu drugemu ali tretjemu na hitro pretrkal prsi, poslušal utrip srca in zadeva je bila končana. Usoda posameznika je bila zapečatena v nekaj minutah z eno samo besedo: bodisi je bil spoznan za sposobnega bodisi za odvečnega. V takratnem uradnem jeziku se je to slišalo preprosto in neusmiljeno: „Tauglich“ ali „škart“.

Kdor je bil potrjen, je v roke prejel famozni beli listek – uradno potrdilo, da ga bo cesar vzel pod svoje zastave. Za mnoge je bil ta papir znak posebnega odlikovanja in ponosa, zato so si ga takoj zmagoslavno zataknili za klobuk, da so ga vsi videli. Tisti, ki so v naboru videli le nesrečo, pa so listek brez besed, z težkim srcem, varno spravili globoko v listnico, saj jim je pomenil isto kot sodna obsodba. Po drugi strani pa je bil tisti, ki je bil označen za „škart“, sprva iz sebe od čistega veselja. Izognil se je letom stroge vojaške tlake. V svojem navdušenju je tak fant nemudoma snel svoj fantovski šopek in ga privoščljivo pripel na klobuk tistemu sotrpinu, ki je moral k vojakom.

Zunaj, pred vhodom v šolsko stavbo, pa je bila kulisa povsem drugačna. Tam so v trepetu stale matere, žene in dekleta. Ko se je na vratih prikazal fant z belim listkom za klobukom, so ženske planile v gorke solze. Njihov jok je bil iskren in globok; v tistih negotovih časih so matere predobro vedele, da odhod k cesarski vojski pogosto pomeni enosmerno vozovnico in da se njihovi sinovi in možje morda nikoli več ne bodo vrnili pod domačo streho.

Prisega pod dvoglavim orlom

Ko je posamezen fant opravil pregled, se njegova svoboda za tisti dan še ni vrnila. Orožniki so potrjene fante nemudoma stlačili v posebno varovano sobo, kjer so morali v nestrpnem pričakovanju sedeti tako dolgo, dokler ni bilo celotno prebiranje končano.

Ko je komisija zaključila z delom, so fante zbrali in jih strogo postrojili na dvorišču pred stavbo. Sledil je najbolj slovesen, a hkrati najbolj obvezujoč del dneva – vojaška prisega. Fantje so morali dvigniti tri prste desne roke in pred vojaškimi oblastmi slovesno priseči zvestobo samemu „presvitlemu“ cesarju in kralju. Prisegali so zvestobo na vodi, na zemlji in v zraku, obljubljajoč svoje življenje za vero, cesarja in domovino.

V tistem trenutku je med fanti znova prevladal skupinski duh. Potrditev vojaške sposobnosti je za večino kljub vsemu pomenila vstop v svet odraslih moških, zato so svojo novo vlogo ponosno in izjemno glasno izražali z vzklikanjem: „Tauglich, tauglich!“ Tisti, ki niso bili sprejeti, so bili večinoma olajšani, a ne vsi. V takratni podeželski družbi je telesna hiba ali zavrnitev s strani vojske včasih veljala tudi za sramoto. Nekateri nesrečni fantje, ki so bili spoznani za nesposobne, so zato postali tarča neusmiljenega posmeha vrstnikov, češ da niso „pravi dedci“.

Krčmarski nemiri in zdravnikovo delo

Ko so uradne obveznosti odpadle in so se naborna vrata zaprla, se je napetost celega dneva prelila v cerkljanske gostilne. Za krčmarje je bil to zagotovo največji praznik v letu. Vse gostilne v trgu so bile do zadnjega kotička okupirane. Naborniki so v razgretem stanju hodili iz ene krčme v drugo, vino in žganje pa sta tekla v potokih.

Vsesplošni trušč je poskušal s svojo harmoniko preglasiti Valovnčer iz Lazca. A njegov instrument je bil komaj slišen, saj so ga popolnoma preglasili mogočni moški glasovi, glasno vriskanje in divje petje nabornikov, ki so utapljali bodisi svoj strah bodisi svoj ponos.

Veseljačenje pa je imelo tudi svojo temno stran. Popoldne se je prevesilo v večer in alkohol je opravil svoje. To je bil čas trdega dela za lokalne žandarje in predvsem za cerkljanskega zdravnika. Slednji je imel od poldneva pa do kasneje noči polne roke dela: v svoji ordinaciji je šival razbito kožo na glavah in obvezoval krvave rane, kamor je pač v vsesplošnem kaosu priletel kakšen kozarec, stol ali pest. Potrjeni naborniki so namreč želeli pred tistimi, ki so ostali doma, pa tudi pred fanti iz rivalskih sosednjih vasi, na vsak način dokazati svojo fizično premoč. Nekateri so pretepali tekmece iz čistega veselja, drugi iz obupa, večina pa preprosto zato, ker so pregloboko pogledali v kozarec.

Oktober: Slovo od rodne grude

Po majskem naboru je poletje hitro minilo, kmečka opravila so fante še zadnjič zaposlila doma, nato pa se je s hitrimi, neusmiljenimi koraki približeval mesec oktober. To je bil čas, ko so se morali naborniki dokončno pripraviti na odhod k vojakom.

Že nekaj tednov pred določenim dnem so na domove prispele uradne pozivnice, opremljene z zloglasnim pečatom avstrijskega dvoglavega orla. Te pozivnice so fantje ob odhodu z mešanico kljubovanja in usode zataknili k novemu šopku za klobuk. Priprave so bile skromne. V majhen, preprost lesen kovček – tisti ponarodeli kmečki „kufer“ – so stlačili vso svojo borno premoženje: par kosov perila, kakšen kos domačega kruha, prekajenega mesa in spomin na dekle. To je bila vsa lastnina, ki jih je spremljala na poti v tuje, neznane kraje širom prostranega imperija, od koder mnogi niso nikoli slišali jezika svojih prednikov.

Slovo od očeta, hlipajoče matere, bratov, sester in domačih dvorišč je bilo za vse pretresljivo. Bilo je polno neizrečenih besed, težkih skrbi in strahu, da se oči družinskih članov nikoli več ne bodo srečale. Tekle so solze, ki so napajale cerkljansko zemljo. In zgodovina je pokazala, da ta strah ni bil zaman. Kot takrat, ob tistih oktobrskih odhodih, so solze tekle tudi kasneje, ko so na vasi začele prihajati črne tiskovine. Mnogi izmed tistih veselih fantov, ki so spomladi vriskali na okrašenih vozovih iz Otaleža in Lazca, se na svojo rodno grudo niso nikoli več vrnili. Ostali so za vedno pokopani na daljnih, tuji bojiščih, njihovi leseni kovčki pa so ostali prazni spomin na izgubljeno mladost.

Naborniki iz Otaleža

Naborniki v Cerknem -Vir-Cerkljanski muzej 

 

Tat in klatež Anton Mihelič

 

Razprava pred okrožnim sodiščem v Gorici 10. septembra 1881 zoper Antona Miheliča iz Otaleža že kaznovanega zaradi zločina in tatvine, obtoženega  kaznivega dejanja tatvine. Razpravo je vodil državni tožilec Doliak.

Vir- L'Indipendente : giornale politico, economico, letterario, commerciale, marittimo ( politični, gospodarski, literarni, trgovski, pomorski časopis )- Trst 5.9 1881

 

Anton Mihelič je priznal tatvine, ki jih je izvršil , potem ko je bil 8.aprila 1881 izpuščen iz zapora v Gradiški, kjer je prestajal zadnjo kazen leta in pol zapora zaradi tatvin in klateštva.

2.maja 1881 je v Plužnjah  iz hiše Marije Eržen ukradel denar in hrano v skupni vrednosti višji od 5 goldinarjev. Tatvine je nadaljeval v času od 7 do 11 maja, ko je Matiji Otrin v Oselici in Ani Bevk  na Bevkovem vrhu iz zaprtih hiš ukradel predmete v vrednosti več kot 5 goldinarjev in v Jaznah Blažu Rejcu in njegovemu sinu telovnik in druge predmete v vrednosti 3,40 goldinarjev.

Ob  upoštevanju dejstev , da je Mihelič že v  prvem mesecu po izhodu iz zapora in obsegu kaznivih dejanj (tatvine), za katera je bil obsojen že prej  je bilo utemeljeno mnenje sodišča , da gre za posameznika, ki je pridobil navado kraje, zato je bila zoper Miheliča vložena nova obtožnica zaradi kaznivega dejanja tatvine .

Na podlagi te sodbe je bil obtoženi Mihelič spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine, obsojen namesto na 5 do 10 let na 4 letno strogo kazen zapora.