Šaljiva govoranca
Vir - Soča 23.11 1888 št.47
Kako je to, da Martinovo ne praznujemo toliko v cerkvi, kolikor pri pogrnjeni mizi, in ne samo z jezikom, ampak da je praznuje jezik s prijaznim sodelovanjem zobovja, grla in želodca? Saj sv. Martin, kolikor mi je znano, ni bil sladko jedež ali gourmand, kakor bi rekli Francozi, in vinski kaplji in drugim pijačam ni bil Bog ve kako vdan, ampak bil je pošten, hraber vojak, ki se je posebno odlikoval po svoji milosrčnosti. Znano nam je namreč, da je celo svoj plašč prerezal ali pretrgal in podaril ga lep kos strganemu, mraza tresočemu se beraču, da si je zagrnil naga rebra, ki so mu zevala izpod capaste obleke. Dan danes bi seveda vojak in niti častnik ne — no smel kaj tacega storiti; pregrešil bi se hudo proti reglementu in pokoriti bi se moral za tvojo milosrčnost najmanj par tednov v kasarski temnici. Časi se spreminjajo; kar je bilo nekdaj čednost in krepost, je dan danes pregreha zoper reglement in tudi vojaški reglementi so podvrženi večnim spremembam, kakor vojaške puške, suknje, gumbe in vsa druga vojaška oprava.
Toda naj se vernem zopet k svojemu prašanju, od kod prihaja, da ima Martinovo v naših krajih in menda tudi više proti severu za vse ono, kateri ljubijo žlahtno trtno solzico, tako vesel pomen in da je tako veselo praznujejo? Moje skromno mnenje je, da ta ne vtegne biti svetnikova osebna zasluga, ampak da je pripisovati dobi, v katero pada njegov god.
Do 11. novembra prevre pri normalnih razmerah, dozori in se vsaj za silo ščisti grozdni sok v naših deželah ter postane celo po naših postavah — iz mošta vino. Od trgatve do 11, novembra velja v vinski kupčiji še moštna mera ; — od trgatve do 11. novembra se plačuje moštni davek ali dac in ne še vinski: — od trgatve do 11. novembra traja otročja doba grozdnega pridelka — v tej dobi se grozdni sok neprestano kriniži in joče v posodah, kakor mali otroci, peni se in kipi in bljuje, da ga moramo neprestano brisati, kakor...11. novembra pa postane ta plemeniti sok — isker mladenič, barva mu začenja rumeneti ali svitlo rudeti, — a vsled tega zarudevajo tudi lici in ušesa in pogostoma celo nosovi tistim, ki ga posebno slastno in obilno časte — in posameznikom šinja celo po njem modrost iz nosov, kolikor jim je preostaje ali primanjkuje v možganih.
Vino se začenja čistiti, — nasprotno se začenja po glavi mešati in bloditi tistim, ki ga napenjajo . — Vino dobiva svojo pravo moč; nasprotno omahuje glava in zapletajo se noge njegovim preiskrenim častilcem. Vino, kedar je dozorelo, dela iz navadnih ljudi, naj so karkoli, če se pečajo mnogo ž njegovo literaturo, geometre (zemljemerce) in inženirje, ki merijo steze in poti in ceste od ene strani do druge in se včasih celo čez grape razpenjajo, da tudi te premerijo po visokosti in globokosti, da v svojej iskrenosti ceIo v grapah obtiče.
Čem bolj se bistri vino, tem večji učinek ima na človeški vid. Kdor se ga dobro naleze, vidi vse po dvoje, dve solnci po dnevi, dve luni po noči, dve svetilnici, kder visi ena sama, da vidi celo take reči, katerih ni...Le , kar je posebej čudno in česar celo učenjaki, ne morejo zgruntati z vso svojo modrostjo, je to , da oko vinskega bratca, ktero vidi vse drugo po dvoje, ne vidi in ne iztakne ključavnične luknje. Tako vidimo pogostoma take vinske literate, vrnivše se po noči domov, kako vtikajo in vtikajo, pa le ne morejo vtakniti ključa, dokler ne pride kaka usmiljena duša ter jim odpre in pomaga vsaj do stopnjic, če ne dalje.
11. novembra postane torej iz mošta vino, iz otroka mladenič — junak, da, tak junak, da gorje tistemu, ki se meri ž jim, in naj se le baha, kolikor hoče, da ga nese toliko in toliko — slednjič le obleži omagan pod mizo, če ne kje v kaki luži.
A kdor lepo ravna ž njim, temu nikdar ne stori nič žalega; — nasprotno temu daje moč, če ga obhajajo slabosti, zdravje, če ga nadlegujejo golazni, saj ga ni boljšega leka v nobeni lekarnici, kakor je poštena vinska kapljica — daje mu pogum v nevarnosti, tolažbo v žalosti in nezgodi, iskrenost v ljubezni, skratka pošteno vino je najuniverzalnejše med vsemi univerzalnimi sredstvi v obrambo proti vsemu zlu in v prospeh vsega, kar sladi življenje; ono prav za prav daje pravo življenje.
Kakor v človeškem življenji polnoletnost, tako obhajamo torej po vsej pravici veselega srca prepevaje in vriskaje prehod grozdnega soka iz mošta v — vino, obhajamo tako rekoč vinski god, koji pada na dan sv. Martina, tako da je prišel ta svetnik — ne da bi imel v tem oziru kako posebno zaslugo - čisto slučajno do te imenitnost, da ga ves vinoljubni svet slavi dne 11. novembra.
To vprašanje bi bilo po tem takem temeljito rešeno in sicer s konkretnim odgovorom:
Praznujemo dan sv. Martina.
Kot dan dozorjenega vina ,
V veselji še više smo vneti,
Ko so nam polni sodi v kleti.
Težavniši se bo zdel marsikomu odgovor na drugo vprašanje, katero se mi danes prilično vsiluje. In to je: Zakaj nam v pratiki gos zaznamuje Martinovo?
Saj je bil vendar sv. Martin moškega spola in celo hraber vojak, — ko je go pri vseh narodih in v vseh jezikih na svetu ženskega spola: gos, die Gans, la oča itd.
Jaz menim, da je prišel sv. Martin enako po nedolžnem do svojega grba, kakor je sploh nedolžen na tem, da veseljaki praznujejo njegov godovni dan tako da ga ravno praznujejo.
Gosica se zvali, bodi pod gosjo, raco, puro ali kokošjo tam koncem meseca marca ali aprila in še ni prav odvrgla jajčne lupine, že jame čvrsto brbljati - Ko nekoliko odrase loti se z rumenim kljunom česati in lepotičiti se , bukati si otročjo dlako; začenja spreminjati toiletto; glas se jej tudi če dalje bolj razvija in kedar druga perutnina pohlevno čebernja po dvorišči , vtika se se povsod vmes in nadleguje vse in draži ter hoče vse videti, vse stakniti in več znati, kot najstarejša kokoš.
Sredi poletja je gos uže dobro odrasla, život odeva jej navadno svitlo belo, leskeče se perje; ona je polno životna in ne potrebuje nobenih pridevkov iz Pariza, je uže po naravi lepo zaraščena od spredaj in zadej, tudi umetne moke — poudre de riz a — jej ne treba , njen "teint" je bel ko frišno pali sneg , da lepši biti ne more. A gos tudi ve, da je te lepa , lepo vzrasla in zato nosi po konci vrat, se ogleduje na desno in na levo in giba z životom ter si skrbno popravlja pernice , katero se je se je vtegnilo navihati in razkodrati na gladko zlikanem životu.
Take so — gosi v cvetu svoje dobe.
A ko gre proti jeseni, postajajo bolj čmerne, sitne, jezične, gagajo in klepečejo od jutra do večera in če jih kolikaj podražiš, se ihte in reže, da bi ti kar skočile v oči.
Zato jih skrbna gospodinja vjame, zaklene v kurnik in tam jih pita in masti do svetega Martina. Ta je doba njihove godnosti — za nož. Izpod noža na ražen, z ražna na plošček, na ploščeku zopet pod nož in potem pod zob in tako dalje pot vsega mesa.
O sv. Martinu je torej gos taka, kakeršne hočejo imeti tisti, kateri ljubijo tolsto pečenko, da jo lahko pošteno zalivajo s polnoletnim vinom.
Vidite torej, gospoda moja, kako se 11. novembra lepo vjema godno vino s tolsto gosko. Naravno torej, da si je lahkoživo človeštvo odbralo ta dan za skoro največi želodečni praznik v letu.
In mi, kateri dobro vemo, da je želodec oni čudotvorni mlin, koji človeku neprenehoma življenje melje v žile od tistega trenutka, ko okorno dete na svet prikriči, do zadnjega zdihljaja, s katerim se utrujen trpin postaja od matere zemlje, mi, kateri vemo, da, ko enkrat poneha mleti ta mlin, nam ne bo več mlel nobeden, mi se tudi vsako leto veselimo tega praktičnega praznika železeč iz dna srca:
Sv, Martin, o sv, Martin!
Priskrbi nam poštenih vin;
Zalivaj gos nam mnogo let,
Saj se ne mudi umret!
