Vseh mrtvih dan

Vseh mrtvih dan

Slab in neprijeten dan je bil, deževalo je ... 1. novembra leta gospodovega 1916.

Voz za vozom se počasi premika. Na čelu kolone je kočija, v kateri sedi gospoda – molčeča, resna, kakor da opravlja najpomembnejša dela svojega življenja.

Še več kakor vozov, obloženih z venci in rožami, pa je pešcev iz Otaleža in vseh bližnjih vasi: Lazca, Pluženj, Masor in Jazen. Niti mraz, dež in blato jih niso zadržali, da ne bi šli spokojno tja gor, z venci v rokah, proti tistemu tihemu kraju, kjer bogatin in ubožec, oblastni gospod in ponižni služabnik dobijo skromno domovanje – k sv. Katarini v Otalež. Kamor je bilo ta dan, ob dnevu mrtvih, obrnjenih največ src, največ globokih vzdihov in misli, da bi porosili tiho solzo za obrasli grob tistih, ki so jih v življenju najsrčneje ljubili.

Žalostno so peli zvonovi, v prsih je drhtelo srce in pošiljalo prošnje k nebu, ko so ob grobovih klečali ter molili, vzdihovali in jokali zapuščeni, osiroteli.

In kakor da je jesensko sonce posijalo poslednjič na tihe, mrzle grobove, je bilo vse pokopališče kar naenkrat oživljeno. Migljajoči plamenčki so drhteli in trepetali plašno zraven križev, vmes pa so pozne jesenske cvetlice ponižno pripogibale svoje glavice. Dom mrtvih je postal naenkrat razsvetljen z neštevilnimi venci.

Od groba do groba pa veliko žalosti, veliko gorja ...

Novi grob na zadnjem delu pokopališča. Grob Marijane Rejec iz Jazen, ki se je lani ponesrečila v gozdu pri sečnji lesa. Okoli malega, lesenega križa se vije preprost venček iz gozdnega mahu, na grobu gorita dve svečici – tako svetlo, tako otožno. Pred grobom kleči njen mož. Zraven njega osem nedoraslih otrok. Bledega obraza se obrne k otrokom in reče: »Molite za svojo dobro mamico!« ... Dalje ni mogel, solze so ga oblile in jokali so z njim tudi nedolžni otročiči.

Pred spomenikom zraven groba Rejčeve je stala v črni obleki mlada gospa: bila je vdova pokojnega soproga in je jokala. Z belo rutico si je brisala solze s krasnega, bledega lica. Uboga, uboga, ne še polnoletna – le koliko je morala pretrpeti, preden je osrečila trdosrčne starše, da so privolili v zvezo z njim! In ko so se ji izpolnile srčne želje, je kmalu prišla bolezen v hišo ter okrutno uničila vse njene upe, sladke sanje! Odnesli so ji iz hiše njega, ki je bil njen najdražji zaklad, in ga položili k večnemu počitku na tem mestu. Pol leta pozneje je povila sina, ki mu je dala očetovo ime. Sirota, ki ne bo nikoli poznala svojega očeta.

Tam blizu na obraslem grobu čepi potrta starka. V naročju ima enoletno dete, ki se zvija in joče, tam pri slabem lesenem križu pa kleči petletna deklica. Starka je molila rožni venec za vse mrtve, deklica je odgovarjala. Deklica pri križu se oglasi: »Moliva še en Očenaš za rajno mamico!« Starka odgovori: »Da, da, ljubi otrok, le moliva, ti si nedolžno dete, Bog te bo poslušal.« In molili sta dalje. Sirote! Mati jih je zapustila, ko je najmlajše dete v mukah in težavah poslala na svet, kar jo je stalo življenja. Oče dela v rudniku v Idriji, za njih pa skrbi stara mati. Na starkino mesto gotovo kmalu pride mačeha, saj oče že ve, katero jim bo pripeljal v hišo. Sirote!

Na levi, ob cerkvi, stoji železen križ. Ob grobu sina Janeza stoji starejša gospa, Kogojeva iz Lazca. Janez si je kruh že služil sam. Delal je v tovarni pri »Gorenjcu« in skrbel za mamo. Toda usoda ji ni privoščila mirnega življenja v starosti. Nesreča pred štirimi leti ji je vzela edinca, zdaj nima nikogar, ki bi ji lajšal zadnje ure življenja. Lahko si je misliti, kaj čuti, kako trpi, ko stoji ob grobu.

Povsod žalni prizori, povsod solze, globoki vzdihi in srčna molitev. Tu oče ali mati z otrokom, tam otrok z očetom ali materjo, tu mož za ženo, tam žena za možem, prijatelj za prijateljem. Koliko različnih spominov se tu vzbuja v živečih srcih za tistimi, ki so tu pokopani.