Vseh mrtvih dan

 Slab in neprijeten dan je bil , deževalo je .... 1. novembra , leta gospodovega 1916 .

Voz za vozom počasi se premika . Na čelu kolone pa kočija , v kateri  sedi gospoda, molčeča , resna, kakor da opravlja najvažnejša dela svojega življenja .

Še več , kakor vozov, obloženih z venci in rožami , je pešcev iz Otaleža in vseh bližnjih vasi , Lazca , Pluženj , Masor in Jazen , katerih niti mraz , dež  in blato niso zadržali , da bi šli  spokojno tja gor , z venci v rokah , proti tistemu tihemu kraju , kjer bogatin in ubožec, oblastni gospod in ponižni služabnik dobita skromno domovanje, k sv. Katarini v Otalež , kamor je bilo ta dan , ob dnevu mrtvih , obrnjenih največ src , največ globokih vzdihov in  misli , da bi porosili tiho solzo za obrasli grob tistih, katere so v življenju najsrčneje ljubili.

Žalostno peli so zvonovi , v  prsih je drhtelo srce in pošiljalo prošnje k nebu , ko ob grobovih so klečali in molili, vzdihovali in jokali zapuščeni, osiroteli. .

In kakor , da je jesensko sonce posijalo poslednjikrat na tihe, mrzle grobove; vse pokopališče je bilo, kar naenkrat  oživljeno. Migljajoči plamenčki so drhteli  in trepetali plašno zraven križev, vmes pa pozne jesenske cvetlice pripogibale ponižno svoje glavice. Dom mrtvih je postal naenkrat razsvetljen  z neštevilnimi venci .

Od groba do groba pa veliko žalosti , veliko gorja...

Novi grob na zadnjem delu pokopališča. Grob Marijane Rejec iz Jazen, ki se je lani ponesrečila v gozdu pri sečnji lasa. Okoli malega , lesenega križa se je vije preprost venček iz gozdnega mahu, na grobu gorita dve svečici tako svetlo, tako otožno . Pred grobom kleči njen mož .Zraven njega osem nedoraslih otrok. Bledega obraza se obrne k otrokom in reče »Molite za svojo dobro mamico!« . . . dalje ni mogel, solze so ga oblile in jokali so z njim tudi nedolžni otročiči.

Pred spomenikom zraven groba Rejčeve je stala v črni obleki mlada gospa: bila je pokojnikova soproga in je jokala. Z belo rutico si je brisala solze s krasnega, bledega lica. Uboga, uboga, ne še polnoletna  , le koliko je morala pretrpeti, preden je osrečila trdosrčne starše , da so privolili v zvezo z njim ! In ko so se ji izpolnile srčne želje, je kmalu prišla bolezen v hišo, ter okrutno uničila vse njene upe , sladke sanje ! Odnesli so ji iz hiše njega , ki je bil njen najdražji zaklad  in položili ga k večnemu počitku na tem mestu. Pol leta potem dobila je sina, kateremu je dala njegovo ime. Sirota , ki ne bo poznala svojega očeta.

Tam blizu na obraslem grobu čepi potrta starka .V naročju ima enoletno dete, ki se zvija in joče, tam pri slabem lesenem križu pa kleči petletna deklica. Starka je molila rožni venec ," vseh mrtvih", deklica je odgovarjala. Deklica pri križu se oglasi: Molive še en še en očenaš za rajno mamico ! Starka: Da, da , ljubi otrok, le molive, ti si nedolžno dete, Bog te bo poslušal. In molile sta dalje. Siroti ! Mati jih je zapustila, ko je najmlajše dete v mukah in težavah poslala na svet, kar jo je stalo življenja. 0če dela v rudniku v Idriji , za njih pa skrbi stara mati. Na starkino mesto , gotovo kmalu  pride mačeha, saj oče že ve, katero jim pripelje  v hišo. Sirote!

Na levi ob cerkvi železen križ. Ob grobu sina Janeza stoji starejša gospa , Kogojeva iz Lazca . Janez si  je kruh  že služil sam. Delal je v tovarni pri "Gorenjcu" in skrbel za mamo. Toda usoda ji ni privoščila  mirnega življenja v starosti. Nesreča pred štirimi let , ji je vzela edinca, zdaj nima nikogar, ki bi ji lajšal zadnje ure življenja, Lahko je misliti, kaj čuti , kako trpi , ko stoji ob grobu.

Povsod žalni prizori, povsod solze, globoki vzdihi in srčna molitev. Tu oče ali mati z otrokom, tam otrok z očetom ali materjo, tu mož za ženo, tam žena za možem, prijatelj za prijateljem . Koliko različnih spominov se tu vzbuja v živečih srcih za onimi, ki so tu pokopani.