Katarina Jereb rojena v Plužnjah leta 1873
V začetku prejšnjega stoletja, ko so bile zime na Kranjskem dolge in neizprosne, so si ljudje ob toplih kmečkih pečeh šepetali zgodbe o ženski, ki je s svojo prebrisano naravo sejala nemir od vasi do vasi. Bila je Katarina Jereb, rojena leta 1873 v odročnih Plužnjah kot revna kočarjeva hči. Narava ji ni dala bogastva, dala pa ji je oster jezik, hiter korak in obraz, ki je znal v hipu zaigrati nedolžnost. Bila je majhne postave, suhega obraza in globokih črnih oči, ki so pod klobukom hitro švignile sem ter tja, ko je ocenjevala naslednjo žrtev.
V časopisih so jo zmerjali z delomržnico, vlačugo in premeteno sleparico brez stalnega bivališča. Včasih se je predstavljala kot Katarina Jereb, spet drugič je uporabila priimek Podobnik. Njen prostor delovanja je bil širen: klatila se je po Kranjskem, Štajerskem in Koroškem. Njena taktika je bila preprosta in učinkovita. Najela se je kot dekla pri premožnih gospodarjih, si pridobila njihovo zaupanje, nato pa čez nekaj dni izginila v noč – skupaj z njihovim premoženjem.
Marca leta 1900 je v Vevčah stopila v hišo Jerneja Strausa. Nekaj dni je pridno poprijela za delo, nato pa izkoristila trenutek nepozornosti in mu izmaknila srebrno žepno uro ter dežnik. Avgusta naslednjega leta je že žela žito na poljih v Medvodah. Ko je gospodar znojnih rok prešteval kovance, je Katarina že kovala načrt. Kmalu zatem je izginil on, z njim pa tudi njegova denarnica z astronomskimi 210 kronami.
Pravosodje jo je končno uzelo v precep leta 1902. Sodnik ji je prisodil 18 mesecev težke ječe in strogo policijsko nadzorstvo. A rešetke Katarine niso izučile. Takoj ko so se ji odprla grajska vrata, se je vrnila na stare poti, njene laži pa so postale še bolj prebrisane.
Do leta 1906 je na njen seznam padlo novih 13 žrtev, ki jih je oskubila za več kot 185 kron. Sledila je nova kazen – dve leti ječe, nato pa prisilna delavnica. Ko je odslužila svoje, se je zatekla k igralskim umetnostim. Na Dobračevo je prišla bosa in razkušrana, z obrazom, polnim pepela. Mariji Potočnik in njenim domačim je solznih oči zatrjevala, da je uboga pogorelka. Prosila je za posojilo 100 kron in lagala, da jo pošilja oče njenega pokojnega moža, ki bo v zameno za denar dal mladega junca. Tokrat so bili kmetje previdni; prevara ji ni uspela.
Zato pa je imela več sreče v Mirni. Tam je stopila do naivne Neže Setničar. Z milim glasom ji je začela pripovedovati, da je sestra tamkajšnjega kaplana. Dejala je, da sta bila z očetom na dolgi božji poti, a so ju okradli in sta izgubila ves denar. Neža, polna krščanske usmiljenosti do »kaplanove sestre«, ji je brez obotavljanja posodila 26 kron. Seveda sirota teh kron ni nikoli več videla.
V Ljubljani je Katarina s svojim sladkim in uglajenim govorjenjem popolnoma očarala Marijano Gorše. Marijana jo je iz čistega usmiljenja vzela pod svojo streho, ji ponudila toplo hrano in ležišče. Katarina je uživala pet dni, šesti dan navsezgodaj pa je tiho smuknila skozi vrata. S seboj je odnesla za več kot 6 kron vrednih premičnin.
Leta 1910 so bili orožniki spet na njenih petah. Neki gospodinji je izmaknila 29 kron in kup najboljše obleke, nato pa izginila kot kafra. Iskali so jo povsod, njeno ime pa je postalo sinonim za nevarnost, ki preži na poštene krščanske domove.
Konec leta 1914, ko je nad Evropo že divjala prva svetovna vojna, pa je časopis Slovenec 22. decembra objavil odmevno novico z naslovom: NEVARNA TATICA POD KLJUČEM.
Zgodba je poročala, kako je pred dvema tednoma ta premetena ženska prišla v vas k premožni posestnici U... z novo, pretresljivo zgodbo. A vrč hodi ponje, dokler se ne razbije. Orožniki so jo končno izsledili, jo vklenili in jo posadili za rešetke, kjer so se njena dolga potovanja po slovenskih tleh za nekaj časa končala.
Umrla je leta 1915 v Ljubljani.
Ni komentarjev:
Objavite komentar