Črni september v Cerkljanskem hribovju: Požarna katastrofa v vasi Lazec leta 1887

Črni september v Cerkljanskem hribovju: Požarna katastrofa v vasi Lazec leta 1887

Suša, ogenj in pepel: Nedeljska tragedija pod Bevkovim vrhom

Septembrski dnevi leta 1887 so v Cerkljanskem hribovju minili v znamenju nevsakdanje, dolgotrajne suše. Zemlja je bila razpokana, narava izsušena, leseni deli kmečkih hiš in gospodarskih poslopij pa zaradi vročine vnetljivi kot tinder. Nihče v vasi Lazec, ki leži na strmih pobočjih nad Idrijco, si ni mogel predstavljati, da bo ta suša postala naravni zaveznik človeški zlobni nameri.

V nedeljo, 18. septembra 1887, kmalu po tretji uri popoldne, ko je v vasi vladal nedeljski mir, je tišino prekinil grozljiv krik: »Gori!« Ogenj ni vzniknil naključno – zublji so skoraj istočasno izbruhnili na dveh različnih koncih vasi. Narava je hitro opravila svoje. Ker že dolgo ni deževalo, se je ogenj ob pomoči suhega vetra širil z bliskovito brzino.

Prebivalci so brezglavo hiteli k vaškim zajetjem, a vode za gašenje je v nekaj trenutkih zmanjkalo. Ognjene zublje je bilo nemogoče obvladati. Ogenj je preskakoval s strehe na streho in v nekaj urah pogoltnil sadove večgeneracijskega dela. Ljudje so v paniki reševali tisto najdragocenejšo dobrino – gola življenja. Velika večina je nemočno opazovala, kako pred njihovimi očmi izginja vse, kar so imeli. Ko se je polegel gost črn dim, je bil pogled na Lazec srhljiv: od ponosne vasi je ostalo le štrleče, sajasto zidovje. Od celotne vasi je ostalo komaj deset nepoškodovanih hišnih številk.

Tragedija pa ni terjala le gmotnega davka, temveč je bila plačana tudi s krvjo in življenji. V strašnem požaru je grozljive smrti v ognju umrla domačinka, še ena ženska pa je utrpela hude, življenjsko nevarne opekline.

Popolno opustošenje in obup pred vrati zime

Gmotna škoda je bila za tiste čase nepredstavljiva. Po uradnih podatkih je popolnoma pogorelo 23 stanovanjskih hiš in 9 gospodarskih poslopij – skupaj 32 objektov. Skupna škoda je presegla takratnih 50.000 goldinarjev (gld.), kar je za revno hribovsko prebivalstvo pomenilo popoln ekonomski zlomi. Da bi bila nesreča še večja, sta bila v celi vasi zavarovana le dva premožnejša posestnika, pa še to za povsem neznatni, skoraj zanemarljivi vsoti. Vsi ostali so ostali prepuščeni sami sebi.

Mnogi kmetje in mali kočarji so izgubili dobesedno vse. Zgorela je skoraj vsa družinska obleka in obutev. V ognju so izginili celotni poljski pridelki, mukoma prigarano seno, žito in otava, ki bi morali prehraniti živino čez zimo. Uničeno je bilo vse kmetijsko orodje. Posebno pretresljiv je bil pogled na pogorele hleve, v katerih je živa zgorela živina, med njo predvsem veliko število prašičev in koz, ki so za male hribovske kmetije pomenili ključni vir preživetja.

Pred vrati je bila jesen, za njo neizprosna zima, ljudje pa so ostali brez strehe nad glavo, brez tople obleke in brez sleherne hrane. Nad Lazec se je zgrnila strašanska revščina. Marsikateremu gospodarju in materi je preostala le beraška palica v roki in upanje, da se jih bodo usmilili dobri ljudje. Obup je bil neizmeren.

 Zlovešče grožnje in uradna preiskava: Kdo je zažgal Lazec?

Takoj ko so se strasti in dim polegli, se je med ljudmi začelo šepetati o požigu. Prst sumov je najprej pokazal na domačega kmeta z priimkom Razpet. Ta je imel med vaščani že od prej slab sloves; že istega leta poleti je namreč zgorel njegov lastni kozolec. Na sodišču je bil takrat zaradi pomanjkanja dokazov oproščen vsake kazni.

Po vasi se je vedelo, da je Razpet večkrat javno in predrzno obljubljal, da bo vas nekega dne »zakuril«. Edino, kar ga je pri tem menda zadrževalo – kot se je sam večkrat izrazil –, je bilo obžalovanje, da njegova lastna hiša stoji preblizu drugih in bi jo ogenj prav tako uničil. Žalostno in tragično je bilo spoznanje, da so ljudje za te grožnje vedeli, a so kljub temu opustili vsakršno pozornost in previdnost, misleč, da gre le za prazne besede pijanega ali zagrenjenega moža.

Vendar pa je kasnejša natančna sodna in kriminalistična preiskava prinesla preobrat. Pokazalo se je, da glavni krivec za to neopisljivo katastrofo ni bil Razpet, temveč drug sokrajan – Peter Peternel. Ta je z namerno podtaknjenim ognjem zapečatil usodo svojih sosedov in lastne vasi ter se s tem dejanjem za vedno zapisal v črno kroniko cerkljanske zgodovine.

 Glas vpijočega v puščavi: Vikar Janez Wester in medijska odmevnost

V dneh, ko je med pogorelci vladal največji obup, je vlogo osrednjega rešitelja in organizatorja pomoči prevzel Janez Wester, takratni vikar v sosednjem Otaležu. Wester je bil mož širokega srca, bistrega uma in izjemne empatije. Zavedal se je, da lokalna skupnost sama ne more zaceliti tako globoke rane, zato je prevzel nase nalogo, da glas o tragediji ponese daleč naokoli.

Napisal je vrsto pretresljivih in čustvenih pozivov za pomoč ter jih poslal osrednjim časopisom. Po njegovi zaslugi sta o grozljivih dogodkih v Lazcu obširno poročala takrat najbolj brana lista na Slovenskem: konservativni ljubljanski Slovenec in goriška Soča.

Vikar Wester je v časopisju slikovito opisoval trpljenje svojih vernikov:

Wester je v svojih ganljivih časopisnih zapisih, ki jih je mogoče v celoti prebrati v virih Slovenec in Soča iz leta 1887, izpostavil obupno stisko ljudi, ki so ostali brez zavetja, oblačil in hrane tik pred zimo. Pozval je k usmiljenju in pomoči, obljubljajoč, da bo vsak dar z hvaležnostjo sprejet, klic v pomoč pa je naletel na velik odziv.