Domačija dveh rodov stare vasi

 Vir- Idrijski razgledi 1996 številka 1

Filip Vehar

Naseljenci tega kraja menda obstajajo že od leta 1000. Zaradi oddaljenosti od tolminske grofije so bili »odtalani« grofovske tlake. Ustno izročilo razlaga, da je vas dobila ime po studencu, ki je izviral iz tal. Otalež, hribovit kraj, je bil v središču štirih zaselkov. Pod velikansko cerkvijo, narejeno iz žuljev tedaj še bogaboječih vernikov, so bile po klancu navzdol, kakor piščeta pod kokljo, raztresene majhne, s slamo krite koče. Na Kurjem vrhu z razširjenim pogledom do Jagršč je stala domačija Ambrožičevih. Zraven nje se je stegovala dokaj položna njiva, tja do Špegovega roba. 

Štefanija in Andrej Ambrožič- Vir--Od prednikov do potomcev– Slovenci v Slatini in Banja Luki

Pred stoletji so od tu opazovali prihode Turkov iz doline Idrijce. Verjetnosti te pripovedi najbrž ni oporekati. Gospodar Janez, pomemben vaški župan, je odločal v vaški skupnosti. Njegov brat Andrej si je leta 1913 v podnožju hriba zgradil hišo. Spodnji del je bil zgrajen iz kamenja, zgornje sobe pa so bile lično ometane s preprostim ometom. Z ženo Štefanijo, doma z Masor, sta hotela zgradbo napraviti mikavnejšo, zato so zgradili podaljšek. Zvečer, ko so zaključek hoteli proslaviti z "likofom" , se je nenadoma zrušilo. Pod steno je vdrla voda, saj je bil ta kraj vedno poln zemeljskih studencev, ki so prodirali iz Cive, kakor vaščani ta zemljišča še danes imenujejo. Prav kmalu so postavili novo zidovje. Na steno so pričvrstili lipovega boga, ki je viden še danes. To naj bi bil spomin na delavca, ki se je ponesrečil pri gradnji hiše. Zakoncema Ambrožič se je rodilo več otrok: Jože, Cene, Olga…

 V spodnjih obokanih kleteh so bili shranjeni leseni sodi z vinom. Tedaj so tovorili z voli ali konji, po sedaj skoraj opuščenih poteh. V podaljšku stavbe, prostor se je imenoval salon, so prirejali igre in plese. V krčmi so se zbirali vaški posebneži. Zlasti živahno je bilo na dan sv. Petra in sv. Katarine, zavetnice fare. Zbirali so se potujoči kramarji, širile so se neverjetne zgodbe, ki so se v različicah ohranile do danes .Zaradi prevelike zadolžitve je gospodar moral imetje prodati. Sin Jože je poročil zalo kmečko dekle Angelo iz Idrijskih Krnic. Takrat je bilo v navadi, da so se nekateri revni in obubožani preseljevali v Bosno ali Vojvodino. Edina sled za njimi so vklesane začetnice imen gospodarjev na vhodnih vratih. Da je bil ta umik usodno nepravilna odločitev, potrjuje vračanje beguncev, ki so v današnji vojni vihri na Balkanu dobili zatočišče pri posestniku Krničanu.

Nekdanji Ambrožičev dom je pod Italijo prišel v last »šparkase«. V njem so se nastanili fašisti. Ljudi so naučili kuhati mineštro. Le uživanja polžev niso sprejeli. Zunaj sta stali dve koriti. Prvo je bilo namenjeno napajanju živine, drugo pa je bilo za perice ter natakanje vode v »lempe«. Na lesenih perilnikih so ženske z doma kuhanim milom ali pepelom prale perilo. Pri tem delu so Italijani nagovarjali mlada dekleta in marsikatera je bila odpeljana v daljne tuje kraje. 

Pozneje je kupil hišo premožen trgovec in posestnik Logar. Med vojno je tu stanovalo več ljudi. Moji starši so zaradi številne družine hoteli živeti na svojem. Po dolgem barantanju se je lastnik odločil za prodajo. Morda je slutil obdobje denacionalizacije. Živeti na svojem, biti svoboden v svojem domu, je moji materi dajalo moči. da se je v delu in duši razdajala desetim otrokom. Ob mrzlih zimskih večerih smo skupaj v klobčiču posedali na kmečki peči ter prepevali. Nam otrokom je vedno pripovedovala zgodbe o pomladi. Te njene zgodbe so bile skriti izraz hrepenenja po boljšem življenju. 

V odraščanju so Veharjevi zapuščali domače gnezdo. Sprva so se udinjali za pastirje, kasneje pa so se izobraževali. Mati je žarela od sreče, kadar nas je imela zbrane ob domačem ognjišču. Dočakala je ženitve vnukov. Ko je ugasnilo njeno življenje, ni bilo več petja, ostali pa so spomini, ki jih ne bomo pokopali. Dogodki iz preteklosti se ponavljajo. Včasih se nenadoma vrne misel na tiste lepe dni. Po steni se je razbohotil bršljan, kakor da bi hotel zakriti vse tisto življenje v davnini dveh rodbin. Vse naokoli pa stojijo postavljene nove hiše. Z rušitvijo starih je preteklost vasi skoraj pozabljena. Kljub osojnemu hribovju nasproti je kraj sončen. Morda bo v nadaljevanju življenja utonila v pozabo tudi usoda teh lastnikov, saj je bivanje kakor reka, ki teče naprej.