Krvava nedelja v Masorah: Dvojni roparski umor pri Plesteničarju (1922)
Zgodnje medvojno obdobje na Primorskem, ki ga je zaznamovala na novo začrtana rapalska meja, je v odročnih gorskih vaseh nad Cerknim prineslo obdobje nestabilnosti, revščine in brezvladja. Po samotnih gorskih poteh so vsakodnevno divjali kontrabandisti (tihotapci), varnostne razmere pod novo italijansko zasedbo pa so bile izjemno slabe. V tem negotovem času, natančneje v nedeljo, 19. februarja 1922, je Cerkljansko pretresel eden najbolj okrutnih in odmevnih zločinov tistega časa. V zaselku Kačnik v Masorah je zlobna roka zaradi koristoljubja ugasnila dve življenji.
Tragična usoda osamljene domačije
Na odmaknjeni domačiji v Masorah (hišna številka 115, takratna občina Cerkno) sta tisto zimo živela 45-letna gospodinja Marijana Gostiša in njen tast, 85-letni Matevž Gostiša. Družino je že pred tem zadela huda nesreča; le tri tedne pred zločinom je po celoletnem boju s hudo boleznijo, vodenico, umrl Marijanin mož in Matevžev sin. Strta od žalosti in ujeta v samoto odročne hiše, si preostala stanovalca nista mogla predstavljati, da ju v njunem lastnem domu čaka še strašnejša usoda.
Tišina, ki je oznanjala zločin
Kot je bilo v navadi vsako nedeljo in praznik, se je tistega nedeljskega popoldneva, okoli treh urah, na obisk k očetu odpravil Anton Gostiša, po domače Plesteničar. Anton je bil sin starega Matevža in je gospodaril na svojem posestvu, ki je bilo od očetove hiše oddaljeno približno pol ure hoda.
Ko je prispel do domačije, je naletel na zaprta in zaklenjena vrata. Ker je vedel, da bi nekdo moral biti doma, je začel močno trkati in razbijati po vratih ter oknih. Klical je očeta in svakinjo, vendar je iz notranjosti odmevala le srhljiva tišina. Ker mu slutnja ni dala miru, je stopil k oknu in pogledal v prostor. Skozi motno steklo se mu je odprl grozljiv prizor: na tleh poleg kmečke peči je v luži krvi ležal njegov oče. Bil je sezut, okoli vratu pa je imel zategnjeno vrv.
Šokirani Anton sprva sploh ni pomislil na umor, temveč je verjel, da gre za nesrečo. Še nekaj časa je mrzlično klical gospodinjo Marijano, ko pa se mu nihče ni odzval, je stekel nazaj domov po sorodnike in sosede. Možje so se kmalu vrnili v Masore in s silo vdrli skozi eno izmed oken. Notranjost hiše je razkrila vso razsežnost tragedije: stari Matevž je mrtev ležal ob peči, v bližnji veži oziroma kuhinji pa so našli še truplo nesrečne Marijane s strahotno preklano glavo.
Rekonstrukcija morilskega pohoda
Ker okoli hiše ni bilo svežih sledi, ki bi vodile proti njej, temveč so bile vidne le tiste, ki so zbežale stran v smeri proti sosednjim Jaznam, so preiskovalci kmalu sestavili srhljiv mozaik dogajanja.
- Pritajeni prihod: Storilec je do osamljene hiše v Kačniku prispel verjetno že dan prej, v soboto. Izkoristil je samoto in dejstvo, da je bila hiša na samem, ter v njej neopažen prenočil.
- Napad na starčka: V nedeljo zjutraj, ko se je gospodinja Marijana odpravila v cerkev k deseti maši, je storilec v hiši ostal sam z nemočnim 85-letnim Matevžem. Zvito ga je napadel iz zasede in mu okoli vratu zadrgnil vrv. Ker žilavi starec ni takoj podlegel davljenju, je morilec pograbil težek leseni korec (posodo, v kateri so psu dajali hrano) in z njim divje tolkel starca po glavi, dokler ga ni popolnoma pobil. Krvav in razbit korec so kasneje našli na klopi ob peči. Morilec je nato Matevževo truplo zvlekel in stisnil k peči, z metlo grobo pobrisal krvave madeže s tal ter začel brezsramno preiskovati in ropati hišo.
- Zasedba v veži: Okoli pol treh popoldne se je z maše vrnila Marijana Gostiša. Ko je stopila skozi vrata, jo je morilec presenetil. Zgrabil je hišno sekiro in nesrečni ženski z enim samim silovitim udarcem preklal lobanjo. Iz koristoljubja se je lotil še trupla; preiskal je njene žepe in jih obrnil narobe, ji odpel jopo ter ji v prerivanju ali namenoma odsekal prste na rokah. Krvavo sekiro je pustil ležati neposredno ob njeni žrtvi.
Po končanem krvavem plenu je morilec hladnokrvno zaklenil vsa vhodna vrata, da bi čim bolj podaljšal čas do odkritja zločina, sam pa je ubežal skozi odprtino stranišča na zadnji strani hiše. Sledi so kazale, da je pobegnil v smeri Jazen ter verjetno takoj prestopil rapalsko mejo na varno, tedaj jugoslovansko stran.
Preiskava, razpisana nagrada in prijetje
Ker je hiša stala na popolni samoti, ob poti, kjer so se nenehno mudili najrazličnejši tihotapci in sumljivi obrazi, je bila preiskava v prvih dneh izjemno težavna. Italijanske varnostne oblasti so kmalu spoznale, da s klasičnim poizvedovanjem v prestrašeni lokalni skupnosti ne bodo prišle daleč. Zato so se odločile za takrat visok znesek in razpisale tiralico z denarno nagrado v vrednosti 1000 lir za vsakogar, ki bi pomagal izslediti ali prijeti krutega storilca.
Ukrep je obrodil sadove. Po nekaj dneh intenzivne preiskave so orožniki stopili na prste osumljencu. Izkazalo se je, da je morilec Vincenc Lapajne, doma iz bližnjega Otaleža. Nadaljnja kriminalistična preiskava in sodni postopek sta kasneje razkrila, da masorski masaker ni bil njegov edini greh; Lapajne je bil namreč spoznan za krivega in obsojen še za več drugih grozovitih roparskih umorov na tem širšem območju, s čimer se je zapisal med najbolj črne like v kriminalni zgodovini Cerkljanskega.
Arhivski in časopisni viri za kroniko:
- Goriška Straža, letnik IV, št. 22 (8. marec 1922)
- Slovenec, letnik L, št. 60 (14. marec 1922)
- Jutro, letnik III, št. 63 (15. marec 1922)
- Prosveta (Chicago), letnik XVII, št. 72 (27. marec 1922)
Ni komentarjev:
Objavite komentar