Popotna dogodivščina

 

Vir- Vipavski glas december 1993 št. 26

Naš vipavski rojak, pok. Rafael Premrl, ki je bil sicer vse do šolanja in ves čas službovanja zdoma, je vendar, čim pogosteje je mogel, prihajal izza tedaj nepojmljive razdelitvene meje v svoj rojstni kraj in dom. Bil je velik ljubitelj svoje slovenske domovine in jo je zato prekrižaril s svojim razmajenim avtom ter zasledoval vse kraje in vasice od srednje Istre do Mure in čez, od morja, Krasa pa po vsej Sloveniji in Koroški, kjer je še slovenska beseda in kjer je že davno ni več, ter tamkajšnjem delu Štajerske. Poznal je povsod vse ceste in cestice ter poti, komaj še uporabne za vožnjo. Posebno rad je zahajal v gorske predele, še zlasti med Julijce, katerih vrhove je najraje gledal izpod svojih nog in zviška strmel v krasoto svoje dežele. Razumljivo, daje pri teh križarjenjih prišel do novih znancev in prijateljev, ki jih je z veseljem obiskoval. Kdor pa dosti potuje, lahko tudi marsikaj doživi, tako prijetnega kakor tudi neprijetnega. No, slednjega je bil v glavnem obvarovan. Pa četudi bi ne bilo tako, je v človekovi naravi, da se rad spominja nenavadnih, vendar prijetnih dogodkov, nasprotne pa zanemari.





Nekoč, morda še v prvem desetletju po vojni, ko se je vračal z enega takih potovanj, se je namenil mimogrede obiskati prijatelja v Otaležu in ko je bil že blizu vasi, je moral vozilo ustaviti ob precejšnji gruči ljudi, ki so stali kar čez cesto in nič ni izgledalo, da bi se hoteli odmakniti vsaj toliko, da bi peljal mimo in prišel v vas. Izstopil je, da bi to dosegel, pa vidi, da se mu približuje nekaj mož. Za hip ga je spreletelo: ta blokada s tolikimi ljudmi, tuja evidenčna tablica vozila in svež spomin na še nedavne, podobne, tudi usodne primere. Ta preblisk pa je hipoma izginil. Možje, kar prijaznih izrazov, so ga sprejeli z zdravo, tovariš .... in mnogimi rokovanji. V tem prvem presenečenju je preslišal, s katerim nazivom ga pozdravljajo. Takoj pa so mu pričeli, cela gruča hkrati, eden čez drugega razlagati. Dozdevalo se mu je, kot da bi mu očitali neko veliko zamudo, če ne še kaj hujšega. Ničesar ni razumel; kaj neki hočejo od njega, zakaj mu celo očitajo? V tej zmedi jim je komaj dopovedal, da ima tu v vasi opraviti obisk pri prijatelju. Zastrmeli so se vanj, kot da bi se mu zmešalo. Ampak, tovariš .... spet je preslišal naziv, to boste morali vendar opraviti po prireditvi in pomislite na svojo veliko zamudo ter na naveličanost udeležencev zaradi čakanja. Sploh pa je treba, da nemudoma nastopite in otvorite prireditev .. in začeli so se z njim vred pomikati po s svežo mehkoto obloženi poti proti vse bolj slišnemu mukanju živine. Šele sedaj se mu je posvetilo, da je žrtev zamenjave osebe; morebiti je pravemu močno podoben? Tudi mu je postalo jasno, za kakšno prireditev gre. Razmišljal je, kaj naj ukrene. Naj pusti, da ta kmetijska prireditev propade, ali naj zaigra vlogo, kot jo od njega teijajo živinorejci? Vdal se je temu čudnemu naklučju in sklenil sodelovati. Bil je zelo prilagodljiv in veselega značaja. Porazov ni poznal, vendar se je tokrat zanašal, da bo morebiti dovolj njegova prisotnost. Gredoč, ga je njegov spremljevalec prosil, naj bi zaradi zapoznelosti preskočil prvo točko programa, ki predvideva njegov priložnostni strokovni govor in naj bi prešel takoj na drugo točko: ocenjevanje in nagrajevanje živine, v kateri bi seveda imel kot strokovnjak odločilno besedo. O Bog, je pomislil, kakšna sreča, da nisem prišel že poprej; toda ocenjevanje ne odpade in morda še kaj. Pomislil je, koliko ve o tej "zaupani" mu vlogi in si je bil kot profesor povsem drugih ved na jasnem. Saj ni, da bi teh velikih domačih živali ne poznal: krave, voli, teleta, celo bika: rogata glava spredaj, dolg rep zadaj; vse pa muka, - od krav se pridobiva mleko, od drugih pa ne. Na jasnem sije bil, da mu poleg rutine strokovnjaka manjka še vse osnovno in višje znanje v tej stroki. Toda on bi ne bil Rafael Premrl, če bi ga to bogve koliko motilo.

In tako je tudi bilo. Najbolj tvegano opravilo ocenjevanja mu je za čuda potekalo kar strokovno, saj mu ni bilo posebno težko odbrati od lepega lepšega in naj lepšega primerka ob upoštevanju nudenih karakterističnih podatkov. Z izidom - oceno so se prisotni poznavalci v večini primerov strinjali, oziroma je do tega prišlo ob "dodatni kontroli" z opravičilom, da so oni, nasprotno od njega, ki je moral hiteti, prišli do pravilnih konstatacij že ob predhodnih preudarjanjih. Končno je sledilo slovesno polaganje vencev na primate in je bila s tem njegova zadolžitev opravljena.

Moral seje posloviti, kajti dan se je že močno nagnil k večeru, čeprav so ga zelo vabili, naj še ostane z njimi. Odpravil se je proti domu, ne da bi še utegnil na obisk k prijatelju. Med potjo je premišljeval o enkratni dogodivščini, s katere potekom je bil popolnoma zadovoljen in mu je bil porabljeni čas v posebno veselje oz. užitek. Vinko Premrl