Obisk v Otaležu in sosednjih vaseh me je res presenetil. Po drami »Pot do zločina«, ki jo je uprizorila dramska skupina KUD iz Lazca, je nastopil novoustanovljeni domači kvintet. Zaigral je kar dobro, in ker ga nisem poznal, sem se pozanimal za njegovo delo.Proti koncu letošnjega leta je Grudnov Ludvik začel učiti mladega Štefana violino. Fantu je šlo dobro in je kmalu dobil veselje, kasneje pa kar pravo strast do igranja. Razumljivo, saj je imel dobrega učitelja. Na njegovo pobudo sta začela z učenjem še Janko in Janez. Ludvik jima je kot ljubitelj raznih godbenih instrumentov nudil vse svoje znanje. V začetku so vadili dvakrat, nato trikrat in celo štirikrat tedensko. čeprav zmučeni od dela, so radi žrtvovali del zasluženega počitka. Kmalu so za silo obvladali note. Takrat se jim je pridružil še Franc in novi »kvintet« je z Ludvikom na čelu napredoval iz dneva v dan.
Prvič so se javnosti predstavili pred mikrofonom radia Koper konec maja. Že naslednjo nedeljo so želi veliko priznanja od ljudi. Nekateri so tako majhni,da jih veliki inštrumenti skoraj skrijejo. Lahko so vaščani zadovoljni in ponosni, ker imajo v svoji sredi tako mladino.Pod vodstvom tovariša Mohorja deluje v Otaležu tudi glasbena šola, ki je že dosegla vidne uspehe. V šolo je vpisanih več mladincev in mladink, ki redno obiskujejo vaje. Čeprav so zadnje čase nakupili precej muzikalij, jim le – teh še vedno primanjkuje. Nekateri prosvetni delavci iz Idrije so predlagali, da bi se tej šoli priključili tudi Ludvikovi učenci iz Pluženj. Tako bodo imeli še večje možnosti razvoja.
Ne smem pozabiti na pevski zbor, ki je menda najboljši v cerkljanskem okolišu. Kulturno – prosvetno društvo bo moralo poskrbeti za novega pevovodjo.Sedemdesetletni Mohor, ki od svojega petnajstega leta vodi razna pevska društva, ne bo več dolgo kos zahtevni nalogi. Upajmo, da bo glasbena šola vzgojila med mladimi obiskovalci ne samo enega, temveč več takih ljudi, ki bodo sposobni prevzeti vodstvo pevskega zbora.
To je nekaka slika kulturno – prosvetnega in glasbenega življenja v Otaležu, Lazcu, Plužnjah, Jaznah in Grapi. Upajmo, da bo mladina teh vasi še čvrsteje prijela za delo in se v še večjem številu vpisala v glasbeno šolo, pevske zbore in dramske skupine. Svojo podporo pa naj bi dale razne organizacije in ustanove.
Po vaseh je veliko nadarjene mladine, treba jo je samo poiskati in ji nuditi pomoč. Ta mladina nam bo kasneje hvaležna, če jo bomo v njenem iskanju znanja podprli. Ne smemo kloniti pred prvimi neuspehi, kot niso klonili mladi člani vaškega kvinteta. Vsem nam bo v zadoščenje, ko ne bomo več slišali tistega neprijetnega godrnjanja, da so včasih znali lepše zapeti kot danes.
OTALEŽ NAPREDEN KRAJ V SONČNI REBRI NAD IDRIJCO
Vir-Slovenski Jadran 30.9 1955 št.40
Idrijska dolina. Svet ob reki Idrijca je stran, porasel z grmičjem in gozdovi. Na teh strminah so na osojni strani tu in tam pripete hiše z nekaj njivami in senožetimi. Človeku, ki pride iz ravnine, se zdi čudno, kako da morejo ljudje živeti po takih strminah. In vendar živijo, čeprav svoje posebno življenje. Na osojnih strminah, ki jim pravijo Masor, živi že več stoletij 20 družin. Te imajo svoje domačije raztresene po številnih grebenastih izrastkih.Z grebena na greben se pogovarjajo in sprašujejo, če bo lepo vreme. Idrijca, ki šumi globoko v dolini, jih zvečer uspava v čvrsto spanje po napornem dnevnem delu.
Vse lepše in prijaznejše je na pri sončni strani, kjer so štiri vasi: Jazne, Otalež, Plužnje in Lazec. Če bi rad obiskal te vasi v sončni rebri, potem se ustavi pri Maruškovcu, nekdaj daleč naokoli poznani gostilni. Danes je ta hiša bolj pusta in prazna. Potniku, ki je poznal starega, prijaznega Maruškovca, je kar nekako težko, da je odtod izginilo nekdanje prijazno vzdušje. Začuden vprašuje ljudi, ki jih pozna: »Kako, da se je tu vse tako spremenilo? Škoda, da je iz tega kraja izginila tako trdno zakoreninjena tradicija poštene slovenske gostilne!«
Strm in ozek kolovoz vodi od Maruškovca skozi Plužnje v Otalež. Povsod se še pozna, da je tod nacifašistični okupator divjal z vso uničujočo silo. Z bombardiranjem in požigi je povzročil popolno razdejanje. Po osvoboditvi so prebivalci začeli graditi na ruševinah nove domove. Trda je bila, ker je primanjkovalo vsega: delavcev, materiala in denarja, pa je le vse premagala trdna in močna volja ljudi, ki se ne dajo. Rod za rodom se je na tej sončni rebri boril z vsemi mogočimi težavami, da je iztrebil gozdove, postavil domove ter okoli teh uredil njive in travnike. Zato pa so tod ljudje tako zelo navezani na zemljo. Znan je primer stare ženice iz Lazca. ki so ji okupatorji požgali staro bajto. Njeni domači so po osvoboditvi odšli drugam, pa je še ona šla z njimi. Čeprav je bilo življenje v novem kraju manj naporno, se je ženica kmalu vrnila domov. ‘Ni mogla pozabiti revne bajtarije in njivic katerih je v svojem življenju tolikokrat prekopala in v oprtniku prenesla. Pač: Ljubi moj domek . . .
Napredni živinorejci . . .
Dne 28. marca 1941 je okupator bombardiral Otalež s zažigalnimi bombami. Zgorela so skoraj vsa poslopja v sredini vasi. V zadnji ofenzivi, aprila 1945, pa so nacifašisti požgali še to, kar je ostalo. Tisti dan so zgorele tudi Plužnje in Lazec. Sončna reber je izgubila svoj prejšnji obraz, lahko bi jo imenovali — požgana reber. Po osvoboditvi so ustanovili obnovitveno zadrugo, ki je ljudem olajšala obnovo. Iz ruševin so kmalu zrasli novi domovi. Se več. Ljudje so začel misliti na izboljšave. Že pri prvem obnavljanju so stare hleve preuredili. da so dobili lepšo zunanjost in notranjost. Vsega niso mogli, ker je zmanjkalo denarja in materiala.Letos so dobili nekaj kredita, pa so opravili dela na izboljšanju hlevov. Pri tem so otaležki živinorejci pokazali tako pridnost in samo-iniciativo, da zaslužijo vso priznanje.
Jože Kofol-Blekar je preuredil notranjost hleva. Naredil je nov tlak z jarki za odtok gnojnice, jasli, okna, in v zidu dva lijaka za spuščanje sena. Med zidom in jaslimi je pustil hodnik, kar mu olajša pokladanje sena, Jasli so tako urejene, da vanje lahko spusti vodo, da se živina sama napoji. Dobil je le 60,000 kredita, vrednost opravljenega dela pa je nad 200.000 din. Sam je vodil delo in zidarje. Kdor ¡e hlev videl prej. ne more verjeti, da se da s tako majhno vsoto toliko napraviti.
Franc Seljak-Jereb je dobil 50.000 kredita in je ta znesek povrednotil za najmanj štirikrat. Zgradil ije zraven hleva pokrito gnojišče s streho. Pri kopanju temeljev so delavci zadeli na skalo, kar je vzelo veliko več dela in časa, kot jo gospodar predvideval. Skale niso smeli razstreliti z minami, ker bi bil v nevarnosti hlev. Razrušiti so jo morali z železnimi drogovi in kladivi. Lani je Seljak popravil jasli in pod živinsko ležišče namestil lesen tlak iz borovih kock. Dela pa še ni končal, kot je sam povedal. Zgradil bo še gnojnično jamo in ograjo ob cesti pri gnojišču.
Tretji gospodar, ki je izboljšal hlev, je Albert Ržen. Ta je dobil samo 40.000 din kredita, pa je v hlevu napravil nov tlak, jasli, vzidal nova okna in olepšal notranjost. Dobljeni kredit je pomnožil za najmanj štirikrat.
Manjša popravila so izvršili tudi nekateri drugi kmetovalci.
Močno podporo imajo živinorejci v kmetijski zadrugi, ki je med prvimi na Cerkljanskem uvedla rodovnik. V rodovniku ima vpisanih 66 krav mlekaric in 43 glav mlade živine. Gabrijel Bevk iz Lazca, invalid iz NOB, ima najboljšo kravo mlekarico, ki je lani dala 3551 litrov mleka s 4.4 povprečnim odstotkom maščobe. Od tega mleka so dobili 155 kg masla. Na republiški živinorejski razstavi v Ljubljani je bila ta krava ocenjena v drugi A razred in je dobila 20.000 nagrade. Na krajevni živinorejski razstavi, ki jo je priredila domača kmetijska zadruga lani v oktobru, pa je ta krava dobila 10.000 nagrade. Na tej razstavi je bilo 94 glav živine. Zadruga je tedaj razdelila za nagrade in povračilo stroškov za dogon 184,970 din V zadnjih dveh letih je zadruga dala 349.542 din za popisavanje živinoreje. Članom, ki so imeli pri živini nesrečo, pa je prispevala 35.818 din.
… in napredni sadjarji
Otalež z okolico ima zelo ugodno lego za sadjerejo. Zlasti tam uspevajo žlahtne sorte debelih namiznih hrušk in jabolk. V zadnjih dveh letih so tod uredili osem hektarjev novih strnjenih sadovnjakov. Letos se je za saditev priglasilo že več sadjarjev. V sadjarskem odseku pri kmetijski zadrugi računajo, da bodo kmetje letos nasadili najmanj pet hektarjev strnjenih sadovnjakov. Kmetijska zadruga je v zadnjih dveh letih dala 150.800 din za pospeševanje sadjarstva. Nabavila je tudi za potrebe svojih članov dve ročni prevozni škropilnici.
3,141.165 din za splošno izboljšanje
Prebivalci Jazen, Otaleža, Pluženj, Lazca in dela Cerkljanskega vrha so lahko ponosni na svoj zadružni dom. Stavba, ki je popolnoma dograjena, je 56 metrov dolga in 34 metrov široka. Ima prostorno dvorano za prireditve in vse druge prostore, ki so potrebni za dobro delovanje zadruge. Pri gradnji so prebivalci prispevali s prostovoljnimi delom, prevozom materiala z živino, s prispevki v materialu, in še v denarju 1,212.639 din. Ze več let služi .zadružni dom dvigu gospodarstva in kulture na vasi. Danes predstavlja vrednost 21,347.100 din.
Letos je domače prosvetno društvo sodelovalo pri nagradnem tekmovanju prosvetnih društev, ki ga jo za desetletnico osvoboditve razpisal Radio-Koper. Za dobro izvajanje sporeda, ki je bil posnet na magnetofonski trak, je bilo društvo ob zaključku tekmovanja nagrajeno.
Drugo veliko delo, ki so ga Otaležci opravili za skupne koristi, je bila elektrifikacija vasi, ki so jo izvedli v letih 1952-53. Pri elektrifikacijskih delih so dali 15.300 prostovoljnih ur v vrednosti 563.326 din, brezplačno so dali 540 drogov v vrednosti 324-000 din, zbrali so za 300.000 din starega železa in opravili še druga dela. Skupno so za elektrifikacijo vasi prispevali 1,254.826 din.
Tretji velik korak v napredek je lani začeta gradnja novega vodovoda. Tudi pri tem delu, ki je v vasi prineslo izredno olajšanje.Vodo je dobilo 44 družin — so dali velik delovni prispevek. S prostovoljnim delom — robotami —• so ustvarili vrednost 544,000 din, z delom svoje vprežne živine pa 90.000 din. Skupno so pri gradnji vodovoda sami prispevali za 644.000 din vrednosti. Nad vasjo so zgradili še pomožen rezervoar za 80 hI vode, ki bo služila za gašenje v primeru kakega požara. Vodo so speljali 1530 metrov daleč. Skupni stroški znašajo 4,464.125 din,
Brejčeva mati je v razgovoru o koristi novega vodovoda dejala: »Se danes, kadar odprem pipo v kuhinji, ne morem verjeti, da bo res pritekla voda.«
Veliko dela so opravili tudi v gozdovih, saj so pogozdili in očistili okrog 180 hektarjev površin. En sam posestnik v Cerkljanskem vrhu, Feliks Slabe, je pogozdil in očistil 15 hektarjev.
O pridnih ljudeh te sončne rebri nad Idrijco lahko mirno zapišemo, da so v desetih letih po osvoboditvi napravili za skupni gospodarski in kulturni napredek tak korak naprej, kot malo kje. -Sami pa so tudi povedali, da je še veliko dela. Vas še nima kanalizacije, zunanjost in notranjost hiš in hlevov bo še potrebovala zidarske žlice in malte. Upajo, da bodo dobili kredit ,ki ga tudi v polni meri zaslužijo, da bodo lahko nadaljevali po tej poti.
Kmetijska zadruga ima poseben odbor v katerem so predstavniki vseh množičnih organizacij na vasi in delegati okrajne skupščine. Ta odbor se sestane takrat, ko je treba hitro rešiti kako važno gospodarsko vprašanje. Na svoji prvi seji je pred dnevi razpravljal o ureditvi nove gozdne drevesnice, o popravilu krajevnih cest, o nabavi in postavitvi manjšega obrata za žganjekuho, ker gre ob dobrih sadnih letinah veliko sadja v nič, in še o drugih važnih vprašanjih. Tako lahko služi za vzgled tudi drugim zadrugam.
Ljudje še niso pozabili tistih, ki so padli v borbi za boljše življenje. Teh pa je le lepo število. Stara Blaževka — Marija Brejc, je potožila: »Jej, jej, hadu j,blu. Tak m’je žov pa tist’mu pubu.« To je bil njen 18-letni sin, ki je med borbo umrl zaradi zastrupitve s tetanusom, ko je pomagal pokopavati 32 padlih partizanov. Na dlani je imel malo ranico,pa je nastala zastrupitev.Drugega sina,ki je bil vojak celih devet let je izgubila pri nesreči v rudniku.Mož pa je umrl po osvoboditvi.
Vsi padli in žrtve fašizma še čakajo ,da jim bodo postavili dostojen spomenik.Ta naj bi stal na takem kreju,da bi ga še lepše videli,kot sedaj vse tri zvonike v Lazcu,Otaležu in Jaznah
STARA GRUDNOVKA V PLUŽNJAH NA CERKLJANSKEM
Vir-Slovenski jadran 30.09.1955 št.4
Slišali smo, da bo kmalu praznovala stoletnico rojstva, zato smo jo obiskali na njenem domu v Plužnjah na Cerkljanskem, Sedela je v hiši na stolici in obrezovala nagnite »mojzerce«, neke sorte domače hruške. Ko smo jo vprašali, da bi povedala kaj iz svojega življenja, se je nasmehnila in odgovorila: »O, tisto pa že, saj pomnim čase, ko še ni bilo žveplenk. Ko sem pasla krave, je moj oče uporabljal kresilo in gobo. V hišah smo takrat svetili s trskami, ki smo jih sami pripravili s posebnimi obli. To je bila takrat naša električna razsvestljava. Pekli smo kruh iz ječmenove, koruzne, ržene, ajdove in bobove moke, Za kmeta je bila velika sramota, če bi kupoval moko v trgovini. Obleko smo nosili iz domačega platna, ki smo ga izdelali iz lanu in volne.«
Starka ima še vedno jasen, spomin, le malo naglušna je. Ne bi ji prisodil 96 let,, kolikor jih ima. Ob požigu vasi v aprilu 1945 se ni hotela umakniti. Videla je, kako so Nemci zažigali hiše in hleve, ki so bili še pokriti s slamo. Pod njeno hišo so zažgali velik kup dračja. Vzela je, vedro vode in šla gasit dračje, pa so jo Nemci nagnali stran. Skrila se je v hišo. Ko je videla, da gorijo vse hiše, je stekla po stopnicah v gornje prostore. V večji sobi je gorel kup perila. Hitro je šla v kuhinjo in prinesla vode ter pogasila ogenj. Tako je rešila hišo. da ni zgorela.»Jej, kako hudo je bilo. Sama sem ostala v vasi, ker so vsi drugi zbežali. Videla sem, kako je Nemec prinesel iz hrama kokoš. Kaj sem mu hotela. Odnesel jo je.«Tako pripoveduje starka, ko oživlja spomine na hude dni. Pravi, da je že vse predolgo na svetu, pri tem pa hiti z obrezovanjem hrušk, kot bi ji bilo šele trideset let. Polno je še v njej življenjske sile. Kaže, da bo dočakala sto let’. Njena glavna hrana je 4 malo ta črnega kofeta«, kot je povedala. Ena hčerka je v inozemstvu, pa ji od časa do časa pošlje kak priboljšek. Kako bi mogla naprej, ne da bi starki dali malo tistega brazilskega zrnja, ki ji lajša starost? Da ste videli, kako so se ji zasvetile oči! Ni se mogla dovolj zahvaliti ». . . za take kolače. ki so tako dragi, ljudje, ki jih dajo, pa tako redki!« je hvaležno dejala.
