ki so na paši kurili in svoja ognjišča oblagali z apnenčastim kamenjem, ki se je sčasoma spremenilo v žgano apno.Ko je padel dež, je nastalo iz njega gašeno apno, ki je skupaj s peskom, raztresenim naokoli, tvorilo malto — važen gradbeni material.
Tako so že nekoč za časa Tolminskega gospostva na Cerkljanskem ozemlju, pa čeprav niso poznali celega postopka žgali apno. Apnarstvo kot obrt pa se je še močneje razširilo ob prihodu Francozov za časa Napoleona.Apno je odkupoval pretežno rudnik v Idriji.
Lomili so kamenje za apnenice, se pravi peči , v katerih se kamen prežge v apno, jih postavljali, kurili ogenj in na koncu praznili jame oziroma podirati apnenice. Te apnenice so bile podobne velikanskemu košu iz leskovih in gabrovih palic, spletene in znotraj ometane z ilovico. V takih apnenicah so še vse do leta 1960 žgali apno tudi povsod na Cerkljanskem.Predvsem za potrebe obnove. Leta 1948 je v Otaležu pri gradnji novega zadružnega doma pri postavljanju apnenice sodelovalo kar 91 prostovoljcev.Drugače pa so apno žgali največ za svoje potrebe, za postavitev nove in za popravilo stare hiše in pa za vsakoletno beljenje in razkuževanje stanovanjskih prostorov in živinskih hlevov. Kmetje , sadjarji, so vsake jeseni pobelil iz apnom tudi debla sadnega drevja zoper sadne škodljivce in zajedalce. Apno so uporabljali tudi za neke vrste gnojilo, kot čistilno sredstvo, sredstvo za konzerviranje jajc itd. Apno so hranili v zemlji izkopanih luknjah apncah, obdanih z deskami.
Kasneje so postavljali tudi zidane apnenice.
Apnenice so ponavadi postavljali ob cestah. S tem so olajšali transport v dolino. Na travniku pod Otaležem, v Bentetovi grapi, je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja delovala stalna skupina desetih moških, ki so delali v okviru krniške zadruge.Apno so žgali in prodajali za različna podjetja-Zidgrad in Primorje ter posameznike iz vasi Šebrelje,Otalež,Jagršče in Krnice.
Delo je bilo zelo naporno in dolgotrajno.Glede na velikost apnenice celotni postopek, od priprave materiala, postavitve apnenice in peke do razkopavanja, trajal je od enega do dveh mesecev in pol. Najprej so nabrali in pripravili kamen, ki so ga pobirali po okoliških gozdovih.Delo je bilo izredno naporno, saj je bilo kamen treba nositi po velikih strminah.Delo so dobili plačano z apnom.
Najprej so skopali jamo, ki je imela dobra dva metra premera.Sledilo je postavljanje lonte.Z drobnim kamenjem so začeli delati obok.Delo pa so nadaljevali z večjim kamenjem.Velb je segal do štiri metre visoko, celotna apnenica pa je bila visoka do osem metrov.Okoli kamnitega kupa so postavili lesene kole, ki so jih prepletli z vejami.Naredili so oder, da so lahko potem med plot in kamenje nametali zemljo, ki so jo na vrh prinašali v košu.
Ko je bila apnenica postavljena, so odstranili streho streho nad njo in na kurišču zakurili z butaro in papirjem. Če je bil zrak »dober«, je ogenj hitro vzplamtel. Kurili so pet dni in noči in porabili veliko smrekovega in jelovega lesa, ki je dalo veliko plamena in malo žerjavice. Drva so morala biti suha, ker se je drugače kuhanje zavleklo tudi za en dan. Kuhana apnenica se je praviloma hladila dva dni ,seveda poleti dalj kot jeseni ali spomladi. Preden so kopo odkrili so vzeli iz nje skozi dušnik kos apna, in če se je v vodi stopil, je apno bilo skuhano.
Ni komentarjev:
Objavite komentar