Izvirno poročilo o umoru v starem kraju

18. aprila 1934  se je ob takratni Jugoslovansko Italijanski meji  dogodil krvav dogodek. Okrog polnoči je Jugoslovanski graničar v sektorju državne meje pri vasi Laniše, zaslišal sumljivo hojo. Opazil je dva moška, ki sta se plazila proti meji. Graničar ju je pozval, naj se ustavita, toda drzna tihotapca sta bila prepričana, da ju vojak v temi in za skritim grmičevjem ne bo videl. Namesto da bi se ustavila, sta začela bežati nazaj na italijansko stran. Graničar je še enkrat zaklical: ‘Stoj!’ nato je pa na slepo srečo streljal za beguncema. Oba strela sta tihotapca zadela. Prvi begunec so je zgrudil mrtev kakih 10 korakov od državne meje, drugi pa približno 25 korakov v bližini hiše posestnika Pavla Kušarja, tik državne meje. Oblasti so še isto noč ugotovile identiteto ustreljenih tihotapcev; prvi je bil 25 letni posestnikov sin Mirko Simonič iz Jazen, drugi pa tudi 25-letni Slavko Vogrič, sin trgovca iz iste vasi, oba italijanska državljana. Fanta sta imela pri sebi 157 lir in sta najbrž v Jugoslaviji hotela kupiti tobak.Pokopali so ju v Novi Oselici.

IZVIRNO POROČILO O UMORU V STAREM KRAJU

Vir-Slovenski tednik(Buenos Aires) 14.7 1934 št.261

Milwaukee, Wis. — Podpisana sem pred kratkim prejela pretresljivo novico od brata iz Jazen pri Idriji na Primorskem, ki mi sporoča, da so obmejni stražniki ustrelili njegovega 25 letnega sina Slavka in njegovega tovariša Mirka Simoniča, ko sta se ponoči vračala čez mejo iz Jugoslavije .Naj pojasnim, da je bil moj brat Jernej Vogrič prej v Ameriki, tik pred vojno je pa odšel v staro domovino in kasneje ni mogel več iti nazaj. On je bil ustanovitelj društva “Triglav” št. 2 SNPJ v LaSallu, 111.

Njegovo pismo se glasi:

Draga sestra! Poročati ti moram žalostno novico. Dne 17. aprila sta se napotila moj sin Slavko in njegov tovariš Mirko Simonič na Sovodenj v Jugoslavijo, da si kaj nakupita, ker je tam vse ceneje. Saj ti je gotovo znano, da je tudi pri nas kriza in da je brezposelnost kakor povsod. Odšla sta z doma, okrog pol 10.zvečer in sta prekoračila mejo okrog 11. zvečer.

Ker pa ju ni bilo dolgo nazaj, sta jim šla dva druga fanta naproti in sta čakala ob meji.Okrog 12. ure je bilo slišati strel za strelom.Oddanih je bilo osem strelov. In mrtva sta obležala moj sin Slavko in Mirko Simonič. V bližini stoji hiša, iz katere je neka ženska opazila,da so graničarji zakurili ogenj. Kmalu je zagledala truplo, ki je ležalo na zemlji. Graničarji so vrveli sem in tja, piskali na piščalke in se smejali, prav kakor divji lovci, ki ustrele jelena.Omenjena ženska je videla iz svoje hiše, kako so graničarji obračali truplo mojega mrtvega sina Slavka. Prišel je še drugi graničar, ki je ležečega sunil s puškinim kopitom ter se porogljivo zasmejal. Potem je prišla cela tolpa srbskih hajdukov skupaj,pili so žganje in se smejali. Prav kakor indijanski ljudožerci! Moram tudi omeniti, da sta bila omenjena fanta ujeta in so ju držali zaprta okrog eno uro in, namesto da bi ju izročili sodniji, so ju ustrelili. Kopa je prišla komisija na lice mesta,so pa lagali graničarji ko cigani,češ, da sta oba bežala ter da se nista na ponovni klic ustavila. Ker niso imeli nobenih dokazov, da sta kaj nosila, so pa šli v bližnjo hišo in vrgli vsakemu en zavoj tobaka. V dotični hiši so graničarji stanovalce prisili, da so jim morali odstopiti tobak. Tako se dela v tisti blaženi Jugoslaviji!Ljudje pa mislijo, da tam teče mleko in med — v resnici pa tečejo solze in kri.Veliko bi lahko še napisal o grozotah srbskih hajdukov, a solze mi zalivajo oči silne žalosti nad nenadomestljivo izgubo mojega dobrega sina, ki ni nikomur nič žalega storil,pa je moral umreti tako mlad mučeniške smrti. Kdo ve, kaj so delali z njima, ko so ju ujeli in ju potem odpeljali na mejo ter tam ustrelili. Tako delajo jugoslovanske oblasti!Nas s kroglami rešujejo in razbijajo most združitve. Menda imajo toliko narodnega čuta ko led toplote.Draga sestra, prosim te, če je mogoče, da to objaviš v Prosveti,da bodo ljudje vedeli kako postopajo graničarji z našim ljudstvom. Pa to ni bil prvi slučaj. Pozimi so ubili Erjavca iz Trebuše. Pošiljam tudi Slavkovo sliko.

Ne veš kako nam je hudo po njem. Dotična ženska, ki je bila v nesrečni noči blizu ustreljenih, je dejala, da je slišala Slavka, ko je milo in jokajoče izdihnil. Sprejmi mnogo srčnih pozdravov! Tvoj brat Jernej Vogrič.

Ko sem bila pred tremi leti v stari domovini, je bil moj nečak Slavko vedno z menoj. Bil je prijazen in uslužen in rada sem ga
imela. Nameravala sem ga dobiti v Ameriko,kakor hitro bi bila pot odprta. Žal, to se ne bo nikdar uresničilo. Pokojnemu Slavku ohranimo trajen spomin! Paula Vogrič.

Slika-Vir-Prosveta (Chicago) 20.6 1934 št.120