Trgovine in gostilne med obema vojnama

Janez Jeram-idrijski razgledi 1989

GOSTILNE

Gostilne, priljubljeno zbirališče moških, bolj v preteklosti, manj danes. Obenem je bila gostilna najbolj prekleta »ustanova« s strani žena. Koliko gorja je bilo v družinah, koliko lačnih in bolnih otrok je bilo zavoljo pijače, ki je stekla v gostilnah. Koliko kmetij je šlo na boben. Koliko sporov in pretepov je nastalo v gostilnah, ki so se končali tudi s smrtnim izidom. Vendar so gostilne prebrodile vse vojne in druge krize, se posodobile in tudi kultivirale. Ostale pa so pri svojem osnovnem opravilu, točenju alkoholnih pijač in premalo pri kulturni postrežbi. Čeprav je bil čas gospodarske krize, brezposelnosti in propadanja domačij, je bilo v gostilnah potočenega več vina kot ga potočijo danes. Danes se popije več vina doma kot v gostilni. V trgovinah nabavljeno vino je ceneje, v gostilnah pa je všteta tudi usluga. V preteklosti ni bilo tako; pitje vina doma je bila velika potrata, čeprav je bilo cenejše. Nihče pa ni pomislil na potrato, če je pil vino v gostilni. Na podeželskih domačijah so takrat popili veliko hruškovega in jabolčnega mošta. Le dobro stoječi kmet je dninarjem ob košnji in drugih večjih delih postregel z vinom ob malicah. Gostilne in trgovine so bile v preteklosti bolj uslužne kot so danes. Nastajale so po potrebi kraja, gostilne bolj po potrebi popotnikov »furmanov«, t.j. prevoznikov raznega blaga. Tiste ob cestah so služile prevoznikom na velikih razdaljah. Bile so v glavnem kmečke domačije, navadno ob cesti, ki se je potem dvigala v strmine. Poleg goveje živine je imela taka domačija tudi nekaj parov konj, ki so jih uporabljali za priprego prevoznikom, do prelazov oziroma vrh klancev. Gostilne so bile tudi vrh klancev, kjer so si prevozniki za kratek čas odpočili. Na velikih razdaljah pa tudi v dolinah. V takih gostilnah so vozniki po potrebi tudi prespali. Gospodar je imel enega ali dva hlapca, ki sta bila poleg drugega dela na uslugo gostom - prevoznikom. Voznik, ki je bil utrujen od dolge poti, je tem hlapcem prepustil konje, da so jih spravili v hlev, jih nakrmili in napojili. Skrbeti so morali tudi za varstvo tovora. Zgodilo se je, da so hlapci odprli sod in si iz njega natočili vino ter potem sod napolnili z vodo. Če so to ugotovili, je gostilna izgubila dober glas, hlapci pa so morali poiskati službo drugje. Druge gostilne na podeželju so bile t.i. vaške krčme. V teh so se zadrževali predvsem domačini in seveda tudi popotniki. Pogosti gosti so bili odkupovalci živine in lesa ter krošnjarji, ki so ponujali svojo drobnarijo po kmečkih domačijah. Tu so se ustavljali orožniki, pobiralci davkov, sodni in občinski sluge. Če je bila taka gostilna na dobrem glasu, se je v njej ustavil tudi župan ali kak drug mogočnik. Zgodilo se je, da je tak gost dal za pijačo tistim, ki so se takrat nahajali v gostilni. Take gostilne so imele tudi svoje stalne goste; to so bili gospodarji, ki so zanemarjali domačije in jih pogosto spravili na »boben«. V gostilnah ali v bližini so se zadrževali vaški brezdelneži, ki so bili za kozarec vina vedno na razpolago. Čim je tak brezdelnež videl, da je prišel v gostilno tujec, se je takoj »prislinil«. Poznali so namreč vse razmere v kraju, vedeli so, kdo prodaja živino, les in še marsikaj ali pa se zanima za nakup. Za manjšo vsoto so takega gosta popeljali do domačije in mešetarili. Če je bila kupčija dobra, je bil dober tudi izkupiček. Če je imel od tega korist gostilničar, je takemu mešetarju naklonil kozarec vina. Kakšne so bile gostilne? Osnova vsake gostilne je bila klet, kjer so bili sodi vina, mesnina in kruh. Vipavsko vino in briška rebula sta bila med najbolj zaželjenimi vini pri nas. Pred prvo svetovno vojno in še nekaj let po tem je bilo tudi žganje pogosto na gostilniški mizi, kasneje tudi vermut. Piva se je pod Italijo zelo malo potočilo, bilo je drago in slabše kvalitete. Prebivalci ob meji so hodili na pivo na jugoslovansko stran, saj so bile ob meji številne gostilne. Žganje oziroma kuhanje žganja po domačijah, je italijanska oblast prepovedala. Poslej je bilo žganje v strogi ilegali; če so finančni organi zasledili kuhanje žganja, je sledila stroga kazen. V srednje razrednih gostilnah sta bili navadno dve pivski sobi, večja z dolgimi mizami in klopmi, manjša je bila večkrat rezervirana za zaključene družbe ali boljše goste, sicer pa je bila tudi ta odprta za vse. V večji sobi je bila v kotu kmečka peč, na drugi strani vrat omara za steklenino in tobak, ki ga je prodajala skoraj vsaka gostilna s posebnim dovoljenjem finančne uprave. Na pročelju hiše, kjer so prodajali tobak, je morala biti pritrjena posebna tabla z državnim grbom in napisom, da se tu prodajajo tobačni izdelki in sol. Vino so prinašali na mizo naravnost izpod pipe pri sodih v kleti, le redkokje so imeli vino v večjih steklenicah bolj pri roki. Posameznik je naročil »firklc« vina in bolj redko pol litra (dva deci niso poznali). Večja družba, ki se je v gostilni zadrževala dalj časa, je naročila »toplar« vina, t.j. dva litra. V taki družbi je bilo običajno nekaj pevcev, ki so med kratkimi premori zelo radi prepevali. Gostilničar in natakarica niso imeli prostih dni, delali so od zgodnjega jutra in pozno v noč, dokler so bili gosti. Vhodna vrata pa so morala biti ob uradno določenem času zaklenjena. Manjše, bolj zakotne gostilne, so bile še bolj skromno opremljene in o kakšni higieni ni bilo govora. V takih gostilnah so se zadrževali »zapufani« gospodarji, drugi pijanci in brezdelneži. Tu se je poleg vina, kljub prepovedi, še vedno točilo žganje, seveda ilegalno. Vino so gostilničarji nabavljali pri vinogradnikih. Domala vsi gostilničarji so imeli še dodaten vir dohodkov, saj se ponekod niso mogli preživljati samo z gostinstvom. Nekateri so imeli posestva, drugi različne obrti. Gostilne na podeželju so nudile predvsem le pijačo in narezke. Boljše so pripravljale tudi toplo hrano, če je bila za to potreba. V večjih središčih so bile tudi žganjarne, kjer so točili izključno samo žganje, ki je bilo pred prvo svetovno vojno edina žgana pijača, ki so jo dobro poznali. Italijanska oblast je prepovedala kuhati žganje in uveljavila vermut, druge žgane pijače se niso uveljavile. Priljubljene so bile gostilne, kjer je gospodar ali gospodinja prisedla h gostu in se pogovarjala z njim. Moški so radi prihajali v tiste gostilne, kjer so bile brhke natakarice. Zaradi tega je marsikatera prišla ob dobro ime; nekatera upravičeno, druge tudi neupravičeno. V času pod Avstrijo država gostilnam ni posvečala potrebne pozornosti - dovolj je bilo, da je bil plačan davek ali dac. Več pozornosti je gostilnam posvečala italijanska oblast. Slovenske gostilne so bile vedno na »piki«, predvsem s političnega vidika. Tu so se zbirali ljudje, ki so govorili slovensko in jih Italijani niso razumeli, kar je bilo sumljivo. Dovolj je bilo, da so gosti zapeli slovensko pesem in že je bil gostilničar ob dovoljenje za obratovanje gostilne. Zaradi tega je bilo med obema vojnama zaprtih več gostiln. Če so bile v bližini obmejne postojanke in je bil njihov poveljnik uvideven ter v dobrih odnosih z gostilničarjem in ostalim prebivalstvom, je imela gostilna več svobode. Žal je bilo takih malo. Ko so bila pod Italijo ukinjena vsa kulturna in druga društva, so gostilne ostala edina zbirališča starih in mladih. Tu je še nekaj časa živela slovenska pesem, dokler je niso prepovedali. Pojavili so se napisi: Qui si parla soltanto italiano - Tu se govori samo italijansko. Ljudje so se kljub temu zbirali po gostilnah in govorili slovensko. Ob razpadu Italije so predvsem na Cerkljanskem in tudi ponekod na Idrijskem prenehale poslovati vse gostilne in trgovine. Iztočili so zadnje zaloge vina, prodali živila. Kar niso pokupili domačini, so zaplenili partizani. Nekaj pa so lastniki tudi poskrili. Če so partizani odkrili tako zalogo, je sledila kazen. Sicer pa gostilne in trgovine takrat niso bile več založene, saj je vojna trajala že tri leta. Ob glavni cesti Cerkno-ldrija sta bili  gostilni: pri Maruškovcu in na Travniku. Dve sta bili v Otaležu in ena v Plužnjah.



TRGOVINE

 Če je bila gostilna domena moških, je bila trgovina stvar žensk. Če je šel moški nabavljat v trgovino živila in druge gospodinjske potrebščine, je bil pri drugih moških ali »copata« ali skopuh, ki ni zaupal denarja ženi gospodinji. Seveda je bilo to drugače, če je bila trgovina oddaljena. Poleg trgovin v mestu so bile tudi na podeželju skoraj v vsakem kraju, sicer majhne, z vsakdanjimi potrebščinami. Izbira je bila skromna, saj so bile tudi potrebe na podeželju skromne. Podeželani so kupovali le stvari, ki jih niso doma pridelali, t.j. sladkor, olje, sol, petrolej za razsvetljavo, tobak, itd. Navadno je tak trgovec začel trgovati v svoji hiši, kjer je za lokal namenil eno sobo. Na zalogi je imel vse od šivank, sukanca, glavnikov - tudi tistih za uši, pipe za kadilce in še vrsto drobnih stvari. Mnogo takih trgovčičev se je povzpelo v vrh trgovske dejavnosti. Ko si je finančno nekoliko opomogel, je marsikateri odprl tudi gostilno. Seveda je bilo tudi obratno - da je gostilničar odprl trgovino. Nekateri od teh so imeli tudi mesnice in pekarne. Poglejmo nekoliko v takratno podeželsko trgovino. Ob eni steni je bila polica z več predali, kjer so bili razstavljeni predmeti. Večina je imela tudi pult ali vsaj strežno mizo. Poleg police so bili razobešeni še drugi predmeti; furmanski bič, razne vrvi, verige itd. Polica je imela v spodnjem delu pregrade z moko, sol, sladkor, riž, testenine in drugo, ker je trgovina dobivala ta živila v velikih vrečah, 50 - 100 kg. V kotu za vrati je bil manjši sod olja, večji za petrolej in zraven tudi »šmir« - kolomaz. Tekstilnega blaga v podeželskih trgovinah skorajda ni bilo, razen nekaj parov nogavic in žepnih robcev. Nekoliko drugačne in tudi večje so bile trgovine v središčih. Le-te so bile tudi bolje opremljene. To so bile trgovine z mešanim blagom in specializirane trgovine. Toda tudi v mestih, oziroma središčih, so bile manjše trgovine z raznovrstno drobnarijo. Trgovine so bile ali v zasebnih rokah ali pa zadružne-konsumne. Delavske in uradniške družine so nabavljale živila na knjižice in potem ob koncu meseca plačale dolg. Na podeželju je bilo že pred prvo svetovno vojno nekaj trgovin, več pa so jih odprli v času med obema vojnama. Trgovci niso bili navdušeni nad podeželskimi trgovinami, ki so jim odjedale zaslužek, vendar je italijanska oblast podpirala to dejavnost. Potrebe podeželja so bile večje kot v preteklosti. Pred prvo svetovno vojno in še nekaj let potem je poslovala še ena vrsta »trgovin«. Po podeželskih krajih so hodili krošnjarji, ki so nosili vso trgovsko robo v nahrbtnem košu. Med temi je bilo veliko Rezijanov in seveda tudi nekaj drugih. Prodajali so drobnjarije, ki so jih ljudje vsakodnevno potrebovali. Nekateri so prodajali tudi bel kruh, daj e z njim mati razveselila svoje otroke. Na podeželje so prihajale tudi ženske z Vipavske doline in Brd, ki so ponujale češnje in še nekatere druge sadeže. Vse so nosile v velikih jerbasih, na glavah. Večina popotnih trgovcev je odkupovala jajca, kokoši, maslo in tudi ženske lase. Vse to so nosili prodajat v Trst, pot so opravili večinoma peš. Še nekaj let po vojni so ženske s podeželja nosile kmečke pridelke v koših v Idrijo in svoje blago prodajale po hišah. V preteklosti so veliko živil, ki jih danes kupujemo v trgovinah, pridelali sami, zato je bil promet veliko manjši, kot je danes. V trgovinah pa so bili bolj ustrežljivi kot danes. Gospodar - trgovec je z večjo uslužnostjo, ki jo je seveda zahteval tudi od svojih prodajalcev, lahko povečal promet. Po zadnji vojni pa je trgovina stopila v novo fazo poslovanja. Trgovine so podružbili in zasebno trgovstvo je propadlo.

P.s Trgovine so bile leta 1923 v Otaležu na naslovih  246, 180 in 253 in v Plužnjah 13 in 33,

Politik Josip Peternel

Plužnje na Cerkljanskem so tistega marčnega dne leta 1883 spale pod odejo poznega snega, ko se je v hiši Friderika Peternela in Marije Simonič rodil sin Josip. Nihče v vasi si takrat ni mogel misliti, da bo ta deček iz odmaknjenih hribov nekoč postal eno najbolj kontroverznih imen Primorske, človek, ki bo v iskanju lastnega mesta v zgodovini prestopil mejo med rodom in njegovimi krvniki.

Mladi Josip je bil bister in ambiciozen. Kmečko življenje mu ni dišalo, privlačili so ga uradi, politika in moč. Ko se je po prvi svetovni vojni prah nad porušeno Gorico polegel in je mesto pripadlo Italiji, je Josip začutil svojo priložnost. Zaposlil se je kot uradnik pri goriškem deželnem odboru. Bil je čas negotovosti, ko so se karte delile na novo. Josip je sprva tipal v temi; pisal je za italofilski list Goriški Slovenec in kazal odkrito naklonjenost socialistom. Njegovo zagnanost je opazil celo ugledni dr. Henrik Tuma, ki ga je poskušal pridobiti v socialistične vrste.

A v Josipu je tlelo nekaj drugega. Ko je leta 1922 v Rimu oblast prevzel Benito Mussolini, je Peternel sprevidel, kam se bo nagnila tehtnica moči. Socializem je bil preveč nevaren, fašizem pa je ponujal tisto, po čemer je hlepel: varnost pod okriljem močne države in napredovanje.

Zgodovinski prelom se je zgodil 22. novembra 1922 v Gorici. Josip Peternel je skupaj z učiteljem Vinkom Bandljem, vipavskim županom Josipom Petrovčičem in Italijanom Galleusigom sedel za mizo ter ustanovil Slovensko vladno stranko – prvo fašistično organizacijo med Slovenci. Njihov program je bil nenavaden, a strupen: zahteval je popolno asimilacijo Slovencev v italijansko kulturo, čeprav bi jim v zasebnosti (zaenkrat) še pustili materni jezik.

Da bi širili svoje ideje in izzivali narodno zavedne rojake, so začeli izdajati glasilo Nova doba. Časopis, ki se je sprva imenoval Glas Julijske Benečije z odkritim podnaslovom »Tedensko glasilo fašizma«, je postal Peternelovo glavno orožje. Kot odgovorni urednik je v uvodnikih ponosno zapisal, da zastopa tiste Slovence, ki hočejo ostati zvesti italijanski državljani brez pridržkov, saj da je to edina pot do miru.

Za večino Primorcev pa je bila to čista izdaja. Ko so fašistični škvadristi požigali narodne domove in pretepali slovenske fante, je Peternel stopil še korak dlje. Svoje ime je uradno spremenil v Giuseppe Peternelli.

Leto 1924 je bilo vrhunec njegovega političnega aktivizma in hkrati dno njegovega človeškega ugleda med rojaki. Postal je občinski komisar za kanalski okraj. Med predvolilno kampanjo sta z Bandeljem (zdaj Bandellijem) potovala od vasi do vasi po vsej Primorski. Stopala sta na govorniške odre in pred prestrašenimi, ogorčenimi slovenski kmeti goreče zagovarjala Mussolinijevo protislovensko politiko. Ljudje so jima obračali hrbte, nanju vpili in ju pljuvali. Za Primorske Slovence Giuseppe Peternelli ni bil več politični nasprotnik – bil je izobčenec, odpadnik lastnega naroda, renegat, ki je za uradniški stolček prodal svojo kri.

Toda fašistični režim je bil neusmiljen tudi do tistih, ki so mu hlapčevali. Ko so fašisti leta 1925 ukinili Novo dobo in začeli izvajati popolno raznarodovanje, slovenski fašisti niso bili več potrebni. Postali so neprijeten opomin na čas, ko je režim sploh še priznaval obstoj kakšnega Slovenca.

Leta 1926 se je Giuseppe Peternelli v tišini izselil iz Gorice. Režim ga je umaknil daleč stran, na Južno Tirolsko, v Rio di Pusteria pri Briksnu. Tam, med nemško govorečim prebivalstvom, ki je doživljalo podobno usodo potujčevanja, se je za nekdanjim goriškim komisarjem izgubila vsaka sled.

Kdaj in kje je umrl, ni zapisano v nobeni uradni slovenski kroniki. Za rodni narod je umrl že zdavnaj prej – tistega dne, ko je zamenjal svoje ime in stopil na oder, da bi opravičil tiste, ki so hoteli izbrisati njegovo lastno poreklo.

Bedno šolstvo na Cerkljanskem

ŠOLSTVO NA CERKLJANSKEM
Iz cerkljanskih hribov.

Vir-Soča 18.1 1884 št.3

Cerkljanom in cerkljanskemu okraju sploh se rado očita, da so v omiki za drugimi preveč zaostali, da so še celih sto let za drugimi. Kes je sicer, da se naš okraj ne more še meriti s tisto mero, s katero se meri večina okrajev na Goriškem. Res je, da ne moremo se stopiti v kolo tistih vasij in trgov, katerim že cvete lepša sedanjost, kateri že več ali manj uživajo sad prejšnjega truda, med tem ko moramo mi še pridno orati in sejati. A resnica je tudi, kar mi vsak raj potrdi, kedor naše razmere pozna, da naš okraj ni za toliko let nazaj, kakor ga nekateri obsojujejo  in da je ravno naš okraj v zadnjih letih napravil tak korak, kakoršnega malo kak drug v tako kratkem času. Glavna naloga nam tedaj bodi, da s pričetim delom pridno napredujemo, da našim obsojevalcem čez nekaj časa tisto mero napredka in omike pred noge postavimo, s katero se sedaj drugi ponašajo, da s ponosom in brez strahu glavo povzdignemo ter porečemo: »Tukaj smo, prosimo, sodite nas . Kako pa to dosežemo? K temu nam bodo pomagala naša bralna društva, krepko delovanje za naroden napredek navdušenih mož in pa dobro urejeno šolstvo. O obeh prvih točkah se je že mnogo pisarilo, samo o šolstvu še nikedar; zato prestopimo danes k tretji točki ter poglejmo, kako se razvija in na kaki stopinji je naše narodno šolstvo. Bedno šolstvo se je na Cerkljanskem še le v zadnjih letih nekoliko razvilo, kajti še pred par leti je bila pri nas samo ena redna šola in to dvorazrednica v Cerknem. V zadnjih letih se je to število nekoliko pomnožilo in upati smemo, da nam čas tudi to dopolni, kar še pomunjkuje. Napredek se sicer pokazuje, ali z napredkom niso gg. učitelji in duhovni pomočniki povsem zadovoljni, dasiravno niso sami tega krivi, ampak precej slabo šolsko obiskovanje, ki je pri nas, splošno govorjeno, pomanjkljivo. Kaj je temu uzrok? Glavna uzroka sta prevelika zanikrnost starišev in prevelika popustljivost krajnih šolskih svetov . Ako hočemo imeti dober napredek in redno obiskovanje, moramo tudi skrbeti, da stariše dovedemo do tega, da bodo svoje otroke redno v šolo pošiljali. To pa dosežemo na dva načina: s podučevaujem in s  kaznijo. Naši ljudje so večinoma (ne ravno povsod in ne vsi) še stare korenine. Njih naučeni neomikani predniki so jim originali (vzgledi), — na te se naslanjajo in zidajo svojo trditev; zato ne spoznajo, kako korist imamo od šole. Treba je tedaj, da to sami spoznajo, da jih pri vsaki priliki skušamo privesti do spoznanja šolske koristi.Ko se to zgodi, se tudi obiskovanje nekoliko zboljša, ker skušnja nam kaže, da samo kaznovanje pri nekaterih malo izda, da nekatere celo bolj trmasto napravi.In vendar ne smemo tudi tega pripomočka zanemarjati, ampak moramo ga, kjer nI drugače, pogosto v rabo vzeti. V razsodbo in predlaganje dana je ta oblast krajnim šolskim svetom. Kedor je imel že priložnost to stvar bolj natanko spoznavati, ali kedor to stvar dobro razume, mi rad pritrdi, da ravno predsedovanju krajnemu šolskemu svetu ni tako lahko, kakor bi si kedo mislil, — ampak da je težka in neprijetna naloga. Predsednik mora imeti dober želodec in dostikrat zataknena ušesa. Naši ljudje (in to je še po mnogih drugih krajih) ne poznajo postav, ne vedo, ali pa nočejo verovati, od kod prihajajo, nočejo poznati lastne koristi, zato zvrnejo uzrok vsake kazni na predsednika. To še ni dosti. Obsujejo ga z grdimi priimki in kletvinami od nog do glave, zato se ta posel marsikomu precej zamrzi; mož zgubi pogum za nadaljno postopanje, češ: čemu bi po nepotrebnem spravljal sovraštvo v hišo ? Gg. predsedniki!Res je, da vaše opravilo rodi dostikrat jezo in sovraštvo, a to naj vas ne straši. Tolaži naj vas misel, da sedanje ljudstvo vašega postopanja ne razume. Navdušuje naj vas zavest, da delate iz blagega in čistega namena, le soobčanom v korist, z namenom, da bi tudi vašim ljudem prišla lepša bodočnost, z namenom da spolnujete s tem svojo nalogo. In kadar morate za vaše blago prizadevanje kako grenko slišati in požreti, — naj vas to ne žali, ampak z mirnim srcem recite; „Gospod, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo." Sedanji rod vam je nehvaležen, ker vas ne razume; a pride čas, ko se vas bodo sedanji učenci kot odrasli možje hvaležno spominjali, ter vaše ravnanje odobravali. Ko vam marsikedo, kateremu je le vaše ravnanje pripomoglo, da je prišel do veljavnega moža, polen hvaležnosti stisne roko z besedami: »Stoterna hvala vam, gospod* ; ko boste videli nasledke vašega prizadevanja na več straneh v podobi svetlih zvezd; ko z veseljem zapazite in pozdravite bližajočo se lepšo prihodnost svojemu ljudstvu, tedaj se tudi vam razjasni obraz, vse obsojevanje in zmerjanje pozabite in odpustite ter z neizmerno zadovoljnostjo sami sebi priznate: „Saj sem vendar le pametno delal." Ako tedaj hočemo, da se tukajšnje šolsko obiskovanje zboljša, se moramo z vso ostrostjo in krepkostjo prijeti dela. Ne glejte na besede nerazumnih trdovratnežev. Kaj bi bilo s poslanci in ministri, katere celo po humorističnih listih rišejo, ako bi jih to tako hitro oplašilo? Pogum tedaj, in vodijo naj vas pri tem delu besede pesnikove;
Dolžan ni samo, kar veleva mu stan,
Kar more, to mož je storiti dolžan!
Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi,
 A delo in trud vam nebo blagoslovi !

Čižmarjev Tone

P.s Leta 1881 so v vasi Otalež začeli zidati šolsko poslopje..Pouk je bil v tistem času neobvezen ,zato je bila tudi udeležba zelo majhna.Tu je od leta 1883 začel obvezen celodnevni pouk za vse otroke.Prvi učitelj v novi zgrajeni šoli je bil učitelj Anton Miklavčič.

Sveti večer po starem v Otaležu

TEKLO JE DAVNO LETO 1872.. .
SVETI VEČER PQ STAREM V OTALEŽU
Vir-Janez Dolenc Novi glas(Gorica-Trst)18.12 1997 št.49

Jeseni 1871 je prišel na goriško gimnazijo kot na svoje prvo službeno mesto mladi profesor Fran Levec iz Ljubljane in poučeval slovenščino v vseh razredih. Dijake je navajal, da so v počitnicah zapisovali ljudska izročila in ljudske šege. Vse te zapise je po vrnitvi v Ljubljano izročil graškemu slavistu dr. Gregorju Kreku. Njemu je namreč Slovenska matica zaupala uredništvo izdaje slovenskih ljudskih pesmi. Zaradi sporov z moralisti v odboru Matice ni prišlo do te izdaje, ampak jo je šele 25 let kasneje uresničil dr. Karel Štrekelj. Zaradi nesoglasij z njim mu dr. Krek ni izročil zapisov goriških dijakov in so tako ostali neobjavljeni. Krekova vnukinja Milena, ki živi na Dunaju, je šele nedavno to zapuščino posredovala v rokopisni oddelek NUK. V njej je več zbirk ljudske poezije in proze, opis šeg pa je en sam; zapisal ga je četrtošolec J. Jereb verjetno leta 1872 med počitnicami
v rojstnem kraju Otaležu. 

Ker se bliža Božič, naj ta Jerebov zanimivi spis objavim po originalnem zapisu z le nekaterimi nujnimi popravki.

Jedva sem že čakal božičnih počitnic. Ko so se približale, sem z veseljem pospravil grške in latinske kalamone’ in jo ubrisal čez hribe in doline. Jaz sem daleč doma, toda nič ne de. Čim daljša je pot, tem raje grem. Ko pridem na sveti večer domov, so ravno ogenj, oljko in blagoslovljeno vodo pripravljali. Čez četrt ure so šli kropit in kadit vse shrambe in
tudi živino. Tamošnji ljudje mislijo, da zategadelj lezerčina v hišo ne sili in da je rojeni bogek raje v hiši, kjer lepše diši. Predno je avemarijo odzvonilo, so streljali, da je bilo veselje slišati. Ko seje storila noč, smo se usedli okoli peči in nekoliko peli. Nasitivši se petja, jamejo pripovedovati vraže drug za drugim. Spanec se meje bil že polastil, a čuvši, da
pripovedujejo vraže, sem se zopet predramil in nastavil ušesa. Prvi pripoveduje, da ko bi šel o polnoči k maši in bi nesel s seboj stol iz devetih sort lesa narejen – namreč takega lesa, ki nima listja, ampak igle- in bi se usedel nanj, bi se stegnil velik mož čez pokopališče in bi hotel stol kupiti, ako tudi ves svet stane. Drugi ga zavrne rekoč: Ni tako, ampak coprnice bi videl, ako bi imel tak stol. Vse bi bile proti durim obrnjene. A po “Ite missa est” bi moral hitro teči čez bližnji potok. Ako ga coprnice do potoka doidejo, ga raztrgajo. Kaj misliš, da ne vem, saj so bile sosedovega Tončka skoro ulovile, ker je bil poskusil to “ceremonijo”. Košček suknje so mu bile že odtrgale, ko je ravno čez potok skočil.
Zopet drugi pravi: Pojmo v ris pa bo prišel hudič in bo nastavil nad nami goreče gore. Pa prmojruha, da jaz ne uidem, ako nastavi nad mene tudi celi svet. Ako dostanemo pa bomo tirjali, kar bomo hoteli, nam bo moral dati. Medtem pade kolovrat na tla in jaz pravim, da to tudi kaj pomeni: da nas bo kdo ubil ali kaj drugega. Na tihem pa
sem se smejal v pest, ko sem videl, kako so neumni. Četrti pa jame pripovedovati: Kar vi pravite, ni res; pa poslušajte, jaz vam povem, kar se na sveti večer zgodi. Med tem, ko je to govoril, mu je pala fajfa iz ust in na vso moč jame kleti. Ko se potolaži, zopet nadaljuje: Kdor gre opolunoči na pokopališče in nese s seboj praprotno vejico
z roso sv. Ivana poškropljeno, spozna vsakega mrliča v grobu, ali je zveličan ali ne. A berač, ki pri peči mirno sedi in prav slasnto vleče iz fajfe turški tobak, ker je celo leto komis puhal, se oglasi rekoč:
V vsem, kar pravite, je le malo ali pa nič resnice. A jaz zagotavljam, da je prav gola resnica, da fant na sveti večer v vodi vidi svojo prihodnjo nevesto in dekle svojega prihodnjega ženina. Tudi se vidijo v vodi tisti, ki imajo prihodnje leto umreti. Zdaj pa zvonovi milo in veličastno k maši zadonijo. Vsak jo tedaj pobriše na svojo pot. Večidel k maši, a nekateri tudi v ris; pa ne vem, ali so kaj dobili ali nič.

OPOMBE
1 Kalamon je prvotno pomenil v 18. stoletju tiskano črno vezano knjižico z naslovom ”Kolomonov žegen”, v kateri so bile nenavadne molitve, zagovori in zarotitve. Po prepričanju preprostih ljudi se je dalo z njo tudi preklicati ali odgnati hudiča. V prenesenem pomenu pa je beseda dobila pomen za šolske knjige.
2 Lezerčina je pomenila vse, kar “leze”: kače, kuščarji ipd.
3 Avemarija je večerno zvonjenjev Marijino čast.
4 Za Božič ali Veliko noč je bilo nekoč v navadi streljanje z malimi železnimi možnarji, kar so kljub prepovedim oblasti v bližini cerkve opravljali moški.
5 “Ite, missa est” pomeni v latinščini zaključne besede maše v pomenu “pojdite, maša je končana”.
6 Pri nas pravijo ris krogu, ki se s šibo naredi na sveti večer v samoti, kamor se ne sliši ne zvona ne petelina. (Opomba avtorja Jereba).
7 Dostati, stara beseda za “vzdržati”. (Pleteršnik)
8 Turški tobak, ki je slovel kot najboljši, so tedaj tihotapili največ iz turške Bosne. Prim. Jurčičevo povest Tihotapec.
9 Komis, najbrž tedaj najcenejši in najslabši “komisni”, vojaški tobak.

Narodno blago na Cerkljanskem

IZ CERKLJANSKIH HRIBOV
Vir-Soča 1.3 1884 št.9
V novejši dobi so se slovenski rodoljubi lotili zopet težkega, a važnega dela, nabiranja in priobčevanja narodnega blaga. Važnosti narodnega blaga mi ni treba opisovati, ker več ali manj je gotovo že vsakemu znana. Narodno blago je merilo duševne zmožnosti našega ljudstva. Ono je neminljiv spomenik narodne moči in njegovega uma. Ono je kazalo, katero nam kaže pot, po kateri naj se sedanja literatura razvija. Ali kljub neprecenljivej vrednosti narodnega blaga se mnogi Slovenci malo, premalo ž njim pečajo. Rod za rodom izmira in z rodom ginejo narodni ostanki; kar je zginilo, je zginilo za vedno, nikedar več se ne povrne. Veliko mož se je že trudilo in se še vedno trudi, da bi ta narodni zaklad, kjer in kolikor je še mogoče, rešili pogina. Veliko se ga je pogubilo, veliko se ga je rešilo, a še veliko več ga je, katero še vedno pričakuje dneva rešitve. Okraj, kateri že dolgo brez uspeha pričakuje in kliče rešiteljev, je cerkljanski. Zastonj se obrača do svojih rojakov, do svojih razumnikov, zastonj kliče druge slovenske rodoljube na pomoč,.Nikdo ga ne sliši, ali pa ga noče slišati. Čudno! Kaj bi bilo temu uzrok ? Morda pa okraj v resnici ne more izpolniti tega, kar objubuje; morda nima narodnega blaga?Krivico bi delal kedor bi mu to očital! Ima ga in to ne v majhni, ampak v veliki meri. Kar m narodnega blaga tiče, se naš okraj s ponosom lahko meri z marsikaterim drugim, a vse to je še mrtev zaklad. Cerkljanski okraj je v tem obziru podoben hribu, kateri hrani v sebi najlepše in najdražje kamene, a nobeden se ne potrudi, da bi jih poiskal, da si bi bilo treba samo malo zemljo odgrebsti in kameni bi se prikazali. Znano je, da kraji, kateri so v bližini ali vsaj v ožji dotiki z mesti, so svoje prvotno življenje ali življenje svojih pradedov popolnoma spremenili. Narodne šege, noše, običaje, vse je poplavila spreminjajoča se mestna oblizanost. Navzeli so se mestnega življenja in mestnih izdelkov, domače blago so začeli zanemarjati, popuščati, tako da dandanes je že težko zaslediti pravo narodno življenje. Pri nas na Cerkljanskem je to vse drugače. Mestna omika ni imela moči do nas; zato je do novejših časov ostalo med narodom vse to, kar so od nekdanjih časov rod za rodom po dedavali. Šege, navade, običaji, narodna slovstvena dediščina, vse je ostalo skoro popolnoma nepremenjeno in to večinom do zadnjega desetletja. Do zadnjega desetletja, pravim, kajti kakor se je v novejšem času začela širiti pri Slovencih nekaka občna narodna zavest, občno narodno gibanje, tako so se tudi Cerkljani v zadnjih letih začeli z veliko navdušenostjo zanimati za napredujočo omiko. Ljudstvo seje začelo zanimati za časnike, za novosti.Ustanavljajo se čitalalnice,bralna društva, napravljajo se ljudsko veselice. Pevovodje se z vso močjo prizadevajo, da bi odstranili grdo popevanje in tudi pri nas vcepili in razširili kali umetnemu narodnemu petju. Narod se je pričel zanimati za to, kar je novo, kar je umetno; prejšnje se mu dozdeva nepopolno, prenavadno, začenja je zanemarjati, popuščati. S tem se začenjajo narodni proizvodi polagoma zgubljati v večno pozabljivost. Veliko našega narodnega blaga visi tedaj nad nevarnim, globokim propadom; samo še en rod, in koliko nam ga zgine v preteklosti. Cerkljani morejo biti ponosni na svojo narodno dediščino. Po mnogih krajih, v katerih so Slovenci v dotiki z drugimi narodi, je več ali manj tuji upliv sodeloval na razvitek narodnega blaga. Našemu okraju je povsod le naš jezik, naš narod mejaš, zato je vse to, kar ima, izsrastlo iz lastne zemlje brez tujega upliva. Vse kar ima, imenuje sad svojega uma, občutke svojega srca, okvir svojega življenja. Drugo, kar daje našemu okraju častno mesto, je množina starinskih knjig. Tudi v tem obziru se more naš okraj ponašati, ker hrani v sebi veliko takih knjig, katere so dandanes že jako redke. V mislih so mi knjige z letnico 1690 in naprej: o onih iz našega stolelja niti ne govorim. Pri tej priložnosti naj omenim pridige Janeza Vipavskega, Pohlinovo slovnico, njegove "Molitvene bukvice", več zvezkov pobožnih pesmi, katere spadajo v to dobo, in več drugih, ki se še vedno med ljudstvom nahajajo, Žalibog, da so začeli te knjige od dne do dne bolj uničevati in da se jih je že veliko uničilo, ker ljudstvo sega sedaj raje po novejših, ker se mu prejšnje dozdevajo brez prave vrednosti. Neizmerna škoda je, da smo toliko časa zgubili, ne da bi se bili potrudili za stare priče slovenskega slovstva, Pozni smo,skoro prepozni med tem, ko so drugi svojo narodno njivo že davno poželi, in pobirajo zadnje ostanke, leži pri nas še vsa njiva nepožeta a poteptana, in tedaj ni čuda, ako se je že veliko drazega semena izgubilo. Kako žalostno je slišati: Moj stari oče, ta jih je znal, in kako lepe, dva dneva bi vam jih imel dosti praviti. Mož je umrl in ž njim je umrlo vse, kar je vedel in znal, ker sedanji rod se veliko toga več ne spominja. Ali pa,ako prašaš po kaki knjigi, za katero si zvedel,ti odgovori:Saj ni dolgo,odkar se je tukaj povaljavala,gotovo so jo otroci raztrgali. Žalostno sicer, a kaj se hoče,kar je zginilo, je zginilo, tega ne prikličemo več nazaj. Na noge Cerkljani!Dasi je preteklost veliko za vselej pogubila, nam vendar sedanjost  še mnogo ponuja; ako to rešite, ste  svojo čast pred svetom rešili. Sramotno bi bilo, ako bi se vam moralo očitati, da se niti toliko ne potrudite, da bi njivo, katero so vam drugi nasejali, poželi. Pokažite svetu, da niste svojih talentov zakopali, ampak da ste modro ž njimi ravnali, kar pričajo obresti, katere sedaj pobirate in katere s ponosom slovenskemu svetu pokažete. Pokažite svetu, da svoje zaklade tudi sami cenite, da cenite in spoštujete vaše pradede. S tem pridobite da vas bodo tudi drugi spoštovali. — Na delo tedaj!

Čižmarjev Tone

Žganjekuha na Cerkljanskem

IZ CERKLJANSKIH HRIBOV

Vir-Soča 22.2 1889 št.8

5 febr. — Mnogo se sosebno zadnji čas govori in piše o žganjepivstvu. Deželni zbori, kakor tudi državni zbor skušajo izdati ostre postave, da bi se kolikor mogoče, temu v okom prišlo. Povišal se je koncem lanskega leta davek na žganje; ali s tem je vendar še bore malo pomagalo. Krivo je po mojem mnenji, da se kmetom in sploh vsakemu dovoljuje kuhati žganje; če tudi sadno.Žganje ni tako škodljivo, kakor tako imenovana „paljenka" ali geruš,a vendar je škodljivo. Ker je naše ljudstvo žalibog že preveč nagnjeno tej strupeni pijači, je posebno to najhuje, da puščajo premočno žganje; slišal sem namreč ljudi, ki trdijo, da manj od 24% je le voda. Pa tudi ne poznajo mere ter se v istini liki z vodo zalivajo s tem strupom. Se ve, da tudi če spije le nekoliko te „božje kapljice", kakor jo imenujejo, je hitro, ob pamet, kakor bi ga po glavi vdaril. Na jesen, ko je obilo sadja, misli vsak, kako bi ga najbolje razpečal; tedaj komaj začne teči žganje, hitra pokušajo, če bode vredno piti; pridejo domači, sosedje, na to cela vas ter pokušajo, dokler ne steče, in to od prvega do zadnjega. Letos, ko je bilo pri nas obilo sadja, ima vsaka hiša doma žganje in to je ugodno posebno „vasovalcem* in, kjer ga še kaj ostane, pustni čas tudi „kolednikom. Pride par škripačev v vas in ti obirajo od jedne hiše do druge; mislim, da bi bil vže čas, da bi se tudi tej stari grdi razvadi v okom prišlo; slednjič se ustavijo, kjer jim je bolj ugodno. Tu se zbere ves mladi svet ter pleše noč in dan, vmes pa teče žganje, na zadnje pride do pretepa, tako da marsikdaj odnese kdo krvavo glavo domu, če ga morejo še nesti noge. Žalibog imamo to zimo že več tacih slučajev. G. kaplanu primerilo se je v neki vasi, da so prišli fantje in celo dekleta žganjeni (vinjani ne velja) k izpraševanju; bili so bledi in zaspani od bedenja in žganja. Da pa iz take mladine ne pride dobrih gospodarjev in gospdinj, to bode vsakemu jasno, in kaka bo še le deca takih od žganja prepitih ljudij. Ni čudo tedaj, da vedno teže dobivajo za vojake sposobnih mladeničev, da se polnijo bolnišnice in norišnice ter da vidno propada obče blagostanje.  Zelo potrebno in koristno bilo bi tedaj, če bi tudi zastran kuhanja sadnega žganja gosposka kaj drugače ukrenila ter kolikor toliko omejila žganje in če bi ne dovolila vsakemu in v vsaki meri kuhati, ker tako daja se jim le prilika do žganjepitja.
Čižmarjev Tone


GLAS O ŠKODLJIVOSTI ŽGANJA
Vir-Kmetijske in rokodelske novice 31.3 1852 št .26
Vsaka reč nezmerno vživana je škodljiva, — ni pa reči, ki bi bila bolj škodljiva kakor je žganje, ako ga človek pije vsak dan, ali le včasih pa takrat nezmerno, ali že o mladih letih. Žganje je močen vinsk cvet, ki čeravno z vodo zmešan tako prešine vse ude in vso kri človeka, kakor vsaka druga strupena reč, s ktero ima narveči enakost, ker tudi strup, ki življenje spodkopuje ali clo mahoma konča, zamore v rokah zvedeniga zdravnika in ob pravim času dobro zdravilo biti.  Ravno taka je z žganjem. Če zdelan postaran človek za zajterk ob hudim delu majhin kozarček žganja povžije, mu ono podrega oslabljene čutnice in jih poživi, da se zdelani starček bolj močniga čuti, — kakor hitro pa žganje večkratna dan pije ali če ga na enkrat čez mero vseka, je pa preč ob moč, žganje mu čutnice tako zdraži, daposlednjič še ob to malo moč pride in se celo tresti začne. Ako se pa clo že mlaji človek žganja loti, mu je vsaka kaplja strup , ki iz začetka bolj na skrivnim in po tatinsko svojo strupeno moč v truplu širi, dokler se očitne znamnja ne pokažejo. Tudi vsaka druga pijača, ki ima lastnost v sebi človeka vpijaniti, pripelje sčasoma ali pa tudi mahoma hude nasledke, — vunder tako kmalo, tako gotovo , tako hudo nobena druga kot žganje, zato, ker nobena druga nima toliko vinskiga cvet a v sebi, kot žganje, ki je po večim delu čist cvet. Prijatel čuj! kaj žganje dela, ako v kaki skledi z ognjem do njega prideš — vžge se ti in gori. Naj ti bo to očiten dokaz : kaj tudi v životu dela; če ne gori, pa saj tli, dokler se pijanec posuši. Tudi žganje je božji dar, tudi žganje mora biti na svetu za mnoge fabrike in zdravila, — ali zoper žganje kot navadn o vsakdanjo pijačo, kakor se žalibog! sedanji čas vedno bolj vživa, mora sleherni, ki svoj narod ljubi, svoj glas povzdigniti. Vem dobro , da je tak glas večidel le glas vpijočiga v pušavi, posebno ob letinah, kose malo vina pridela in je zavoljo tega vino drago, žganje pa dober kup —vunder ne sme ljudomil človek jenjati svariti in svoj glas povzdigovati, ne da bi zmirjal pijance, kterim je vsaka beseda le bob v steno, ampak da odkriva škodljive lastnosti žganjice in poduči tiste, ki se še podučiti dajo in celo ne vejo, da je žganjica strupenica.

Župnik Janez Wester

Janez Wester se je rodil na Bledu v vasi Zagorice 18.4. 1838 .Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Njegov gimnazijski sošolec je prvi slovenski župan ljubljanski g. Peter Oraseli. Nato je odšel študirat bogoslovje v centralno semenišče v Gorici ter postal duhovnik goriške nadškofije . V mašnika ga je posvetil 23. septembra 1864, knezo nadškof Andrej Golmajer. Novo sv. mašo je obhajal na otoku na Bledu 2. oktobra 1864. Dolga leta je služboval v goriški nadškofiji in bil povsod priljubljen in spoštovan zaradi zgledne značajnosti in vseh drugih vrlin. Služil je kot kaplan šest let v Cerknem, kjer je bil leta 1869  eden od ustanoviteljev narodne čitalnice .Potem je služboval kot kurat štiri in trideset let v Otaležu .Kdor je hodil po teh slikovitih krajih, je opazoval pozimi skoro nedostopne visočine in rebra s posameznimi hišami, ta ve, kako silno težavna je tu služba duhovnega pastirja ,zlasti v burji, snegu in zametih. »Zakaj ste me semkaj poslali« zdihoval je Wester prve mesece proti tedanjemu dekanu Jermanu ,»do cerkve imam po strmini 20 minut in cerkev sv. Katarina v Otaležu nima druzega ko prazne stene? « Kako se je na to vsestranskega dela junaško poprijel, dokazujejo na vse prav lepo izdelane ceste in pota ,sredi njih pa krasna cerkev ,gotovo ena najlepših na Goriškem. Leta 1887 je bil v veliko oporo prebivalcem pogorele vasi Lazec in je v širni Slovenski svet ponesel novice o tej tragediji .Časopis Soča je
 23.9 1887 poročal: Nesreča nikoli ne počiva”. Velika nesreča je zadela nas, vas Lazec je preteklo nedeljo popoldne pogorela, in sicer 23 hiš in 9 gospodarskih poslopij, natlačene z pičo. Zažgal je neumen človek. Pogorelo je vse do tal, vsa klaja za živino, ljudem obleka in večinoma tudi živež, ker spravljeno je bilo že večidelj vse pod streho, tudi 8 živinčet je zgorelo. Zavarovana sta le dva pogorelca. Neizrekljiva stiska čaka ljudi, toliko bolj, ker je jesenske pridelke suša končala. Ljudem ni ostalo druzega, kot beraško palico prijeti in dobrih ljudi pomoči prositi. Revščina je strašanska, ubogi ljudje obupujejo. Če se kje nahaja kako dobro serce, ki hoče tem ubogim kaj pomagati, prosim ,naj se jih usmili! Vsak sold bo s hvaležnostjo sprejet in Bog bo dobrotnikom obilno poplačal .Hvala vsem, ki so do zdaj že pomagali!
V imenu pogorelcev,Janez Wester,vikar.
Duhovnik Ivan Wester je bil leta 1900 imenovan od okrajnega šolskega sveta v Tolminu za krajevnega šolskega nadzornika. Leta 1906 odšel v zasluženi pokoj, ki ga je preživljal v svoji lični hišici v Škofji Loki. Zlato mašo je obhajal 1. 1914. v podružni cerkvi »Črni grob« pri Škofji Loki in biserno mašo leta 1924 v cerkvi če. ss. Uršulink v Loki. Leta 1928 je prejel cerkveno odlikovanje .Imenovan je bil za škofovega duhovnega svetnika. Janez Wester se v javnem življenju sicer ni udejstvoval. Značilna nota njegovega političnega značaja pa je bila, da je bil izrazit Slovenec, nedostopen za kakršnekoli tuje vplive, ki bi utegnili kvariti slovenski značaj slovenskega rodu, čigar zvesti in odločni sin je vedno bil Deset dni po smrti svojega brata, šolskega svetnika, profesorja gospoda Avguština Westra, ki je bil pet let mlajši, je odšel v večnost tudi on, ki je bil najstarejši slovenski duhovnik. Umrl je 24.2 1932 v Škofji Loki.


BISEROMAŠNIK

JANEZ WESTER

Vir-Slovenec 25.2 1932 št.46


V današnji številki smo poročali, da je včeraj ob pol 5 popoldne umrl v Škofji Loki biseromašnik . g. Janez Wester, ki je dočakal visoko starost 94 let. Z njim je umrl najstarejši duhovnik ljubljanske in goriške škofije. V ljubljanski škofiji je poslej po letih najstarejši duhovnik msgr. Tomo Zupan. Pokojni g. biseromašnik Janez Wester se je rodil v Zagorici na Bledu 1. 1838. Gimnazijo je dovršil v Ljubljani. Njegov gimnazijski sošolec je prvi še živeči slovenski župan ljubljanski g. Peter Oraseli. Nato je odšel študirat bogoslovje v centralno semenišče v Gorici ter postal duhovnik goriške nadškofije I. 1864. Nato je bil 6 let za kaplana v Cerknem, nakar je bil imenovan za župnika v Otaležu pri Cerknem, kjer je župnikoval celih 30 let, dokler ni I. 1906 odšel v zasluženi pokoj, ki ga je preživljal v svoji lični hišici v Škofji Loki. L. 1914 je praznoval svoj o zlato mašo, l. 1924 pa biserno mašo. Dve leti mu je še manjkalo, da bi bil dočakal še železni mašniški jubilej. Bog pa ga je poklical k sebi poprej, niti 14 dni ne za njegovi m bratom prof. Avguštinom, s katerim sta bila prisrčna prijatelja in sta ves čas življenja bratsko harmonirala. Pokojni biseromašnik se v javnem življenju sicer ni udejstvoval. Značilna nota njegovega političnega značaja pa je bila, da je bil izrazit Slovenec, nedostopen za kakršnekoli tuje vplive, ki bi utegnili kvariti slovenski značaj slovenskega rodu, čegar zvesti in odločni sin je vedno bil. Njegov pogreb bo jutri v četrtek 25. februarja ob pol 10 dopoldne v škofji Loki. Naj v miru počiva plemeniti mož!

SMRT NAJSTAREJŠEGA SLOVENSKEGA DUHOVNIKA

Vir-Domovina 3.3 1932 št .10

 V Škofji Loki je predzadnji torek umrl bisernomašnik g. Janez Wester, duhovni svetnik goriške in ljubljanske škofije. Dosegel je častitljivo starost 94 let. Deset dni po smrti svojega brata, šolskega svetnika, profesorja gospoda Avguština Westra, ki je bil pet let mlajši, je odšel v večnost tudi on, ki je bil najstarejši slovenski duhovnik. Prej je dolga leta služboval v goriški nadškofiji in bil povsod priljubljen in spoštovan zaradi zgledne značajnosti in vseh drugih vrlin, ki morajo dičiti pravega narodnega svečenika. Časten mu bodi spomin!