IZ CERKLJANSKIH HRIBOV
Vir-Soča 1.3 1884 št.9
V novejši dobi so se slovenski rodoljubi lotili zopet težkega, a važnega dela, nabiranja in priobčevanja narodnega blaga. Važnosti narodnega blaga mi ni treba opisovati, ker več ali manj je gotovo že vsakemu znana. Narodno blago je merilo duševne zmožnosti našega ljudstva. Ono je neminljiv spomenik narodne moči in njegovega uma. Ono je kazalo, katero nam kaže pot, po kateri naj se sedanja literatura razvija. Ali kljub neprecenljivej vrednosti narodnega blaga se mnogi Slovenci malo, premalo ž njim pečajo. Rod za rodom izmira in z rodom ginejo narodni ostanki; kar je zginilo, je zginilo za vedno, nikedar več se ne povrne. Veliko mož se je že trudilo in se še vedno trudi, da bi ta narodni zaklad, kjer in kolikor je še mogoče, rešili pogina. Veliko se ga je pogubilo, veliko se ga je rešilo, a še veliko več ga je, katero še vedno pričakuje dneva rešitve. Okraj, kateri že dolgo brez uspeha pričakuje in kliče rešiteljev, je cerkljanski. Zastonj se obrača do svojih rojakov, do svojih razumnikov, zastonj kliče druge slovenske rodoljube na pomoč,.Nikdo ga ne sliši, ali pa ga noče slišati. Čudno! Kaj bi bilo temu uzrok ? Morda pa okraj v resnici ne more izpolniti tega, kar objubuje; morda nima narodnega blaga?Krivico bi delal kedor bi mu to očital! Ima ga in to ne v majhni, ampak v veliki meri. Kar m narodnega blaga tiče, se naš okraj s ponosom lahko meri z marsikaterim drugim, a vse to je še mrtev zaklad. Cerkljanski okraj je v tem obziru podoben hribu, kateri hrani v sebi najlepše in najdražje kamene, a nobeden se ne potrudi, da bi jih poiskal, da si bi bilo treba samo malo zemljo odgrebsti in kameni bi se prikazali. Znano je, da kraji, kateri so v bližini ali vsaj v ožji dotiki z mesti, so svoje prvotno življenje ali življenje svojih pradedov popolnoma spremenili. Narodne šege, noše, običaje, vse je poplavila spreminjajoča se mestna oblizanost. Navzeli so se mestnega življenja in mestnih izdelkov, domače blago so začeli zanemarjati, popuščati, tako da dandanes je že težko zaslediti pravo narodno življenje. Pri nas na Cerkljanskem je to vse drugače. Mestna omika ni imela moči do nas; zato je do novejših časov ostalo med narodom vse to, kar so od nekdanjih časov rod za rodom po dedavali. Šege, navade, običaji, narodna slovstvena dediščina, vse je ostalo skoro popolnoma nepremenjeno in to večinom do zadnjega desetletja. Do zadnjega desetletja, pravim, kajti kakor se je v novejšem času začela širiti pri Slovencih nekaka občna narodna zavest, občno narodno gibanje, tako so se tudi Cerkljani v zadnjih letih začeli z veliko navdušenostjo zanimati za napredujočo omiko. Ljudstvo seje začelo zanimati za časnike, za novosti.Ustanavljajo se čitalalnice,bralna društva, napravljajo se ljudsko veselice. Pevovodje se z vso močjo prizadevajo, da bi odstranili grdo popevanje in tudi pri nas vcepili in razširili kali umetnemu narodnemu petju. Narod se je pričel zanimati za to, kar je novo, kar je umetno; prejšnje se mu dozdeva nepopolno, prenavadno, začenja je zanemarjati, popuščati. S tem se začenjajo narodni proizvodi polagoma zgubljati v večno pozabljivost. Veliko našega narodnega blaga visi tedaj nad nevarnim, globokim propadom; samo še en rod, in koliko nam ga zgine v preteklosti. Cerkljani morejo biti ponosni na svojo narodno dediščino. Po mnogih krajih, v katerih so Slovenci v dotiki z drugimi narodi, je več ali manj tuji upliv sodeloval na razvitek narodnega blaga. Našemu okraju je povsod le naš jezik, naš narod mejaš, zato je vse to, kar ima, izsrastlo iz lastne zemlje brez tujega upliva. Vse kar ima, imenuje sad svojega uma, občutke svojega srca, okvir svojega življenja. Drugo, kar daje našemu okraju častno mesto, je množina starinskih knjig. Tudi v tem obziru se more naš okraj ponašati, ker hrani v sebi veliko takih knjig, katere so dandanes že jako redke. V mislih so mi knjige z letnico 1690 in naprej: o onih iz našega stolelja niti ne govorim. Pri tej priložnosti naj omenim pridige Janeza Vipavskega, Pohlinovo slovnico, njegove "Molitvene bukvice", več zvezkov pobožnih pesmi, katere spadajo v to dobo, in več drugih, ki se še vedno med ljudstvom nahajajo, Žalibog, da so začeli te knjige od dne do dne bolj uničevati in da se jih je že veliko uničilo, ker ljudstvo sega sedaj raje po novejših, ker se mu prejšnje dozdevajo brez prave vrednosti. Neizmerna škoda je, da smo toliko časa zgubili, ne da bi se bili potrudili za stare priče slovenskega slovstva, Pozni smo,skoro prepozni med tem, ko so drugi svojo narodno njivo že davno poželi, in pobirajo zadnje ostanke, leži pri nas še vsa njiva nepožeta a poteptana, in tedaj ni čuda, ako se je že veliko drazega semena izgubilo. Kako žalostno je slišati: Moj stari oče, ta jih je znal, in kako lepe, dva dneva bi vam jih imel dosti praviti. Mož je umrl in ž njim je umrlo vse, kar je vedel in znal, ker sedanji rod se veliko toga več ne spominja. Ali pa,ako prašaš po kaki knjigi, za katero si zvedel,ti odgovori:Saj ni dolgo,odkar se je tukaj povaljavala,gotovo so jo otroci raztrgali. Žalostno sicer, a kaj se hoče,kar je zginilo, je zginilo, tega ne prikličemo več nazaj. Na noge Cerkljani!Dasi je preteklost veliko za vselej pogubila, nam vendar sedanjost še mnogo ponuja; ako to rešite, ste svojo čast pred svetom rešili. Sramotno bi bilo, ako bi se vam moralo očitati, da se niti toliko ne potrudite, da bi njivo, katero so vam drugi nasejali, poželi. Pokažite svetu, da niste svojih talentov zakopali, ampak da ste modro ž njimi ravnali, kar pričajo obresti, katere sedaj pobirate in katere s ponosom slovenskemu svetu pokažete. Pokažite svetu, da svoje zaklade tudi sami cenite, da cenite in spoštujete vaše pradede. S tem pridobite da vas bodo tudi drugi spoštovali. — Na delo tedaj!
Čižmarjev Tone
Ni komentarjev:
Objavite komentar