Bedno šolstvo na Cerkljanskem

ŠOLSTVO NA CERKLJANSKEM
Iz cerkljanskih hribov.

Vir-Soča 18.1 1884 št.3

Cerkljanom in cerkljanskemu okraju sploh se rado očita, da so v omiki za drugimi preveč zaostali, da so še celih sto let za drugimi. Kes je sicer, da se naš okraj ne more še meriti s tisto mero, s katero se meri večina okrajev na Goriškem. Res je, da ne moremo se stopiti v kolo tistih vasij in trgov, katerim že cvete lepša sedanjost, kateri že več ali manj uživajo sad prejšnjega truda, med tem ko moramo mi še pridno orati in sejati. A resnica je tudi, kar mi vsak raj potrdi, kedor naše razmere pozna, da naš okraj ni za toliko let nazaj, kakor ga nekateri obsojujejo  in da je ravno naš okraj v zadnjih letih napravil tak korak, kakoršnega malo kak drug v tako kratkem času. Glavna naloga nam tedaj bodi, da s pričetim delom pridno napredujemo, da našim obsojevalcem čez nekaj časa tisto mero napredka in omike pred noge postavimo, s katero se sedaj drugi ponašajo, da s ponosom in brez strahu glavo povzdignemo ter porečemo: »Tukaj smo, prosimo, sodite nas . Kako pa to dosežemo? K temu nam bodo pomagala naša bralna društva, krepko delovanje za naroden napredek navdušenih mož in pa dobro urejeno šolstvo. O obeh prvih točkah se je že mnogo pisarilo, samo o šolstvu še nikedar; zato prestopimo danes k tretji točki ter poglejmo, kako se razvija in na kaki stopinji je naše narodno šolstvo. Bedno šolstvo se je na Cerkljanskem še le v zadnjih letih nekoliko razvilo, kajti še pred par leti je bila pri nas samo ena redna šola in to dvorazrednica v Cerknem. V zadnjih letih se je to število nekoliko pomnožilo in upati smemo, da nam čas tudi to dopolni, kar še pomunjkuje. Napredek se sicer pokazuje, ali z napredkom niso gg. učitelji in duhovni pomočniki povsem zadovoljni, dasiravno niso sami tega krivi, ampak precej slabo šolsko obiskovanje, ki je pri nas, splošno govorjeno, pomanjkljivo. Kaj je temu uzrok? Glavna uzroka sta prevelika zanikrnost starišev in prevelika popustljivost krajnih šolskih svetov . Ako hočemo imeti dober napredek in redno obiskovanje, moramo tudi skrbeti, da stariše dovedemo do tega, da bodo svoje otroke redno v šolo pošiljali. To pa dosežemo na dva načina: s podučevaujem in s  kaznijo. Naši ljudje so večinoma (ne ravno povsod in ne vsi) še stare korenine. Njih naučeni neomikani predniki so jim originali (vzgledi), — na te se naslanjajo in zidajo svojo trditev; zato ne spoznajo, kako korist imamo od šole. Treba je tedaj, da to sami spoznajo, da jih pri vsaki priliki skušamo privesti do spoznanja šolske koristi.Ko se to zgodi, se tudi obiskovanje nekoliko zboljša, ker skušnja nam kaže, da samo kaznovanje pri nekaterih malo izda, da nekatere celo bolj trmasto napravi.In vendar ne smemo tudi tega pripomočka zanemarjati, ampak moramo ga, kjer nI drugače, pogosto v rabo vzeti. V razsodbo in predlaganje dana je ta oblast krajnim šolskim svetom. Kedor je imel že priložnost to stvar bolj natanko spoznavati, ali kedor to stvar dobro razume, mi rad pritrdi, da ravno predsedovanju krajnemu šolskemu svetu ni tako lahko, kakor bi si kedo mislil, — ampak da je težka in neprijetna naloga. Predsednik mora imeti dober želodec in dostikrat zataknena ušesa. Naši ljudje (in to je še po mnogih drugih krajih) ne poznajo postav, ne vedo, ali pa nočejo verovati, od kod prihajajo, nočejo poznati lastne koristi, zato zvrnejo uzrok vsake kazni na predsednika. To še ni dosti. Obsujejo ga z grdimi priimki in kletvinami od nog do glave, zato se ta posel marsikomu precej zamrzi; mož zgubi pogum za nadaljno postopanje, češ: čemu bi po nepotrebnem spravljal sovraštvo v hišo ? Gg. predsedniki!Res je, da vaše opravilo rodi dostikrat jezo in sovraštvo, a to naj vas ne straši. Tolaži naj vas misel, da sedanje ljudstvo vašega postopanja ne razume. Navdušuje naj vas zavest, da delate iz blagega in čistega namena, le soobčanom v korist, z namenom, da bi tudi vašim ljudem prišla lepša bodočnost, z namenom da spolnujete s tem svojo nalogo. In kadar morate za vaše blago prizadevanje kako grenko slišati in požreti, — naj vas to ne žali, ampak z mirnim srcem recite; „Gospod, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo." Sedanji rod vam je nehvaležen, ker vas ne razume; a pride čas, ko se vas bodo sedanji učenci kot odrasli možje hvaležno spominjali, ter vaše ravnanje odobravali. Ko vam marsikedo, kateremu je le vaše ravnanje pripomoglo, da je prišel do veljavnega moža, polen hvaležnosti stisne roko z besedami: »Stoterna hvala vam, gospod* ; ko boste videli nasledke vašega prizadevanja na več straneh v podobi svetlih zvezd; ko z veseljem zapazite in pozdravite bližajočo se lepšo prihodnost svojemu ljudstvu, tedaj se tudi vam razjasni obraz, vse obsojevanje in zmerjanje pozabite in odpustite ter z neizmerno zadovoljnostjo sami sebi priznate: „Saj sem vendar le pametno delal." Ako tedaj hočemo, da se tukajšnje šolsko obiskovanje zboljša, se moramo z vso ostrostjo in krepkostjo prijeti dela. Ne glejte na besede nerazumnih trdovratnežev. Kaj bi bilo s poslanci in ministri, katere celo po humorističnih listih rišejo, ako bi jih to tako hitro oplašilo? Pogum tedaj, in vodijo naj vas pri tem delu besede pesnikove;
Dolžan ni samo, kar veleva mu stan,
Kar more, to mož je storiti dolžan!
Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi,
 A delo in trud vam nebo blagoslovi !

Čižmarjev Tone

P.s Leta 1881 so v vasi Otalež začeli zidati šolsko poslopje..Pouk je bil v tistem času neobvezen ,zato je bila tudi udeležba zelo majhna.Tu je od leta 1883 začel obvezen celodnevni pouk za vse otroke.Prvi učitelj v novi zgrajeni šoli je bil učitelj Anton Miklavčič.