Plužnje na Cerkljanskem so tistega marčnega dne leta 1883 spale pod odejo poznega snega, ko se je v hiši Friderika Peternela in Marije Simonič rodil sin Josip. Nihče v vasi si takrat ni mogel misliti, da bo ta deček iz odmaknjenih hribov nekoč postal eno najbolj kontroverznih imen Primorske, človek, ki bo v iskanju lastnega mesta v zgodovini prestopil mejo med rodom in njegovimi krvniki.
Mladi Josip je bil bister in ambiciozen. Kmečko življenje mu ni dišalo, privlačili so ga uradi, politika in moč. Ko se je po prvi svetovni vojni prah nad porušeno Gorico polegel in je mesto pripadlo Italiji, je Josip začutil svojo priložnost. Zaposlil se je kot uradnik pri goriškem deželnem odboru. Bil je čas negotovosti, ko so se karte delile na novo. Josip je sprva tipal v temi; pisal je za italofilski list Goriški Slovenec in kazal odkrito naklonjenost socialistom. Njegovo zagnanost je opazil celo ugledni dr. Henrik Tuma, ki ga je poskušal pridobiti v socialistične vrste.
A v Josipu je tlelo nekaj drugega. Ko je leta 1922 v Rimu oblast prevzel Benito Mussolini, je Peternel sprevidel, kam se bo nagnila tehtnica moči. Socializem je bil preveč nevaren, fašizem pa je ponujal tisto, po čemer je hlepel: varnost pod okriljem močne države in napredovanje.
Zgodovinski prelom se je zgodil 22. novembra 1922 v Gorici. Josip Peternel je skupaj z učiteljem Vinkom Bandljem, vipavskim županom Josipom Petrovčičem in Italijanom Galleusigom sedel za mizo ter ustanovil Slovensko vladno stranko – prvo fašistično organizacijo med Slovenci. Njihov program je bil nenavaden, a strupen: zahteval je popolno asimilacijo Slovencev v italijansko kulturo, čeprav bi jim v zasebnosti (zaenkrat) še pustili materni jezik.
Da bi širili svoje ideje in izzivali narodno zavedne rojake, so začeli izdajati glasilo Nova doba. Časopis, ki se je sprva imenoval Glas Julijske Benečije z odkritim podnaslovom »Tedensko glasilo fašizma«, je postal Peternelovo glavno orožje. Kot odgovorni urednik je v uvodnikih ponosno zapisal, da zastopa tiste Slovence, ki hočejo ostati zvesti italijanski državljani brez pridržkov, saj da je to edina pot do miru.
Za večino Primorcev pa je bila to čista izdaja. Ko so fašistični škvadristi požigali narodne domove in pretepali slovenske fante, je Peternel stopil še korak dlje. Svoje ime je uradno spremenil v Giuseppe Peternelli.
Leto 1924 je bilo vrhunec njegovega političnega aktivizma in hkrati dno njegovega človeškega ugleda med rojaki. Postal je občinski komisar za kanalski okraj. Med predvolilno kampanjo sta z Bandeljem (zdaj Bandellijem) potovala od vasi do vasi po vsej Primorski. Stopala sta na govorniške odre in pred prestrašenimi, ogorčenimi slovenski kmeti goreče zagovarjala Mussolinijevo protislovensko politiko. Ljudje so jima obračali hrbte, nanju vpili in ju pljuvali. Za Primorske Slovence Giuseppe Peternelli ni bil več politični nasprotnik – bil je izobčenec, odpadnik lastnega naroda, renegat, ki je za uradniški stolček prodal svojo kri.
Toda fašistični režim je bil neusmiljen tudi do tistih, ki so mu hlapčevali. Ko so fašisti leta 1925 ukinili Novo dobo in začeli izvajati popolno raznarodovanje, slovenski fašisti niso bili več potrebni. Postali so neprijeten opomin na čas, ko je režim sploh še priznaval obstoj kakšnega Slovenca.
Leta 1926 se je Giuseppe Peternelli v tišini izselil iz Gorice. Režim ga je umaknil daleč stran, na Južno Tirolsko, v Rio di Pusteria pri Briksnu. Tam, med nemško govorečim prebivalstvom, ki je doživljalo podobno usodo potujčevanja, se je za nekdanjim goriškim komisarjem izgubila vsaka sled.
Kdaj in kje je umrl, ni zapisano v nobeni uradni slovenski kroniki. Za rodni narod je umrl že zdavnaj prej – tistega dne, ko je zamenjal svoje ime in stopil na oder, da bi opravičil tiste, ki so hoteli izbrisati njegovo lastno poreklo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar