Kmečka bajta

Vir-Janez Jeram

Idrijski razgledi 1968

Sem ter tja po samotnih kmetijah, predvsem po hribih, še vedno naletimo na stare, zapuščene lesene hišice — »bajte«, ki so z zadnjim delom pomaknjene v breg.

Mnogo teh hišic je že razpadlo. Ponekod je od njih ostal le še kup kamenja — ostanek zidu zadnjega dela bajte . Ponekod vedo le še povedati, kje je baja stala; nekoliko poravnano zemljišče priča o tem.

Bajta je stala (ali pa še stoji) običajno sto do dvesto metrov vstran od drugih poslopij kmetije, največkrat na najslabšem, zapuščenem kraju , kjer zemlja ni rodovitna.

Te hišice so le še nema priča bednega življenja, ki se je odvijalo v njih še do nedavnega, v glavnem do I. svetovne vojne; le redkokje še potem.

O teh bajtah in njihovih stanovalcih je bilo zelo malo zapisanega. Le redko naletimo v kakšni kmečki povesti tudi na te ljudi, pa še tu le v najlepši luči. Le redek pisatelj je posegel v intimno življenje teh, za današnje pojme najbolj brezpravnih ljudi.

Vse to bi bila snov za zgodovinarje in sociologe, vendar gradiva ni dosti. Kdo se je pač v takratnih časih brigal za te ljudi in za njihovo življenje.

Iz otroških let se spominjam živega pripovedovanja stare matere o teh »gostačih«: Janezu, Mihu, Urbanu, Špeli, Beti, itd. itd. To pripovedovanje me je večkrat vodilo na kraj, kjer je na naši domačiji stala nekoč bajta , vendar je bilo tu le še nekaj zidu in del glinaste peči. Pri sosedu pa je bajta stala še takrat. A v mrak u se otroci nismo več upali mimo, ker je neki možak trdil, da ima v njej zaprto smrt. Otroci smo mu seveda verjeli, ker se je okrog bajt pletlo toliko bajk in resničnih pripovedovanj. Ta mož je pred leti umrl. Smrt pa tudi ni več zaprta, kajti tudi njegova bajta je že razpadla. Tako razpadajo druga za drugo, spomini pa bledijo. Tudi meni ne bo uspelo, da bi podrobno opisal življenje teh »gostačev« ali »gostov«, kot so jih imenovali bolj po domače. Na podeželju je vsaka kmetija imela »bajto«, večja tudi dve. V teh bajtah sta živela »gosta« z družino (mož in žena)), nekdanji hlapec in dekla, ki sta prej služila pri isti kmetiji. Ko pa sta se poročila, sta prekinila delovno razmerje , kot bi to danes imenovali, in se preselila v bajto.

Ko sta bila še hlapec in dekla pri kmetu, sta imela dogovorjeno »plačo«, to je obleko, čevlje itd. Denarja pa je tak posel prejel le neka j goldinarjev na leto. Vsota je komaj zadostovala za stroške na semanji dan, ko je hlapec kupil dekli »mali kruhek« ali lectovo srce z verzi na prilepljenem papirčku. Dekla pa je kupila hlapcu robček. V bajti sta tudi živela zelo skromno, še vedno odvisna od gospodarja kmetije, ki sta mu sedaj le dninarila in to redko za plačilo v denarju . Za svoje delo sta prejemala plačilo le v naravi — večinoma hrani. Za druge življenjske potrebe pa sta morala zaslužiti drugod, kar pa je bilo v tistih »dobrih starih časih« zelo težavno. Javnih del ni bilo, gozdove pa so le malo izsekavali. Največ zaslužka je bilo, če je gostač znal izdelovati razne predmete , ki so jih potrebovali po kmetijah, kar pa je bila velika izjema. »Gostač« je bil navadno bajtarski sin in je prišel služit na kmetijo za pastirja , ko je bil še otrok in ni znal ne pisati ne brati — za tiste čase to ni bilo nič posebnega. Ko je kot pastir odrasel, je postal »volar« in zatem hlapec, ki je pri kmetiji opravljal le vsakdanja kmečka dela. Skoraj nemogoče je bilo, da bi se bil česa izučil. Le kdor je bil naravno nadarjen , se je sam zanimal in se priučil kakšnemu delu ter tako postal »samouk«. Izdeloval je lesene žlice, zajemalke, razne posode, izjemoma tudi razno kmečko orodje in opremo. Zaslužek je bil sicer skromen, vendar ti ljudje tudi niso imeli velikih zahtev. Za mehur tobaka je bil pripravljen marsikaj napraviti. Tisti pa, ki niso znali ničesar, razen kmečkega dela, pa so skozi vso zimo, od jutra do večera polegali na peči ter ob skromnih obrokih krompirja v oblicah in ječmenovega močnika stradali.

Ko je nastopila pomlad in je kmet potreboval delavca, dninarja , je bil gost prvi pri delu in takrat se je po dolgem času prvič vsaj pošteno najedel, čeprav največkrat le slabo zabeljenega kislega zelja, dvakrat ali celo trikrat na dan.

Zamislimo si, da je tak gost imel še kopico otrok, kar pa je bilo zelo redko, ker so bajtarski otroci zaradi stradanja in nehigienskih razmer pogosto umirali že v rani mladosti, največkrat še kot dojenčki. Večkrat je veljalo pravilo, da se je oblekel tisti otrok, ki je prvi vstal, drugi pa so bili zaviti v razne stare cunje, ki so jim ponoči služile za posteljnino. Ti otroci niso poznali Miklavža, ki je nosil darila kmečkim otrokom, skrili so jim celo Pratiko, kje r je bil le ta naslikan.

Bajte so bile v glavnem vse enako grajene. Prednji del je bil lesen, drugi, pomaknjen v breg, pa zidan. V zadnjem delu bajte sta bili veža in kuhinja . Zadnja stena je bila v glavnem pod zemeljsko površino; če pa je bil teren trdnejši, zadnje stene niti ni bilo, temveč jo je zemlja nadomestovala. V stranskem delu zidane stene so bila na eni strani »ta velika« vrata (vhodna), na drugi strani pa »ta mala« vrata, ki so vodila v leseno stranišče, ,ki je bilo pritisnjeno k zidu stavbe. Prednji del stavbe pa je bil zgrajen iz lesenih brun, ki so bila položena drugo vrh drugega in na treh straneh tesana, četrta stran pa je bila okrogla, neotesana stran je bila zunanja . Na vogalih so bila bruna izrezana; tam so se vezala. Konec bruna je molel za kakih 20 cm naprej iz stene oziroma iz vogala. V bruno so bile izžagane odprtine za okna, velike približno 30 X 40 cm. V odprtine pa so bili vdelani železni križi, da nepoklicani ni mogel skozi. Okna so bila navadno zasteklena, če pa se je kakšno steklo razbilo, so v odprtino zabasali staro cunjo.

V prednjem delu stavbe je bil prostor približno 3,5 X 3 m; imenoval se je »hiša«. Pri nekaterih večjih bajtah pa je bil še drug prostor — »kamra«. V hiši je bila glinasta peč, v kotu pri oknih večja miza s klopmi, redkokje pa še krušna miza — »vinkla«, »binkla« ali »mentrga« za gnetenje in vzhajanje testa. A v teh bajtah se je kruh redko pekel, zato krušna miza tudi ni bila potrebna. Za vrati, če je bil prostor, je na steni visel še sklednik. Prostor je bil visok največ dva metra ; strop je bil lesen, po sredi pa je bil položen močan tram, ki je strop podpiral. Pod v hiši je bil lesen.

»Kamra« je bila navadno za polovico manjša od hiše; vsa oprema v tem prostoru je bila visoka zakonska postelja, mogoče še skrinja. Tlak je bil ilovnat.

Otroci so pozimi spali na peči in po klopeh, poleti pa na podstrešju. Veža in kuhinja sta bili običajno le en prostor; le pri večjih bajtah sta bila prostora nekoliko ločena. Del kuhinje je bil obokan in okajen z dimom, ki se je vil iz kurišča peči — »žokna«. Tu je bilo toliko opevano ognjišče, ki pa je bilo največkrat prazno. Od tu je uhajal dim na prosto skozi razne odprtine in vrata. Oprema v kuhinji je bila skromna : dvoje kurkel za potiskanje loncev v peč, manjš a grobo izdelana omara za nekaj glinaste posode, majhna klop, na kateri je bil škaf z vodo in velik lesen korec za zajemanje . Manjkal pa ni pihalnik — »pihavnk« — za pihanje v žerjavico, da je vzplamtel ogenj.

Iz veže, ki je imela lesen strop, tla pa tlakovana s skalami ali lesenimi kosi debla dreves, so držale stopnice na podstrešje . Podstrešje je bil prazen prostor, opažen z deskami; prednji opaž je imel izrezano odprtino za okno, v zadnjem pa so bila vrata, ki so vodila na prosto.

Ta prostor je služil gospodarju za shrambo sena in kot ležišče za otroke, če je gospodar to dovolil.

Streha na bajtah je bila seveda slamnata, zaraščena z mahom. Dimnika bajta ni imela, le na vsakem koncu slemena strehe je bil zaboden v slamo lesen križ.

Kljub temu, da so bili gostačevi otroci večinoma sami doma, ker so starši delali od jutra do večera, je prišlo le redko do požara.

Nekajkrat v letu pa je bilo tudi v teh bajta h veselje in zadovoljstvo: ob sejmih, o pustu in ob raznih cerkvenih praznikih je bila gospodinja radodarna . Gostača so povabili k kmetu na kosilo, otrokom in ženi pa so prinesli v veliki skledi ali pa kar v predpasniku raznih dobrot. Veselje je bilo tudi takrat, ko je dorasel prvi otrok, da je lahko šel za pastirja ali za pestunjo.. . in to se je ponavljalo iz roda v rod.

Kot sem že omenil, sem opisal le drobec življenja nekdanjih kmečkih gostačev. Pisal sem po spominu iz otroških let in po pripovedovanju starih ljudi; vendar je vse živa resnica, saj se vsa pripovedovanja ujemajo in tudi nekateri redki opisi to potrjujejo .

NAŠE KMETIŠKE HIŠE — kakošne so in kakošne bi imele biti.
Vir-Kmetijske in rokodelske novice 6.1 1864 št .1


Človeka v srce zaboli, ako vidi, kakošne so večidel hiše na kmetih: že od deleč se večidel kaže, kako nerodne so v vseh rečeh. Če se pa vanje stopi, tu se še le vidi, kako nespametno in brez pomislika je vse napravljeno; vidi se, da ljudem, ko so hišo stavili, ni mar bilo ne za svetlobo, ne za zdravi zrak, ne za koristno porabo prostora, ne za hišno čednost in snago itd. Z manjšimi stroški bi bili lahko napravili pripravniše poslopje, ako bi bil le um zidar bil. Tako pa so sobe majhne tesne in nizke, da Bog pomagaj! V tacem brlogu leže na kupu starši in otroci, hlapci in kršence, navrh pa še vkvartirani vojaki. Kaj se tu vidi in godi, — kakošen zrak se tu sope — ne bom ti, dragi gospodar, popisoval na drobno. Nevednim mojstrom-skazom je malokdaj mar, da se nova hiša na mokro zemljo stavi; vse eno jim je, ali so okna na to ali to stran obrnjene; ali solnce v hišo posije ali ne. Pri napravi nove hiše se žalibog najbolj na to gleda, da se, kar je moč, z majhnimi stroški napravi, da se blizo nje hlev, skedenj in gnojišče postavi. Tako hiša stoji prav za prav kakor kak boren prislonek k hlevu ali skednju, ki ima eno nizko in tamno izbico. Nje duri so tako nizke, da se moraš vselej pripogniti, ce hočeš vanjo, ako le nisi prtlikovec; okna so včasih komaj poldrug čevelj visoke , v nekterih bajtah pa še celo tako majhne, da komaj glavo skoz pomoliš; peč v nji je navadno tako velika, da velik del hišnega prostora povzame; poleti in pozimi se za ljudi in žival v nji kuha. Svečava so navadno trske iz jelovega ali bukovega lesa napravljene, od kterih se mnogokrat tako kadi, da ljudje skor sami sebe ne razločijo. Pa še to je , da v hišah dostikrat tudi kuretnina in druga domača žival prebiva. Okna so dostikrat proti gnojnemu kupu obrnjene, in hišnim vratam nasproti stoji hlev ali pa stranišče (sekret). Če je vas še v tako dobrem in zdravem kraji, si ga kmet v svoji hiši s slabim zrakom pokvari.Hočeš imeti hišo na pravem mestu, postavi jo proti jugu , to je, proti poldanski strani. V tacih hišah ne trpe prebivavci poleti take vročine, pozimi pa tudi tacega mraza ne, kakor v onih, ki so proti jutru ali pa večeru obrnjene, ktere poleti 4 ali 5 ur zjutraj ali popoldne solnčna vročina prepeka. Ce so hiše proti jugu (poldnevu) obrnjene, jih solnce polet i skorej nič ne zadeva, in čeravno zjutraj ob 9. ali 10. uri v hišo sije, jo popoldne ob 2. ali 3. uri že popušča, ker tako visoko na nebesu stoji, da le na streho sije, ne pa v hišne sobe; — v hišah proti poldnevu obrnjenih je pa to ravno narobe ; v take hiše jame solnce po svojem nizkem teku že zjutraj sijati in jih razgreva kakih 7 do 8 ur; zato je pa tudi v njih topleje, one so svetleje in ne potrebujejo toliko kurjave, kakor hiše na drugo stran obrnjene. Vse, kar vlažne soparice v hišah in poleg hiš napravlja, bi se moglo odstraniti; zato naj bi hišni gospodarji najbolj na to gledali, da bi zidovje in lesnino svojih hiš, kar se da, vedno suho ohranili. Mali vrtec s cvetlicami pred hišo lepša hišo; cvetlice se ponašajo na solncu najbolj, zato je pa tudi najgorši kraj za cvetnjake na južni hišni strani. V Svajci se vidi pred vsako kmečko hišo prijeten cvetličen vrtec. Nikar ne mislite, da je to pregosposko, predrago ali zamudno za kmeta; če si enkrat za par grošev kupi korenin georginjih, si jih zarediš, da jih imaš ti pa tvoji otroci dovelj, če jih pozimi v hram spraviš kakor krompir. Pa še druzih cvetlic je dosti. Le ta misel naj enkrat predere pri kmetih, da Bog ni cvetlic vstvaril samo — za gospodo.