GOSTILNE
Gostilne, priljubljeno zbirališče moških, bolj v preteklosti, manj danes. Obenem je bila gostilna najbolj prekleta »ustanova« s strani žena. Koliko gorja je bilo v družinah, koliko lačnih in bolnih otrok je bilo zavoljo pijače, ki je stekla v gostilnah. Koliko kmetij je šlo na boben. Koliko sporov in pretepov je nastalo v gostilnah, ki so se končali tudi s smrtnim izidom. Vendar so gostilne prebrodile vse vojne in druge krize, se posodobile in tudi kultivirale. Ostale pa so pri svojem osnovnem opravilu, točenju alkoholnih pijač in premalo pri kulturni postrežbi. Čeprav je bil čas gospodarske krize, brezposelnosti in propadanja domačij, je bilo v gostilnah potočenega več vina kot ga potočijo danes. Danes se popije več vina doma kot v gostilni. V trgovinah nabavljeno vino je ceneje, v gostilnah pa je všteta tudi usluga. V preteklosti ni bilo tako; pitje vina doma je bila velika potrata, čeprav je bilo cenejše. Nihče pa ni pomislil na potrato, če je pil vino v gostilni. Na podeželskih domačijah so takrat popili veliko hruškovega in jabolčnega mošta. Le dobro stoječi kmet je dninarjem ob košnji in drugih večjih delih postregel z vinom ob malicah. Gostilne in trgovine so bile v preteklosti bolj uslužne kot so danes. Nastajale so po potrebi kraja, gostilne bolj po potrebi popotnikov »furmanov«, t.j. prevoznikov raznega blaga. Tiste ob cestah so služile prevoznikom na velikih razdaljah. Bile so v glavnem kmečke domačije, navadno ob cesti, ki se je potem dvigala v strmine. Poleg goveje živine je imela taka domačija tudi nekaj parov konj, ki so jih uporabljali za priprego prevoznikom, do prelazov oziroma vrh klancev. Gostilne so bile tudi vrh klancev, kjer so si prevozniki za kratek čas odpočili. Na velikih razdaljah pa tudi v dolinah. V takih gostilnah so vozniki po potrebi tudi prespali. Gospodar je imel enega ali dva hlapca, ki sta bila poleg drugega dela na uslugo gostom - prevoznikom. Voznik, ki je bil utrujen od dolge poti, je tem hlapcem prepustil konje, da so jih spravili v hlev, jih nakrmili in napojili. Skrbeti so morali tudi za varstvo tovora. Zgodilo se je, da so hlapci odprli sod in si iz njega natočili vino ter potem sod napolnili z vodo. Če so to ugotovili, je gostilna izgubila dober glas, hlapci pa so morali poiskati službo drugje. Druge gostilne na podeželju so bile t.i. vaške krčme. V teh so se zadrževali predvsem domačini in seveda tudi popotniki. Pogosti gosti so bili odkupovalci živine in lesa ter krošnjarji, ki so ponujali svojo drobnarijo po kmečkih domačijah. Tu so se ustavljali orožniki, pobiralci davkov, sodni in občinski sluge. Če je bila taka gostilna na dobrem glasu, se je v njej ustavil tudi župan ali kak drug mogočnik. Zgodilo se je, da je tak gost dal za pijačo tistim, ki so se takrat nahajali v gostilni. Take gostilne so imele tudi svoje stalne goste; to so bili gospodarji, ki so zanemarjali domačije in jih pogosto spravili na »boben«. V gostilnah ali v bližini so se zadrževali vaški brezdelneži, ki so bili za kozarec vina vedno na razpolago. Čim je tak brezdelnež videl, da je prišel v gostilno tujec, se je takoj »prislinil«. Poznali so namreč vse razmere v kraju, vedeli so, kdo prodaja živino, les in še marsikaj ali pa se zanima za nakup. Za manjšo vsoto so takega gosta popeljali do domačije in mešetarili. Če je bila kupčija dobra, je bil dober tudi izkupiček. Če je imel od tega korist gostilničar, je takemu mešetarju naklonil kozarec vina. Kakšne so bile gostilne? Osnova vsake gostilne je bila klet, kjer so bili sodi vina, mesnina in kruh. Vipavsko vino in briška rebula sta bila med najbolj zaželjenimi vini pri nas. Pred prvo svetovno vojno in še nekaj let po tem je bilo tudi žganje pogosto na gostilniški mizi, kasneje tudi vermut. Piva se je pod Italijo zelo malo potočilo, bilo je drago in slabše kvalitete. Prebivalci ob meji so hodili na pivo na jugoslovansko stran, saj so bile ob meji številne gostilne. Žganje oziroma kuhanje žganja po domačijah, je italijanska oblast prepovedala. Poslej je bilo žganje v strogi ilegali; če so finančni organi zasledili kuhanje žganja, je sledila stroga kazen. V srednje razrednih gostilnah sta bili navadno dve pivski sobi, večja z dolgimi mizami in klopmi, manjša je bila večkrat rezervirana za zaključene družbe ali boljše goste, sicer pa je bila tudi ta odprta za vse. V večji sobi je bila v kotu kmečka peč, na drugi strani vrat omara za steklenino in tobak, ki ga je prodajala skoraj vsaka gostilna s posebnim dovoljenjem finančne uprave. Na pročelju hiše, kjer so prodajali tobak, je morala biti pritrjena posebna tabla z državnim grbom in napisom, da se tu prodajajo tobačni izdelki in sol. Vino so prinašali na mizo naravnost izpod pipe pri sodih v kleti, le redkokje so imeli vino v večjih steklenicah bolj pri roki. Posameznik je naročil »firklc« vina in bolj redko pol litra (dva deci niso poznali). Večja družba, ki se je v gostilni zadrževala dalj časa, je naročila »toplar« vina, t.j. dva litra. V taki družbi je bilo običajno nekaj pevcev, ki so med kratkimi premori zelo radi prepevali. Gostilničar in natakarica niso imeli prostih dni, delali so od zgodnjega jutra in pozno v noč, dokler so bili gosti. Vhodna vrata pa so morala biti ob uradno določenem času zaklenjena. Manjše, bolj zakotne gostilne, so bile še bolj skromno opremljene in o kakšni higieni ni bilo govora. V takih gostilnah so se zadrževali »zapufani« gospodarji, drugi pijanci in brezdelneži. Tu se je poleg vina, kljub prepovedi, še vedno točilo žganje, seveda ilegalno. Vino so gostilničarji nabavljali pri vinogradnikih. Domala vsi gostilničarji so imeli še dodaten vir dohodkov, saj se ponekod niso mogli preživljati samo z gostinstvom. Nekateri so imeli posestva, drugi različne obrti. Gostilne na podeželju so nudile predvsem le pijačo in narezke. Boljše so pripravljale tudi toplo hrano, če je bila za to potreba. V večjih središčih so bile tudi žganjarne, kjer so točili izključno samo žganje, ki je bilo pred prvo svetovno vojno edina žgana pijača, ki so jo dobro poznali. Italijanska oblast je prepovedala kuhati žganje in uveljavila vermut, druge žgane pijače se niso uveljavile. Priljubljene so bile gostilne, kjer je gospodar ali gospodinja prisedla h gostu in se pogovarjala z njim. Moški so radi prihajali v tiste gostilne, kjer so bile brhke natakarice. Zaradi tega je marsikatera prišla ob dobro ime; nekatera upravičeno, druge tudi neupravičeno. V času pod Avstrijo država gostilnam ni posvečala potrebne pozornosti - dovolj je bilo, da je bil plačan davek ali dac. Več pozornosti je gostilnam posvečala italijanska oblast. Slovenske gostilne so bile vedno na »piki«, predvsem s političnega vidika. Tu so se zbirali ljudje, ki so govorili slovensko in jih Italijani niso razumeli, kar je bilo sumljivo. Dovolj je bilo, da so gosti zapeli slovensko pesem in že je bil gostilničar ob dovoljenje za obratovanje gostilne. Zaradi tega je bilo med obema vojnama zaprtih več gostiln. Če so bile v bližini obmejne postojanke in je bil njihov poveljnik uvideven ter v dobrih odnosih z gostilničarjem in ostalim prebivalstvom, je imela gostilna več svobode. Žal je bilo takih malo. Ko so bila pod Italijo ukinjena vsa kulturna in druga društva, so gostilne ostala edina zbirališča starih in mladih. Tu je še nekaj časa živela slovenska pesem, dokler je niso prepovedali. Pojavili so se napisi: Qui si parla soltanto italiano - Tu se govori samo italijansko. Ljudje so se kljub temu zbirali po gostilnah in govorili slovensko. Ob razpadu Italije so predvsem na Cerkljanskem in tudi ponekod na Idrijskem prenehale poslovati vse gostilne in trgovine. Iztočili so zadnje zaloge vina, prodali živila. Kar niso pokupili domačini, so zaplenili partizani. Nekaj pa so lastniki tudi poskrili. Če so partizani odkrili tako zalogo, je sledila kazen. Sicer pa gostilne in trgovine takrat niso bile več založene, saj je vojna trajala že tri leta. Ob glavni cesti Cerkno-ldrija sta bili gostilni: pri Maruškovcu in na Travniku. Dve sta bili v Otaležu in ena v Plužnjah.
TRGOVINE
Če je bila gostilna domena moških, je bila trgovina stvar žensk. Če je šel moški nabavljat v trgovino živila in druge gospodinjske potrebščine, je bil pri drugih moških ali »copata« ali skopuh, ki ni zaupal denarja ženi gospodinji. Seveda je bilo to drugače, če je bila trgovina oddaljena. Poleg trgovin v mestu so bile tudi na podeželju skoraj v vsakem kraju, sicer majhne, z vsakdanjimi potrebščinami. Izbira je bila skromna, saj so bile tudi potrebe na podeželju skromne. Podeželani so kupovali le stvari, ki jih niso doma pridelali, t.j. sladkor, olje, sol, petrolej za razsvetljavo, tobak, itd. Navadno je tak trgovec začel trgovati v svoji hiši, kjer je za lokal namenil eno sobo. Na zalogi je imel vse od šivank, sukanca, glavnikov - tudi tistih za uši, pipe za kadilce in še vrsto drobnih stvari. Mnogo takih trgovčičev se je povzpelo v vrh trgovske dejavnosti. Ko si je finančno nekoliko opomogel, je marsikateri odprl tudi gostilno. Seveda je bilo tudi obratno - da je gostilničar odprl trgovino. Nekateri od teh so imeli tudi mesnice in pekarne. Poglejmo nekoliko v takratno podeželsko trgovino. Ob eni steni je bila polica z več predali, kjer so bili razstavljeni predmeti. Večina je imela tudi pult ali vsaj strežno mizo. Poleg police so bili razobešeni še drugi predmeti; furmanski bič, razne vrvi, verige itd. Polica je imela v spodnjem delu pregrade z moko, sol, sladkor, riž, testenine in drugo, ker je trgovina dobivala ta živila v velikih vrečah, 50 - 100 kg. V kotu za vrati je bil manjši sod olja, večji za petrolej in zraven tudi »šmir« - kolomaz. Tekstilnega blaga v podeželskih trgovinah skorajda ni bilo, razen nekaj parov nogavic in žepnih robcev. Nekoliko drugačne in tudi večje so bile trgovine v središčih. Le-te so bile tudi bolje opremljene. To so bile trgovine z mešanim blagom in specializirane trgovine. Toda tudi v mestih, oziroma središčih, so bile manjše trgovine z raznovrstno drobnarijo. Trgovine so bile ali v zasebnih rokah ali pa zadružne-konsumne. Delavske in uradniške družine so nabavljale živila na knjižice in potem ob koncu meseca plačale dolg. Na podeželju je bilo že pred prvo svetovno vojno nekaj trgovin, več pa so jih odprli v času med obema vojnama. Trgovci niso bili navdušeni nad podeželskimi trgovinami, ki so jim odjedale zaslužek, vendar je italijanska oblast podpirala to dejavnost. Potrebe podeželja so bile večje kot v preteklosti. Pred prvo svetovno vojno in še nekaj let potem je poslovala še ena vrsta »trgovin«. Po podeželskih krajih so hodili krošnjarji, ki so nosili vso trgovsko robo v nahrbtnem košu. Med temi je bilo veliko Rezijanov in seveda tudi nekaj drugih. Prodajali so drobnjarije, ki so jih ljudje vsakodnevno potrebovali. Nekateri so prodajali tudi bel kruh, daj e z njim mati razveselila svoje otroke. Na podeželje so prihajale tudi ženske z Vipavske doline in Brd, ki so ponujale češnje in še nekatere druge sadeže. Vse so nosile v velikih jerbasih, na glavah. Večina popotnih trgovcev je odkupovala jajca, kokoši, maslo in tudi ženske lase. Vse to so nosili prodajat v Trst, pot so opravili večinoma peš. Še nekaj let po vojni so ženske s podeželja nosile kmečke pridelke v koših v Idrijo in svoje blago prodajale po hišah. V preteklosti so veliko živil, ki jih danes kupujemo v trgovinah, pridelali sami, zato je bil promet veliko manjši, kot je danes. V trgovinah pa so bili bolj ustrežljivi kot danes. Gospodar - trgovec je z večjo uslužnostjo, ki jo je seveda zahteval tudi od svojih prodajalcev, lahko povečal promet. Po zadnji vojni pa je trgovina stopila v novo fazo poslovanja. Trgovine so podružbili in zasebno trgovstvo je propadlo.
P.s Trgovine so bile leta 1923 v Otaležu na naslovih 246, 180 in 253 in v Plužnjah 13 in 33,
Ni komentarjev:
Objavite komentar