Kmečki hlapec

Vir-Janez Jeram
Idrijski razgledi 1970

Besedo hlapec smo pri nas zamenjali z besedo gospodarski pomočnik , deklo pa z gospodinjsko pomočnico . Z odpravo tega naziva smo hoteli izraziti bistveno nov odnos med delodajalcem in delojemalcem.

Danes je gospodarskih pomočnikov že zelo malo, njihovo delo so v glavnem zamenjali sodobni kmetijski stroji. Več pa je še gospodinjskih pomočnic, ki jih gospodinjski stroji niso mogli popolnoma zamenjati . Sicer pa so gospodinjske pomočnice dandanes v glavnem le še v mestih , na kmetih je tudi teh zelo malo.

Le redek kmet si danes lahko privošči gospodarskega pomočnika . Težko bi ga bilo dobiti, ki bi hotel služiti za tako plačo, kot jo je imel nekdanji hlapec . Danes le tega ščiti zakon . Socialno je zavarovan kot industrijski delavec. To pa seveda stane .

Cankarjev hlapec Jernej ni bil prispodoba nekdanjega hlapca . Njegov hlapec je bil upornik , znanilec socialne revolucije . Hlapec je bil najbednejša in najbolj brezpravna oseba v tistih »dobrih starih časih«. Hlapce  sem še poznal. Med obema vojnama jih je bilo na kmetih še mnogo , vendar se niso mogli več primerjati z nekdanjim kmečkim hlapcem. Sila razmer je dajal  tem ljudem tudi že marsikatere pravice in svoboščine .

Kljub svoji bednosti pa je bil hlapec še pravi »gospod« v primerjavi z volarjem, pastirjem, deklo in pestunjo .

V tem sestavku se ne bom omejil le na hlapca , temveč bom opisal vse kmečke posle, ki sem jih že prej omenil. Vsak od teh zasluži svoje ime v zgodovini.

Moj hlapec bo »Matečk«, mož , ki je resnično živel. Bil sem še otrok , ko je umrl . Njegovi sinovi in hčere pa še živijo. Upam, da mi ne bodo zamerili, ko sem izbral prav njega . Prav on je tisti, ki je ostal v lepem spominu vsem, ki so ga poznali, v lepšem kot njegovi gospodarji, ki jim je služil za pastirja , volarja in hlapca . Njegova duhovna ostalina je še danes živa, kmetova slava pa je šla v pozabo .

Bil je  majhen , grbast možiček; izredno nadarjen in bister. Zato naj ne ostane pozabljen v podobi nekdanjega hlapca . S svojo nadarjenostjo in bistrostjo je v življenju vsaj nekoliko uspel; za tiste čase je dosegel izredno veliko, kar je uspelo le redkim. — Ustanovil je svojo družino in dom.

Bil je sin gostača , ki mu je bila odprta edina pot v življenje : pot od pastirja , volarja , do hlapca . Njegova življenjska pot pa je obenem pot številnih njegovih sovrstnikov.

»Matečk« je večkrat pripovedoval o svojem življenju ; njegovo pripoved pa so dopolnili še drugi. Zato bom nadaljnje vrstice posplošil. Vendar bom v opisu spremljal njegovo življenjsko pot.

Starši so se bili že zmenili s kmetom , da bo šel za pastirja . Domenili so se tudi, kakšna bo njegova plača : platnene hlače in srajca , če bo dober pastir, pa dobi v jeseni še čevlje iz svinjskega usnja .

O svetem Jurij u (24. aprila ) je bil na kmetih uradni prehod iz zime v pomlad . Ta dan so menjali posle (hlapce , dekle, volarje , pastirje in pestunje). Le redki so namreč ostali pri istem kmetu več kot leto dni. Ustne pogodbe so obnavljali vsako leto ter se ponovno pogodili, kakšna bo plača v prihodnjem letu. Posli so izbirali gospodarje , čeprav se jim življenje pri drugem ni dosti spremenilo , zadovoljni so bili, če so dobili pri drugem gospodarju platneno srajco ali krilo več. Tudi zaslužek hlapca in dekle je bil več kot skromen , v glavnem platnena obleka in čevlji iz svinjske kože. Zaslužek v denarju ni bil omembe vreden . Hlapec je dobil ob semanjih dneh manjšo vsoto, da je lahko plačal »Štefan« vina in na »štantu« kupil »lectov srček« z ljubavnimi verzi. Dekla pa si je privoščila kak okrasek , rutico ali robček . Pastir ali pestunja — »pesterna « pa sta dobila drobiž za »mali kruhek« .

Kasneje , ko je bilo na trgu že tovarniško izdelano tekstilno blago, pa je bil hlapec pravi gospod, če je pri gospodarju izposloval »cajhaste« hlače in mogoče tudi klobuk, da se je v nedeljo ponašal z njim.

Kot sem že prej omenil, so bili vsi posli sinovi in hčere bajtarjev in gostačev, katerih edina zaposlitev je bila pri kmetu ; zato so sprejeli to delo, kjer so ga le dobili. Tisti hlapec ali dekla, ki sta vzdržala pri istem kmetu neka j let, sta običajno ostala tam do svoje smrti, ali pa sta prišla »na komun« .

Hlapec je bil me  posli prva oseba ; imel je že določene pravice ukazovati volarju in pastirju . To pa je velikokrat izkoristil v svoj prid. Zato je tudi vsak volar želel čimprej postati hlapec.

O volarjih je najmanj znanega . Ti so bili le pri večjih kmetih , kjer so imeli vsaj dva para volov. Volarjeva dolžnost je bila, da je izučil uporne mlade voliče voziti ter jih potem vodil pri delu; v tistih časih je bil namreč na kmetih vol edina vprežna živina .

Največji revež pa je bil vsekakor pastir. Ta je moral zgodaj zjutraj odgnati na pašo, ne glede na to, kakšno je bilo vreme , bos, razoglav, v platnenih hlačah in srajci, brez spodnjega perila . Ce je imel pokrivalo, je bil to klobuk , ki ga j e odvrgel hlapec , ta pa ga je nosil potem, ko ga je bil odvrgel gospodar. Mnogi so si tako v zgodnji mladosti nakopali bolezen in jih je potem uničila »sušica«, kot so takrat rekli jetiki. Pri dobrih kmetih so pastirju prinesli zajtrk , ječmeno v močnik , na pašo, ob nedeljah in praznikih  pa je bil ta zalit s kislim mlekom, ki je bil za pastirja prava poslastica. Največkrat pa je pastir zajtrkoval šele sredi dopoldneva , ko je prignal živino s paše .

V življenju poslov pa je bil tudi svetel dan — vaški semenj . Hlapec in volar sta opravila v hlevu le najnujnejše , pastir pa je moral odgnati živino na pašo že zelo zgodaj, še v temi, da se je prej napasla . Ta dan so pastirji tekmovali, kdo bo prej prignal živino na pašo. Prvi je potem zmerjal zamudnike  z raznimi folklornimi izrazi.

Ob deseti uri so odšli k fari. Hlapec se je ta dan lahko zadržal pozno v noč, medtem ko je bil za druge posle čas tudi ta dan omejen . Pastir in pestunja sta »skočila« še na svoj dom. Če je bila gospodinja dobra , je vsakemu stisnila hleb rženega kruha , da sta ga odnesla staršem.

Čas za obiske staršev je bil le semanji dan , velika noč in božič.

Poleti na kmetih niso poznali počitka , medtem ko ga je bilo v pozni jeseni in pozimi nekoliko več, ker ni bilo razsvetljave . Najpozneje so šle spat dekle, ki so predle tudi ob večerih, ob goreči iveri — trski, ki je bila pritrjena zraven kolovrata . Neredko pa je moral temu delu prisostvovati tudi pastir, ki je utrinjal in zamenjaval goreče trske .

Dela pa je bilo tudi v tem času dovolj, da posli niso lenarili. Takrat je bilo vse  orodje leseno in napravljeno doma , zato so v zimskih dneh popravljali in izdelovali orodje in opremo . Med posli so bili le redki, ki so znali kakšno obrt, saj  tudi ni bilo za to interesa . Če pa se je kdo le usposobil za določeno delo, je pustil hlapčevanje ter postal »antrhar« . Temu se je potem življenje precej izboljšalo. Hodil je od kmeta do kmeta ter popravljal in izdeloval orodje .

Vrnimo se k poslom, ki so ob jesenskih dnevih poleg opravil v hlevu s cepci mlatili žito, izdelovali »škopnike«, »kuhali« proso in ječmen ter rezali trske za razsvetljavo.

V predpustu  pa so tisti, ki so že smeli fantovati, ob večerih stopili na vas. To so smeli šele potem, ko so bili že potrjeni k vojakom. Čeprav so bile med posli in kmečkimi sinovi velike socialne razlike, ki so se takrat posebno odražale , so — razen manjših izjem — skupaj vasovali. Od tu naprej pa so zopet stopali vsak svojo pot.

Pozimi je bilo več praznikov in »sopraznikov«. Praznike so v redu praznovali, sopraznike  pa le delno, kar so gospodarji izkoristili v svoj prid . Tiste dni niso smeli presti in uhati prosa ali ječmena , so pa lahko kidali gnoj v hlevu, kar so te dni delale tudi dekle.

Zima je bila tudi čas postov, že tako skromne obroke so pozimi še bolj stisnili; seveda so to občutili le posli. To je bilo hlapcu »Matečku«, ki je bil vedno lačen, le nekoliko preveč . Ko je bil nekoč pred praznikom nekega svetnika post, se je razhudil. »Pred dnevom vseh svetih smo se postili za vse svetnike , kam je bil pa ta šel, da se moramo zanj posebej postiti?«

Ko sem že pri hrani, naj omenim, da je bila vsakdanja hrana v takratnih časih prav jetniška . Za zajtrk je bil ješprenj ali ječmeno v močnik , za kosilo kislo zelje ali repa , fižol, grah, bob z jabolčnimi krhlji, za večerjo krompir in kislo mleko . Ob nedeljah in praznikih je bilo močniku dodano še kislo mleko, ob posebnih prilikah p  topljeno . Pozimi, ko ni bilo težkega dela, je bilo kislo zelje tudi po trikrat  na dan. Saj ponekod še poznajo rek : »Osemnajstkrat zelja, potem pa je nedelja.« Zelje je bilo zabeljeno, razen v postnih dneh, z dodatkom krompirja pa le redkokdaj , ker j e v tistih časih krompir slabo uspeval. Ta hrana je veljala le za posle, domači so si drugače pomagali; jedli so tudi izven rednih obrokov . Pač pa je bilo ob velikih praznikih in sejmih vsega na mizi; posebno na pustno nedeljo in pustni dan. Toda gorje , če bi zasačili posla, da je to hrano užival drugi dan (na pepelnico). Take dni so skuhali velike lonce vzdignjenih štrukljev iz bele in ajdove moke , velike kose suhega svinjskega mesa , spekli so velike potice in še marsikaj dobrega . Takrat so se posli najedli do škode in marsikdo je zaradi tega zbolel in si dodobra pokvaril želodec.

Naj se vrnem k »Matečku«. Ko je služil za pastirja pri nekem kmetu v Cerkljanskem vrhu , je, kot je bil prebrisan , ta dan basal za platneno srajco razne jedi ter jih odnašal na senik, kjer jih je hranil v senu. Tako je napravil zalogo za več dni.

Ko so v jeseni polnili velike kadi z zeljem za kisanje , je »Matečk« zelje tlačil. Dobil je kos ovsenega kruha (drugega , razen ob praznikih, niso poznali), zdrobil ga je med  zelje, ker mu je nekdo rekel, da se zelje tako pokvari. Zelje se kljub temu ni pokvarilo, ker je bil kos kruha premajhen . »Matečk« je bil ob tisti kos kruha , zelje pa je bilo kljub temu vsak dan na mizi. Nekoč je kot pastir izbiral oves za mletje , pa je našel med ovsom pšenico, jo prijel z dvema palčkama ter jo vrgel pod mizo z besedami : »Ven z nesnago!« Seveda je bil potem pošteno »našeškan«.

Posli takrat niso bili socialno zavarovani. Če se j e kdo ponesrečil, ni dobil zdravniške pomoči. Le redko so mu razni padarji in mazači poskušali pomagati, pa še ti so več škodovali kot koristili. Mnogi posli so ostali invalidi vse življenje . Obsojeni so bili na beračenje . Zato je bilo v tistih časih vse polno beračev; med njimi tudi ostareli hlapci in dekle. Hodili so od hiše do hiše ter prosili milodare .

Nekateri so se znašli. Zanimali so se za razna dogajanja po svetu ter na samotne kmetije prinašali novice, ki so jih večkrat tudi po svoje prikrojili. Časopisov takrat ni bilo, zato so bili taki berači vedno dobrodošli in tudi bolje postreženi.

»Matečk« je bil v mladosti pastir, volar in hlapec . V življenju pa se j e znašel. Od posla je postal »antrhar« — strehar. Delal je slamnate strehe po kmečkih domovih in ta posel je bil dokaj zahteven. Bil je tudi kamnosek — izdeloval je mlinske kamne .