Vir-Janez Jeram
Idrijski razgledi 1967
Včasih so bile na kmetih majhne ,zidane zgradbe, nekoliko oddaljene od ostalih gospodarskih in stanovanjskih poslopij. Ti majhni objekti so bili tako imenovane »pajštve« — sušilnice za sadje. Vsaka kmetija je poleg ostalih stavb imela tudi »pajštvo« V preteklosti so zelo malo sadja prodali. Jabolka in sadje sploh, so mnogo več predelali ali konzervirali na različne načine. Mnogo več kot danes so napravili mošta — jabolčnika, kuhali so tudi več žganja (med obema vojnama so bili Italijani to prepovedali). Največ sadja pa so posušili. Posušeno sadje je bilo namreč, posebno pri revnejših in številnejših družinah, edina jed za malico, nemalokrat pa tudi kosilo. Kuhano suho sadje s fižolom je bila skoraj vsakodnevna hrana na kmetih. Naši dedje in babice,ki so mnogo romali na razna božja pota, so ob odhodu zavezali v popotno culo: kuhan fižol, suho sadje in hleb rženega kruha . Ta hrana jim je zadostovala za več dni popotovanja, ki so ga opravili večinoma peš. Suho sadje je bilo v preteklosti šteto med osnovne artikle vsakodnevne prehrane.
»Pajštva« sušilnica sadja je bila v celoti zidana, z enim samim prostorom 2,5 X 1,5 ter 2 m visoka. Ostrešje je bilo leseno, streha pa slamnata; na eno stran je bila streha podaljšana za dva metra , nosila sta jo dva lesena stebra. S te strani so bila vrata v »pajštvo« čez celo stran. Tako velika vrata in pokrit prostor sta služila nakladanju sadja v »les«. Pod prostorom, kjer se je sušilo sadje, je bilo »žekno«, obokano kurišče; v oboku pa so bile majhne luknje, da je skoznje prihajala toplota v prostor s sadjem, obenem pa je seveda prihajal tudi dim ter sadje ne samo posušil, temveč tudi okadil. Suho sadje je bilo črno ter je imelo močan duh po dimu. Otrokom po gorskih kmetijah, kjer ni bilo sadja, pa je bilo v zimskem času to suho sadje prava poslastica. Ko je »Miklavž nosil«, je bilo največje darilo prav suho sadje. V prostoru za sadje so bila napravljena nekaka stojala s prečnimi palicami, na katere so bile položene »lese«, v katere je bilo nasuto sadje. Te »lese« so bile pletene iz vrbovih šib (mogoče tudi iz drugega lesa), z deskami ob straneh. Po dve »lesi« sta bili položeni v prostoru druga poleg druge ter tudi po pet ali šest druga vrh druge — zato tudi velika vrata in pokrit prostor pred njim, da so lahko te »lese« potegnili iz prostora za sušenje.Posušeno sadje so potem shranili v velike skrinje, ki so bile zaklenjene.
KAKO SUŠITI SADJE DA JE LEPO IN SUHO
Vir-Kmetijske in rokodelske novice 6.11 1878 št.45
Kar se tiče toplote v sušilnici (pajštvi) ali peči, treba je delati razloček med sadjem s peškami (kakor 80 jabelka in hruške) in pa med sadjem s košicami (kakor so češplje ali slive, češnje in breskve). Sadje s peškami potrebuje iz začetka prav vroče peči (kakor se kruh peče ali 60 do 80 stopinj gorkote po Romirjevem gorkomeru) , počasi pa naj toplota odjenjuje do polovice poprejšnje (na 45 do 60 stopinj ali kakor je peč, kedar se kruh ven vzame). Sadje, katero se v svojem soparu čeravno le malo časa pokuha, se bolje suši in je sladkeje in okusniše, pa se tudi bolje kuhati da kakor uno , ki se ni pokuhalo v svojem soparu. Kakor hitro zapaziš, da se je sadje izkuhalo , in to se spozna po tem, ako ga lahko s slamnato bilko prebodeš , tedaj je čas , sušiti sadje v manjši gorkoti. Zatega voljo je dobro, ako sta dva prostora pripravljena za sušilo: eden zelo vroč , drugi manj. Sadje s košicami naj se pa nasproti unemu suši iz začetka v manj vroči peči, da sokne izteče ; kakor hitro pa so se luknjice pri receljnih osušile, naj se pa pridnja več toplote. Če se sadje prepočasi suši ali če se suši v premalo topli peči, bode kislo. Kdor je jabolčne krhije posušil le na sapi (zraku), naj jih dene malo časa tudi v peč: veliko sladkeji bodo. Nobeno sadje naj se pri sušilu v peči počasi ne shladi ; če se počasi v peči razhladi, ni ne lepo ne svetlo. Da se nekatero suho sadje prelepo sveti , izvira odtod, da je prav vroče prišlo iz peči in se je zunaj na zraku hitro shladilo. Če se sadje večkrat v peč dene in potem vselej hitro shladi, bode tudi sladkeje. Sadje, ki ga posušiti hočeš, naj je s peškami ali košicami, celo ali na krhije zrezano, naj na lesah v sušilnici nikdar na kupu ne leži , ampak naj je vselej eno zraven drugega lepo razpoloženo. Češplje ali slive, češnje, višnje in drobne neolupIjene hruace položi, če le moreš na lese vselej tako, da z receljni kviško stoje. Prezelo posušeno sadje je žilavo in se ne skuha rado mehko; vselej pa se je varovati, da se pri sušenji ne sožge in da po dimu ne diši; tako sadje je malo obrajtano in se proda le takim ljudem, kateri ne vedo, kakošno mora suho sadje biti! Iz vsega sadja s košicami, kedar je na pol suho, se dajo košice lahko izpraviti, Če se malo stisne, in potem je tako sadje več vredno. Sapa (Ijuft) v sušilnicah mora suha biti, ne pa po mokrem soparu vlažna; paziti je tedaj dobro na to, da le topla suha sapa je v pajštvi in se vlaga odpravi, kar se lahko zgodi s tem, da ae napravijo duski, ki se odpro in zapro, ali pa take cevi, katere odpeljujejo sopare. Posušeno sadje mora nekoliko dni še na sapi (solncu) ležati, da se do dobrega osuši. Da je sadje popolnoma posušeno, spozna se iz tega, da ne kapljice več ne moreš iztisniti iz preklane suhe češplje, hruške itd. Suhega sadja nikoli ne smeš še toplega zložiti (zapokati) ali v zadelano tružico djati. Ako suho sadje plesnije ali če črviči žugajo se v njem zarediti, deni ga brž v srednjo toploto, to je , v peč , ko se je kruh po peki iz nje vzel, in posuši še enkrat ga. V suhih zračnih krajih, tudi v zabojih (kištah), če je pokrov prevrtan, in v žakljih, če na sapi visijo, se suho sadje ohrani 6 do 10 let dobro.
Ni komentarjev:
Objavite komentar