Vir-Idrijski razgledi 1967
Janez Jeram
Moderna tehnika izpodriva stare stroje, ki gredo med staro šaro in v pozabo. Prav tako gre v pozabo nekdanji način predelave surovin v končne izdelke. Marsikaj koristnega in za poznejše čase zanimivega bo šlo v pozabo prav zaradi nezainteresiranosti v današnjem času, ko je mogoče ohraniti le še spomin na bližnjo preteklost. Danes namreč beži čas s tako naglico, da tudi spomin naglo obledi. Marsikateri stroj, ki je še pred nedavnim služil vsakdanjim potrebam, je danes že uničen, le del nekdanjih tehničnih pripomočkov bo mogoče ostal ohranjen. Prave slike o predelovanju pa v bodočnosti ne bo več mogoče ustvariti. V naslednjih vrstah bi rad kolikor mogoče točno opisal način pridelovanja in predelovanja lanu — včasih tako pomembne in neobhodno potrebne industrijske rastline, ki jo danes, vsaj med mlajšimi, le malokdo pozna. Le redkokje po kmečkih domačijah se še vidijo kosi domačega platna, ki je izdelano ročno. Sicer pa ne vem, katera nevesta bi bila danes pripravljena vzeti v balo rjuhe iz domačega platna. Lepo je bilo pogledati na polje, ko je lan cvetel. Modro cvetje je valovilo, da je bilo podobno morju . Toda le dopoldne, popoldne pa je lan spal. Cvet se je opoldan zaprl in se zopet odprl šele proti jutru naslednjega dne. Po končanem cvetenju je iz cvetja na vrh rastline nastala okrogla glavica, polna semen. Seme lanu pa ni služilo le za razmnoževanje, temveč tudi kot zdravilo za živino. To seme je ostalo dolgo kaljivo in so kmetje raje sejali staro seme, da je seme plevela, ki je bilo vmes, kaljivost že izgubilo. Lan so sejali vedno le na staro njivo, kjer je bilo manj plevela. Lanena rastlina pa ima tudi to lastnost, da zemljo do kraja izčrpa. Ko je lan dozorel, so ga populili s koreninami vred ter ga povezali v večje, križem naložene svežnje — snope. Po krajšem sušenju v kozolcih pa so od stebla odstranili glavice s semenom. Prvotno so to delali s pripravo, podobno glavniku. Na koncu debele deske so bili nabiti dolgi žeblji z ostrino na koncu. To pripravo so imenovali »rifl«. Pozneje pa so odstranjevali seme tudi z mlatilnicami, vendar zelo previdno, da niso pokvarili stebelc. Tako omlačen lan so potem razgrnili v dolge vrste po pokošeni njivi. Zadnjo vrsto pa so zaokrožili okrog vseh vrst. Kjer pa se je vrsta zaključila, so iz lanenih bilk napravili križ, da ne bi mogel hudič plesati po lanu (vrtine c vetra). Pri tem postopku so rekli, da lan »godijo«. Tako razprostrt lan je moral ležati tri tedne, da se je »vležal«. Po treh tednih so ga s srpom ali motiko dvigali iz trave, ki ga je prerasla, in vezali v velike snope, povezane s srobotjo.Tako »goden« lan je počakal na primeren čas v pozni jeseni, da so ga otrli. Da pa so lan lahko otrli, ga je bilo treba pred tem dobro posušiti. Za to so imeli pri vsaki kmetiji napravljeno posebno peč, ki so jo imenovali »šivno ali laneno jamo«, ponekod tudi »pajštvo«. To je bila približno dva metra globoka ter dober meter široka obzidana jama , ki je bila delno v zemlji, delno nad njo. Vanjo je bil speljan štiri metre dolg rov, ki je služil za kurišče in dimnik. V to jamo so na leseno leso položili lan, tako da je bila polna in da topel zrak ni mogel uhajati na prosto. Na dan, ki je bil določen za trenje lanu, je morala biti peč zakurjena že zelo zgodaj, da je bil lan že suh, ko so prišle terice. Za sušenje lanu so uporabljali suha bukova drva, ki so bila najbolj varna, da se lan ni vžgal. Kurjač , ki je lan sušil, je bilo navadno starejši, izkušen možak. Za trenje lanu je kmet najel več žensk iz soseske, da je bilo v enem dnevu čim več lanu strtega — po možnosti vsa zaloga. Za trenje lanu pa so bile potrebne trlice. Le te so bile napravljene iz bukovega lesa, tako da se je rezilo gornjega dela tesno prilegalo spodnjim vrezom, na katera so položili lan. Nato so z gornjim rezilom udarjali po njem, da se je oluščila zunanja koža — »pezdir«. Trenje lanu ni bilo lahko delo, saj je terici večkrat močno otekla roka, s katero je držala ročaj gornjega dela trlice. Naporno delo pa so si »sladile« s pripovedovanjem raznih šal in zgodb. V njihovo družbo pa ni bilo dobro priti. Hudomušne terice so jo marsikomu »nagodle«; nevede je odnesel repek, napravljen iz odpadnega prediva. Iz tako otrtega lanu je nastalo predivo, ki ga je bilo treba še »omikati«. Za to pa je bil potreben »mikežn«. To je bila komolec dolga in ped široka deska, v katero je bilo zabitih tri vrste štirioglatih, ostro zbrušenih žebljev.Žeblji so bili v desko zabiti do glave, tako da so na drugi strani ostri konci gledali ven. Ta »mikežn« so pribili na težko klop, da je stal trdno. Pred »mikanjem« je bilo potrebno ogreti in posušiti predivo na peči. Na tem »mikežnu« se je potem predivo česalo. Iz česanega prediva se je dobilo boljše predivo — »povesme«, iz katerega se je predel sukanca in tkalo pražnje platno. Na drugi strani pa je ostajalo grobo predivo »kodeIje«, iz katerega pa se je predlo in tkalo grobo ali »hodnično« platno. »Kodelje« je bilo potrebno še dobro pretresti na zglajenih bukovih palicah, da se je iztresel še zadnji »pezdir« — drobne resice. Tako je bilo predivo pripravljeno za prejo. Edini »stroj« za predelavo lanu, ki ga še poznamo, je kolovrat. Na tem kolovratu so potem v zimskih večerih v pozne ure predle ženske ob svitu gorečih tresk, ki so bile zopet napravljene s posebno pripravo. Na vogalu peči oziroma klopi — čelešniku, je bila pritrjena nekakšna železna priprava — »sutarn«, ki je s pomočjo čeljusti in vzmeti držal tresko, da je osvetljevala prostor. Otiranje in zamenjava tresk je bilo pastirjevo delo. Ko je bilo predivo spredeno, so vretena previli na motovilo, kjer je nastala štrena. To so sneli z motovila in skupaj zvito shranili. Ko je bilo vse predivo spredeno, to je bilo proti koncu zime, je bilo treba štrene oprati. Med pranjem in sušenjem štren pa so se niti sprijele, zato jih je bilo treba z lesenim batom — tukavnico premlatiti, da so se razpustile. Oprane štrene so zopet dali na motovilo in jih previli v klobčiče. Pri vitju v klobčiče pa je nit tekla skozi »štrith«. To je bil lesen, po dolgem prevrtan ročaj, ki je bil na sredi izrezan tako, da je tekla nit pod palcem, ki jo je zadrževal, da se ni klobčič prerahlo navijal. Klobčič so navijali na orehove lupine, na koncu niti pa so v klobčič zataknili vžigalico, da je tkalec lahko našel konec. Tako je bila prej a po dolgem postopku pripravljena za tkanje . Za to pa so bile potrebne statve, ki pa jih je na tem mestu težko opisati. Na tej osnovi so pač napravljeni današnji stroji v tekstilnih tovarnah. Tekstilne delavke, ki strežejo tem strojem, si ne morej o predstavljati, kako težavno je bilo delo tkalca pri teh statvah. Ves mehanizem grobo izdelanih statev je bilo treba premikati z obema rokama in nogami. Izdelano platno je bilo treba še obeliti. Zato so ga v lepih sončnih dneh razgrnili na trato in ga polili z vodo. Ko se je posušilo, so ga spet polili. To se j e ponavljalo večkrat na dan in več dni zapored. Ko je bilo platno obeljeno, so ga zvili v bale. Naporno in dolgo je bilo delo, da je od vsejanega semena nastalo platno. Danes bi se nikakor ne izplačalo, vendar je škoda, da bo šlo v pozabo. S tem bo šla v pozabo še ena zanimivost in velik del idilike kmečkih domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar