Pletarstvo

Narava je nekdaj dosti bolj narekovala življenje na podeželju kot danes. Ljudje na kmetijah so skozi leto delali na poljih, njivah, pozimi so prišla na vrsto hišna opravila, marsikje so hladnejši del leta izkoriščali za pletenje  izdelkov, ki so služili za vsakodnevno delo na kmetiji pri delu doma in na polju, za shranjevanje, prenašanje in prevažanje. Pletarstvo je ena izmed najstarejših in najbolj razširjenih rokodelskih obrti na Slovenskem. Razvijala se je zlasti med kmečkim in revnejšim prebivalstvom, bodisi kot dejavnost, ki je zadovoljevala lastne potrebe družine ali je služila kot dodaten vir zaslužka. Tako so pletarske izdelke izdelovali mali kmetje, bajtarji in gostači.Znanje pletarstva se je prenašalo iz roda v rod.Nemalo je bilo pletarjev, ki so znanje osvajali kot samouki..Kot surovine so uporabljali vrbove šibe, slamo, koruzno ličje in leskove šibe.Pletli so košare za krompir,pletene nastavke za vozove, gnojne koše, koše,velike koše,ki so jih potrebovali za nošenje sena,trave,žagovine in seveda pehare ,ki so bili nepogrešljiv pripomoček pri domači peki kruha,trebušaste košare,ki so jih uporabljali za prenašanje poljskih izdelkov. Še večji pomen pa so imeli cekarji, košare in jerbasi, ki so jih uporabljali za nošenje velikonočnih jedi k blagoslovu v cerkev.Pletli so  tudi okrasne izdelke, kot so lestenci, predpražniki, skrinjice. Iz slame so največ pletli koše za shranjevanje zrnja in semen, sejavnice, koše za čebele, razne lese predvsem za sušenje sadja in gob in tudi ograje.

Valentin Kacin, Plužnje 12, s "sjauko". Teren 11- Cerkljansko (30.7.-1.9.1954)Vir-Slovenski etnografski muzej

Franc Božič, "Zaraunar", s koši, ki jih je sam izdelal. Teren 11- Cerkljansko (30.7.-1.9..1954 Vir-Slovenski etnografski muzej

Koš plete. Otalež 32, pod Turnam. Teren 11- Cerkljansko (30.7.-1.9.1954).Vir-Slovenski etnografski muzej

Koš za listje "kranjska svetloba" (visok 1,10 m, širok 1,10 m)
Hmeljnica
Teren 11- Cerkljansko (30.7.-1.9.1954).Vir-Slovenski etnografski muzej

Eno glavnih in najbolj uporabnih orodij na kmetijah in manjših bajtarijah v naših krajih do nekje leta 1960 je bil tako imenovani Vaznkaš (Vozni koš).

"Uozn" (vozni) koš za gnoj. Lastnik Jože Brejc - pri Brejcu, Otalež 15
Teren 11- Cerkljansko (30.7.-1.9.1954).Vir-Slovenski etnografski muzej

Lahko je bil vprežen ali pa samotežen. Prvo pomeni, da se je vanj vpreglo živino (konja ali vola), drugo pa, da ga je vlekel človek. Vprežni je sestavljen iz delov ogrodja, velik povprečno 170 x 80cm, s prečno osjo, ki je bila običajno lesena z dvemi lesenimi kolesi. Vzdolž je bil speljan lesen nosilec, ki je bil s prednje strani okrogle oblike kamor so se montirale ojnice, kar je omogočilo obojestransko kipanje. V ogrodje so bile navrtane luknje, v katere se je v zaporedju vstavilo ploščate količke. Mednje se je vpletlo okroglo protje. Protje je drobno okroglo šibje, običajno leskovo ali bukovo, nekateri pa so opletli s soroboto, kar pa je bilo manj vzdržljivo. Vaznkaš se je uporabljal za prevoz manjših tovorov, še posebno je bil uporaben za prevoz gnoja ali zemlje, ker ga je bilo enostavno spraznit. Vaznkaš se je poleg omenjenega uporabljal še za prevoz manjše živine na sejem, prevoz žita v mlin ipd.