Čebelarstvo

Panj kranjič

Čebelarjenje ima na Cerkljanskem že dolgo tradicijo.Za razvoj čebelarstva na tem območju so bile zelo pomembne ugodne pašne razmere za zgodnji spomladanski razvoj. Že v 16. stoletju so ravnice v dolini reke Idrijce prekrivala polja ajde, na številnih pobočjih je rasla spomladanska resa, ki je dajala dolgotrajno spomladansko pašo, ob strugah rek pa je cvetela lipa. Kasnejšo pašo so zagotavljali travniki, sadovnjaki in gozdovi. Simon Rutar v knjigi Zgodovina Tolminskega piše, da je bilo leta 1870 na Cerkljanskem registriranih 411 panjev. Prvi zapisi o povezovanju cerkljanskih čebelarjev segajo že v leto 1898, ko je bilo ustanovljeno prvo Slovensko čebelarsko društvo za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko.Leta 1900 je postala članica Slovenskega čebelarskega društva Narodna čitalnica Cerkno in štirje čebelarji s tega območja. To so bili Martin Peternelj, posestnik iz Cerknega, Anton Zajc iz Pluženj, Franc Škvarča in Anton Hvala iz Šebrelj.

Čebelarjenje na Cerkljanskem  je ljudem od nekdaj pomenilo dodatno dejavnost na kmetijah in s tem dodaten vir zasluška in predvsem sprostitev od vsakodnevnega napornega delavnika. Skoraj v vsaki vasi je stal čebelnjak, ki je bil nekoliko odmaknjen od ostalih gospodarskih poslopij.Večina čebelarjev je v svojih panjih skrbela za avtohtono kranjsko čebelo, ki ji na Cerkljanskem rečejo čwila. Čebelarstvo je imelo velik pomen, saj so s pomočjo čebel pridobili vosek za osvetljevanje prostorov v cerkvah, v hišah pa so sveče gorele le ob nedeljah in praznikih. Ostale dni v letu so uporabljali trske ali loj, kasneje karbid in petrolej. Med je služil kot  zdravilo in je bil nepogrešljiv pri zdravljenju najrazličnejših bolezni in oskrbovanju ran in poleg sadja bil edino sladilo,ki je nadomeščalo sladkor.Nekateri večji čebelarji so prodajali čebelje roje, ki so dosegali visoke cene.Svečarji in lectarji so odkupovali med in satje pri vaških čebelarjih ter svoje priljubljene izdelke - lect - prodajali na raznih sejmih. Čebelnjak je bil najpogosteje izdelan iz lesa, za streho so uporabljali slamo. Do začetka prve svetovne vojne so na Cerkljanskem čebelarili izključno s panji kranjiči. Jeseni so panje stehtali in ocenili količino nabranega medu. Čez zimo so ohranili tretjino panjev, tistih srednje teže, za katere so ocenili, da so v njih čebelje družine dovolj močne in imajo zadosti hrane za preživetje zime do prve spomladanske paše. Lažje in težje panje so zadimili z drevesnimi gobami in s tem pregnali čebele. Največkrat pa so čebele v kranjičih preprosto pomorili z žveplenim dimom. Na Cerkljanskem se je temu pravilo, da čebele »derejo«. Panje so razdrli in iz njih izrezali medeno satje. Med so s stiskanjem satovja odcedili. V kepo oblikovano satje pa so kasneje pretopili v vosek. Čebelarjeva pomlad se je pričela v pričakovanju novih rojev, saj je bilo potrebno do jeseni nadomestiti vse družine, ki so jih v prejšnji jeseni uničili v korist pridelave medu in voska.