Leta 1920, dve leti po koncu velike vojne in nastanku kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, je bila podpisana Rapalska pogodba. Z njo je Slovenija izgubila tretjino ozemlja. Meja je odrezala Primorsko od ozemeljske celote, vasi in kraji ob njej, pa so se nepričakovano znašli v obmejnem pasu. Meja je vplivala tudi na versko življenje in šolanje otrok. Prebivalci nekaterih vasi ob meji so
bili tako nasilno ločeni od svoje fare in pokopališč, saj so morali hoditi k maši na italijansko stran in tam pokopavati tudi svoje mrtve. Otroci so morali hoditi v italijanske šole, v katerih je veljala prepoved uporabe slovenskega jezika. Prebivalci so za prehod meje rabili prepustnice. Življenje se je zelo spremenilo, saj so ljudje ob meji po večini izgubili prejšnje vire zaslužka.
Ljudem, ki so se znašli na tej ali oni strani meje, se je življenje čez noč spremenilo. Njihove poti do prejšnjega načina zaslužka so bile prekinjene, nova država pa je bila slab gospodar in življenje je postalo še težje kot pod cesarjem. Živeli so slabo, primanjkovalo je nekaterih dobrin, ki jih ljudje kljub revnim prihrankom niso mogli kupiti. A ljudje so prilagodljivi in med redkimi prehodi meje so kmalu spoznali, da na drugi strani primanjkuje določenih vrst blaga, ki ga je bilo zato mogoče prodati brez težav in po dosti višji ceni. V bližini meje so kot gobe po dežju pognale trgovinice in zasilna skladišča blaga, po katerem je bilo povpraševanje. Čez skrita sedla med hribi je začel teči blagovni promet. Oblasti so bile do pretoka blaga, od katerega ni imela državna blagajna nič, zelo neizprosne in pooblastila graničarjev ter financarjev na obeh straneh, so bila skoraj neomejena. A dober zaslužek v težkih časih je izredno mamljiv in ni je sile, ki bi ustavila denarja lačnega človeka, ki se je enkrat že do sitega najedel sladke bele pogače, umesene le od kratkotrajnega tveganja in strahu. Mraz in visok sneg, torej vreme, v katerem ne bi nekoč nihče šel v gozd, je omogočalo varnejše tihotapljenje. Ponoči je bilo vsekakor varneje tihotapiti, kot podnevi. Ljudje so tihotapili posamično pa tudi v manjših ali večjih skupinah. Tako je nastalo tihotapstvo ali znameniti kontrabant.
Z malim tihotapstvom so se tedaj na obmejnem območju ukvarjali skoraj masovno,nekateri morda iz radovednosti, še več pa zaradi zaslužka, saj so si tako lahko privoščili lagodnejše življenje .Staro in mlado, veliko tudi ženske, tihotapili so celo otroci, ki še niso imeli legitimacij in so bili bolj za izvidnico. Če so jih slučajno ujeli, so jim graničarji primazali kakšno okrog ušes in jih obrnili nazaj. Najmanj težav pri prečkanju meje so imele lepe ženske, zato so običajno nosile najbolj prepovedane stvari. Tako so kavo, surovo(nepraženo), da je ni bilo moč zavohati, preko meje prenašale v posebej narejenih vrečkah iz blaga, ki so si jih zavezale okoli pasu pod obleko. V manjših količinah so jo "švercali" tudi v krušnih štrucah iz katerih so prej odstranili sredico. Saharin ,hranjen je bil v majhnih okroglih rdečih škatlicah z morda 100 tabletkami so ga skrivale pod spodnjicami , ovite ob stegnih, v štrucah kruha, katerim so odstranili sredico, ter tako skrivaj prenašale preko meje. »Kontrabantarji« so iz Jugoslavije večje količine blaga na skrivaj (praviloma ponoči) dostavljali do meje na mestih, kjer ni bilo graničarjev, tam pa so jo nato Primorci prevzeli, pretovorili in odpeljali na svojo stran. Večje tovore so prevažali s konji. Da jih ni bilo slišati, so jim obvezali kopita.
Tisti, ki so živeli na meji z Italijo, so imeli več »bližnjih srečanj« z italijanskimi vojaki. Eden izmed švercarjev je o kontrabantu zložil tudi pesem Tihotapska(Kontrabantarska):
Ves obupan premišljujem,
kje denar bi jaz dobil.
Vsepovsod zabave polno,
da bi vsaj predpust minil.
Pa odrešilna misel pride,
kontrabantat bom začel,
gor čez Mrzli vrh jo mahnem,
pa bom brž denar imel.
Kaj pomaga dobra misel,
če pasaporta ni,
da ženskega bi bil jaz spola,
šel bi lahko brez skrbi.
Ženske, te imajo prednost,
kadar grejo kontrabant,
ker vzbudijo radovednost,
kaj na njih pokriva gvant.
Hlačke vsake Margarete
monopola polne so,
saharina, cigaretov,
tudi kafeta nekaj bo.
A ko so hlačke en mesec stare,
takrat žlahtno je kafe,
pa pravijo italijanske dame,
kranska roba prima je!
Če pa organ obmejni vpraša
jo za obmejno kartico,
ona se lepo namuzne,
oh, saj veš, katera bo.
No pa bodi,
hodi srečno,
bueno-note ji želi.
Mi pa moški zadaj v strahu,
čakamo, kaj bo,
da ta dva si odpojeta
to prečudno glorijo.
Srečno smo prišli v Italijo,
ko petelin je že pel,
se obnašali dostojno
in šli spat na živinski hlev.
Povpraševanje je bilo po marsičem, saj so bile razlike v cenah tudi večkratne .Večinoma kar na hrbtih tihotapcev, so v Italijo romali že omenjena saharin, ki je dosegel petkratno ceno in kava, tobak, vžigalice, ki so jih na drugi strani prodajali po dva do štirikrat višji ceni ,tihotapili so tudi živalsko krzno, cikorijo, suhe gobe. Dobro je šlo v promet tudi meso. Nazaj so prinesli denar, včasih pa enostavno na drugi strani takoj nakupili blago, ki ga je primanjkovalo doma, svila(cenjene so bile kombineže),dežnike ,nogavice ,južno sadje ,riž ,čokolado ,vino, ki na jugoslovanski strani v trgovinah sploh ni bilo na prodaj, točilo se je le v gostilnah in je bilo zelo obdavčeno. Za kilogram riža, katerega je bilo v Italiji na pretek in ni imel prave cene, je bil zaslužek kar osemkraten.
Poklicni tihotapci pa so prekupčevali z konji ,živino ,gradbenim lesom.
Nekateri so pri tem početju izgubili vse, neredki celo glavo, saj je bila meja vedno bolje varovana, ker tihotapstvo kajpak ni bilo po godu ne eni ne drugi strani. Leta 1934 sta bila pri prečkanju meje v bližini vasi Jazne na Cerkljanskem ustreljena dva domačina iz Jazen, Mirko Simonič in Slavko Vogrič. Jernej Vogrič oče ustreljenega Slavka v pismu ki ga je poslal sestri Pauli v Ameriko opisuje ta tragičen dogodek.
Draga sestra! Poročati ti moram žalostno novico. Dne 17. aprila sta se napotila moj sin Slavko in njegov tovariš Mirko Simonič na Sovodenj v Jugoslavijo, da si kaj nakupita, ker je tam vse ceneje. Saj ti je gotovo znano, da je tudi pri nas kriza in da je brezposelnost kakor povsod. Odšla sta z doma, okrog pol 10.zvečer in sta prekoračila mejo okrog 11. zvečer.
Ker pa ju ni bilo dolgo nazaj, sta jim šla dva druga fanta naproti in sta čakala ob meji .Okrog 12. ure je bilo slišati strel za strelom. Oddanih je bilo osem strelov. In mrtva sta obležala moj sin Slavko in Mirko Simonič. V bližini stoji hiša, iz katere je neka ženska opazila ,da so graničarji zakurili ogenj. Kmalu je zagledala truplo, ki je ležalo na zemlji. Graničarji so vrveli sem in tja, piskali na piščalke in se smejali, prav kakor divji lovci, ki ustrele jelena. Omenjena ženska je videla iz svoje hiše, kako so graničarji obračali truplo mojega mrtvega sina Slavka. Prišel je še drugi graničar, ki je ležečega sunil s puškinim kopitom ter se porogljivo zasmejal. Potem je prišla cela tolpa srbskih hajdukov skupaj ,pili so žganje in se smejali. Prav kakor indijanski ljudožrci! Moram tudi omeniti, da sta bila omenjena fanta ujeta in so ju držali zaprta okrog eno uro in, namesto da bi ju izročili sodniji, so ju ustrelili. Kopa je prišla komisija na lice mesta, so pa lagali graničarji ko cigani ,češ, da sta oba bežala ter da se nista na ponovni klic ustavila. Ker niso imeli nobenih dokazov, da sta kaj nosila, so pa šli v bližnjo hišo in vrgli vsakemu en zavoj tobaka. V dotični hiši so graničarji stanovalce prisili, da so jim morali odstopiti tobak. Tako se dela v tisti blaženi Jugoslaviji! Ljudje pa mislijo, da tam teče mleko in med — v resnici pa tečejo solze in kri. Veliko bi lahko še napisal o grozotah srbskih hajdukov, a solze mi zalivajo oči silne žalosti nad nenadomestljivo izgubo mojega dobrega sina, ki ni nikomur nič žalega storil, pa je moral umreti tako mlad mučeniške smrti. Kdo ve, kaj so delali z njima, ko so ju ujeli in ju potem odpeljali na mejo ter tam ustrelili. Tako delajo jugoslovanske oblasti! Nas s kroglami rešujejo in razbijajo most združitve. Menda imajo toliko narodnega čuta ko led toplote
Pošiljam tudi Slavkovo sliko
Bilo je tudi več aretacij in obsodb tihotapcev. Iz takratnega časopisja:
25-Ietna Marija Čermova iz Otaleža pri Cerknem je bila obtožena, da je šla čez mejo brez potnih listin, da ni plačala dotične takse in da je vtihotapila 4 kg kave, 280 gr čaja in 1 kg saharina. Pred sodniki je trdila, da je dobila vse te reči od neke ženske, ki prihaja iz Jugoslavije. Obsojena je bila na globo 993 lir radi sprejema tega blaga, drugih točk obtožbe pa je bila oproščena(Jutro 22.11 1930)
Dne 23. maja sta se pred goriškim sodiščem zagovarjali zaradi tihotapstva 38 letna Katarina Zajc in 25 letna Angela Pušelj iz Pluženj
pri Cerknem. Iz Jugoslavije sta tihotapili domov moko, kavo, sladkor in tobak. Prva je zaradi tega enkrat že bila kaznovana. Sedaj so jo v drugič prijeli. Zato je dobila 20 dni zapora in 100 lir globe, Pušljeva pa le 50 lir globe.(ponedeljski Slovenec 3.6 1935)
V Lazcu pri Cerknem so finančni stražniki aretirali 41 letno Marijo Šturmovo in 30 letno Katarino Čefarinovo iz Davče, v Novakih pa 31 letnega Franca Oblaka iz Srednje vasi. Vsi so jugoslovanski državljani. Aretirani so bili, ker so ilegalno prekoračili mejo.(Novi list Buenos Aires 4.4 1936)
Zaradi tihotapstva jestvin in prehoda čez me jo so dobile: Danijela Marvin iz Otaleža 25 dni zapora, 3 mesece in 9 dni aresta, ter 2350 lir denarne kazni, Frančiška Pirih iz Otaleža 1 mesec in 5 dni zapora, 3.183 lir denarne kazni, 4 mesece in dva dni aresta, Katarina Pirih iz Otaleža, 15 dni zapora 1.516 lir denarne kazni, dva meseca in 6 dni aresta, Marija Pirih z Otaleža, 15 dni zapora, 1.516 lir denarne kazni, dva meseca 2 mes. in 6 dni aresta, M. Pirih iz Otaleža, 15 dni zapora, 2.350 1. den. kazni, tri mesece in 9 dni aresta.(Novi list Buenos Aires 12.12 1936 št.156)
Sodnijskim oblastem sta bila naznanjena zaradi tihotapstva čaja, tobaka in sirkove moke Franc Jeram iz Podlanišč in Ljudmila Brez iz Pluženj pri Cerknem. Oba so zalotili finančni stražniki na meji, ko sta hotela prenesti blago v Idrijo.(Slovenski list Buenos Aires 2.2 1940 št.154)
Z vse ostrejšimi nasprotji med Jugoslavijo in Italijo ter vse bolj zaprto mejo je postajal tudi kontrabant vse težji. »Ko so se na rapalski meji počasi dograjevale utrdbe italijanske vojske, je tihotapljenje postalo vedno težje. Ko so začeli utrdbe graditi še Jugoslovani, je bilo vse še bistveno težje. In leta 1940 se je tihotapljenje ustavilo, saj je Jugoslavija zgradila sklenjeno verigo bunkerjev in mejo obdala z žičnimi ovirami.
Mnogokrat slišana zgodbica o iznajdljivi lepi Mici živeči ob nekdanji rapalski meji se je v ljudski verzni obliki v otaležko-cerkljanskem narečju takole zapisala piscu knjige Ob stari meji – Tomažu Pavšiču.
Pesem pripoveduje o tem,kako je Mica tihotapila čez Jug-Ita mejo.
»In Monte Massora«, tam gor sn dama,
Kot »Mizza la Bionda« Teljan me pazna.
Jest Lahe za norca bla rada imi,
pa ki mi tu nuca, kaku bom pa žvi!
Pa muoka če h Malk, kafe mpa tabak
Hadila sn jest, kot hadu je vsak.
Kot »Mizza la Bionda« Teljan me pazna.
Jest Lahe za norca bla rada imi,
pa ki mi tu nuca, kaku bom pa žvi!
Pa muoka če h Malk, kafe mpa tabak
Hadila sn jest, kot hadu je vsak.
»Če daš mi ‘un bacin’, te stim čez Kanavc«,
je djau mi financ, vos zvit kot Jepavc;
glih tu m je djau grenčer, Jovanovič,
ka vse se ga j balu, j bi žleht kot hudič.
je djau mi financ, vos zvit kot Jepavc;
glih tu m je djau grenčer, Jovanovič,
ka vse se ga j balu, j bi žleht kot hudič.
Se nisn nauna kot uasu zabit,
deb vama se stila u kriemple dabit.
deb vama se stila u kriemple dabit.
Sn sapla, sn hrapla,
sn kumaj prdiha čegar na kaunfin,
na »cippo« se usiedla, vsa makra, vsa gin …
Le ki mi zdej morte, se zdej sn na srid!
Na naga v Italiji, ta druga če čiez:
ta liva financ, ta prava pa grenčer
me je uliku pačiz.
»Pa dođi ovamo«, me kliče Srbjan,
»O, vieni tesoro«, mi miga Teljan.
sn kumaj prdiha čegar na kaunfin,
na »cippo« se usiedla, vsa makra, vsa gin …
Le ki mi zdej morte, se zdej sn na srid!
Na naga v Italiji, ta druga če čiez:
ta liva financ, ta prava pa grenčer
me je uliku pačiz.
»Pa dođi ovamo«, me kliče Srbjan,
»O, vieni tesoro«, mi miga Teljan.
Sn tuhta, sn grunta, ki čem zdej nardit?
Me snubta, se pulta, me četa dabit.
Glih takrat pa poršle, ka dilau se je mrak,
sa iderske babe mpa šle pa tabak:
se grenčer je zmedu, še bel pa Teljan,
se tulk kantrabanta ni videu živ dan!
Sn s kamna skačila, se skrila za grom,
neč nins paglieda, leti sn dalvon.
KONTRABANTARJI IN KONTRABANTARICE
Tomaž Pavšič
Primorski dnevnik 5.3 1978 št.54
....Na italijanski strani je meja potekala daleč od večjih naseljenih krajev in so ponavadi tudi sami financi od svojih postojank do mejne črte imeli precej daleč. V obmejnih krajih so imeli nadzorno službo karabinjerji, fašistični miličniki in finančni stražniki (financi), vendar so si v praksi delili svoje naloge: karabinjerji so zasledovali kriminalna in politično-subverzivna dejanja, tihotapcev pa niso preganjali, razen če je prišlo do konkretne ovadbe (izdajstva), nekateri so celo redno kupovali jugoslovanske cigarete od kontrabantarjev; zaradi svoje surovosti so bili znani fašistični miličniki (milizia confinaria) iz postojank v Otaležu in pri Ledinah, pa tudi tem je šlo v glavnem za lov na politično sumljive ljudi, ki bi se zadrževali ob meji, in jih tihotapci niso dosti brigali; pač pa je bila financem zaupana skrb za carinsko integriteto države, 'ti so bili glavni čuvarji "presvetih meja". Skoraj vsi verbali (zapisniki), ki so privedli tihotapce pred sodišče, so bili sestavljeni na obmejnih postojankah finančnih straž. "Fiamme gialle" so torej imele glavno dolžnost in cilj: zatreti kontrabant na jugoslovanski meji. To jim je uspevalo včasih bolje, včasih slabše.Velikih ulovov niso imeli, pogosto, vsako toliko pa so le spravili kako ubogo žensko, ki so jo dobili z jugoslovansko moko "dopelnularco", kavo ali cigaretami, v zapor v idrijski grad ali v tolminske sodnijske zapore. Prve kazni so bile pogojne, druge pa ne več. Treba je bilo priti pred tribunal v Gorico, vendar navadno nobena ni šla, zato je še zaradi tega dobila posebno denarno kazen. V hišo je prišel karabinjer s sporočilom, kdaj se je treba iti zapret. Seveda so to morale ubogati, sicer bi jih odgnali s silo. 15 dni zapora ni bila tako huda stvar, vendar si bil v Italiji s tem za večno umazan. Ženske so v idrijskem gradu klekljale ali pa pomagale gospodinjiti gvardijanki, oziroma ženi jetniškega paznika. Sicer se je pa dalo finance včasih tudi preprositi. Solze z ženskih lic so precej pomagale, še več pa njihova ženska fantazija, ki je zmogla nadvse zvite in ganljive zgodbe, ki so jim južnjaški financi včasih celo verjeli. Nerodno in nevarno je bilo to, da je bilo financev povsod polno, tako tistih v uniformi, s klobuki in peresi ter rumenimi našitki na zelenih ovratnikih, kot tudi tistih v civilu. Tako je lahko kontrabantar z velikim trudom varno spravil blago domov, pa so ga potem kje sredi Idrije ali pa na avtobusu (korieri) prijeli, odkrili in odvedli naravnost k brigadirju, marešalu ali celo na tenenco v Idrijo ali Cerkno. Treba je poudariti, da se v letih abesinske vojne in po njej, ko so varuhi meje postali pozorni zlasti na moške (uhajali so antifašisti, komunisti in tigrovci, ki so hodili na akcije nazaj na Primorsko in se spet umikali v Jugoslavijo), začne predvsem ženski, celo otroški kontrabant. če so sumljivega moškega zajeli na meji, je bil lahko hitro osumljen veleizdaje, vsekakor so ga skušali kaznovati za nedovoljen prehod meje, za kar je bila predvidena zaporna kazen treh mesecev (če so komu uspeli dokazati, da je koga spravil čez smejo, je bil konfiniran), medtem ko so ženske (kontrabantarice) kaznovali skoraj vedno le za carinski prestopek, za kar je bila predvidena nižja kazen.
Bili so časi, ko smo kar v trumah, kot hodijo danes na športni dan, hodili otroci po moko na Sovodenj. To je bil obmejni promet, pa vse brez prepustnic in potnih listov! Pred financi smo se otroci skrivali (8- do 12-letni!). graničarji pa so nas skoraj zmeraj pustili "skozi. "Seveda to ni bil kak urejen mejni prehod, saj je bila na italijanski strani samo straža v osebi enega ali kvečjemu dveh finaneev, ki pa ga največkrat ni bilo na tistem mestu, na jugoslovanski strani smo pa res šli skoraj čisto mimo karavle (to turško besedo smo pa že takrat poznali). V skriti grapi nedaleč od meje je bila trgovina" pri Malki," ki je delovala bolj kot za domačine, za nas, ki smo bili doma "s tega kraja". Pri Malki smo se nalizali šumi bombonov, najedli ogrske salame in napili malinovca, saj so bile pri nas znane le arančate rekoaro, pa pašerete Giovanni Kos Idria in Tutta Filippo Tolmino, pa mortadela in karamele. Mi otroci smo bili prežeti s kontrabantarskimi zgodbami, pa to ni bila kaka lahkotna kavbojščina, saj smo doživeli dosti strahu: če so nas dobili financi, so nas cele ure zasliševali in konec je bil ta, da so bili kaznovani starši, nekoč so nas fašisti oklofutali in nam sežgali koše oprtnike, drugič so nas ustrahovali graničarji, nas držali do trde noči v karavli, a nam tudi dali jesti pasulj (leta 1940!)...
Me snubta, se pulta, me četa dabit.
Glih takrat pa poršle, ka dilau se je mrak,
sa iderske babe mpa šle pa tabak:
se grenčer je zmedu, še bel pa Teljan,
se tulk kantrabanta ni videu živ dan!
Sn s kamna skačila, se skrila za grom,
neč nins paglieda, leti sn dalvon.
KONTRABANTARJI IN KONTRABANTARICE
Tomaž Pavšič
Primorski dnevnik 5.3 1978 št.54
....Na italijanski strani je meja potekala daleč od večjih naseljenih krajev in so ponavadi tudi sami financi od svojih postojank do mejne črte imeli precej daleč. V obmejnih krajih so imeli nadzorno službo karabinjerji, fašistični miličniki in finančni stražniki (financi), vendar so si v praksi delili svoje naloge: karabinjerji so zasledovali kriminalna in politično-subverzivna dejanja, tihotapcev pa niso preganjali, razen če je prišlo do konkretne ovadbe (izdajstva), nekateri so celo redno kupovali jugoslovanske cigarete od kontrabantarjev; zaradi svoje surovosti so bili znani fašistični miličniki (milizia confinaria) iz postojank v Otaležu in pri Ledinah, pa tudi tem je šlo v glavnem za lov na politično sumljive ljudi, ki bi se zadrževali ob meji, in jih tihotapci niso dosti brigali; pač pa je bila financem zaupana skrb za carinsko integriteto države, 'ti so bili glavni čuvarji "presvetih meja". Skoraj vsi verbali (zapisniki), ki so privedli tihotapce pred sodišče, so bili sestavljeni na obmejnih postojankah finančnih straž. "Fiamme gialle" so torej imele glavno dolžnost in cilj: zatreti kontrabant na jugoslovanski meji. To jim je uspevalo včasih bolje, včasih slabše.Velikih ulovov niso imeli, pogosto, vsako toliko pa so le spravili kako ubogo žensko, ki so jo dobili z jugoslovansko moko "dopelnularco", kavo ali cigaretami, v zapor v idrijski grad ali v tolminske sodnijske zapore. Prve kazni so bile pogojne, druge pa ne več. Treba je bilo priti pred tribunal v Gorico, vendar navadno nobena ni šla, zato je še zaradi tega dobila posebno denarno kazen. V hišo je prišel karabinjer s sporočilom, kdaj se je treba iti zapret. Seveda so to morale ubogati, sicer bi jih odgnali s silo. 15 dni zapora ni bila tako huda stvar, vendar si bil v Italiji s tem za večno umazan. Ženske so v idrijskem gradu klekljale ali pa pomagale gospodinjiti gvardijanki, oziroma ženi jetniškega paznika. Sicer se je pa dalo finance včasih tudi preprositi. Solze z ženskih lic so precej pomagale, še več pa njihova ženska fantazija, ki je zmogla nadvse zvite in ganljive zgodbe, ki so jim južnjaški financi včasih celo verjeli. Nerodno in nevarno je bilo to, da je bilo financev povsod polno, tako tistih v uniformi, s klobuki in peresi ter rumenimi našitki na zelenih ovratnikih, kot tudi tistih v civilu. Tako je lahko kontrabantar z velikim trudom varno spravil blago domov, pa so ga potem kje sredi Idrije ali pa na avtobusu (korieri) prijeli, odkrili in odvedli naravnost k brigadirju, marešalu ali celo na tenenco v Idrijo ali Cerkno. Treba je poudariti, da se v letih abesinske vojne in po njej, ko so varuhi meje postali pozorni zlasti na moške (uhajali so antifašisti, komunisti in tigrovci, ki so hodili na akcije nazaj na Primorsko in se spet umikali v Jugoslavijo), začne predvsem ženski, celo otroški kontrabant. če so sumljivega moškega zajeli na meji, je bil lahko hitro osumljen veleizdaje, vsekakor so ga skušali kaznovati za nedovoljen prehod meje, za kar je bila predvidena zaporna kazen treh mesecev (če so komu uspeli dokazati, da je koga spravil čez smejo, je bil konfiniran), medtem ko so ženske (kontrabantarice) kaznovali skoraj vedno le za carinski prestopek, za kar je bila predvidena nižja kazen.
Bili so časi, ko smo kar v trumah, kot hodijo danes na športni dan, hodili otroci po moko na Sovodenj. To je bil obmejni promet, pa vse brez prepustnic in potnih listov! Pred financi smo se otroci skrivali (8- do 12-letni!). graničarji pa so nas skoraj zmeraj pustili "skozi. "Seveda to ni bil kak urejen mejni prehod, saj je bila na italijanski strani samo straža v osebi enega ali kvečjemu dveh finaneev, ki pa ga največkrat ni bilo na tistem mestu, na jugoslovanski strani smo pa res šli skoraj čisto mimo karavle (to turško besedo smo pa že takrat poznali). V skriti grapi nedaleč od meje je bila trgovina" pri Malki," ki je delovala bolj kot za domačine, za nas, ki smo bili doma "s tega kraja". Pri Malki smo se nalizali šumi bombonov, najedli ogrske salame in napili malinovca, saj so bile pri nas znane le arančate rekoaro, pa pašerete Giovanni Kos Idria in Tutta Filippo Tolmino, pa mortadela in karamele. Mi otroci smo bili prežeti s kontrabantarskimi zgodbami, pa to ni bila kaka lahkotna kavbojščina, saj smo doživeli dosti strahu: če so nas dobili financi, so nas cele ure zasliševali in konec je bil ta, da so bili kaznovani starši, nekoč so nas fašisti oklofutali in nam sežgali koše oprtnike, drugič so nas ustrahovali graničarji, nas držali do trde noči v karavli, a nam tudi dali jesti pasulj (leta 1940!)...
Ni komentarjev:
Objavite komentar