Življenje v času tolminskega punta

V začetku 18. stoletja je bila  večina hiš  pritličnih, lesenih in kritih s slamo. 

Vir-Sočasnik 2013 št 1,2,3,4,5-2014 št.1,2

Karla Kofol, etnologinja, Tolminski muzej


Kmetje, ki so predstavljali kar 80 odstotkov prebivalstva, so bili v 17. in 18. stoletju že močno razslojeni. Tisti brez zemlje so služili kruh z občasnim ali stalnim delom pri premožnejših kmetih in podeželskem plemstvu, sledili so srednji ter veliki posestniki, počasi pa je naraščal tudi sloj delno ali popolnoma svobodnih kmetov. Osnovna dejavnost vseh je bilo kmetovanje.

Podložniki v dolinah so se pretežno ukvarjali s poljedelstvom, kmetje v višje ležečih območjih pa so se preživljali predvsem z živinorejo. Od lege in predvsem družbenega ter gospodarskega položaja kmečkega gospodarstva so bile odvisne tudi bivanjske razmere njegovih članov.

BIVALIŠČA NAJREVNEJŠIH

Med najrevnejšimi prebivalci Tolminske so bili v začetku 18. stoletja manjši kmetje, kajžarji in različni kmečki posli, ki razen hiše ter zaplate zemlje običajno niso premogli ničesar drugega. Živeli so v skrajno preprostih, delno ali v celoti lesenih, bivališčih, ki so nudila predvsem zavetje, toploto in streho nad glavo, drugega udobja pa tu ni bilo. Glavni in največkrat tudi edini prostor teh najbolj skromnih kmečkih bivališč je bila tako imenovana hiša, kjer so kuhali, jedli in spali številni družinski člani, pogosto pa tudi njihove domače živali, predvsem kokoši. Osrednje mesto hiše je bilo nizko ali nekoliko dvignjeno ognjišče, ki pa ni služilo zgolj za pripravo skromnih obrokov, ampak je bilo tudi glavni in edini vir toplote ter umetne svetlobe. Kuhinjsko posodje je bilo preprosto in maloštevilno. Večino jedi so skuhali v kotlu, obešenem nad ogenj, kruh pa so pekli kar na ognjišču, pod lončeno ali železno pokrovko obloženo z žerjavico. K ognjišču je običajno spadalo še nekaj lončenih in železnih loncev ter zglavnik in trpiš, ki sta služila za podlaganje polen ter odlaganje loncev. Skromno pohištvo je bilo leseno in večinoma nizko. Edini visok kos je v nekaterih hišah predstavljala omara s predali in policami namenjena shranjevanju živil. Na zidni polici ali v enem izmed kotov je stal lesen škaf z vodo. Od drugega pohištva so uporabljali večinoma le trinožnike, preproste klopi in mizo, postelj pa najrevnejši kmečki prebivalci niso premogli. Spali so na senu in v listju ali pa na preprostih zasilnih ležiščih, ki so jih uredili na ilovnatih ali kamnitih tleh edinega večjega bivalnega prostora, ki ga je skromna hiša premogla.

VIŠJI BIVANJSKI STANDARD PREMOŽNEJŠIH KMETOV

Tudi bivališča premožnejših kmetov so bila v času tolminskega punta še vedno pretežno lesena, nekateri bolj podjetni pa so že bivali v zidanih pritličnih ali nadstropnih hišah, ki so zagotavljale večje udobje in višji bivanjski standard. Boljše hiše so že premogle več ločenih prostorov. V vhodni veži, ki je bila že delno ali v celoti obokana, se je nahajala črna kuhinja. Tu je ob steni stalo kamnito ognjišče, ob katerem je bil predpeček in ustje krušne peči, ki je sodila med najpomembnejše pridobitve tedanjega kmečkega stavbarstva ter bivalne kulture. Zagotavljala je boljše ogrevanje bivalnih prostorov in omogočala dodaten prostor za spanje, vplivala pa je tudi na tehnologijo priprave hrane. V njej je bilo moč peči kruh, potice in kolače, na njej so v posebnih lesah sušili sadje, služila pa je tudi za pečenje mesa ter kuhanje jedi, ki so zahtevale daljši čas obdelave. Krušna peč je bila v glavnem prostoru hiše − v izbi, ki je bila najtoplejši, najsvetlejši in največkrat tudi največji prostor kmečke hiše. Dim se je z ognjišča dvigal pod kamniti obok in uhajal na prosto skozi glavna vrata ali posebne odprtine nad njimi. Črna, prepišna in zadimljena je bila tako samo veža, ostali prostori, kjer so se večinoma zadrževali ter spali člani družine, pa so bili neprimerno boljši od tistih, v katerih so bivali člani najrevnejših kmečkih družin. Kakovostnejša je bila tudi gradnja, ki je že vključevala različne dekorativne elemente, tako da je stavba že na zunaj pričala, kakšnega stanu je njen lastnik. Razlike med revnimi in premožnejšimi kmeti so se kazale tudi v notranji opremi bivališč. V izbi, kateri so ponekod že dodali tudi eno ali več kamr, je nasproti peči stala kmečka miza z enostavno izdelanimi klopmi. Ob njej se je ob jedi in delu vsaj enkrat na dan zbrala cela družina. Poleg gospodarja in gospodarice ter njunih staršev so bili to še tete in strici, hlapci ter dekle in seveda številni otroci. Lesena skrinja, ki je prišla k hiši običajno z nevestino balo, je bila drug najpomembnejši kos kmečkega pohištva. Njihovo število in kakovost sta bila odvisna od premožnosti kmetije, namenjene pa so bile predvsem za shranjevanje oblačil, posteljnine in manjših hišnih dragocenosti. Le redki premožnejši kmetje so v 17. in 18. stoletju že premogli tudi posteljo. Če so jo imeli, je bila namenjena hišnemu gospodarju in gospodarici, ostali člani družine pa so še vedno spali, kjer koli je pač bilo mogoče: na ter ob krušni peči, na klopeh, skrinjah, zasilnih ležiščih na tleh, senu in listju, majhni otroci pa tudi v lesenih nečkah ter pletenih košarah.

KLET-KMEČKA ZAKLADNICA

Z razširitvijo in preureditvijo kmečkih bivališč so na podstrešju ali v drugem delu bivanjske stavbe uredili tudi poseben prostor za hrambo pridelkov in živil. Najpremožnejši so za ta namen v bližini stanovanjske hiše in ostalih gospodarskih poslopij postavljali posebne ločene stavbe, ki jih na Tolminskem imenujemo kleti. To so bili manjši leseni ali zidani objekti, v katerih je bil pridelek varno spravljen ne samo pred različnimi živalmi, ampak tudi pred morebitnimi tatovi. Tako v hišnih kot v samostojno stoječih kaščah ali kleteh so večino prostora zavzemali veliki kasoni, skrinje, v katerih so hranili različna žita, pod stropom je bilo obešeno posušeno meso, v manjših lesenih posodah pa so shranjevali raznovrstno suho sadje. V kleti so običajno hranili tudi flaškone z žganjem in moštom, pogosto pa tudi različna semena ter zelišča. Repo, zelje in ostale povrtnine, ki so potrebovale bolj vlažen in temnejši prostor, so shranjevali v hramih, večinoma vkopanih v zemljo, ki so jih uredili v delu hiše ali bližnjem gospodarskem poslopju.

PREHRANJEVALNE NAVADE

Glavna težava prehrane kmečkega prebivalstva v letih pred tolminskim puntom ni bila toliko povezana s kakovostjo jedi, ki so jih uživali, ampak predvsem z neprestanim pomanjkanjem. Pogoste slabe letine, živinske bolezni ter dajatve, ki so jih kljub vsemu morali oddajati zemljiškemu gospodu, so najrevnejši kmečki sloj pahnile v več desetletij trajajočo lakoto in podhranjenost. Za razliko od maloštevilnih kmetov, ki so se ukvarjali tudi z donosno kmečko trgovino, so revnejši podložniki do denarja za plačevanje tedaj že prevladujočih denarnih dajatev lahko prišli le s prodajo pičlih pridelkov in raznih izdelkov. Odpovedati so se morali najbolj kakovostnim živilom (pšenica, mast, mesni izdelki, sir) ter uživati zgolj preproste jedi iz manj hranljivih in cenenih živil.

SKROMNI,ENOLIČNI IN NA HITRO PRIPRAVLJENI KMEČKI OBROKI

  Vsakdanja kmečka prehrana ni bila samo skromna, ampak tudi enolična in slabo pripravljena. Iste ali podobne jedi so tako otroci kot odrasli običajno jedli za zajtrk in kosilo, in to dan za dnem. Kljub obilici pridelane pšenice je bil pšenični, torej boljši kruh, na kmečkih mizah le poredko, običajno zgolj ob največjih praznikih in porokah. Jedli so predvsem črn ajdov kruh oziroma kruh iz ajdove moke, ki so ji dodajali ovseno, ječmenovo ali proseno moko. Iz žit in ajde so kuhali različne kaše: proso so kuhali z zeljem, repo in suhim sadjem, mlekom ali smetano, iz ješprenja in prekajene slanine je nastal ričet. Druga najpogostejša jed je bil močnik. Pripravljali so ga iz na vodi ali mleku kuhane pšenične, ajdove in ječmenove moke in mu dodajali kislo mleko ter kuhano sveže ali suho sadje. Iz močnika so se razvili žganci, iz plemiške kuhinje pa so prišli tudi v kropu kuhani štruklji iz kvašenega testa. Med pomembnejši mi živili so bili seveda tudi mleko, sir in drugi mlečni izdelki. Za zabelo so uporabljali svinjsko mast, ki so ji pogosto dodali še čebulo, medtem ko so maslo večinoma prodali. Poleti in jeseni je postal kmečki jedilnik vendarle nekoliko bolj razno lik in obogaten tudi z raznovrstno svežo zelenjavo, začimbami in sadjem. Gospodinje so iz repe, zelja in druge zelenjave (fižola, graha, leče, boba, čičerike, buč, kumar) kuhale različne zelenjavne juhe in druge jedi, otroci pa so se sladkali s sadjem in različnimi gozdnimi sadeži. Na vrtovih so gospodinje gojile tudi razna zelišča (čebulo, česen, drobnjak, peteršilj, majaron, meliso …), ki so jih dodajale jedem, in jim tako izboljševale okus. Pomemben del prehrane so predstavljala tudi jajca, ki so bila med obveznimi dajatvami, zato jih je doma pogosto primanjkovalo. Jedi so še dolgo sladkali zgolj z medom in izboljševali z vinskim ali sadnim kisom, solili pa so jih le v majhnih količinah, saj je bilo sol treba kupiti. Večino soli so kmetje porabili za konzerviranje mesa, ki pa je bilo tudi pri premožnejših kmetih na mizi zelo poredko. Perutnino, ovčetino in najboljše kose svinjine so običajno oddali kot obvezno dajatev ali prodali na trgu, za domačo rabo pa pustili zgolj manj kakovostno meso, glavino, kosti, parklje in podobno. Večino svinjskega mesa, ki jim je ostalo za domačo rabo, so posušili, prekadili in obesili v klet, na mizo pa je prišlo ob večjih delih, praznikih in posebnih priložnostih. Govedo so običajno še živo prodali, zato je goveje meso na mizo zašlo le izjemoma.

HIGIENA

S telesno higieno se niso pretirano ukvarjali. Dnevno so si umivali le roke in obraz, temeljitejše kopanje ter umivanje celega telesa pa je prišlo na vrsto le redko. V 17. in začetku 18. stoletja je namreč veljalo splošno prepričanje, da je pretirano umivanje škodljivo ter lahko celo smrtno nevarno. Skrb za čistočo telesa je bila zato omejena predvsem na tako imenovano suho umivanje, to je odstranjevanje umazanije in odmrle kože z drgnjenjem grobe krpe.

OBLAČILNI VIDEZ KMEČKEGA ČLOVEKA

Glavni element njihovega zunanjega videza je bila obleka, ki je postajala očiten kazalnik vedno večje razslojenosti kmečkega prebivalstva. Najrevnejši so v kroju in materialih poskušali slediti premožnejšim kmetom, tem pa so bili za vzor meščani ter plemiči. Prvi so skozi celo odraslo življenje nosili le oblačila, ki so jih iz grobih doma izdelanih tkanin sešili sami, drugi so ponosno razkazovali oblačila iz kupljenega blaga, ki so bila okrašena z uvoženimi modnimi dodatki, kakršne so ponujali mestni trgovci. Vpliv Gorenjcev in Italijanov Najpogostejši oblačilni materiali kmečkega prebivalstva so bili raznovrstno sukno in platno, mezlan, usnje ter polst, redkejši pa svila in polsvila, žamet, čipka ter različne bombažne tkanine, ki jih na slovenskem podeželju sledimo šele od 18. stoletja dalje. Oblačila podložnikov, ki so v času tolminskega punta živeli v tolminskem gospostvu, pa niso bila povsem enaka. Na Cerkljanskem in v višje ležečih vaseh se je kazal vpliv gorenjskega oblačilnega videza, v krajih ob Soči pa je bilo čutiti močnejši vpliv italijanske mode, ki se je širila predvsem iz bližnjih mest – Trsta, Gorice in Čedada.

LJUDSKA POBOŽNOST

Cerkveni obredi in zasebna praznovanja (krst, poroka, smrt) so nedvomno predstavljali svetlejšo in zabavnejšo stran kmečkega življenja. Takrat je prišla na mizo boljša hrana, družili in veselili so se s prijatelji ter sorodniki in tako vsaj za kratek čas pozabili na vsakdanje tegobe ter skrbi. Največja cerkvena praznika sta bila velika noč in božič, posebne cerkvene slovesnosti pa so potekale tudi ob drugih cerkvenih praznikih ter predvsem ob godu farnega zavetnika. Vsi ti dogodki pa so lahko imeli tudi temno stran, saj so ljudi zavajali k pretiranemu veseljačenju in ohlapni morali. Svetno in cerkveno oblast so s tem v zvezi skrbele predvsem pregrehe, kot so zakonolom, prešuštvo, bigamija ter incest, tem pa so bile dodane še preklinjanje, praznoverje in čarovništvo. Vera v slednje je bila v 17., pa tudi v večjem delu 18. stoletja še zelo živa, kazni za obsojenko ali obsojenca pa izredno hude. Čeprav je bila smrt sestavni del življenja in so se ljudje vsakodnevno srečevali z njo, je vendarle vzbujala grozo ter strah in je zato postala ena izmed glavnih vzgojnih sredstev v rokah svetnih ter cerkvenih oblasti. Bogaboječi ljudje, ki so živeli v stalnem strahu pred božjim pogubljenjem, so se zato množično zgrinjali v cerkve, se udeleževali procesij in romanj ter vdano plačevali dajatve, namenjene vzdrževanju cerkva in dušnih pastirjev. Obisk cerkve in spremljanje cerkvenih obredov pa ljudem ni pomenilo zgolj služenja Bogu, temveč je nudilo tudi duhovno zavetje ter občutek pripadnosti občestvu enako mislečih in čutečih. Posebno vlogo pri obredih so imele tudi pridige, ki so bile samostojni in težko pričakovani del sleherne maše.Domači ali gostujoči pridigarji so namreč vernikom poleg verske vzgoje in vzgoje srca prinašali tudi aktualne novice ter različna znanja in učenosti.

GOSPODARSKE IN DRUŠTVENE RAZMERE

Kmečka posestva so bila po obsegu različna in so se delila v več razredov. Največje so bile hube oziroma grunti, ki so se delili še na manjše dele, sledili so ruti, košanije, kajže in druge oblike drobnih kmečkih ter polkmečkih gospodarstev. Večina dajatev se je v tem času že plačevala v denarju, še vedno pa so bile v veljavi tudi dajatve v blagu. Poleg obveznosti do zemljiškega gospoda in cerkve so morali kmetje plačevati tudi vedno več državnih davkov, ki so posegali predvsem na področje trgovine ter drugih neagrarnih dejavnosti.

KMETIJSTVO IN OBRT

Iznajdljivejši in bolj podjetni posamezniki so poleg kmetijstva opravljali tudi različne obrti. Te so bile na kmetih večinoma zgolj dodatna dejavnost, ki pa je prinašala pomemben dodaten zaslužek. Na Tolminskem so bile najbolj razvite kovaška, tesarska, mlinarska in žagarska obrt, pa pletarstvo, predilstvo, tkalstvo in čevljarstvo, barvarstvo, strojarstvo itd. Dodaten zaslužek sta prinašala tudi oglarstvo in sirarstvo, največ pa je bilo tedaj moč zaslužiti s kmečko trgovino, prevozništvom ter gostinstvom. Večina kmečkega prebivalstva je bila v drugi polovici 17. stoletja še vedno v podložnem razmerju. Zemljiškemu gospodu so morali za zakup kmetije in uporabo srenjske zemlje plačevati tako imenovane zemljiške dajatve ter javnopravne davščine (sodni stroški, različne pristojbine), še vedno pa so bili obvezani opravljati tudi tlako. Te je bilo na Primorskem, v primerjavi z ostalimi deželami, manj, obsegala pa je predvsem občasno delo na posestvih v lasti zemljiškega gospoda, vzdrževanje poti, največkrat pa so podložniki svoj delež odslužili s tovorjenjem in prevažanjem raznovrstnega blaga.

GOSPODARJENJE Z GOZDOVI

Stalen, zanesljiv in pomemben vir dohodkov so bili tudi gozdovi, zato je vladar poskušal najboljše in najdonosnejše obdržati v neposrednem upravljanju. Taki gozdovi so dobili status deželnoknežje posesti in so prišli pod upravo finančnega urada, imenovanega dvorna komora. Ta je za nadzor nad gozdovi ustanavljala deželne gozdne urade, ki so s pomočjo gozdarskih mojstrov organizirali sečnjo, plavljenje in prodajo lesa. Prvi tak urad za Goriško in Furlanijo je bil ustanovljen leta 1533, glavni kupci lesa iz Posočja pa so bili vse do 18. stoletja Benečani. Sečnjo v deželnoknežjih gozdovih tolminskega gospostva so gozdni uradi oddajali v zakup najboljšim ponudnikom. To so bile večinoma italijanske družbe, ki so poleg sečnje prevzele tudi plavljenje in prodajo lesa. Do konca 16. stoletja so izsekavali predvsem kameralne gozdove nad Sočo in Tolminko, v 17. stoletju pa se je sečnja preselila v dolino Idrijce in Trebušice. Tu je italijanska družba leta 1662 zgradila dvoje posebnih grabelj za lovljenje lesa, ki so ga s plavljenjem spravljali iz obsežnih in težko dostopnih gozdov ob srednjem toku Idrijce, Trebušice in Hotenje. Svoje gozdove so seveda imeli tudi domači zemljiški gospodje. Posekan les so koristili za lastne potrebe in prodajo, dodaten zaslužek pa jim je prinašala tudi najemnina, ki so jo morali v zameno za gozdno pašo ter čiščenje gozdov plačevati podložniki. Intenzivna sečnja in paša sta gozdove sčasoma tako prizadeli, da so lokalni fevdalci in državne oblasti na nekaterih območjih koriščenje omejili ali celo povsem prepovedali. Že v začetku 17. stoletja so skušali zmanjšati sečnjo na Bovškem, konec stoletja pa so bili prvi ukrepi izdani tudi za Tolminsko. Najbolj prizadeta sta bila Kolovrat in Matajur, zato je tolminsko gospostvo leta 1723 prebivalcem vasi Volče, Dolje, Volarje, Kamno, Smast, Ladra in Idrsko zaukazalo popolno prepoved sečnje. Nadzor nad gozdovi v Posočju pa se je z novim »gozdnim redom«, izdanim leta 1732, še poostril. Cesar Karel VI. je zagrozil s smrtno kaznijo vsem, ki na prepovedanih mestih »drevesom verhe sekajo, v gozdu s koso travo sečejo, koze in ovce v gozd gonijo in gozde zažigajo«.