Kmečka ohcet

Slike-Kmečka ohcet na Cerkljanskem-Kladje in Cerkljanski Vrh

Poroka-Valentin Golja in Marija Simonič

Vir-Janez Jeram

Idrijski razgledi 1967

Zakaj danes omenjamo običaje, obrede in sploh vsa dogajanja okrog tega, nekdaj zelo pomembnega družinskega dogodka? Verjetno zato, ker se vse bolj veča zanimanje za etnološke posebnosti našega naroda, kamor nedvomno spada tudi kmečka ohcet. Le ta pa je kot družinski obred prav gotovo zanimiva, ker je ohranila mnogo elementov iz pradavnine, da si so kasneje vrivali v obred sam novejše običaje in ritualne posebnosti ter jo s tem poskušali napraviti še slovesnejšo in pestrejšo.

Kam segajo ti običaji, na tem mestu ne morem opisati, ker nimam za to potrebnih virov. Niti ni to moj namen. Opisal bom, kolikor bo mogoče verno, kmečko ohcet in vse v zvezi z njo, kajti še nekaj let po prvi svetovni vojni so se, povsem bolje stoječe kmetije, dokaj dobro držale starih običajev, ko je po neštetih »ceremonijah« prišla na kmetijo »ta mlada«. Ohceti so bile v raznih krajih v osnovi enake, vendar je vsak kraj imel svoje značilnosti. Opisal bom kmečko ohcet na Cerkljanskem in v gornjem delu Poljanske doline, kjer sem bil precejšnjemu številu le teh, sicer še kot otrok, priča. To je bil pomemben dogodek in zato ni smelo manjkati »firbcev«, posebno otrok, ki pa smo smeli le od daleč prisostvovati. Predno pa je prišlo da prave ohceti, so bile potrebne obsežne priprave, nič manj pomembne kot ohcet sama. Vse to pa je zelo naglo izginilo, nekoliko že med obema vojnama, skoraj popolnoma pa po osvoboditvi. Zato naj bi se to ohranilo vsaj v opisu.

Ko je sin, ki bi imel prevzeti »grunt«, dorasel, so ga starši opomnili, da bo moral pričeti misliti na poroko, oz. pripeljati »ta mlado« k hiši, kajti potrebna bo mlada gospodinja , ki bo zagospodarila pri ognjišču. Taki razgovori so se po navadi pričeli ob začetku zime, ko ni bilo več dela na polju, sicer pa še pravočasno, da so lahko opravili vse priprave. Ohceti so se namreč v glavnem opravljale v predpustnem času. Ta čas je predpisovala tudi cerkev, ker je pri tem dogodku tesno sodelovala. Verjetno pa tudi zato, ker je bilo času primerno. Priprave so bile namreč obširne in bi ob drugem času ovirale kmečko delo. V postnem času pa so bile ohceti prepovedane. Ni bila prepovedana poroka, pač pa vsi drugi običaji, brez katerih pa poroka ni mogla biti, ker bi zakonu ne dala poudarka in trdne zveze.

Fant, ki je že pogledal za enim ali drugim dekletom, je vedel, da kaj več ne sme in to je bilo tudi redko; vedel je, da se bodo glede »ta mlade«, t. j. njegove bodoče žene, starši sami odločili, kolikor se že niso, in da ljubezen ne bo imela tu nobene besede. Kmetija potrebuje le gospodinjo, vse drugo pa pride potem samo od sebe.

Tako so starši sinu tudi omenili, katero dekle naj bi si izbral za ženo. Ko so dosegli ta sporazum, so se domenili, da bodo dekle zasnubili. Moram pa omeniti, da so se ženili med sabo le »gruntarski« sinovi in hčere. Velika sramota bi bila za kmetijo, če bi se kmečki sin poročil s kajžarsko hčerjo. Kmetija bi za celo večnost izgubila na ugledu. Takoj po novem letu so obvestili starše bodoče neveste, da bodo prišli na vnaprej določen dan snubit. Pred tem pa so se navadno ženinovi in nevestini starši že domenili o vsem; vendar po se je moralo vse odvijati po nekih nepisanih pravilih. Snubiti so se odpravili: ženin, ženinov oče in bližnji, starejši sosed. Vsaka kmetija je namreč imela štiri ali pet sosedov, ki so sodelovali pri vseh družinskih dogodkih: krstu, poroki, smrti itd.

Ko so prišli v nevestino hišo, so pričeli govoriti o živini, češ da kupujejo krave. Potem pa so končno le prišli po ovinkih z besedo na dan. Ko je bilo to domenjeno, so prešli na gospodarsko plat, ki je bila še važnejša. Vprašali so, koliko bo nevesta imela dote; koliko v denarju in koliko v blagu. Večkrat je bila to tudi živina, celo par težkih volov. Nevestina mati pa je še dodala, da bo imela še marsikaj, mogoče celo do petdeset »hodničnih« rjuh itd. Mož to ni dosti zanimalo, njim je bila važnejša druga dota, ki bi ženinov »grunt« okrepila materialno in finančno, šele, ko je bilo vse domenjeno, so poklicali nevesto, ki prej ni smela biti zraven. V starejših časih pa nevesta do tega časa sploh ni bila seznanjena, kaj se dogaja. Ob tej priliki so se tudi do potankosti domenili o dnevu poroke in drugih podrobnostih. Marsikdaj pa se je poroka tudi razdrla, če ni nevesta imela dovolj dote, oz. snubitev ni uspela. Temu so rekli, da se je »ohcet podrla«. Snubitev pa se ta predpust ni več ponovila. Fantu in dekletu, ki jima ni uspelo priti skupaj, pa so ob pustu drugi fantje privlekli »ploh«.

Že ob snubitvi ni manjkal o raznih dobrot na mizi, bila je prva, a že prava gostija.

Takoj nato pa so se pričele priprave. Najprej so prišli v ženinovo in nevestino hišo čevljar, mizar, šivilja in krojač. Treba je bilo napraviti ženinu in nevesti več parov čevljev, oblek in perila, kakor tudi drugim domačim za to priliko. Mizar pa je izdeloval opremo. Ti obrtniki so se zadrževali tudi do 15 dni, mizar pa seveda še več. Med nevestino balo je spadala: postelja, zibelka, skrinja, omara s predali, kolovrat, pinja, škafi, grablje in še razno drugo orodje ter tudi nekaj kuhinjske opreme oz. posode. Obe hiši so temeljito prečistili in pobelili, od kdove koliko let nanesene navlake so pospravili, da je bilo vse bolj praznično. Med tem časom pa so prišli na oglede še nevestin oče in nevesta sama. Tu pa je bila včasih velika zadrega, ker sta bila ponekod hlev in kašča prazna.

Kmetija je bila slabo stoječa in celo v dolgovih. To pa naj bi rešila nevestina dota. Da je nevesta dobila dober vtis, pa so si pomagali tako, da so od soseda pripeljali za tiste dni nekaj glav živine ter prinesli tudi dobrot v kaščo. Marsikatera nevesta je prinesla k hiši toliko dote, da se je »grunt« opomogel. Če pa je bila na ženinovem »gruntu« že sedaj bogatija, pa se je z bogato nevesto blagostanje še povečalo in s tem tudi dokupila še marsikatera parcela, da se je kmetija še povečala.

Tudi ob tej priliki je bila gostija.

Takoj po snubitvi pa sta se obe »stranki« odpravili na sodišče, da prepišejo posestvo na sina ter da vknjižijo nevestino doto na zemljišče. Ob tej priliki so se tudi domenili, kolikšen »kos kruha« bost a imela »stara dva«. Tudi to se je vknjižilo. Kakšen je bil ta »kos kruha«, ki je bil včasih prava poguba za mlade gospodarje, sem prepisal iz neke take ženitovanjske pogodbe. Na člana je bilo »zapisano«: 20 mernikov mešanega žita, 10 mernikov krompirja , 10 mernikov repe, 10 mernikov kislega zelja, 5 funtov govejega mesa, 5 funtov kuhanega masla, 5 funtov surovega masla, 5 funtov prašičjega mesa, 5 funtov slanine, 5 funtov prediva, dnevno liter mleka, 2 klaftri drv, 1 obleka letno, 1 par čevljev letno, 12 debel sadnega drevja, oz. sadeže teh dreves; ponekod pa še les iz gozda.

Mesec dni pred poroko sta morala fant in dekle k župniku, ki je zapisal, kdaj in kakšna bo poroka, razen tega pa ugotovil, če ni kakšnih posebnih zakonskih zadržkov. Obema je naročil, naj pred poroko še enkrat prideta k spraševanju, kjer jima je dal tudi poduk za zakon. Odločili so se tudi, ali ju bodo v cerkvi enkrat ali celo trikrat oklicali, da bo vsa fara vedela, kdo se ženi. Namen teh oklicev je bil, da bi zvedeli, če nista npr. v sorodu, če fant ne plačuje že kje preživnino za otroka itd.

Teden ali štirinajst dni pred poroko so šli ženin in »drug« ter nevesta in »družica« vabit na poroko vsak svoje sorodnike in sosede. Takoj ko sta vstopila v sosedovo hišo ali v hišo sorodnikov, sta vprašala, če bodo prišli na ohcet. Šele če sta dobila pozitiven odgovor, sta šla naprej k kmečki mizi in sedla, če bi vabilo odklonili, bi se oba takoj odpravila brez vsakih razgovorov in zamera bi bila velika. Tudi ob tej priliki je bila gostija.

V četrtek pred poroko — poroke so bile ob ponedeljkih, le izjemoma na drug dan — pa je bil določen za prevoz bale. Pripravili so vozove in jih okrasili, število vozov je bilo odvisno od nevestine bale, kar pa se je seveda že vnaprej vedelo. Po balo sta šla na nevestin dom ženin in »drug«, ponekod tudi starešina, t. j. bližnji sosed, ki je bil prisoten pri snubljenju in je bil potem tudi glavni vodja vsega dogajanja na ohceti. Za voznika so dobili kakega navihanca, da je uganjal norčije, po možnosti pa tudi kaj ukradel na nevestinem domu, kar pa ni bila tatvina; le če so domači opazili, so vzeli nazaj. Nevesti pa je bilo prav, saj je bilo to potem vse njeno. Na nevestinem domu so seveda že pred prihodom vse zaklenili. Predvsem so skrili petelina, ki pa ga je moral voznik na vsak način dobiti; posluževal pa se je pri tem raznih zvijač, da je prišel do njega, če nevesta ni imela v bali zibelke, je moral voznik najti tisto, v kateri so zibali že njo; mati se je zibelko branila dati, toda voznik ji je zatrjeval, da je ne bo več rabila.

Na vrhu vse druge ropotije je bil jerbas, v njem pa potica, da se je videla iz njega; v potico pa je bil zaboden nož. To je bilo zato, ker so fantje napravili šrango ter tako branili odvoz bale in seveda tudi neveste iz ene v drugo vas. Ob tej priliki so potem razrezali potico, ženin pa je fantom plačal še nekaj litrov vina in s tem je bila nevesta odkupljena . Tudi ta dan je bila gostija in to še večja, na mizi ni manjkal o vsakovrstnih dobrot. Pri prevozu bale pa so že vriskali in peli, ponekod pa je bil zraven tudi harmonikar.

DAN POROKE

Določeno nedeljo zvečer pa se je pričela svatba. Prihajali so svatje v ženinovo in nevestino hišo. Čez noč so ostali svatje vsak v svojem kraju, t. j. v ženinovi in nevestini hiši. Tu so bile šele majhne pojedine, zakuske. V ponedeljek zjutraj pa so se svatje z ženinom odpravili na nevestin dom. Tu so dobili vse zaprto. Okrog hiše pa so bili nevestini svatje preoblečeni v delovne obleke ter opravljali razna dela: cepili in žagali drva, predli, pometali itd. Nič pa se niso zmenili za prihajajoče svate in ženina. Ko ti delavci niso hoteli opustiti svojega dela, so jim prišleci s silo odvzeli orodje ter jih napodili. Ženinovi svatje so tako prišli do vrat. Trkali so nanje, a šele po dolgem času se je znotraj nekdo oglasil ter vprašal, kaj hočejo. Ženinovi svatje so odgovorili, da bi radi jedli klobase. Le malo so se odprla vrata in skozi odprtino je priletel nekak venec, spleten iz trte, ki so ga uporabljali pri lesenem plugu. Take in druge burke so sledile, včasih tudi uro in več. Končno so le uspeli priti v hišo. Ko so prišli ženinovi svatje v hišo, pa so zahtevali nevesto. Najprej so jim pripeljali moškega, preoblečenega v žensko. Šele po dolgem iskanju so nevesto našli. Takrat pa se je pričel ples in zopet gostija. Tudi tu so bili razni predpisi, s kom so morali plesati ženin, »drug« in starešina.

V tem je prišel čas odhoda k poroki. Od nevestinega doma pa do cerkve je rohnel bas, piskal klarinet in hreščala harmonika , vmes pa so svatje vriskali in peli. Bolj ko je bil ženin spoštovan in bogat, glasneje so peli zvonovi v zvoniku; največkrat so fantje pritrkovali. Iz cerkve so se svatje z ženinom in nevesto — sedaj že ženo in možem — vračali na ženinov dom. Zopet je igrala godba. Ko so prišli na ženinov dom, je ženin nevesto prenesel čez prag. To je pomenilo, da ne bo nikdar več odšla iz te hiše, dokler ne bo umrla. Nevesta je morala še poklekniti pred ognjišče ter tašči dati primerno darilo. Tu se je svatba nadaljevala, največkrat do srede. V veliki kmečki sobi so bile pripravljene dolge mize, za katere so se usedli svatje. Starešina se je usedel na častno mesto. Na mizo so najprej prinesli suho pecivo v velikih glinastih skledah. Za začetek je starešina nasproti sedečemu svatu podal roko čez skledo s pecivom, preko mize. Z rokami sta udarila po skledi, da se je zdrobila. To je menda pomenilo, da so uničili vse sovraštvo in da mora vse potekati v prijateljstvu. Na ohcetih so jedli: ajdove in pšenične štruklje, mlince, zmočen kruh, grah, seveda tudi cele gore mesa; vendar same kmečke jedi. Zadnja je bila na mizi kaša, s tem so dali vedeti svatom, da je ohcet končana. Sledil je račun. Starešina je povedal, koliko mora vsak svat prispevati. Ta vsota je bila včasih kar občutna. Našel se je hudomušnež , ki je prinesel žago ter hotel odžagati klop, kjer je sedel, češ saj sem jo plačal. Ko so svatje odhajali, so jim v naglavne rute zavezali darilo: razno pecivo, štruklje in meso.

Na svatbo pa so prihajali poleg svatov tudi nepovabljeni gostje — »šeškarji«. To so bili po navadi ženinovi prijatelji, pa še nekateri, ki niso bili zaželjeni. Ponekod so prinesli ženinu in nevesti tudi primerno darilo. Za te je bila posebna miza. Če je bilo teh »šeškarjev« le preveč in so se na svatbi predolgo zadrževali, se je našel nekdo od svatov, ki je prinesel dolge kole in žago, da jim bo naribal hrena. To je bil znak, da morajo nepovabljeni gostje oditi.

Prihodnjo nedeljo pa so se svatje zopet zbrali na ženinovem domu. Tokrat pa ni bilo več formalnosti, temveč le gostija in ples. To srečanj e so imenovali »ponavljanco«. Trajalo je od nedelje popoldne pa do ponedeljka zjutraj. Taka svatba je marsikatero kmetijo rahlo omajala , posebno še, če ni bila gospodarsko močna. Več let so ostale posledice takega razsipanja. Biti pa je morala, da se je potem še dolgo govorilo o tem dogodku daleč okrog.

Poroka  v Otaležu