Kmečki dom

Kmečki dom, priča naše preteklosti, izginja. Trdoživost kmečkega prebivalstva in ljubezen do zemlje, do svojega doma, je tako močna, da ponekod vztrajajo še danes v skoraj nemogočih razmerah, v primerjavi z življenjem v središčih. To trdoživost in ljubezen je pokazala tudi obnova domačij po osvoboditvi. Vendar je izginila nekdanja značilnost kmečkega doma. Današnji utrip življenja v kmečkih domovih je drugačen. Ni več tiste kmečke idile, kij e na zunaj kazala lepo podobo, v resnici pa ni bila taka.

Naslednji opis, ki se nanaša na domačije v cerkljansko—škofjeloških hribih, seveda ne bo popoln. Vendar bom skušal v njem predstaviti tudi nekatere podrobnosti, ki se bodo zdele nepomembne, vendar za takratne čase zelo važne. Če danes ugotavljamo, kaj je vodilo takratne prebivalce, da so postavljali nekatera svoja domovanja v krajih, ki so za današnje pojme najmanj primerni, moramo poznati vrsto okoliščin. Nekako od leta 900 dalje se je v teh hribih pričela naselitev z dveh strani, iz Poljanske doline in Tolminske. Čeprav je bila že v tistih časih opravljena razdelitev ozemlja, kjer danes poteka upravna meja med idrijsko in škofjeloško občino, so bili Tolminci hitrejši in so se naseljevali kar preko določene meje, tj. na škofjeloško stran.

Arhitektura in še nekatere druge značilnosti v teh krajih so si bile popolnoma podobne, kar pa se je izgubljalo proti Škofji Loki in Tolminu. Kakšna je bila torej kmečka domačija za kulisami idile:

Velika kmečka domačija - kmetija z veliko stanovanjsko hišo, hlevom, z enim ali dvema kozolcema, klanico (kolnica), drvarnico, z eno ah dvema kaščama, svinjakom, pajštvo za sušenje sadja in sušilno jamo za lan.

Vsa poslopja so bila krita s slamo- škopo. Strehe so bile strme, daj je sneg lažje zdrsel z njih in seveda tudi deževnica, da streha ni trohnela dimnikov skoraj ni bilo, če je bil, je bil postavljen le na podstrešju in skozi streho na prosto, bil je lesen in prevlečen z ometom .

Na pročeljih stanovanjskih hiš, ponekod tudi na hlevih in celo na stebrih kozolcev so bile freske, ki so ponekod še danes ohranjene.

Majhna okna z navadnimi železnimi križi ali umetno kovanimi in ornamentiranimi, ter z okvirji iz klesanega kamna .Velika dvokrilna vhodna vrata (ta velika) so bila lepo izrezljana. Močni klesani kamniti podboji in obok, na katerem so bile vklesane začetnice imena in priimka gospodarja, ter letnica postavitve.

Skozi ta vrata je bil vhod v vežo. Veža je bila velik prostor, kjer je bila shramba za jarme, in komate če so imeli konje. Tu je bila postavljena stopa—phalnica za ječmen in proso. Velik okroglo izklesan kamen z vdolbino je bil utrjen v tlaku, prav tako je bil utrjen tudi podstavek za stopo na nožni pogon. Tu so hranili tudi orodje, ki so ga uporabljali pozimi, ko so izdelovali lesene izdelke za domačo rabo: vozove, vozne koše, grablje, cepce in drugo. Veža je bila tlakovana z grobim kamenjem, zelo pogosto le s steptano ilovico. Bila je precej zakajena, ker je skozi kuhinjska vrata v ta prostor uhajal dim. Od tu so vodile stopnice v nadstropje, pri večjih domačijah so bile kamnite, pri majhnih običajno lesene. Ena stranska vrata so vodila v glavno sobo-hišo, druga v klet. Velika kuhinja je bila prava prekajevalnica. Iz „žekna", kmečke peči je uhajal dim in se prosto gibal po celem prostoru pod obok, kjer so sušili svinjino, od tu pa na podstrešje skozi veliko odprtino, ki je služila za dimnik.

Tudi podstrešje je bilo temu primerno okajeno, dim pa je uhajal na prosto skozi okna in špranje v opažu.

Kuhinja je bila črna, obokana, z majhnim ognjiščem pred kuriščem (žeknom) kmečke peči .Ob ognjišču so bile postavljene burklje, lopar, omelo za peč pihalnik, stojalo za burklje in razni pripomočki za kurjenje in kuhanje v peči.

Ob ognjišču je bila v zidu majhna vdolbina, kjer je bila shranjena goba in kresilo s katerim so zanetili ogenj. Tik ob vratih v vežo je bilo malo okence, da je gospodinja izpred peči lahko videla, če je kdo vstopil v vežo. Ob ognjišču je bil vzidan velik kotel za kuhanje krme za prašiče, zraven pa še majhno ognjišče s kuriščem (žeknom) za peč v kamri. Opreme je bilo v kuhinji malo; majhna miza s prekrižanim stojalom, odprta omara s policami, škaf za vodo, ter dva ali trije za pripravo krme za prašiče, nekaj velikih železnih loncev ob steni ter posoda za pepel. Kasneje je bila ponekod nad ognjiščem napravljena mapa okrog velike odprtine, ki je služila za dimnik. Na zunanji strani te mape je bila polica, kjer so bili drobni pripomočki; posode z začimbami, kasneje tudi mlinček za kavo. Na steni ob vratih je bila pritrjena še velika lesena posoda za sol. Na zidu ob ognjišču je bil pritrjen železen kavelj za katerega so zatikali trsko, ki je osvetljevala ognjišče, ko je gospodinja pripravljala hrano.

Iz kuhinje so držala vrata v klet, kjer so hranili krmo za prašiče. Tu so bile tudi  lesene kadi, ki so jih v jeseni napolnili z zeljem in repo. Klet je imela le majhno okence - lino, še to je bilo navadno zastrto s cunjo. Iz kuhinje so bila vrata še v kamro in mala vrata na prosto - na dvorišče. Zraven je bilo še edino kuhinjsko okno, toda stekla so bila tako zakajena, da je bilo komaj zaznati prozornost.

Poleg veže je bila v polprizemlju še klet za krompir, jabolka, ter police na katerih so bile steklenice z žganjem. V tej kleti so bili tudi sodi, polni mošta- tepkovca, ki so jih navadno izpraznili ob košnji ali šele ob mlačvi žita. Ta klet je bila skrbno zaklenjena z veliko ključavnico. Ključ je nosila gospodinja v predpasniku, kar se je lahko opazilo, saj je bil ključ navadno zelo velik. Če gospodinja ni imela tega ključa, je bilo več vzrokov. Ali si je rada privoščila pijačo, ali pa je bil gospodar zelo skop.

Iz veže so vodila vrata v „hišo' , veliko kmečko izbo, ki je bila dnevni prostor, jedilnica in pozimi tudi delavnica. V kotu za vrati je stala velika kmečka peč. Okrog peči je bila klop, na vsaki strani ob zidu pa še „zdeč", pritrjen na klop. To je bil majhen sedež za eno osebo, nekoliko nižji od površine peči. Ponekod je imela peč še zapeček. To je bil prostor med steno in pečjo, po vsej dolžini peči, širok kakih 80 centimetrov ter približno 50 cm nižji od površine peči. Nad pečjo so bili pritrjeni v strop železni ah leseni kavlji, na katere so bili pritrjeni drogovi za sušenje perila. Kjer so bili pri hiši otroci, so se na teh drogovih sušile tudi plenice, ki so zaudarjale po blatu in seču, saj niso bile vedno oprane. .

Na drugi strani ob vratih je bila v steni kakih 20 centimetrov globoka in 150 centimetrov široka in približno toliko visoka vdolbnina za sklednik. V poševne police napravljene iz letev so bile položene velike prstene sklede in „čerfe" za mleko. Tik ob vratih je bil še lesen žličnik in porcelanasta posodica za blagoslovljeno vodo in molek z debelimi jagodami. Ker je bil pri roki, je služil tudi kot ustrahovalno orožje, neredko jih je poreden paglavec dobil po zadnji plati s tem predmetom.

Ob stranski steni je bil „veštrt" — mizarski stol, zraven hrastov čok, kij e služil kot tnalo za tesanje, nanj se je navadno usedel utrujeni delavec pri mizarskem stolu.

Komaj 50 centimetrov visoka okna so bila v zunanjih stenah. V manjših hišah po dve v vsaki steni, v večjih po tri na vsaki steni med okni, so bile vzidane lesene omare, kjer so hranili vsakovrstno ropotijo. V kotu med zunanjima stenama je stala velika miza. Stojalo mize je bilo oblikovano, ponekod struženo, drugod izrezljano. V kakih 5—7 centimetrov debelo javorjevo mizo so bile vdelane z nagnojevimi paličicami črke IHS. Ob steni je bila pritrjena dolga klop, na eni strani mize kakšna dva metra dolg stol, na drugi, proti vhodnim vratom pa enosedežna stolica, na kateri je med obedom sedela gospodinja ali glavna dekla.

Pod klopjo, ob zunanji steni, je bil z leseno mrežo zagrajen prostor, kjer so pozimi bivale kokoši-nesnice, da so bile na toplem. Pomladi je bil ta prostor namenjen koklji in piščancem. Poleti pa so te mreže odstranili.

V kotu nad mizo je viselo razpelo s križanim ali doma izdelan oltarček, ob straneh dve nabožni podobi, naslikani na steklo. S stropa nad mizo je visela okrogla steklena posoda v njej pa sveti duh v podobi goloba.

Nad vrati v „kamro" je bila majhna polica za toaletni pribor in zdravila; kafra, bencin, britev itd. Pod poličko je bila z nitjo pritrjena družinska pratika, odprta za tekoči mesec. Na tej strani ob peči je bila še „binkla" za mesenje in pripravo kruha za peko. Če so bili pri hiši otroci, je bila tu še zibelka.

Pozimi je bila v „hiši" raznovrstna oprema in orodje: stol za izdelavo koles za kmečke vozove, stol za izdelavo zob za grablje, stroj za rezanje trsk za razsvetljavo, kolovrat, gredeše, motovilo. Kjer je bil pri hiši tkalec, so bile ob steni v kamro postavljene tudi statve.

Strop v hiši je bil lesen, ponekod lepo izrezljane močne deske je v sredini podpiral močan tram z vdelano letnico gradnje, v špranje za tram so bili zataknjeni razni dokumenti; testamenti, pogodbe o dedovanju, pisma s pozivi na sodišče ah k notarju itd. V stropu sta bili izvrtani dve luknji, skozi katera so potegnili vrv, da so nanj privezali prašiča ob zakolu. Tlak je bil izdelan z mešanico živega apna in peska, če je bil v hiši lesen pod, je bila ob čelešniku tj. ob robu klopi ob peči, v pod vdelana meter velika ploskev tlaka, da so nanj stresali ogorke s trsk s katerimi so svetili predicam. Trske so bile namreč pritrjene na klop ob peči s pripravo, ki sojo ponekod imenovali „sutan".

Ob klopi, pod „zdičem" je bil lesen pljuvalnik, napolnjen z žaganjem. Pod klopjo, okrog peči, je bil tudi lesen „zajec" za sezuvanje škornjev, zraven pa so bili položeni čevlji, ki so jih očistili blata le v nedeljo zjutraj.

Kot že rečeno, so iz ,,hiše" vodila vrata v , kamro", manjšo sobo, ki jo danes uporabljajo za kuhinjo. Tu sta navadno spala gospodar in gospodinja, v veliki enojni postelji. Ta soba je služila tudi za hrambo nekaterih živil in obleke. Tudi v tej sobi je bila kmečka peč, vrata so vodila v „hišo" in v kuhinjo.

Iz veže so vodile lesene ali kamnite stopnice v prvo nadstropje, v prostor, ki so ga imenovali „sala". Tudi v tem odprtem prostoru so hranili nekaj orodja in opreme.

Iz sale so  bila vrata v „ta gorenjo hišo" in druge prostore v nadstropju .Največja vrata so vodila v hišo, ki je bila glavna spalnica z več posteljami, kje sta spala mlada, gospodar in gospodinja. Tu so bile postelje, skrinje in omare, ki so jih prinesle k hiši neveste več rodov. .

Če v tej sobi ni spal nihče od domačih, so bile postelje pripravljene za morebitne goste.

Tudi v gornji kamri, zraven „ta gorenje hiše" je bila spalnica, predvsem za otroke oz. mlajše člane družine. Tu, razen postelje, ni bilo omembe vredne opreme, prostor je namreč služil delno tudi za shrambo.

Na nasprotni strani „ta gorenje hiše" je bila soba za služičad - za dekle. Ta soba je imela majhno zamreženo okno, da vasovalci niso mogli skozenj. Tu sta bili dve ali tri postelje ter mogoče stara skrinja ali omara za obleke služkinj.

Iz te sobe so vodila vrata v sobo, kije služila za shrambo suhega mesa, klobas in žita .Tu so bile velike lesene pregrade za žito, kjer je bilo uskladiščenega tudi "več sto mernikov raznega žita. Tudi ta soba je bila skrbno zaklenjena in zavarovana z majhnim zamreženim oknom.

Iz sale" so vodila vrata še v sobo nad kuhinjo. Ta soba je bila namenjena za preužitkarja ali preužitkarco, ki je ostala sama, ah tudi za „starega strica" , ki je ostarel pri hiši, ne da bi se poročil.

Ta mala vrata" so bila na strani proti hlevu in seveda proti dvorišču, kjer so opravjali največ domačega dela in se poleti tudi največ zadrževali.

Hlev ni bil namenjen le goveji živini, temveč tudi ovcam, prašičem in kokošim. Bil je pravo leglo raznih bolezni, za katere so obolevale živali in pogosto tudi poginile. Gnoj so pozimi prekidali izpod živine na velike kupe ob strani da je bilo v hlevu topleje ,gnojnica pa se je pretekalapo vsem prostoru. Hlev je bila tudi zimska spalnica za hlapce in pastirje. Hlapec je imel pod strop pritrjen pograd z odejo, pastir pa se je zakopal v steljo; poleti so ti spali na seniku.

V skednju nad hlevom so bile ob stenah obešene velike rete in cepci. Po odrih so bili zloženi škopniki slame za kritje streh. Največ je bilo seveda sena in slame.

Pred hlevom je stalo veliko korito izdolbeno iz debelega debla. Voda je pritekala iz bližnjega studenca po lesenih ceveh. Pri tem koritu so natakali vodo tudi za kuhinjo in druge potrebe, ker v kuhinjo ni bilo posebne napeljave.

Na velik kozolec so jeseni odložili v „štante" veliko količino snopov raznega žita da se je osušilo do mlačve, kasneje tudi steljo za živino. V kozolcu je bilo večje število lesenih kmečkih voz, brez vsakega okovja ter razni „stroji" vozni koš, brane, plugi, stol za trlice in druga poljska oprema.

Pri vseh večjih kmetijah je bila ena ali tudi dve „kajži" , kjer je bivala družina ,gosta", dninarja pri kmetu.

Vir- Janez Jeram Idrijski razgledi 1977

Notranjost kmečke hiše