Sveti večer po starem v Otaležu

TEKLO JE DAVNO LETO 1872.. .
SVETI VEČER PQ STAREM V OTALEŽU
Vir-Janez Dolenc Novi glas(Gorica-Trst)18.12 1997 št.49

Jeseni 1871 je prišel na goriško gimnazijo kot na svoje prvo službeno mesto mladi profesor Fran Levec iz Ljubljane in poučeval slovenščino v vseh razredih. Dijake je navajal, da so v počitnicah zapisovali ljudska izročila in ljudske šege. Vse te zapise je po vrnitvi v Ljubljano izročil graškemu slavistu dr. Gregorju Kreku. Njemu je namreč Slovenska matica zaupala uredništvo izdaje slovenskih ljudskih pesmi. Zaradi sporov z moralisti v odboru Matice ni prišlo do te izdaje, ampak jo je šele 25 let kasneje uresničil dr. Karel Štrekelj. Zaradi nesoglasij z njim mu dr. Krek ni izročil zapisov goriških dijakov in so tako ostali neobjavljeni. Krekova vnukinja Milena, ki živi na Dunaju, je šele nedavno to zapuščino posredovala v rokopisni oddelek NUK. V njej je več zbirk ljudske poezije in proze, opis šeg pa je en sam; zapisal ga je četrtošolec J. Jereb verjetno leta 1872 med počitnicami
v rojstnem kraju Otaležu. 

Ker se bliža Božič, naj ta Jerebov zanimivi spis objavim po originalnem zapisu z le nekaterimi nujnimi popravki.

Jedva sem že čakal božičnih počitnic. Ko so se približale, sem z veseljem pospravil grške in latinske kalamone’ in jo ubrisal čez hribe in doline. Jaz sem daleč doma, toda nič ne de. Čim daljša je pot, tem raje grem. Ko pridem na sveti večer domov, so ravno ogenj, oljko in blagoslovljeno vodo pripravljali. Čez četrt ure so šli kropit in kadit vse shrambe in
tudi živino. Tamošnji ljudje mislijo, da zategadelj lezerčina v hišo ne sili in da je rojeni bogek raje v hiši, kjer lepše diši. Predno je avemarijo odzvonilo, so streljali, da je bilo veselje slišati. Ko seje storila noč, smo se usedli okoli peči in nekoliko peli. Nasitivši se petja, jamejo pripovedovati vraže drug za drugim. Spanec se meje bil že polastil, a čuvši, da
pripovedujejo vraže, sem se zopet predramil in nastavil ušesa. Prvi pripoveduje, da ko bi šel o polnoči k maši in bi nesel s seboj stol iz devetih sort lesa narejen – namreč takega lesa, ki nima listja, ampak igle- in bi se usedel nanj, bi se stegnil velik mož čez pokopališče in bi hotel stol kupiti, ako tudi ves svet stane. Drugi ga zavrne rekoč: Ni tako, ampak coprnice bi videl, ako bi imel tak stol. Vse bi bile proti durim obrnjene. A po “Ite missa est” bi moral hitro teči čez bližnji potok. Ako ga coprnice do potoka doidejo, ga raztrgajo. Kaj misliš, da ne vem, saj so bile sosedovega Tončka skoro ulovile, ker je bil poskusil to “ceremonijo”. Košček suknje so mu bile že odtrgale, ko je ravno čez potok skočil.
Zopet drugi pravi: Pojmo v ris pa bo prišel hudič in bo nastavil nad nami goreče gore. Pa prmojruha, da jaz ne uidem, ako nastavi nad mene tudi celi svet. Ako dostanemo pa bomo tirjali, kar bomo hoteli, nam bo moral dati. Medtem pade kolovrat na tla in jaz pravim, da to tudi kaj pomeni: da nas bo kdo ubil ali kaj drugega. Na tihem pa
sem se smejal v pest, ko sem videl, kako so neumni. Četrti pa jame pripovedovati: Kar vi pravite, ni res; pa poslušajte, jaz vam povem, kar se na sveti večer zgodi. Med tem, ko je to govoril, mu je pala fajfa iz ust in na vso moč jame kleti. Ko se potolaži, zopet nadaljuje: Kdor gre opolunoči na pokopališče in nese s seboj praprotno vejico
z roso sv. Ivana poškropljeno, spozna vsakega mrliča v grobu, ali je zveličan ali ne. A berač, ki pri peči mirno sedi in prav slasnto vleče iz fajfe turški tobak, ker je celo leto komis puhal, se oglasi rekoč:
V vsem, kar pravite, je le malo ali pa nič resnice. A jaz zagotavljam, da je prav gola resnica, da fant na sveti večer v vodi vidi svojo prihodnjo nevesto in dekle svojega prihodnjega ženina. Tudi se vidijo v vodi tisti, ki imajo prihodnje leto umreti. Zdaj pa zvonovi milo in veličastno k maši zadonijo. Vsak jo tedaj pobriše na svojo pot. Večidel k maši, a nekateri tudi v ris; pa ne vem, ali so kaj dobili ali nič.

OPOMBE
1 Kalamon je prvotno pomenil v 18. stoletju tiskano črno vezano knjižico z naslovom ”Kolomonov žegen”, v kateri so bile nenavadne molitve, zagovori in zarotitve. Po prepričanju preprostih ljudi se je dalo z njo tudi preklicati ali odgnati hudiča. V prenesenem pomenu pa je beseda dobila pomen za šolske knjige.
2 Lezerčina je pomenila vse, kar “leze”: kače, kuščarji ipd.
3 Avemarija je večerno zvonjenjev Marijino čast.
4 Za Božič ali Veliko noč je bilo nekoč v navadi streljanje z malimi železnimi možnarji, kar so kljub prepovedim oblasti v bližini cerkve opravljali moški.
5 “Ite, missa est” pomeni v latinščini zaključne besede maše v pomenu “pojdite, maša je končana”.
6 Pri nas pravijo ris krogu, ki se s šibo naredi na sveti večer v samoti, kamor se ne sliši ne zvona ne petelina. (Opomba avtorja Jereba).
7 Dostati, stara beseda za “vzdržati”. (Pleteršnik)
8 Turški tobak, ki je slovel kot najboljši, so tedaj tihotapili največ iz turške Bosne. Prim. Jurčičevo povest Tihotapec.
9 Komis, najbrž tedaj najcenejši in najslabši “komisni”, vojaški tobak.