Slavna češpljeva pravda: Kako so cerkljanski kmetje leta 1936 premagali fašistično sodišče

Slavna češpljeva pravda: Kako so cerkljanski kmetje leta 1936 premagali fašistično sodišče

Zgodovina Cerkljanske v letih med obema svetovnima vojnama je polna zgodb o trdem preživetju, iznajdljivosti in tihem odporu proti fašističnemu pritisku. Med njimi ima posebno, skoraj filmsko mesto dogodek, ki je v lokalnem spominu in časopisnih zapisih ostal zapisan kot »slavna češpljeva pravda«. Ta štiri leta trajajoči sodni proces, ki se je odvijal med letoma 1936 in 1940, ni bil le navaden gospodarski spor, temveč odraz takratnih svetovnopolitičnih zaostritev na plečih malega slovenskega človeka.

Letina v senci abesinske vojne in sankcij

Pisalo se je leto 1936. Svet je s strahom opazoval fašistično Italijo pod vodstvom Benita Mussolinija, ki je oktobra prejšnjega leta napadla Etiopijo (Abesinijo). Društvo narodov je proti Italiji uvedlo gospodarske sankcije. V državi je začela veljati stroga gospodarska avtarkija – zapovedano je bilo radikalno varčevanje, uvoz je bil močno omejen, primanjkovalo je osnovnih živil, za hrano pa je »predla trda«.

Toda narava na Cerkljanskem ni marala za Mussolinijeve imperialne načrte. Tistega leta so cerkljanska pobočja obrodila nepopisno bogat pridelek češpelj. Previdni in praktični cerkljanski kmetje, vajeni kriznih časov, niso pustili, da bi sadje zgnilo. Ker ga zaradi vojne stiske ni bilo mogoče hitro prodati v svežem stanju, so svoje češpljeve zaklade skrbno posušili v domačih sušilnicah (pajštbah) in jih spravili na varno kot dragoceno ozimnico.

Zimska mrzlica in prihod milanskih trgovcev

Premožnejši sloji v industrializiranih italijanskih mestih so kljub sankcijam še vedno povpraševali po luksuzni hrani. Pozno jesen, v novembru in decembru 1936, je na Cerkljanskem zavladalo izjemno povpraševanje po suhem sadju. Ker je bila uradna trgovina ovirana, so v Cerkno osebno prispeli bogati grosisti in kupci iz velikih gospodarskih središč, kot sta Milano in Monza.

Z domačimi cerkljanskimi trgovci so hitro sklenili dobavne pogodbe za velike količine posušenih češpelj. Lokalno gospodarstvo je oživelo. Kmetje z vseh okoliških cerkljanskih hribov in strmih pobočij so začeli v dolino, proti skladiščem v Cerkno, dovažati polne vozove suhega sadja. Zdelo se je, da bo bogata letina rešila marsikatero kmetijo pred dolgovi. A sredi te trgovske mrzlice je udarila državna oblast.

Udarec fašistične finančne straže

Nekega zimskega dne je v Cerkno vdrlo finančno poveljstvo (Guardia di Finanza). Zaplenili so vse češplje, ki so jih lokalni trgovci že uspeli nakopičiti v svojih skladiščih. Fašistični organi so namreč posumili – ali pa jim je to služilo kot priročen izgovor –, da tako ogromnih količin sadja ni mogoče pridelati na strmem Cerkljanskem. Skladišča so zapečatili pod obtožbo, da gre za blago, ki je bilo skrivaj pretihotapljeno čez strogo varovano rapalsko mejo iz Kraljevine Jugoslavije.

Državno tožilstvo je sprožilo obsežen postopek. Zaradi domnevnega tihotapljenja velikih količin ne le suhih češpelj, temveč tudi suhih fig, grozdja, kave in žganja, so sodišču ovadili celotno verigo: italijanske kupce, domače trgovce, posrednike in kmetje.

Štiri leta strahu in goriški sodni spektakel

Za prebivalce Cerkljanske se je začelo mučno obdobje. Preiskava, nenehna zasliševanja, sodno sitnarjenje in grožnje z visokimi zapornimi ter denarnimi kaznimi so trajali polna štiri leta. Za obtožene domačine je to pomenilo ogromne finančne stroške in nenehno negotovost.

Primer je končno doživel epilog januarja 1940, tik pred izbruhom druge svetovne vojne v Italiji. Zaključna obravnava je potekala pred goriškim okrožnim sodiščem in je trajala dva polna dneva. Sodna dvorana v Gorici je ponujala pester in nenavaden prizor. Na zatožni klopi je sedelo štiriindvajset krivcev, pred njimi pa je stala armada desetih odvetnikov.

Zasedba je bila izjemno raznolika:

• Na zatožni klopi: Veliki, elegantni grosisti iz Milana in Monze so sedeli z ramo ob rami s preprostimi cerkljanskimi trgovci obeh spolov ter njihovimi hribovskimi dobavitelji in kmeti.
• Na odvetniški klopi: Priznana in draga odvetniška imena iz Milana in Trsta so moči združila z bolj skromnimi, a izjemno borbenimi lokalnimi odvetniki iz Gorice.

Zmaga solidarnosti in bistre besede

Čeprav so bili obtoženi iz popolnoma različnih družbenih slojev – od milanske elite do primorskega kmeta –, jih je v dvorani prevevala ena sama, trdna misel: uničiti konstruirano državno obtožnico.

Z medsebojno solidarnostjo, izjemno taktiko in predvsem z bistro ter ognjevito obrambo so odvetniki in obtoženi uspeli dokazati nesmiselnost obtožb. Sodišču so predočili dokaze, da so bile češplje plod trdega dela na domači zemlji in ne plod tihotapske mreže. Državna obtožba o pretihotapljenem blagu je popolnoma pogorela.

Sodni senat je moral popustiti. Od štiriindvajsetih obtožencev na glavni obravnavi (in skupno 17 neposredno vpletenih v ožji proces) jih je bila velika večina popolnoma oproščenih in opranih vsake krivde. Fašistična država je morala priznati poraz, za vzorec so obsodili le tri posameznike na simbolne denarne kazni (eden je dobil 1000 lir, dva pa po pičlih 40 lir).

Tako se je v začetku leta 1940 končala slavna češpljeva pravda, ki je štiri leta vznemirjala in hkrati povezovala ljudi na Cerkljanskem. Postala je simbol tega, da sta se primorska trma in kmečka pamet zmožni zoperstaviti celo represivnemu aparatu totalitarne države.

Janez Filipič - Spomini na otroške dni

Vir-Knjiga Otalež,skoraj tisoč let znano naselje na sončni strani
Alp,med Primorsko,Notranjsko in Kranjsko.
Spomini na otroška leta Msgr. Janeza Filipiča-  23. januar 1922, Lazec pri Cerknem, † 2. februar 2000, Lokavec.

Novo leto smo začeli ob jaslicah v topli izbi. Zunaj je bilo precej snega, zato so ptički priletali po hrano na hišno okno, kamor smo jim jo natresli. Večjega dela pozimi ni bilo, saj je narava počivala.

Gospodarji so popravljali orodje, izdelovali grablje in ročaje ter pletli koše in berače. Otroci smo pomagali tako, da smo čistili ter strgali vitre in količe. Ženske so klekljale ter iz domače volne pletle nogavice, rokavice in majice. Najbolj prijetno je bilo, ko smo po večerji in molitvi rožnega venca vsi odšli na krušno peč ter se ob prijetni toploti pogovarjali o vseh mogočih rečeh. Otroci smo radi poslušali, ko so očetje pripovedovali, kako je bilo med vojno, ki so jo preživeli na fronti v Rusiji, Italiji ali kje drugje v Evropi. Zanimala nas je preteklost domačih krajev in ljudi. Matere pa so nam pripovedovale pravljice in dogodivščine, ki so vedno imele poučen nauk za življenje.

V predpustnem času so naokrog hodili koledniki, ki so z zvoki harmonike prinesli nekaj razvedrila v enoličnost vsakdanjega življenja. Za novo leto in pustne dni so fantje v vasi priredili ples. V zimskem času so večkrat prišle šivilje, ki so popravljale stare in šivale nove obleke. Včasih sta se oglasila tudi čevljar in mizar, dokler je mogel, pa je prihajal urar France iz Otušja, ki je popravljal stenske in žepne ure. Občasno je pomagal tudi kovač. Vsi ti obrtniki so naredili veliko koristnega za celo družino in domačijo, mlajšemu rodu pa so iz svojih življenjskih izkušenj znali povedati marsikaj zanimivega. Brez dela tako ni bil niti zimski čas, ki so ga krajani koristno preživeli s popravili in obnovo. Ko so prišli skupaj pravi ljudje, so vedno zapeli lepe narodne pesmi.

Prebivalci naših krajev so bili od nekdaj skromni in nezahtevni. K temu jih je prisilila hribovska narava, ki je nudila le najnujnejše za preživetje. Zadovoljili so se s preprosto hrano: s krompirjem, zeljem, koruznim močnikom in žganci. Za večje praznike ali ob kmečkih opravilih pa je bilo na mizi tudi meso, štruklji in ocvirkovca. Za veliko noč smo jedli alelujo, pripravljeno iz posušenih repnih olupkov, ki so jim dodali druge sestavine, da je postala jed okusna. Ta jed naj bi spominjala na hude čase, ko ljudje celo za največji praznik niso imeli česa drugega dati pod zob.

Za cvetno nedeljo smo dečki nesli k blagoslovu vivnik – butaro iz oljčnih vej, bršljana in brinja, okrašeno s trakovi, jabolki in pomarančami. Dečki in kmetje so tekmovali, kdo bo prinesel večjo, tako da so jo včasih pripeljali kar z vozom ali pa jo je moralo nositi več mož. Enako slovesno je bilo na veliko soboto, ko smo z lesnimi gobami hodili po blagoslovljen ogenj, dekleta pa so nesla k blagoslovu velikonočne jedi – žegnanco v jerbasih, okrašenih z doma vezenimi prti.

Višek so velikonočni obredi dosegli na velikonočno nedeljo zjutraj. V jutranjem polmraku smo spremljali vstalega Zveličarja v procesiji okoli cerkve, kjer so na okrašenih grobovih gorele svečke, v rano jutro in prebujajočo se pomlad pa se je razlegala pesem: »Kristus je vstal, vstali bomo tudi mi!«

S prihajajočo pomladjo so se zeleni travniki prekrili z modrimi spominčicami in rumenimi trobenticami, kakor v jasnih večerih modro nebo prekrijejo neštete zvezdice. Kasneje so v svojih krošnjah bogato zacvetele češnje, hruške in jablane z izredno lepimi, rdeče-belimi ter prijetno dišečimi cvetovi. Z očarljivo pomladjo pa je na kmetijo prihajalo tudi težko, utrujajoče delo.

Njive je bilo potrebno prekopati, še prej pa pognojiti, da bi krompir, fižol, koruza in zelje ob svojem času obrodili bogate sadove. Ker do njiv velikokrat ni bilo vozne poti, smo morali gnoj nositi v koših. Vse njive so večinoma v visečih legah, zato smo v oprtnikih iz spodnjega dela njive spet nosili prst v zgornji del. S tem smo preprečili, da bi vsa plodna zemlja spolzela na spodnji rob, obenem pa so tako nastajali obronki.

»V potu svojega obraza boš jedel kruh,« je zapisano na prvih straneh Svetega pisma. To se je pri nas dobesedno dogajalo, ko smo gnoj in prst nosili na lastnih plečih, da je bila zemlja, ki je naša mati, res obdelana z ljubeznijo. Najtežje delo nas je čakalo poleti, ko je dan najdaljši in noč najkrajša, tako da je komaj zadostovala za kratek počitek. Začelo se je s košnjo vrnice in nadaljevalo s spravilom sena na oddaljenih senožetih v Rebrih ter na Planini vrh Gore, kjer smo delo zaključili s pokošnico – nekoliko boljšo in obilnejšo večerjo.

Najhujše je bilo okoli sv. Jakoba, ko je bila na vrsti zadnja košnja sena, žetev pšenice in setev ajde, ki je prišla na požeta žitna polja. Jeseni je njive zelo lepo okrasila cvetoča ajda, ki pa ni vedno dozorela, saj jo je včasih prej uničila slana. Po izkopanem krompirju smo vsejali ozimno žito. Naše njive so ob ugodnem vremenu prinašale dvojni pridelek: pšenico in ajdo, ki smo ju omlatili s krišpanjem in cepci.

Sadje je sladilo vsakdanji trud – od prvih gozdnih jagod, borovnic in malin do češenj, češpelj, hrušk in jabolk, ki so v obokanih kleteh zdržale do pomladi. Jesenski sadjevec je odžejal ob delu in poživil zimske večere, za izredne potrebe pa je bilo dobrodošlo žganje iz slabšega sadja. Za žejo med poletnim delom sta prav prišli voda od kuhanega sadja ali sirotka s prekuhanim kislim mlekom.

Jeseni smo z užitkom pobirali sadove svojega truda, ki so bili včasih obilni, drugič pa zaradi neugodnega vremena ali talnih škodljivcev izredno skromni. S krajšanjem dni in daljšanjem noči se je tudi ozračje ohlajalo, zato smo komaj čakali, da bo peč prosta in se bomo lahko pogreli v njenem toplem zavetju. Na njej je bilo treba posušiti sadje, orehe, koruzo in ajdo, da se pridelki v shrambi ne bi vneli ali pokvarili. Po spravilu pridelkov sta sledila še priprava nastilja za živali in sekanje drv za družino. Tako preskrbljeni za zimo smo mirno zakorakali v hladnejši del leta ter se več zadrževali v prijetnih domovih, kjer so se ljudje zbirali ob topli peči. Med adventom smo ob zgodnjih jutranjih urah hodili k zornicam in se tako pripravljali na miklavževanje, koline ter najlepše božične praznike.

---

Italijanski vojaški posadki v Otaležu in Jaznah med obema vojnama

Italijanski vojaški posadki v Otaležu in Jaznah med obema vojnama

Po podpisu Rapalske pogodbe leta 1920, ki je tretjino slovenskega etničnega ozemlja dodelila Kraljevini Italiji, je nova državna meja globoko zarezala v življenje prebivalcev na Idrijsko-Cerkljanskem. Za varovanje te strateško pomembne in težko prehodne meje sta bili v vaseh Otalež in Jazne že leta 1920 nameščeni stalni vojaški posadki obmejne straže GAF (Guardia alla Frontiera). Ti oddelki so imeli poleg nadzora meje ključno vlogo pri izvajanju sistematične fašistične asimilacije in represije nad lokalnim slovenskim prebivalstvom.

Kaverna v Jaznah

Gradnja in slavnostna otvoritev karabinjerske postaje v Otaležu

Zaradi nenehnega zaostrovanja razmer na rapalski meji ter potrebe po strožjem nadzoru nad domačini je okupacijska italijanska oblast leta 1933 v Otaležu zgradila sodobno, namensko poslopje za orožniško in karabinjersko postajo.

• Začetek del: Gradbena dela so se tik ob vaški šoli začela že leta 1928. Lokacija je imela močan simbolni pomen ustrahovanja javnosti.
• Zaključek gradnje: Poslopje je bilo dokončano spomladi leta 1933.
• Otvoritvena slovesnost: Fašistične oblasti so ob otvoritvi objekta 2. junija 1933 priredile veliko, ideološko obarvano slovesnost. Z njo so želele demonstrirati moč in dokončno pripadnost teh krajev rimskemu imperiju.
• Potek dogodka: Osrednji dogodek dneva je bilo svečano razvitje nove italijanske zastave. V kulturni program so oblasti prisilno vključile tudi pevski društvi iz Idrije in Cerkna. Pevci so morali kljub narodnostnemu zatiranju pripraviti in izvesti repertoar, sestavljen izključno iz italijanskih domoljubnih pesmi.

Karabinjerska postaja v Otaležu leta 1933

Sestava represivnega aparata in teror nad lokalnim prebivalstvom

V novozgrajeni karabinjerski postaji v Otaležu je bila sprva nastanjena stalna zasedba, ki jo je sestavljalo pet karabinjerjev in brigadir (orožniški častnik). Za dodatno varovanje zaledja meje je bilo na postaji nameščenih še osem obmejnih miličnikov pod poveljstvom t. i. caposquadre (poveljnika oddelka).

Poleg karabinjerjev so strah in trepet med domačini sejali pripadniki kraljeve finančne straže (Regia Guardia di Finanza). Njihova uradna dolžnost je bila preprečevanje donosnega, a izjemno tveganega tihotapstva (kontrabanda) preko bližnje državne meje, dejansko pa so delovali kot politična policija. Finančni stražniki so nenehno patruljirali po vaseh in prežali na politično sumljive osebe, zlasti na tiste, ki so bili osumljeni sodelovanja s protifašističnim gibanjem ali ohranjanja slovenske narodne zavesti.

Oblike vsakodnevnega pritiska na domačine

Življenje pod stalnim nadzorom je bilo za prebivalce Otaleža in Jazen izčrpavajoče:

• Nočne preiskave: Domačini so morali financem sredi noči odpirati hiše. Ti so pod pretvezo iskanja tihotapskega blaga izvajali grobe hišne preiskave (pretrese).
• Vsakodnevno nadlegovanje: Ker stražniki na odrezanih obmejnih postojankah pogosto niso imeli resnega operativnega dela, so nenehno zahajali na kmetije. Od kmetov so samovoljno zahtevali hrano, kuhanje kave ter jih finančno in psihično izkoriščali.
• Sistematično raznarodovanje: Posebna tarča fašističnih organov sta bili slovenska govorica in pesem. Vsakršen javni in pogosto tudi zasebni izraz slovenstva je bil strogo kaznovan.

Osumljene tihotapce in politično nezanesljive domačine so pripadniki finančne straže nemudoma aretirali ter jih odpeljali na zaslišanje v osrednjo karabinjersko postajo v Otalež.

---

Obdobje druge svetovne vojne in umik okupacijskih sil

Represivni pritisk se je stopnjeval med drugo svetovno vojno, ko se je v regiji razplamtelo partizansko gibanje. Usoda posameznih enot in postojank ob koncu italijanske okupacije je prikazana v spodnji tabeli:

Enota / Postojanka	Lokacija	Delovanje in umik
Fašistična obmejna milica (MVSN)	Otalež	Delovala je do 26. julija 1943 (padec Mussolinija). Snovala je posebno surovost do lokalnega prebivalstva.
Orožniška in karabinjerska postaja	Otalež	Ostala je operativna vse do uradne kapitulacije Italije 9. septembra 1943.
Brigada finančne straže	Gorska vojašnica v Jaznah (neposredno na rapalski črti)	Predčasno so se umaknili, ko so nemške sile na nekdanji jugoslovanski strani meje začele nameščati obsežna minska polja v okviru utrjevanja Operativne cone Jadransko primorje.

Kljub postopnemu krčenju nekaterih obmejnih enot v letih 1942 in 1943 podatki kažejo, kako močno je bilo to območje militarizirano. Na širšem področju Otaleža je bilo namreč v zadnjem obdobju italijanske okupacije še vedno stacioniranih kar 141 pripadnikov različnih vej italijanskih oboroženih sil, ki so poskušali obdržati nadzor nad strateškim zaledjem pred dokončnim zlomom fašistične Italije.

Življenje v Lazcu med italijansko okupacijo

Marija Aljančič leta 1957 v Kopru(Vir-Slovenski jadran)

Vasica Lazec je zelo majhna, saj šteje samo 35 hišnih številk. Pred vojno so bili v njej samo štirje taki kmetje, ki so ob primerni letini pridelali dovolj za svojo potrebo .Drugi so bili bajtarji ,ki so se preživljali tudi s sezonskim delom, kajti redno delo je bilo pod Italijo privilegij le za nekatere. Ker sem bila rojena leta 1923,se dosti ne spominjam življenja naše vasice pred vojno. Vem pa ,da se je pri nas doma in tudi drugod veliko govorilo o krivici, ki nam je bila prizadejana s tem ,da so naše kraje zasedli Italijani in da to ne more večno trajati. Prosvetnega dela v našem kraju za časa italijanske okupacije ni bilo. Še tisti slovenski učitelji, ki so jih nekaj časa pustili v naših krajih so bili kasneje premeščeni v notranjost Italije .Spominjam pa se ,da je mama skrbela za to ,da smo se otroci ,še preden smo šli v šolo ,doma naučili slovensko čitati .Tako so delale tudi druge matere .Mislim, da je bilo prav v tem času delo slovenske matere in žene na Primorskem sila važno za ohranitev slovenske besede in s tem tudi slovenske narodne zavesti, kajti italijanski fašizem je uporabljal vse mogoče nasilne metode, da bi čim prej potujčil zasedene kraje. Ravno v naših krajih so imeli pri tem početju malo uspeha, menim, da ravno po zaslugi visoke narodne zavesti ki j je znala slovenska mati vcepiti otrokom. Omeniti velja tudi vlogo, ki jo je takrat imela pri nas slovenska knjiga .Javne knjižnice je okupator zaplenil in knjige požgal. Toda v vaseh so ostale na podstrešjih skrite cele knjižne zbirke Te knjige so mene ,kot tudi drugo mladino seznanile s Prešernom, Gregorčičem, Cankarjem in drugimi našimi velikimi možmi, o katerih v italijanski šoli nismo slišali. Brali smo največ v zimskem času, kajti poleti smo bili vpreženi v delo .Posojali smo knjige drug drugemu. Ni nam bilo težko iti po knjige tudi uro daleč h kakemu kmetu, za katerega se je vedelo da ima dobre in lepe knjige. Tako smo hodili h kmetu Pavliču v Masore, ki je imel na podstrešju celo knjižnico. Prepovedana nam ni bila samo slovenska beseda, ampak celo slovenska pesem.  Samo v cerkvi smo še lahko slovensko peli.
Ko je Italija leta 1941 napadla Jugoslavijo, so bili vsi ljudje v naši vasi in v sosednjih vaseh prepričani, da je sedaj prišel čas osvoboditve izpod italijanskega okupatorja .Pričakovali smo, da bo to v nekaj dneh. Toda močnejše in hujše je bilo razočaranje, ko smo videli kako hitro in klaverno je razpadla jugoslovanska armada. Vse prebivalstvo je bilo nekaj časa zelo poparjeno in pobito. Naši fantje in možje so bili mobilizirani v italijansko vojsko .orožja jim niso zaupali .Vtikali so jih v posebne delavske bataljone, da bi s svojo miselnostjo ne okužili drugih enot. O narodnoosvobodilnem gibanju smo v naši vasi izvedeli nekaj več šele v letu 1942.Meseca junija je prinesel tovariš Darko Lipužič v vas prvo partizansko literaturo .Vesti o obstoju narodnoosvobodilnega gibanja smo sprejemali z velikim veseljem in zadoščanjem saj je to v nas utrjevalo zavest, da vojna le ne poteka tako ,kot je trobila vsakodnevna uradna propaganda in v tem smo videli obet tako zaželjene osvoboditve izpod osovraženega italijanskega fašizma .V oktobru in novembru so dobile vesti o osvobodilnem gibanju dosti bolj konkretno obliko .V okolici so se že pokazali partizani. i zveden je bil uspešen napad na orožniško postojanko v Zakrižu .Za obletnico oktoberske revolucije je bilo raztreseno po glavni cest i vse polno lističev z borbenimi parolami. Ti dve akciji sta silno odmevali po vsej okolici. Okupatorju sta jasno pokazali, da ni na svojih tleh in da njegova potujčevalna politika in obrodila sadu. S posredovanjem Kofolovih fantov iz Pluženj se je sestala v naši vasi prve dni januarja 1943 prva trojka. Sestavljali so jo trije mladinci :Hedvika Bizjak, Filip Lipužič in jaz .Sestali smo se v vaški gostilni pri pokojni tovarišici Ivani Bizjak, ki je kljub strahu pred okupatorjem dala na razpolago prostor in je od tistega dne tudi sama aktivno sodelovala ,dokler je niso zaprli. Sestali smo se ponoči. Morali smo biti oprezni ,kajti najbližja okupatorjeva postojanka je bila le pol ure daleč v Otaležu. Sestanek je vodil Jože Primožič-Miklavž. Razložil nam je, za kaj gre. Ni nam pri tem pozabil nakazati širše perspektive ,namreč, da v tem boju ne gre samo za narodno osvoboditev, ampak tudi za socialno. Za nas vse je bilo to drugo vsaj toliko ali pa še bolj važno kot ono prvo.Z vsem žarom smo zgrabili za delo. Saj do takrat kot vaški mladinci in mladinke nismo imeli nikakih možnosti razvoja in učenja ,niti pravice do dela. Tovariš Miklavž nam je dal takoj tudi konkretne naloge :povezati v
osvobodilno fronto vse zavedne vaščane in pripraviti širši vaški sestanek, na katerem bi izvolili prvi vaški odbor OF ,in pa seveda nabirati prostovoljce za našo partizansko vojsko. Dne 29.januarja je bil potem širši sestanek, na katerega smo povabili vse ,ki smo jih imeli za zavedne Slovence .Sestanek je bil ponoči v hiši bolj na koncu vasi, ki smo ji rekli ”na Robu ”,pri tovarišici Alojziji Kenda. To je bila zelo zavedna slovenska žena in je bila od tega dne ena najaktivnejših žena v naši vasi .Na to pot je usmerila tudi vseh šest svojih otrok.
Omejeni sestanek sta vodila tovariša Jože Primožič-Miklavž in Jaka Štucin-Cvetko .Širšemu krogu vaščanov sta razložila cilje in naloge Osvobodilne fronte. Izvoljen je bil tudi vaški odbor OF. Že v ta prvi odbor se je volilo s stališča,da bodo morale za delo na terenu zgrabiti predvsem ženske, ker bodo možje odšli v brigade. Izvoljen je bil sedem članski odbor, v katerem so bile naslednje žene :hišna gospodinja Alojzija Kenda, Hedvika Bizjak ,Marija Zajc ,Pavlina Zajc in jaz.Za šestega in sedmega člana se ne spominjam dobro, mislim da sta bila dva tovariša.
Odbor je od tistega dne aktivno delal pri naslednjih nalogah :mobilizacija v partizanske enote ,zbiranje in odpremljanje živeža, vojaške opreme in orožja ter sanitetnega materiala, dalje pobiranje narodnega davka in narodnega posojila ter vključevanje novih ljudi v osvobodilno gibanje. Največja skrb odbora je bila, kako preprečiti da bi okupator še kakšnega vaščana dobil v svojo vojsko, Vzdrževali smo tudi vezo z možmi in fanti, ki so bili že mobilizirali in ji obveščali o osvobodilnem gibanju .Odbor si je delo razdelil . Vse naloge so opravljale predvsem žene, članice odbora .Odbor je dosegel lepe uspehe, zlasti pri mobilizaciji v enote NOV .Dne 15.februarja je bil množičen odhod v partizane. Odšlo je okoli 20 vaščanov .Italijani tega seveda niso mirno gledali .Množičen odhod ljudi iz naše vasice v partizane jih je razdražil .meseca marca je odgnal v zapore 6 moških in 4 ženske, predvsem starejše .Kar so imeli premičnega premoženja so zaplenili.

Vir-Marija Aljančič
Iz knjige-SLOVENKE V NARODNOOSVOBODILNEM BOJU

Zbornik dokumentov,člankov in spominov(Zavod”Borec” 1970)

Fašistični zločin v Cerkljanskem Vrhu

Gozd Sončnica pod Cerkljanskim vrhom je bil tisto zimo odet v debelo snežno odejo. Od decembra 1942 do marčevskih dni leta 1943 je v njegovem zavetju taborila četa 1. bataljona Soškega odreda. Bilo je neizprosno mrzlo, a toplina in podpora bližnjih kmetov, ki so z partizani delili zadnje kose kruha, sta borcem dajali moč za odpor proti okupatorju.

Zgodaj marca 1943 je padel ukaz za napad. Druga četa se je prebila do rudnika bakra v Planini nad Cerknim in ga uspešno onesposobila, s čimer so Italijanom zadali hud udarec. Med zmagovitim umikom proti varnemu Cerkljanskemu Vrhu pa se je zgodila nesreča. Mlademu borcu Antonu Jerebu, domačinu iz Planine, je na poledenelem terenu spodrsnilo. Padec je bil tako hud, da si je poškodoval nogo in ni mogel več stopiti nanjo.

Ker je bila pot v taborišče zanj nemogoča, sta se z zvestim spremljevalcem zatekla v zaselek Krog. Varno zavetje jima je ponudil Janez Peternel, gospodar domačije Pri Janezu. Kljub strahu pred okupatorjevim maščevanjem so domačini ranjenca oskrbeli z vso skrbnostjo.

Toda izdaja ima tisoč oči. Marija Mlakar, po domače Zeleniška iz Cerkljanskega Vrha, je okupatorju izdala, kje se nahajajo partizani. Točno teden dni po akciji, v soboto, 13. marca, je idilo tihega zaselka prekinil hrup težkih vojaških škornjev. Italijanski fašisti so vdrli na Krog in bliskovito obkolili Janezovo ter sosedovo hišo, po domače Pri Jerci.

V hiši je zavladal preplah. Spremljevalcu se v naglici ni uspelo umakniti na varno, domačini pa so ranjenega Antona v obupu potisnili v edino preostalo skrivališče – veliko krušno peč v izbi.

Italijanski vojaki so divje vdrli skozi vrata. Takoj so aretirali ujetega spremljevalca, nato pa začeli z besnim premetavanjem hiše. Preiskava je bila temeljita. Kmalu so v izbi našli neizpodbitne dokaze: dinamit, nahrbtnika, titovki in dve puški. Vojaki so vedeli, da je plen blizu, zato niso odnehali. Iskali so naprej, dokler niso sumljivo obstali pred odprtino krušne peči.

Ko se je vojak sklonil, da bi pogledal v temno notranjost peči, je Anton Jereb zbral zadnje moči. V roki je stisnil ročno bombo in jo z vso silo vrgel med sovražnike. V tistem usodnem trenutku pa je mehanizem zatajil – bomba ni eksplodirala.

Med vojaki je zavladala panika, ki se je hitro sprevrgla v pobesnelo maščevanje. Stopili so pred peč in začeli neusmiljeno streljati v odprtino. Ko so streli končno potihnili, so iz peči zvlekli Antonovo negibno telo.

Zločin se je šele začenjal. Vojaki so začeli pleniti po hišah in gospodarskih poslopjih ter kradli vse, kar je imelo kakšno vrednost. Nato so zanetili ogenj. Plameni so v nekaj trenutkih zajeli Janezovo in sosednjo hišo ter vse hleve. Istega dne je druga vojaška enota zažgala tudi izpraznjeno partizansko taborišče v gozdu Sončnica.

Prestrašene stanovalce obeh požganih domačij so vojaki z bajoneti nagnali z njihovih domov. Sprva so jih gnali do soseda Kotnika, kjer so nekatere prebivalce spustili, preostale pa skupaj z ujetim partizanom gnali naprej proti Kladju. Tam so jih čakali vojaški tovornjaki. Povezane so jih zmetali na kason in odpeljali v Cerkno.

Zaprli so jih v karabinjerski zapor – temačen, hladen prostor brez enega samega okna. V popolni temi in negotovosti so preživeli deset dolgih dni. 23. marca se so vrata zapora znova odprla. Vklenili so jih po dva in dva, jih naložili na kamion in prepeljali na Most na Soči. Tam jih je čakal vlak, ki jih je odpeljal v zlovešče tržaške zapore, stran od domačih hribov.

Izdaja Marije Mlakar pa ni ostala nekaznovana. Narodnoosvobodilno gibanje je kmalu odkrilo križca na njenem imenu in za izdajo, ki je uničila dve domačiji ter vzela mlado partizansko življenje, je bila kasneje usmrčena. Spomin na požig na Krogu in junaštvo Antona Jereba pa je ostal zapisan v zgodovino cerkljanskih hribov.

Premična bolnišnica Vojkove brigade v Otaležu

Na organiziranem osvobojenem ozemlju so bile med drugo svetovno vojno tudi partizanske bolnišnice. Ena izmed njih je bila v Cerknem. Svoje bolnišnice so imele tudi brigade. Vojkova brigada jo je imela v Otaležu. Šele precej kasneje, v decembru 1943, je bila ustanovljena korpusna bolnišnica »Franja«

Premična bolnišnica 31. divizije Vojkove brigade v Otaležu

V Vojkovi brigadi je Nace Pervanja organiziral sanitetno službo, potem je od štaba brigade dobil nalogo, da zbere ranjence iz Polhograjskih Dolomitov in okolice Cerknega, ki so se zdravili po hišah, ter organizira zanje oskrbo v bolnišnici brigade. Ranjenci so bili iz raznih enot 31. divizije, tako da je bolnišnica v Otaležu postala divizijska. Ranjence so najprej nastanili v Micini (Marija Jereb) hiši. Ko jih je bilo več, so jih preselili v večji prostor nad gostilno, kjer je bil prej pouk. Pred vojno je prostor uporabljal gostilničar za skupinske obiske, npr. ob porokah, pogrebih ipd. Iz bivše italijanske kasarne v Otaležu so prinesli 12 železnih postelj (kavalet) in posteljne vložke. Nace je iskal pomočnike, ki so kaj vedeli o saniteti. Ko je v Cerknem srečal sovaščana Franca Kobala,  ki je bil v KM Cerkno sanitetni referent, se je s KM Cerkno dogovoril, da so ga odstopili bolnišnici.

Franc Kobal je po srečanju z Nacetom Pervanjem postal njegov pomočnik na vseh njegovih poteh do konca vojne. Nace je opisal, kako so vaščani Otaleža, še posebej dekleta, nudili vso pomoč ranjencem. Tako so pri Mežnarju (Jože Bizjak) mati in hčerki Rozina - Zinka in Marija kuhale in pekle kruh, veliko so pomagale vaščanke Marija Bašelj, Albina Eržen in Ivanka Pilat. Pilatova je bila iz Štanjela, od kapitulacije Italije do konca vojne je v Otaležu in Jaznah poučevala kot partizanska učiteljica. Po vojni je učila na italijanski šoli v Piranu. Za perilo je skrbela Frančiška Tušar, ki so ji pomagale tudi druge šivilje, zlasti Jerica Oblak. Število ranjenih je naraščalo. Pripeljali so štiri nepokretne: eden je bil ranjen v hrbtenico, drugi je imel hudo razcefrano izstrelno rano na nogi, tretji prestreljeno koleno in drugo nogo, četrti zlom noge in obeh rok. Ranjenci so imeli strelne rane ter rane od topovskih granat in ročnih bomb po vsem telesu, največ po rokah, nogah in ramenih. Med njimi je bil Francoz Sergej, ki mu je krogla prebila nogo nad kolenom. V Vojkovi brigadi je bilo več Francozov, ki so bili večinoma iz okolice Marseillea in so k partizanom prišli iz italijanskega ujetništva. Tri ranjence so pripeljali iz Žirov. Nekateri so imeli rane že inficirane, gnojne in zanemarjene. Dva ranjenca sta bila iz Idrije. Eden je bil Dolfe, drugi Milan Mravle. Prišli so Dušan, Stane in še dva iz Gorenjske, Vlado Besednjak iz Pedrovega. Za pomoč je v Otalež prišlo tudi več partizank, saj je število ranjencev naraslo na 27. Poslane so bile iz enot ali terena, da bi se izučile za bolničarke. V Lazcu pri Otaležu sta bili na okrevanju partizanski bolničarki domačinki, in sicer 17-letna Pavla Kokošar iz Šercerjeve brigade in 18-letna Vera Močnik - Živka, po vojni Dukić, ki je bila oktobra ranjena v obe nogi v boju Vojkove brigade pri Sovodnjah. Dokler je bila bolnišnica v Otaležu, sta pomagali v njej.

Vera Đukič-Močnik v knjigi -Slovenke v narodno osvobodilnem boju ,opiše delovanje takratne premične bolnice v Otaležu: "Vodil jo je Nace Pervanja s Prapretnega brda na Tolminskem .Po poklicu je bil zobotehnik, zdaj pa je moral biti bolničar in tudi zdravnik. Ko sem prišla v bolnico je bilo veliko ranjencev .Najprej je bila bolnica v kmečki hiši, ko pa je postala premajhna, smo jo preselili v gostilno. Jaz sem kmalu okrevala ,ostala pa sem v bolnici, ker nisem bila sposobna za daljše pohode. Pomagala sem kjerkoli je bilo potrebno. V bolnici sem ostala do novemberske ofenzive. Takrat se je bolnica morala umakniti. Lažje ranjence je odpeljal Nace Pervanje na varnejši kraj ,meni pa je naložil nekaj težkih ranjencev. Pet smo jih spravili v bunker pri Slabetu na Bevkovem vrhu, po dva pa še k dvem drugim kmetijam. Dva sta ostala na Otaležu v hiši, kjer je bila dotlej bolnica. Ljudje so lepo skrbeli za njihovo varnost in za hrano, jaz pa sem jih hodila prevezovat. Sicer pa sem se preoblekla v civilno obleko in se držala okrog doma. Vsi ti ranjenci so z mano vred srečno preživeli ofenzivo. Dva so nemci sicer našli pri nekem kmetu, a sta se dobro izgovorila, da sta bolnika .Eden od njiju je znal nemško in to mu je prišlo zelo prav. Pač so nemci ob tej hajki odkrili v vaseh nekaj internirancev,ki so se vračali iz italijanskih ječ in taborišč in jih pobili. Tudi sama sem nekoč ,ko sem se vračala od svojih ranjencev proti domu, naletela na Nemce in bi jo kmalu skupila. Streljali so za mano ,a spustila sem se po drči in jim tako brž izginila izpred oči. Srečno sem se vrnila domov.

Proti koncu oktobra sta prišli iz Vojkove brigade še Jelka Dragin iz Lokovca nad Ajdovščino in Marija Jurman - Mimica iz Idrije. Rekli sta, da so ju poslali »na tečaj in prakso iz prve pomoči«. Nace je imel za vse štiri bolničarski tečaj, priskrbel jim je celo zvezke in svinčnike. Tako se je oblikovala premična bolnišnica 31. divizije. Zaprosil je tudi za strokovno zdravniško pomoč. Prišel je dr. Volčjak, ki je le nekaj dni prej vstopil v partizane in je sodeloval pri oskrbi zahtevnejših poškodb. Hrane je bilo dovolj, bila je dobra, rane so se ranjencem lepo celile, bili so varni, saj je bila brigada v bližini, štab pa v Otaležu . Po 10. novembru 1943 je sovražnik začel zbirati sile za vdor na osvobojeno ozemlje okoli Cerknega. Nace je dobil nalogo, da bolnišnico preseli na varno, proti Tolminskemu, kjer ni bilo bojev. S Francem sta sklenila, da se premaknejo na Šentviško planoto. Odšli so 13. novembra, ko se je sovražnikova ofenziva že začela. Jesensko, že skoraj zimsko vreme, pravkar zapadel sneg in mrzel veter so pestili kolono ranjencev. Nepokretne tri partizane so nosili, enega, ki ni mogel premikati nobenega uda, so skrili, »zabunkali«, v Otaležu in ga prepustili vaškim dekletom, ostali so s težavo lezli po poteh okoli Cerknega. Najtežje je bilo po strmi poti proti kmetiji na Hmenici in naprej do domačije Feliksa Slabeta. V sneg so morali delati stopnice, da so pomagali nosilcem ranjencev. V skritem bunkerju pri Slabetu so pustili še tri nepokretne ranjence, saj jih niso mogli več nositi. Nace je zanje zadolžil Vero in Pavlo. Medtem ko je urejal njihovo skrivališče in dajal navodila obema bolničarkama, je naročil Francu, naj z ostalimi 23 ranjenci pod vodstvom vodiča Jožefa Močnika iz Kojce s spremstvom nadaljuje pot. Franc je skozi Kladje, Planino, Novake, Poljane in Labinje ob zori pripeljal kolono v Jesenico. Planiral je počitek, a so se približevali Nemci. Kljub utrujenosti so morali naprej skozi zaselek Kojco v Laharn in čez Bukovsko grapo v Police. Šele tu so se lahko pri Kovčku najedli in naspali, naslednji dan pa spet v sneg in čez Gorski Vrh do Šentviške Gore. V prazni hiši, ki je bila odmaknjena od drugih, vendar blizu Francovega doma, pri Martinkarju, so si uredili bivališče. Prišlo je obvestilo, da so na Šentviški planoti Nemci, zato so se umaknili iz hiše v bližnji gozd in pritajili, Franc pa je na bližnji vzpetini oprezal, če se bodo Nemci približali . Nacetu so se pri Slabetu pridružili bolan Francev brat Justin Kobal, še en ranjenec s prestreljeno nogo, in nekaj razpršenih partizanov. V neki hiši med Kladjami in Novaki so pozno ponoči naleteli na skupino partizanov, ki je izgubila stik s svojo enoto. Med njimi je bil tudi kurir vodstva 31. divizije Ignac Hvala iz Gorskega Vrha. Nace ga je prosil, naj jih vodi do Šentviške planote, saj sam poti ni dobro poznal. Ta skupina partizanov je bila kar dobro oborožena, vseh je bilo sedaj že 15 in čutili so se bolj varne. V Poljanah so naleteli na tankovsko zaporo ceste, ki pelje v Cerkno. Nemški tanki so cesto zapirali tako, da so bili razporejeni na ovinkih in so se neprestano prevažali od enega do drugega cestnega zavoja. Med premikom tanka so pohiteli čez cesto. V Jesenico so prišli le nekaj ur za Francem in ranjenci, vendar za njimi že niso več mogli, saj so Nemci prihajali z Bukovega. Pojesti niso mogli niti obroka, ki so jim ga pripravili domačini. Terenec Ciril Klavžar iz Jesenice jim je svetoval pot skozi Zakojco in čez hrib Kojco, za njimi je s smrekovo vejo zabrisal sledi v snegu. V Kojci so jih preletavali nemški avioni – štuke, spuščali so svetlobne rakete in mitraljirali pobočje. Na vrh Kojce so se povzpeli po napornem gazenju snega, pri katerem so se izmenjevali na čelu skupine. Nace se je jezil na vodiča, da jih je peljal po tako naporni poti, pri tem ga je podprl Rus Mihajlov, ki je tudi bil v skupini. Vodič je trdil, da je tako svetoval terenec, ki je že vedel zakaj. Med grmovjem na vrhu hriba so počakali noči, potem so se spustili navzdol in v Spodnjem Bukovem prešli na Šentviško planoto ter se opolnoči privlekli v Gorski Vrh k Hvalovim, kjer je bil doma vodič. Tu so se ogreli, najedli in nekoliko naspali ter poslovili od borcev, ki so odšli k svoji enoti. Naslednji dan se je Nacetova skupina pridružila Francu na Prapetnem Brdu. Franc je med tem pri Martinkarju (Lapanja) na Prapetnem Brdu, nastanil največ ranjencev, pet najtežjih. Na Sleme pri Matjaku, Matiju (Kogoj) je dal Vlada Besednjaka iz Pedrovega, pri Črvu nekega Jožeta z Vipavskega, v Grapo (Laharnar) Francoza Sergeja; vsi trije so imeli prestreljene noge nad kolenom. Pri Andrejcu (Lipušček) je nastanil nekoga drugega; za ostale ni bilo potrebno posebej skrbeti, razen za hrano. Obiskovala in negovala jih je Marija Šorli, Mica. Že čez nekaj dni, ko je prišel Nace z ostalimi, se je z aktivisti dogovoril, da usposobijo za SP Kikeljnovo hišo na Brdu. Enonadstropno hišo, ki je imela v pritličju ognjišče in železen štedilnik, veliko izbo in še eno sobo, v nadstropju pa spalnico in shrambe, so očistili in se postopoma preselili vanjo. Nace je ocenjeval, da se lahko iz nje hitro umaknejo na več strani, blizu je tudi rob Šentviške planote, kjer se svet prevesi pod Krog, proti dolini Idrijce. Pred njimi je bil v hiši sedež VOS in krajši čas že SP. Pripadniki VOS so se preselili na sosednji obronek k Smudinu.

Viri-Knjige
Slovenke v nerodno osvobodilnem boju-Zbornik dokumentov, člankov in spominov
Čas človečnosti -Jelka Peterka, Rok Uršič
Enaintrideseta divizija-Stanko Peterlin