Slavna češpljeva pravda: Kako so cerkljanski kmetje leta 1936 premagali fašistično sodišče

Slavna češpljeva pravda: Kako so cerkljanski kmetje leta 1936 premagali fašistično sodišče

Zgodovina Cerkljanske v letih med obema svetovnima vojnama je polna zgodb o trdem preživetju, iznajdljivosti in tihem odporu proti fašističnemu pritisku. Med njimi ima posebno, skoraj filmsko mesto dogodek, ki je v lokalnem spominu in časopisnih zapisih ostal zapisan kot »slavna češpljeva pravda«. Ta štiri leta trajajoči sodni proces, ki se je odvijal med letoma 1936 in 1940, ni bil le navaden gospodarski spor, temveč odraz takratnih svetovnopolitičnih zaostritev na plečih malega slovenskega človeka.

Letina v senci abesinske vojne in sankcij

Pisalo se je leto 1936. Svet je s strahom opazoval fašistično Italijo pod vodstvom Benita Mussolinija, ki je oktobra prejšnjega leta napadla Etiopijo (Abesinijo). Društvo narodov je proti Italiji uvedlo gospodarske sankcije. V državi je začela veljati stroga gospodarska avtarkija – zapovedano je bilo radikalno varčevanje, uvoz je bil močno omejen, primanjkovalo je osnovnih živil, za hrano pa je »predla trda«.

Toda narava na Cerkljanskem ni marala za Mussolinijeve imperialne načrte. Tistega leta so cerkljanska pobočja obrodila nepopisno bogat pridelek češpelj. Previdni in praktični cerkljanski kmetje, vajeni kriznih časov, niso pustili, da bi sadje zgnilo. Ker ga zaradi vojne stiske ni bilo mogoče hitro prodati v svežem stanju, so svoje češpljeve zaklade skrbno posušili v domačih sušilnicah (pajštbah) in jih spravili na varno kot dragoceno ozimnico.

Zimska mrzlica in prihod milanskih trgovcev

Premožnejši sloji v industrializiranih italijanskih mestih so kljub sankcijam še vedno povpraševali po luksuzni hrani. Pozno jesen, v novembru in decembru 1936, je na Cerkljanskem zavladalo izjemno povpraševanje po suhem sadju. Ker je bila uradna trgovina ovirana, so v Cerkno osebno prispeli bogati grosisti in kupci iz velikih gospodarskih središč, kot sta Milano in Monza.

Z domačimi cerkljanskimi trgovci so hitro sklenili dobavne pogodbe za velike količine posušenih češpelj. Lokalno gospodarstvo je oživelo. Kmetje z vseh okoliških cerkljanskih hribov in strmih pobočij so začeli v dolino, proti skladiščem v Cerkno, dovažati polne vozove suhega sadja. Zdelo se je, da bo bogata letina rešila marsikatero kmetijo pred dolgovi. A sredi te trgovske mrzlice je udarila državna oblast.

Udarec fašistične finančne straže

Nekega zimskega dne je v Cerkno vdrlo finančno poveljstvo (Guardia di Finanza). Zaplenili so vse češplje, ki so jih lokalni trgovci že uspeli nakopičiti v svojih skladiščih. Fašistični organi so namreč posumili – ali pa jim je to služilo kot priročen izgovor –, da tako ogromnih količin sadja ni mogoče pridelati na strmem Cerkljanskem. Skladišča so zapečatili pod obtožbo, da gre za blago, ki je bilo skrivaj pretihotapljeno čez strogo varovano rapalsko mejo iz Kraljevine Jugoslavije.

Državno tožilstvo je sprožilo obsežen postopek. Zaradi domnevnega tihotapljenja velikih količin ne le suhih češpelj, temveč tudi suhih fig, grozdja, kave in žganja, so sodišču ovadili celotno verigo: italijanske kupce, domače trgovce, posrednike in kmetje.

Štiri leta strahu in goriški sodni spektakel

Za prebivalce Cerkljanske se je začelo mučno obdobje. Preiskava, nenehna zasliševanja, sodno sitnarjenje in grožnje z visokimi zapornimi ter denarnimi kaznimi so trajali polna štiri leta. Za obtožene domačine je to pomenilo ogromne finančne stroške in nenehno negotovost.

Primer je končno doživel epilog januarja 1940, tik pred izbruhom druge svetovne vojne v Italiji. Zaključna obravnava je potekala pred goriškim okrožnim sodiščem in je trajala dva polna dneva. Sodna dvorana v Gorici je ponujala pester in nenavaden prizor. Na zatožni klopi je sedelo štiriindvajset krivcev, pred njimi pa je stala armada desetih odvetnikov.

Zasedba je bila izjemno raznolika:

• Na zatožni klopi: Veliki, elegantni grosisti iz Milana in Monze so sedeli z ramo ob rami s preprostimi cerkljanskimi trgovci obeh spolov ter njihovimi hribovskimi dobavitelji in kmeti.
• Na odvetniški klopi: Priznana in draga odvetniška imena iz Milana in Trsta so moči združila z bolj skromnimi, a izjemno borbenimi lokalnimi odvetniki iz Gorice.

Zmaga solidarnosti in bistre besede

Čeprav so bili obtoženi iz popolnoma različnih družbenih slojev – od milanske elite do primorskega kmeta –, jih je v dvorani prevevala ena sama, trdna misel: uničiti konstruirano državno obtožnico.

Z medsebojno solidarnostjo, izjemno taktiko in predvsem z bistro ter ognjevito obrambo so odvetniki in obtoženi uspeli dokazati nesmiselnost obtožb. Sodišču so predočili dokaze, da so bile češplje plod trdega dela na domači zemlji in ne plod tihotapske mreže. Državna obtožba o pretihotapljenem blagu je popolnoma pogorela.

Sodni senat je moral popustiti. Od štiriindvajsetih obtožencev na glavni obravnavi (in skupno 17 neposredno vpletenih v ožji proces) jih je bila velika večina popolnoma oproščenih in opranih vsake krivde. Fašistična država je morala priznati poraz, za vzorec so obsodili le tri posameznike na simbolne denarne kazni (eden je dobil 1000 lir, dva pa po pičlih 40 lir).

Tako se je v začetku leta 1940 končala slavna češpljeva pravda, ki je štiri leta vznemirjala in hkrati povezovala ljudi na Cerkljanskem. Postala je simbol tega, da sta se primorska trma in kmečka pamet zmožni zoperstaviti celo represivnemu aparatu totalitarne države.