Alp,med Primorsko,Notranjsko in Kranjsko.
Spomini na otroška leta Msgr. Janeza Filipiča- 23. januar 1922, Lazec pri Cerknem, † 2. februar 2000, Lokavec.
Novo leto smo začeli ob jaslicah v topli izbi. Zunaj je bilo precej snega, zato so ptički priletali po hrano na hišno okno, kamor smo jim jo natresli. Večjega dela pozimi ni bilo, saj je narava počivala.
Gospodarji so popravljali orodje, izdelovali grablje in ročaje ter pletli koše in berače. Otroci smo pomagali tako, da smo čistili ter strgali vitre in količe. Ženske so klekljale ter iz domače volne pletle nogavice, rokavice in majice. Najbolj prijetno je bilo, ko smo po večerji in molitvi rožnega venca vsi odšli na krušno peč ter se ob prijetni toploti pogovarjali o vseh mogočih rečeh. Otroci smo radi poslušali, ko so očetje pripovedovali, kako je bilo med vojno, ki so jo preživeli na fronti v Rusiji, Italiji ali kje drugje v Evropi. Zanimala nas je preteklost domačih krajev in ljudi. Matere pa so nam pripovedovale pravljice in dogodivščine, ki so vedno imele poučen nauk za življenje.
V predpustnem času so naokrog hodili koledniki, ki so z zvoki harmonike prinesli nekaj razvedrila v enoličnost vsakdanjega življenja. Za novo leto in pustne dni so fantje v vasi priredili ples. V zimskem času so večkrat prišle šivilje, ki so popravljale stare in šivale nove obleke. Včasih sta se oglasila tudi čevljar in mizar, dokler je mogel, pa je prihajal urar France iz Otušja, ki je popravljal stenske in žepne ure. Občasno je pomagal tudi kovač. Vsi ti obrtniki so naredili veliko koristnega za celo družino in domačijo, mlajšemu rodu pa so iz svojih življenjskih izkušenj znali povedati marsikaj zanimivega. Brez dela tako ni bil niti zimski čas, ki so ga krajani koristno preživeli s popravili in obnovo. Ko so prišli skupaj pravi ljudje, so vedno zapeli lepe narodne pesmi.
Prebivalci naših krajev so bili od nekdaj skromni in nezahtevni. K temu jih je prisilila hribovska narava, ki je nudila le najnujnejše za preživetje. Zadovoljili so se s preprosto hrano: s krompirjem, zeljem, koruznim močnikom in žganci. Za večje praznike ali ob kmečkih opravilih pa je bilo na mizi tudi meso, štruklji in ocvirkovca. Za veliko noč smo jedli alelujo, pripravljeno iz posušenih repnih olupkov, ki so jim dodali druge sestavine, da je postala jed okusna. Ta jed naj bi spominjala na hude čase, ko ljudje celo za največji praznik niso imeli česa drugega dati pod zob.
Za cvetno nedeljo smo dečki nesli k blagoslovu vivnik – butaro iz oljčnih vej, bršljana in brinja, okrašeno s trakovi, jabolki in pomarančami. Dečki in kmetje so tekmovali, kdo bo prinesel večjo, tako da so jo včasih pripeljali kar z vozom ali pa jo je moralo nositi več mož. Enako slovesno je bilo na veliko soboto, ko smo z lesnimi gobami hodili po blagoslovljen ogenj, dekleta pa so nesla k blagoslovu velikonočne jedi – žegnanco v jerbasih, okrašenih z doma vezenimi prti.
Višek so velikonočni obredi dosegli na velikonočno nedeljo zjutraj. V jutranjem polmraku smo spremljali vstalega Zveličarja v procesiji okoli cerkve, kjer so na okrašenih grobovih gorele svečke, v rano jutro in prebujajočo se pomlad pa se je razlegala pesem: »Kristus je vstal, vstali bomo tudi mi!«
S prihajajočo pomladjo so se zeleni travniki prekrili z modrimi spominčicami in rumenimi trobenticami, kakor v jasnih večerih modro nebo prekrijejo neštete zvezdice. Kasneje so v svojih krošnjah bogato zacvetele češnje, hruške in jablane z izredno lepimi, rdeče-belimi ter prijetno dišečimi cvetovi. Z očarljivo pomladjo pa je na kmetijo prihajalo tudi težko, utrujajoče delo.
Njive je bilo potrebno prekopati, še prej pa pognojiti, da bi krompir, fižol, koruza in zelje ob svojem času obrodili bogate sadove. Ker do njiv velikokrat ni bilo vozne poti, smo morali gnoj nositi v koših. Vse njive so večinoma v visečih legah, zato smo v oprtnikih iz spodnjega dela njive spet nosili prst v zgornji del. S tem smo preprečili, da bi vsa plodna zemlja spolzela na spodnji rob, obenem pa so tako nastajali obronki.
»V potu svojega obraza boš jedel kruh,« je zapisano na prvih straneh Svetega pisma. To se je pri nas dobesedno dogajalo, ko smo gnoj in prst nosili na lastnih plečih, da je bila zemlja, ki je naša mati, res obdelana z ljubeznijo. Najtežje delo nas je čakalo poleti, ko je dan najdaljši in noč najkrajša, tako da je komaj zadostovala za kratek počitek. Začelo se je s košnjo vrnice in nadaljevalo s spravilom sena na oddaljenih senožetih v Rebrih ter na Planini vrh Gore, kjer smo delo zaključili s pokošnico – nekoliko boljšo in obilnejšo večerjo.
Najhujše je bilo okoli sv. Jakoba, ko je bila na vrsti zadnja košnja sena, žetev pšenice in setev ajde, ki je prišla na požeta žitna polja. Jeseni je njive zelo lepo okrasila cvetoča ajda, ki pa ni vedno dozorela, saj jo je včasih prej uničila slana. Po izkopanem krompirju smo vsejali ozimno žito. Naše njive so ob ugodnem vremenu prinašale dvojni pridelek: pšenico in ajdo, ki smo ju omlatili s krišpanjem in cepci.
Sadje je sladilo vsakdanji trud – od prvih gozdnih jagod, borovnic in malin do češenj, češpelj, hrušk in jabolk, ki so v obokanih kleteh zdržale do pomladi. Jesenski sadjevec je odžejal ob delu in poživil zimske večere, za izredne potrebe pa je bilo dobrodošlo žganje iz slabšega sadja. Za žejo med poletnim delom sta prav prišli voda od kuhanega sadja ali sirotka s prekuhanim kislim mlekom.
Jeseni smo z užitkom pobirali sadove svojega truda, ki so bili včasih obilni, drugič pa zaradi neugodnega vremena ali talnih škodljivcev izredno skromni. S krajšanjem dni in daljšanjem noči se je tudi ozračje ohlajalo, zato smo komaj čakali, da bo peč prosta in se bomo lahko pogreli v njenem toplem zavetju. Na njej je bilo treba posušiti sadje, orehe, koruzo in ajdo, da se pridelki v shrambi ne bi vneli ali pokvarili. Po spravilu pridelkov sta sledila še priprava nastilja za živali in sekanje drv za družino. Tako preskrbljeni za zimo smo mirno zakorakali v hladnejši del leta ter se več zadrževali v prijetnih domovih, kjer so se ljudje zbirali ob topli peči. Med adventom smo ob zgodnjih jutranjih urah hodili k zornicam in se tako pripravljali na miklavževanje, koline ter najlepše božične praznike.
Ni komentarjev:
Objavite komentar