Marija Aljančič leta 1957 v Kopru(Vir-Slovenski jadran)
Vasica Lazec je zelo majhna, saj šteje samo 35 hišnih številk. Pred vojno so bili v njej samo štirje taki kmetje, ki so ob primerni letini pridelali dovolj za svojo potrebo .Drugi so bili bajtarji ,ki so se preživljali tudi s sezonskim delom, kajti redno delo je bilo pod Italijo privilegij le za nekatere. Ker sem bila rojena leta 1923,se dosti ne spominjam življenja naše vasice pred vojno. Vem pa ,da se je pri nas doma in tudi drugod veliko govorilo o krivici, ki nam je bila prizadejana s tem ,da so naše kraje zasedli Italijani in da to ne more večno trajati. Prosvetnega dela v našem kraju za časa italijanske okupacije ni bilo. Še tisti slovenski učitelji, ki so jih nekaj časa pustili v naših krajih so bili kasneje premeščeni v notranjost Italije .Spominjam pa se ,da je mama skrbela za to ,da smo se otroci ,še preden smo šli v šolo ,doma naučili slovensko čitati .Tako so delale tudi druge matere .Mislim, da je bilo prav v tem času delo slovenske matere in žene na Primorskem sila važno za ohranitev slovenske besede in s tem tudi slovenske narodne zavesti, kajti italijanski fašizem je uporabljal vse mogoče nasilne metode, da bi čim prej potujčil zasedene kraje. Ravno v naših krajih so imeli pri tem početju malo uspeha, menim, da ravno po zaslugi visoke narodne zavesti ki j je znala slovenska mati vcepiti otrokom. Omeniti velja tudi vlogo, ki jo je takrat imela pri nas slovenska knjiga .Javne knjižnice je okupator zaplenil in knjige požgal. Toda v vaseh so ostale na podstrešjih skrite cele knjižne zbirke Te knjige so mene ,kot tudi drugo mladino seznanile s Prešernom, Gregorčičem, Cankarjem in drugimi našimi velikimi možmi, o katerih v italijanski šoli nismo slišali. Brali smo največ v zimskem času, kajti poleti smo bili vpreženi v delo .Posojali smo knjige drug drugemu. Ni nam bilo težko iti po knjige tudi uro daleč h kakemu kmetu, za katerega se je vedelo da ima dobre in lepe knjige. Tako smo hodili h kmetu Pavliču v Masore, ki je imel na podstrešju celo knjižnico. Prepovedana nam ni bila samo slovenska beseda, ampak celo slovenska pesem. Samo v cerkvi smo še lahko slovensko peli.
Ko je Italija leta 1941 napadla Jugoslavijo, so bili vsi ljudje v naši vasi in v sosednjih vaseh prepričani, da je sedaj prišel čas osvoboditve izpod italijanskega okupatorja .Pričakovali smo, da bo to v nekaj dneh. Toda močnejše in hujše je bilo razočaranje, ko smo videli kako hitro in klaverno je razpadla jugoslovanska armada. Vse prebivalstvo je bilo nekaj časa zelo poparjeno in pobito. Naši fantje in možje so bili mobilizirani v italijansko vojsko .orožja jim niso zaupali .Vtikali so jih v posebne delavske bataljone, da bi s svojo miselnostjo ne okužili drugih enot. O narodnoosvobodilnem gibanju smo v naši vasi izvedeli nekaj več šele v letu 1942.Meseca junija je prinesel tovariš Darko Lipužič v vas prvo partizansko literaturo .Vesti o obstoju narodnoosvobodilnega gibanja smo sprejemali z velikim veseljem in zadoščanjem saj je to v nas utrjevalo zavest, da vojna le ne poteka tako ,kot je trobila vsakodnevna uradna propaganda in v tem smo videli obet tako zaželjene osvoboditve izpod osovraženega italijanskega fašizma .V oktobru in novembru so dobile vesti o osvobodilnem gibanju dosti bolj konkretno obliko .V okolici so se že pokazali partizani. i zveden je bil uspešen napad na orožniško postojanko v Zakrižu .Za obletnico oktoberske revolucije je bilo raztreseno po glavni cest i vse polno lističev z borbenimi parolami. Ti dve akciji sta silno odmevali po vsej okolici. Okupatorju sta jasno pokazali, da ni na svojih tleh in da njegova potujčevalna politika in obrodila sadu. S posredovanjem Kofolovih fantov iz Pluženj se je sestala v naši vasi prve dni januarja 1943 prva trojka. Sestavljali so jo trije mladinci :Hedvika Bizjak, Filip Lipužič in jaz .Sestali smo se v vaški gostilni pri pokojni tovarišici Ivani Bizjak, ki je kljub strahu pred okupatorjem dala na razpolago prostor in je od tistega dne tudi sama aktivno sodelovala ,dokler je niso zaprli. Sestali smo se ponoči. Morali smo biti oprezni ,kajti najbližja okupatorjeva postojanka je bila le pol ure daleč v Otaležu. Sestanek je vodil Jože Primožič-Miklavž. Razložil nam je, za kaj gre. Ni nam pri tem pozabil nakazati širše perspektive ,namreč, da v tem boju ne gre samo za narodno osvoboditev, ampak tudi za socialno. Za nas vse je bilo to drugo vsaj toliko ali pa še bolj važno kot ono prvo.Z vsem žarom smo zgrabili za delo. Saj do takrat kot vaški mladinci in mladinke nismo imeli nikakih možnosti razvoja in učenja ,niti pravice do dela. Tovariš Miklavž nam je dal takoj tudi konkretne naloge :povezati v
osvobodilno fronto vse zavedne vaščane in pripraviti širši vaški sestanek, na katerem bi izvolili prvi vaški odbor OF ,in pa seveda nabirati prostovoljce za našo partizansko vojsko. Dne 29.januarja je bil potem širši sestanek, na katerega smo povabili vse ,ki smo jih imeli za zavedne Slovence .Sestanek je bil ponoči v hiši bolj na koncu vasi, ki smo ji rekli ”na Robu ”,pri tovarišici Alojziji Kenda. To je bila zelo zavedna slovenska žena in je bila od tega dne ena najaktivnejših žena v naši vasi .Na to pot je usmerila tudi vseh šest svojih otrok.
Omejeni sestanek sta vodila tovariša Jože Primožič-Miklavž in Jaka Štucin-Cvetko .Širšemu krogu vaščanov sta razložila cilje in naloge Osvobodilne fronte. Izvoljen je bil tudi vaški odbor OF. Že v ta prvi odbor se je volilo s stališča,da bodo morale za delo na terenu zgrabiti predvsem ženske, ker bodo možje odšli v brigade. Izvoljen je bil sedem članski odbor, v katerem so bile naslednje žene :hišna gospodinja Alojzija Kenda, Hedvika Bizjak ,Marija Zajc ,Pavlina Zajc in jaz.Za šestega in sedmega člana se ne spominjam dobro, mislim da sta bila dva tovariša.
Odbor je od tistega dne aktivno delal pri naslednjih nalogah :mobilizacija v partizanske enote ,zbiranje in odpremljanje živeža, vojaške opreme in orožja ter sanitetnega materiala, dalje pobiranje narodnega davka in narodnega posojila ter vključevanje novih ljudi v osvobodilno gibanje. Največja skrb odbora je bila, kako preprečiti da bi okupator še kakšnega vaščana dobil v svojo vojsko, Vzdrževali smo tudi vezo z možmi in fanti, ki so bili že mobilizirali in ji obveščali o osvobodilnem gibanju .Odbor si je delo razdelil . Vse naloge so opravljale predvsem žene, članice odbora .Odbor je dosegel lepe uspehe, zlasti pri mobilizaciji v enote NOV .Dne 15.februarja je bil množičen odhod v partizane. Odšlo je okoli 20 vaščanov .Italijani tega seveda niso mirno gledali .Množičen odhod ljudi iz naše vasice v partizane jih je razdražil .meseca marca je odgnal v zapore 6 moških in 4 ženske, predvsem starejše .Kar so imeli premičnega premoženja so zaplenili.
Ko je Italija leta 1941 napadla Jugoslavijo, so bili vsi ljudje v naši vasi in v sosednjih vaseh prepričani, da je sedaj prišel čas osvoboditve izpod italijanskega okupatorja .Pričakovali smo, da bo to v nekaj dneh. Toda močnejše in hujše je bilo razočaranje, ko smo videli kako hitro in klaverno je razpadla jugoslovanska armada. Vse prebivalstvo je bilo nekaj časa zelo poparjeno in pobito. Naši fantje in možje so bili mobilizirani v italijansko vojsko .orožja jim niso zaupali .Vtikali so jih v posebne delavske bataljone, da bi s svojo miselnostjo ne okužili drugih enot. O narodnoosvobodilnem gibanju smo v naši vasi izvedeli nekaj več šele v letu 1942.Meseca junija je prinesel tovariš Darko Lipužič v vas prvo partizansko literaturo .Vesti o obstoju narodnoosvobodilnega gibanja smo sprejemali z velikim veseljem in zadoščanjem saj je to v nas utrjevalo zavest, da vojna le ne poteka tako ,kot je trobila vsakodnevna uradna propaganda in v tem smo videli obet tako zaželjene osvoboditve izpod osovraženega italijanskega fašizma .V oktobru in novembru so dobile vesti o osvobodilnem gibanju dosti bolj konkretno obliko .V okolici so se že pokazali partizani. i zveden je bil uspešen napad na orožniško postojanko v Zakrižu .Za obletnico oktoberske revolucije je bilo raztreseno po glavni cest i vse polno lističev z borbenimi parolami. Ti dve akciji sta silno odmevali po vsej okolici. Okupatorju sta jasno pokazali, da ni na svojih tleh in da njegova potujčevalna politika in obrodila sadu. S posredovanjem Kofolovih fantov iz Pluženj se je sestala v naši vasi prve dni januarja 1943 prva trojka. Sestavljali so jo trije mladinci :Hedvika Bizjak, Filip Lipužič in jaz .Sestali smo se v vaški gostilni pri pokojni tovarišici Ivani Bizjak, ki je kljub strahu pred okupatorjem dala na razpolago prostor in je od tistega dne tudi sama aktivno sodelovala ,dokler je niso zaprli. Sestali smo se ponoči. Morali smo biti oprezni ,kajti najbližja okupatorjeva postojanka je bila le pol ure daleč v Otaležu. Sestanek je vodil Jože Primožič-Miklavž. Razložil nam je, za kaj gre. Ni nam pri tem pozabil nakazati širše perspektive ,namreč, da v tem boju ne gre samo za narodno osvoboditev, ampak tudi za socialno. Za nas vse je bilo to drugo vsaj toliko ali pa še bolj važno kot ono prvo.Z vsem žarom smo zgrabili za delo. Saj do takrat kot vaški mladinci in mladinke nismo imeli nikakih možnosti razvoja in učenja ,niti pravice do dela. Tovariš Miklavž nam je dal takoj tudi konkretne naloge :povezati v
osvobodilno fronto vse zavedne vaščane in pripraviti širši vaški sestanek, na katerem bi izvolili prvi vaški odbor OF ,in pa seveda nabirati prostovoljce za našo partizansko vojsko. Dne 29.januarja je bil potem širši sestanek, na katerega smo povabili vse ,ki smo jih imeli za zavedne Slovence .Sestanek je bil ponoči v hiši bolj na koncu vasi, ki smo ji rekli ”na Robu ”,pri tovarišici Alojziji Kenda. To je bila zelo zavedna slovenska žena in je bila od tega dne ena najaktivnejših žena v naši vasi .Na to pot je usmerila tudi vseh šest svojih otrok.
Omejeni sestanek sta vodila tovariša Jože Primožič-Miklavž in Jaka Štucin-Cvetko .Širšemu krogu vaščanov sta razložila cilje in naloge Osvobodilne fronte. Izvoljen je bil tudi vaški odbor OF. Že v ta prvi odbor se je volilo s stališča,da bodo morale za delo na terenu zgrabiti predvsem ženske, ker bodo možje odšli v brigade. Izvoljen je bil sedem članski odbor, v katerem so bile naslednje žene :hišna gospodinja Alojzija Kenda, Hedvika Bizjak ,Marija Zajc ,Pavlina Zajc in jaz.Za šestega in sedmega člana se ne spominjam dobro, mislim da sta bila dva tovariša.
Odbor je od tistega dne aktivno delal pri naslednjih nalogah :mobilizacija v partizanske enote ,zbiranje in odpremljanje živeža, vojaške opreme in orožja ter sanitetnega materiala, dalje pobiranje narodnega davka in narodnega posojila ter vključevanje novih ljudi v osvobodilno gibanje. Največja skrb odbora je bila, kako preprečiti da bi okupator še kakšnega vaščana dobil v svojo vojsko, Vzdrževali smo tudi vezo z možmi in fanti, ki so bili že mobilizirali in ji obveščali o osvobodilnem gibanju .Odbor si je delo razdelil . Vse naloge so opravljale predvsem žene, članice odbora .Odbor je dosegel lepe uspehe, zlasti pri mobilizaciji v enote NOV .Dne 15.februarja je bil množičen odhod v partizane. Odšlo je okoli 20 vaščanov .Italijani tega seveda niso mirno gledali .Množičen odhod ljudi iz naše vasice v partizane jih je razdražil .meseca marca je odgnal v zapore 6 moških in 4 ženske, predvsem starejše .Kar so imeli premičnega premoženja so zaplenili.
Vir-Marija Aljančič
Iz knjige-SLOVENKE V NARODNOOSVOBODILNEM BOJU
Zbornik dokumentov,člankov in spominov(Zavod”Borec” 1970)
Iz knjige-SLOVENKE V NARODNOOSVOBODILNEM BOJU
Marija Aljančič - Polda, roj Peternelj v Lazcu 11.2.1923, avtorica objavljenega sestavka, je 18. avgusta 2019 umrla v 96-tem letu. Njena hčerka Nataša
OdgovoriIzbriši