Na organiziranem osvobojenem ozemlju so bile med drugo svetovno vojno tudi partizanske bolnišnice. Ena izmed njih je bila v Cerknem. Svoje bolnišnice so imele tudi brigade. Vojkova brigada jo je imela v Otaležu. Šele precej kasneje, v decembru 1943, je bila ustanovljena korpusna bolnišnica »Franja«
Premična bolnišnica 31. divizije Vojkove brigade v Otaležu
V Vojkovi brigadi je Nace Pervanja organiziral sanitetno službo, potem je od štaba brigade dobil nalogo, da zbere ranjence iz Polhograjskih Dolomitov in okolice Cerknega, ki so se zdravili po hišah, ter organizira zanje oskrbo v bolnišnici brigade. Ranjenci so bili iz raznih enot 31. divizije, tako da je bolnišnica v Otaležu postala divizijska. Ranjence so najprej nastanili v Micini (Marija Jereb) hiši. Ko jih je bilo več, so jih preselili v večji prostor nad gostilno, kjer je bil prej pouk. Pred vojno je prostor uporabljal gostilničar za skupinske obiske, npr. ob porokah, pogrebih ipd. Iz bivše italijanske kasarne v Otaležu so prinesli 12 železnih postelj (kavalet) in posteljne vložke. Nace je iskal pomočnike, ki so kaj vedeli o saniteti. Ko je v Cerknem srečal sovaščana Franca Kobala, ki je bil v KM Cerkno sanitetni referent, se je s KM Cerkno dogovoril, da so ga odstopili bolnišnici.
Franc Kobal je po srečanju z Nacetom Pervanjem postal njegov pomočnik na vseh njegovih poteh do konca vojne. Nace je opisal, kako so vaščani Otaleža, še posebej dekleta, nudili vso pomoč ranjencem. Tako so pri Mežnarju (Jože Bizjak) mati in hčerki Rozina - Zinka in Marija kuhale in pekle kruh, veliko so pomagale vaščanke Marija Bašelj, Albina Eržen in Ivanka Pilat. Pilatova je bila iz Štanjela, od kapitulacije Italije do konca vojne je v Otaležu in Jaznah poučevala kot partizanska učiteljica. Po vojni je učila na italijanski šoli v Piranu. Za perilo je skrbela Frančiška Tušar, ki so ji pomagale tudi druge šivilje, zlasti Jerica Oblak. Število ranjenih je naraščalo. Pripeljali so štiri nepokretne: eden je bil ranjen v hrbtenico, drugi je imel hudo razcefrano izstrelno rano na nogi, tretji prestreljeno koleno in drugo nogo, četrti zlom noge in obeh rok. Ranjenci so imeli strelne rane ter rane od topovskih granat in ročnih bomb po vsem telesu, največ po rokah, nogah in ramenih. Med njimi je bil Francoz Sergej, ki mu je krogla prebila nogo nad kolenom. V Vojkovi brigadi je bilo več Francozov, ki so bili večinoma iz okolice Marseillea in so k partizanom prišli iz italijanskega ujetništva. Tri ranjence so pripeljali iz Žirov. Nekateri so imeli rane že inficirane, gnojne in zanemarjene. Dva ranjenca sta bila iz Idrije. Eden je bil Dolfe, drugi Milan Mravle. Prišli so Dušan, Stane in še dva iz Gorenjske, Vlado Besednjak iz Pedrovega. Za pomoč je v Otalež prišlo tudi več partizank, saj je število ranjencev naraslo na 27. Poslane so bile iz enot ali terena, da bi se izučile za bolničarke. V Lazcu pri Otaležu sta bili na okrevanju partizanski bolničarki domačinki, in sicer 17-letna Pavla Kokošar iz Šercerjeve brigade in 18-letna Vera Močnik - Živka, po vojni Dukić, ki je bila oktobra ranjena v obe nogi v boju Vojkove brigade pri Sovodnjah. Dokler je bila bolnišnica v Otaležu, sta pomagali v njej.
Vera Đukič-Močnik v knjigi -Slovenke v narodno osvobodilnem boju ,opiše delovanje takratne premične bolnice v Otaležu: "Vodil jo je Nace Pervanja s Prapretnega brda na Tolminskem .Po poklicu je bil zobotehnik, zdaj pa je moral biti bolničar in tudi zdravnik. Ko sem prišla v bolnico je bilo veliko ranjencev .Najprej je bila bolnica v kmečki hiši, ko pa je postala premajhna, smo jo preselili v gostilno. Jaz sem kmalu okrevala ,ostala pa sem v bolnici, ker nisem bila sposobna za daljše pohode. Pomagala sem kjerkoli je bilo potrebno. V bolnici sem ostala do novemberske ofenzive. Takrat se je bolnica morala umakniti. Lažje ranjence je odpeljal Nace Pervanje na varnejši kraj ,meni pa je naložil nekaj težkih ranjencev. Pet smo jih spravili v bunker pri Slabetu na Bevkovem vrhu, po dva pa še k dvem drugim kmetijam. Dva sta ostala na Otaležu v hiši, kjer je bila dotlej bolnica. Ljudje so lepo skrbeli za njihovo varnost in za hrano, jaz pa sem jih hodila prevezovat. Sicer pa sem se preoblekla v civilno obleko in se držala okrog doma. Vsi ti ranjenci so z mano vred srečno preživeli ofenzivo. Dva so nemci sicer našli pri nekem kmetu, a sta se dobro izgovorila, da sta bolnika .Eden od njiju je znal nemško in to mu je prišlo zelo prav. Pač so nemci ob tej hajki odkrili v vaseh nekaj internirancev,ki so se vračali iz italijanskih ječ in taborišč in jih pobili. Tudi sama sem nekoč ,ko sem se vračala od svojih ranjencev proti domu, naletela na Nemce in bi jo kmalu skupila. Streljali so za mano ,a spustila sem se po drči in jim tako brž izginila izpred oči. Srečno sem se vrnila domov.
Proti koncu oktobra sta prišli iz Vojkove brigade še Jelka Dragin iz
Lokovca nad Ajdovščino in Marija
Jurman - Mimica iz Idrije. Rekli sta, da so ju poslali »na tečaj in prakso iz prve pomoči«.
Nace je imel za vse štiri bolničarski tečaj, priskrbel jim je celo
zvezke in svinčnike. Tako se je oblikovala premična bolnišnica 31.
divizije. Zaprosil je tudi za strokovno zdravniško pomoč. Prišel je dr.
Volčjak, ki je le nekaj dni prej vstopil v partizane in je sodeloval pri
oskrbi zahtevnejših poškodb. Hrane je bilo dovolj, bila je dobra, rane
so se ranjencem lepo celile, bili so varni, saj je bila brigada v
bližini, štab pa v Otaležu . Po 10. novembru 1943 je sovražnik začel
zbirati sile za vdor na osvobojeno ozemlje okoli Cerknega. Nace je dobil
nalogo, da bolnišnico preseli na varno, proti Tolminskemu, kjer ni bilo
bojev. S Francem sta sklenila, da se premaknejo na Šentviško planoto.
Odšli so 13. novembra, ko se je sovražnikova ofenziva že začela.
Jesensko, že skoraj zimsko vreme, pravkar zapadel sneg in mrzel veter so
pestili kolono ranjencev. Nepokretne tri partizane so nosili, enega, ki
ni mogel premikati nobenega uda, so skrili, »zabunkali«, v Otaležu in ga
prepustili vaškim dekletom, ostali so s težavo lezli po poteh okoli
Cerknega. Najtežje je bilo po strmi poti proti kmetiji na Hmenici in
naprej do domačije Feliksa Slabeta. V sneg so morali delati stopnice, da
so pomagali nosilcem ranjencev. V skritem bunkerju pri Slabetu so
pustili še tri nepokretne ranjence, saj jih niso mogli več nositi. Nace
je zanje zadolžil Vero in Pavlo. Medtem ko je urejal njihovo skrivališče
in dajal navodila obema bolničarkama, je naročil Francu, naj z ostalimi
23 ranjenci pod vodstvom vodiča Jožefa Močnika iz Kojce s spremstvom
nadaljuje pot. Franc je skozi Kladje, Planino, Novake, Poljane in
Labinje ob zori pripeljal kolono v Jesenico. Planiral je počitek, a so
se približevali Nemci. Kljub utrujenosti so morali naprej skozi zaselek
Kojco v Laharn in čez Bukovsko grapo v Police. Šele tu so se lahko pri
Kovčku najedli in naspali, naslednji dan pa spet v sneg in čez Gorski
Vrh do Šentviške Gore. V prazni hiši, ki je bila odmaknjena od drugih,
vendar blizu Francovega doma, pri Martinkarju, so si uredili bivališče.
Prišlo je obvestilo, da so na Šentviški planoti Nemci, zato so se
umaknili iz hiše v bližnji gozd in pritajili, Franc pa je na bližnji
vzpetini oprezal, če se bodo Nemci približali . Nacetu so se pri
Slabetu pridružili bolan Francev brat Justin Kobal, še en ranjenec s
prestreljeno nogo, in nekaj razpršenih partizanov. V neki hiši med
Kladjami in Novaki so pozno ponoči naleteli na skupino partizanov, ki je
izgubila stik s svojo enoto. Med njimi je bil tudi kurir vodstva 31.
divizije Ignac Hvala iz Gorskega Vrha. Nace ga je prosil, naj jih vodi
do Šentviške planote, saj sam poti ni dobro poznal. Ta skupina
partizanov je bila kar dobro oborožena, vseh je bilo sedaj že 15 in
čutili so se bolj varne. V Poljanah so naleteli na tankovsko zaporo
ceste, ki pelje v Cerkno. Nemški tanki so cesto zapirali tako, da so
bili razporejeni na ovinkih in so se neprestano prevažali od enega do
drugega cestnega zavoja. Med premikom tanka so pohiteli čez cesto. V
Jesenico so prišli le nekaj ur za Francem in ranjenci, vendar za njimi
že niso več mogli, saj so Nemci prihajali z Bukovega. Pojesti niso mogli
niti obroka, ki so jim ga pripravili domačini. Terenec Ciril Klavžar iz
Jesenice jim je svetoval pot skozi Zakojco in čez hrib Kojco, za njimi
je s smrekovo vejo zabrisal sledi v snegu. V Kojci so jih preletavali
nemški avioni – štuke, spuščali so svetlobne rakete in mitraljirali
pobočje. Na vrh Kojce so se povzpeli po napornem gazenju snega, pri
katerem so se izmenjevali na čelu skupine. Nace se je jezil na vodiča,
da jih je peljal po tako naporni poti, pri tem ga je podprl Rus
Mihajlov, ki je tudi bil v skupini. Vodič je trdil, da je tako svetoval
terenec, ki je že vedel zakaj. Med grmovjem na vrhu hriba so počakali
noči, potem so se spustili navzdol in v Spodnjem Bukovem prešli na
Šentviško planoto ter se opolnoči privlekli v Gorski Vrh k Hvalovim,
kjer je bil doma vodič. Tu so se ogreli, najedli in nekoliko naspali ter
poslovili od borcev, ki so odšli k svoji enoti. Naslednji dan se je
Nacetova skupina pridružila Francu na Prapetnem Brdu. Franc je med
tem pri Martinkarju (Lapanja) na Prapetnem Brdu, nastanil največ
ranjencev, pet najtežjih. Na Sleme pri Matjaku, Matiju (Kogoj) je dal
Vlada Besednjaka iz Pedrovega, pri Črvu nekega Jožeta z Vipavskega, v
Grapo (Laharnar) Francoza Sergeja; vsi trije so imeli prestreljene noge
nad kolenom. Pri Andrejcu (Lipušček) je nastanil nekoga drugega; za
ostale ni bilo potrebno posebej skrbeti, razen za hrano. Obiskovala in
negovala jih je Marija Šorli, Mica. Že čez nekaj dni, ko je prišel Nace
z ostalimi, se je z aktivisti dogovoril, da usposobijo za SP Kikeljnovo
hišo na Brdu. Enonadstropno hišo, ki je imela v pritličju ognjišče in
železen štedilnik, veliko izbo in še eno sobo, v nadstropju pa spalnico
in shrambe, so očistili in se postopoma preselili vanjo. Nace je
ocenjeval, da se lahko iz nje hitro umaknejo na več strani, blizu je
tudi rob Šentviške planote, kjer se svet prevesi pod Krog, proti dolini
Idrijce. Pred njimi je bil v hiši sedež VOS in krajši čas že SP.
Pripadniki VOS so se preselili na sosednji obronek k Smudinu.
Viri-Knjige
Slovenke v nerodno osvobodilnem boju-Zbornik dokumentov, člankov in spominov
Čas človečnosti -Jelka Peterka, Rok Uršič
Enaintrideseta divizija-Stanko Peterlin
Ni komentarjev:
Objavite komentar