Gozd Sončnica pod Cerkljanskim vrhom je bil tisto zimo odet v debelo snežno odejo. Od decembra 1942 do marčevskih dni leta 1943 je v njegovem zavetju taborila četa 1. bataljona Soškega odreda. Bilo je neizprosno mrzlo, a toplina in podpora bližnjih kmetov, ki so z partizani delili zadnje kose kruha, sta borcem dajali moč za odpor proti okupatorju.
Zgodaj marca 1943 je padel ukaz za napad. Druga četa se je prebila do rudnika bakra v Planini nad Cerknim in ga uspešno onesposobila, s čimer so Italijanom zadali hud udarec. Med zmagovitim umikom proti varnemu Cerkljanskemu Vrhu pa se je zgodila nesreča. Mlademu borcu Antonu Jerebu, domačinu iz Planine, je na poledenelem terenu spodrsnilo. Padec je bil tako hud, da si je poškodoval nogo in ni mogel več stopiti nanjo.
Ker je bila pot v taborišče zanj nemogoča, sta se z zvestim spremljevalcem zatekla v zaselek Krog. Varno zavetje jima je ponudil Janez Peternel, gospodar domačije Pri Janezu. Kljub strahu pred okupatorjevim maščevanjem so domačini ranjenca oskrbeli z vso skrbnostjo.
Toda izdaja ima tisoč oči. Marija Mlakar, po domače Zeleniška iz Cerkljanskega Vrha, je okupatorju izdala, kje se nahajajo partizani. Točno teden dni po akciji, v soboto, 13. marca, je idilo tihega zaselka prekinil hrup težkih vojaških škornjev. Italijanski fašisti so vdrli na Krog in bliskovito obkolili Janezovo ter sosedovo hišo, po domače Pri Jerci.
V hiši je zavladal preplah. Spremljevalcu se v naglici ni uspelo umakniti na varno, domačini pa so ranjenega Antona v obupu potisnili v edino preostalo skrivališče – veliko krušno peč v izbi.
Italijanski vojaki so divje vdrli skozi vrata. Takoj so aretirali ujetega spremljevalca, nato pa začeli z besnim premetavanjem hiše. Preiskava je bila temeljita. Kmalu so v izbi našli neizpodbitne dokaze: dinamit, nahrbtnika, titovki in dve puški. Vojaki so vedeli, da je plen blizu, zato niso odnehali. Iskali so naprej, dokler niso sumljivo obstali pred odprtino krušne peči.
Ko se je vojak sklonil, da bi pogledal v temno notranjost peči, je Anton Jereb zbral zadnje moči. V roki je stisnil ročno bombo in jo z vso silo vrgel med sovražnike. V tistem usodnem trenutku pa je mehanizem zatajil – bomba ni eksplodirala.
Med vojaki je zavladala panika, ki se je hitro sprevrgla v pobesnelo maščevanje. Stopili so pred peč in začeli neusmiljeno streljati v odprtino. Ko so streli končno potihnili, so iz peči zvlekli Antonovo negibno telo.
Zločin se je šele začenjal. Vojaki so začeli pleniti po hišah in gospodarskih poslopjih ter kradli vse, kar je imelo kakšno vrednost. Nato so zanetili ogenj. Plameni so v nekaj trenutkih zajeli Janezovo in sosednjo hišo ter vse hleve. Istega dne je druga vojaška enota zažgala tudi izpraznjeno partizansko taborišče v gozdu Sončnica.
Prestrašene stanovalce obeh požganih domačij so vojaki z bajoneti nagnali z njihovih domov. Sprva so jih gnali do soseda Kotnika, kjer so nekatere prebivalce spustili, preostale pa skupaj z ujetim partizanom gnali naprej proti Kladju. Tam so jih čakali vojaški tovornjaki. Povezane so jih zmetali na kason in odpeljali v Cerkno.
Zaprli so jih v karabinjerski zapor – temačen, hladen prostor brez enega samega okna. V popolni temi in negotovosti so preživeli deset dolgih dni. 23. marca se so vrata zapora znova odprla. Vklenili so jih po dva in dva, jih naložili na kamion in prepeljali na Most na Soči. Tam jih je čakal vlak, ki jih je odpeljal v zlovešče tržaške zapore, stran od domačih hribov.
Izdaja Marije Mlakar pa ni ostala nekaznovana. Narodnoosvobodilno gibanje je kmalu odkrilo križca na njenem imenu in za izdajo, ki je uničila dve domačiji ter vzela mlado partizansko življenje, je bila kasneje usmrčena. Spomin na požig na Krogu in junaštvo Antona Jereba pa je ostal zapisan v zgodovino cerkljanskih hribov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar