Na straži-V sneženem grobu

Avstro-Ogrski vojak Franc Rejc iz Otaleža opisuje, kaj se mu je zgodilo, ko je bil poslan na stražo.

Vir-Domoljub  1.3 1917 št. 9

 

Kje njih grob leži

Pred prvo svetovno vojno je takratna občina Otalež štela 1200

prebivalcev, vpoklicanih v vojno jih je bilo 160, padlih vojakov 46.

V spomin vsem padlim rojakom-

Pesem, ki jo je spisala Nada Peternelj iz Otaleža

Kronologija

V dvanajstem stoletju  so se  prvi kolonisti naseli na otaležkem ozemlju a  se v glavnem niso obdržali in sredi 13. stoletja so bila pobočja na desnem bregu Idrijce spet pusta. Šele v letih 1260—90 je dobilo to ozemlje nove naseljence, ki so po posredovanju patriarha in njegovega gastalda (Joannes Longo iz Čedada) prišli deloma iz Kamna in Čadrga pri Tolminu, deloma pa iz freisinške Oselice. Tedaj so bile naseljene vasi Plužnje, Otalež, Lazeč in Jazne

Okoli leta 1260 na zahtevo Oglejskega patriarha Gregorija, Tolminski gastald Joannes Longo v Plužnjah naseli kmete, ki so prišli iz Oselice

10. maja 1290 prvič omenjene vasi Plužnje, Otalež in Lazec -Ressignatio 16 mansorum in contrata Plusin infra Talisach et Lasich iure ficti domini patriarche Vlrici de Camin de contrata Tulmin

8.Avgusta 1310 v poročilu iz Čedada  omenjene vasi Otalež, Lazec, Plužnje in Jazne

1. aprila 1346 Videm- Patriarh Bertrand je potrdil pravice štirih prvo imenovanih  krajev s privilegijem (Otalež, Plužnje, Lazec in Jazne)

V Tolminskih urbarjih iz leta 1377  omenjene vasi Otalež, Lazec, Plužnje in Jazne (Pluženjska rihtarija)

Leta 1377 je bilo v Otaležu 8 kmetij .Imena gospodarjev -Jacobus,Pulus,Primus,Juri,Lore,Juri tessedor(tkalec),Bochinis, Florianus.

Leta 1377 je bilo v Lazcu 6 kmetij  . Imena gospodarjev Ropertus, Stanigoy, Janis, Grigorius, Janis, Primos.

Leta 1377 je bilo v Plužnjah  8 kmetij. Imena gospodarjev -Tripin, Marinus, Bencho, Vorlicus, Vrbanus, Cacianus, Paulus, Matcho

 Leta 1377 je bilo v Gorenjih Jaznah 6 kmetij .imena gospodarjev. Paulus, Mencus, Juri, Marinus, Nicolaus, Cacianus  in v Dolenjih Jaznah 3 kmetije. Imena gospodarjev -Toma, Marcho, Petrus

Prvi pisno omenjeni Slovenec z imenom Primož je bil kmet ob Idrijci, ki ga v tolminskem urbarju najdemo leta 1377.Pravzaprav sta bila prva Primoža dva, eden v Otaležu in drugi v Lazcu.. ki ju je grajski pisar napisal kot Primos. Verjetno gre za Prvoslava ali Prvina, saj so se na Tolminskem zaradi geografske odmaknjenosti staroslovanski običaji in verstvo ohranili dlje kot drugod. V tistem času še niso imeli priimkov

Cerkev sv. Katarine v Otaležu je bila v pisnih virih prvič omenjena 28/9 1487  kot cerkev ,ki je podrejena župniji v Cerknem (cerkev  sv. Katarine v vasi »octalisi«.)

Cerkev sv. Jurija v Lazcu grajena  v 15.stoletju

Prva omemba cerkvice svetega Miklavža v Jaznah  je v poročilu iz Čedada iz leta 1590

Cerkev v Lazcu prvič  omenjena leta 1594 v poročilu iz Čedada

V Tolminskem urbarju iz leta 1598 piše, o dajatvah ,ki so jih plačevali podložniki zemljiški gospodi ”V župi imenovani Lhott , kamor so spadale vasi Plužnje, Otalež, Jazne, Lazec, Jagršče in Mlaka.

Stara cerkev v Otaležu je bila posvečena 1642.

20. novembra 1694; Soseska sv. Katarine (v Otaležu), sv. Nikolaja (v Jaznah) in sv. Jurija (v Lazicu) so prosile za kaplana, kateri bi stanoval v Otaležu ter smel tu deliti zakramente in pokopavati.

V času Tolminskega punta , leta 1690, se je v  enotah Černide - Goriške kmečke vojske v sestavi Tolminske čete,  v enoti , ki je imela sedež v Šebreljah , pod poveljstvom Jurija Svetičiča , bojevalo 31 kmetov iz Otaležkega okraja. 

Leta 1695 je bila ustanovljena kaplanija Otalež, katere del  so bila naselja Lazec, Plužnje, Otalež, Jazne, Masore in Oselica

V času tolminskega punta se je Pluženjsko ozemlje imenoval Cott

Oltar v cerkvi s. Nikolaja v Jaznah zgrajen okoli leta 1700.

Leta 1700 prvi župnik v Otaležu Janez Matko-Joannes Madho

Leta 1710 je vizitator Vincenc Silani , ko je potoval v Spodnjo Idrijo, prenočeval v Otaležu. Takrat je ugotovil da ima cerkev tri posvečene oltarje ter 500 prebivalcev.

Tolminski puntarji v ječah goriškega gradu so bili tudi -Hannsche Rinkh von Cott , Anže Rink iz Otaleža, izpuščen 31.marca 1716, zaplemba premoženja, Hannusch Serjun, Suppan v Cott, Hanuš Serjun, župan v Otaležu, izpuščen 31. marca 1716,  Micheu Seiz von Cott , Miha Zajc z Otaleža, izpuščen 31. marca 1716 Anze Likar von Cott, Anže Likar iz Otaleža, izpuščen 31. marca 1716. 

Leta 1739 se je na tolminskega arhidiakona obrnil Blaž Prebil iz Pluženj pri Otaležu, ki se je pred osmimi leti poročil s Katarino Jeran, čeprav so tast Valentin Jeran in soseska nasprotovali zvezi. Tast je poročeno hčerko poslal v službo na Kranjsko, da le ne bi živela z Blažem. Arhidiakon je seveda ukazal Valentinu, naj zeta pusti pri miru, hčerki pa dovoli vrniti se k možu .

Verniki duhovnije Nova Oselica so predložili v Otaležu leta 1747, vizitatorju vlogo za gradnjo nove cerkve v Otaležu, ki je bila dograjena leta 1752. Velika je menda zato, ker so na kraju postavili toliko košev , kolikor je bilo župljanov, da bi bila dovolj prostorna za vse.

Leta 1762 je arhidiakon ob vizitaciji ugotovil, da ima duhovnija kot ecclesia  vicarialis (s podružnicama v Jaznah in Lazcu) 800 prebivalcev in sicer 650 sposobnih za velikonočno obhajilo.

Sodne obravnave največje tatvine živosrebrove rude v Idriji so se odvijale v letih 1778-1779. Na tem procesu so sodili tudi trem bratom, Juriju, Antonu in Janezu Zajcu iz Pluženj, in Gregorju Šaulu iz Lazca

Janez Rejc (Giovanni Reiz) predstavnik vaške skupnosti Otalež zaprisegel  zvestobo cesarju Napoleonu v pisarni tolminskega gospostva, 10.12 1809 

Leta 1819 je v Otaležkih vaseh živelo 983 prebivalcev

14. novembra 1829 v Otaležu rojen župnik Andrej Kacin .Umrl v Šebreljah 3.marca 1875

Leta 1841 je duhovnik Lovrenc Kristan v Otaležu pričel poučevati poleg krčanskega nauka tudi šolski pouk-čitanje, pisanje in računstvo. Poučeval je v slovenščini, obisk je bil prostovoljen in sicer v župnišču trikrat tedensko.

19.11 1843 v Jaznah rojen župnik  Tomaž Bašelj (Thomas Bashel) , posvečen 11.9 1870 ,umrl 16.2 1877 v Marčani-Istra

Leta 1844 v Otaležu rojen učitelj in društveni delavec Gašpar Likar. Umrl leta 1908 v Gorici.

27. junija 1854 v Otaležu rojen narodni delavec Ivan Likar .

Leta 1857 je za novo zgrajeno cerkev v Otaležu vliv zvonove Anton Samassa v Ljubljani.

Leta 1861 v Jaznah rojen učitelj Frančišek Bogataj

Leta 1869 v Plužnjah rojen pravnik Jakob Zajec .Umrl na Dunaju leta 1898

Leta 1874 požar v Lazcu

Oltarja v cerkvi sv. Katarine v Otaležu sta iz leta 1874. Izdelal ju je podobar Jožef Štravs, slike pa naj bi bile delo Jurija Tavčarja.

3. 4 1876 je blagoslovil novo cerkev v Otaležu takratni cerkljanski dekan Jožef Jeram.

Že leta 1876 je bratovščina sv. Rešnjega Telesa v Otaležu štela nad 100 članov, ki so redno obiskovali sv. mašo ,ter s svojimi prispevki skrbeli za cerkvene zakramente, ter svete posode.

3.12.1877 v Plužnjah  rojen župnik Ivan Podobnik .Umrl 25. 9 1928 v Gradnem

Leta 1879 cerkev sv. Jurija  v Lazcu dobi tri nove zvonove, ki jih je vlil podjetnik Anton Samassa iz Ljubljane in so bili posvečeni v Ljubljani po škofu Janezu Pogačarju.

Leta 1881 so v vasi Otalež začeli zidati šolsko poslopje.

Po znameniti šolski reformi leta 1883 je tudi Otalež kot druge večje vasi dobil svoje šolsko poslopje in se je začel tudi redni šolski pouk

Cesta iz Lazca mimo Pluženj do idrijske ceste zgrajen leta 1883

16. marca 1883 v Plužnjah rojen politik Josip Peternel

26 avgust 1884 v Otaležu rojen organist Ivan Kacin. Umrl  13. november 1953 v Gorici.

V Jaznah je bil leta 1885 rojen fotograf Štefan Mlakar

Leta 1886 v Otaležu rojen pevovodja Mohor Pavšič. Umrl leta 1964

18. septembra leta 1887 velik podtaknjen požar v Lazcu .Zgori 23 hiš in 9 gospodarskih poslopij.

Leta 1890 je v Otaležkih vaseh živelo 1385 prebivalcev .

Avgusta 1890 je v Jaznah po udara strele , enemu kmetu zgorela hiša in hlev, dve kravi in eno tele. 

Leta 1890 je bilo v vasi Jazne 20 stanovanjskih objektov(Dolenje Jazne 15 hiš, Gorenje Jazne 5 hiš).

Leta 1893 V Plužnjah umrl je štirileten otrok za opeklinami. Starši so pustili otroke same doma. Sedemletni otrok zakuril je ogenj pri katerem se je vnelo mlajšemu krilce , da se je opekel in potem v groznih bolečinah umrl

Primož Simonič slovenski agronom rojen  3.junij 1893 v Plužnjah. Umrl  18.september 1975 Škofja Loka.

Leta 1894 je enorazrednico v Otaležu obiskovalo 110 učencev.

Leta 1894 je bil vikarijat  v Otaležu po ministrstvu za bogoslužje na Dunaju povišan v samostojno kuracijo.

Zaradi velikega števila umrlih so predpostavljeni ukazali leta 1896 zgraditi mrtvašnico na pokopališču v Otaležu

Leta 1896  V Otaležu  služil svojo sv. novo mašo Otaležki domačin č. o. Robert Jereb , redovnik s. Benedikta.

Med leti 1898 in 1903 so se pogosto na otaležkem koncu  tresla tla. Potresi so bili 9 in 10 . oktobra 1898 , 16. februarja 1901 in 16 .februarja 1903 

8. avgusta 1899 je v Otaležu vodil birmo, ki se jo je udeležilo več kot 180 birmancev,  nadškof in prvi slovenski kardinal Jakob Missia 

Leta 1900 je vas Lazec štela 44 hiš in 287 prebivalcev.

Leta 1900 je v Otaležu od  23. junija do 1 julija  obhajali sveti  misijon. Vodili so ga  gospodje lazaristi iz Ljubljane, in sicer gg.: Urban Nežmah, Mihael Klančnik in I. Flis

Leta 1902  V Jaznah in na „Hmenici“  ustanovili mlekarno

Leta 1902 Na predvečer sv. Ivana so streljali v Plužnah pri Otaležu mladi fantje z možnarji. Pri streljanju se jim je vžgal smodnik ter osmodil vseh pet fantov. Eden  umrl zaradi opeklin.

Konec leta 1902 je bil v cerkvi Sv. Jurija v Lazcu postavljen nov oltar

Leta 1903 vasi Plužnje in Otalež dobita prva poštna nabiralnika

Učitelj Alojzij Kokošar rojen v Otaležu leta 1904.Umrl  zaradi pljučnice 31.3 1929 star komaj 25 let

Iz Otaleža so  pripeljali v Idrijo farovško kuharico , ki je imela prestreljeno nogo . Župniku je ugovarjala in jezikala tako dolgo , da je v togoti pograbil revolver in za njo streljal ter jo zadel v nogo .

Leta 1906 je bil zgrajen vodovod za vas Plužnje.

Leta 1906 toča v Lazcu uniči ves pridelek

Leta 1906  je bila v Otaležu  zaradi ošpic šola 14 dni zaprta

Leta 1906  V Jaznah  je zgradilo 13 posestnikov brez vsake podpore, tudi v hiše, 2400 m dolg vodovod

Leta 1907 v Otaležu ustanovljeno bralno društvo

Dne 4. avgusta 1907  v Otaležu ustanovni občni zbor slov. kat. izobraževalnega društva.

Leta 1907 zgrajen nov farovž v Otaležu

Leta 1908 posestnik v Otaležu Peter Bevk kandidira na listi Jugoslovanske socialno demokratske stranke v Goriškem okrožju

23.8 1908 v zvonik cerkve Sv.Jurija v Lazcu udari strela

Leta 1909 je bila v Lazcu ustanovljena šola, kamor so hodili tudi otroci iz sosednjih Pluženj. Prvi učitelj v šoli Lazec je bil Ambrozij Rusjan.

Cesta Straža-Plužnje-Otalež-Jazne zgrajena v letu 1909

PGD Plužnje ustanovljeno na ustavnem zboru 15.2 1909.

Leta 1909 je bil v Otaležu ustanovljen odsek telovadnega društva Orel

16.1 1909 Vršil se bo komisionalni ogled za ustanovitev nove enorazrednice v Plužnjah na Cerkljanskem

8. 5. 1910 je bila v Otaležu ustanovljena Kmečka hranilnica in posojilnica ,registrirana 15. 6. 1910.

Leta 1911 v vasi Plužnje ustanovijo prvo mlekarno za vse vasi.

20.7 1912 strela zaneti požar na kozolcu posestnika Petra Zajca v Lazcu

Leta 1912 je krojaški mojster Jože Mlakar iz Jazen  sešil uniforme Idrijski rudarski godbi.

Leta 1913 mesto učitelja v Lazcu prevzame Hubert Močnik .Šolo je obiskovalo več kot 80 učencev.

Leta 1913 je bila v Otaležu  ustanovljena Marijina družba deklet, kateri je sledila Družba krščanskih mater in žena ter tretji red sv .Frančiška.

28.julija 1917  so italijanski letalci nad vas Otalež odvrgli 20 bomb.

Leta 1917 je begunske otroke iz Kala in Lokovca, skupno okoli 30, je v Plužnjah pri Cerknem poučeval avški učitelj Rihard Gorjup

Leta 1919 V Jaznah zaradi neprevidnosti italijanskih vojakov izbruhnil požar. Zgoreli sta dve hiši in več gospodarskih poslopij.

Šolska knjižnica v Lazcu je leta 1921 razpolagala z natančno 100 knjigami. Šolo  v Lazcu je tega leta obiskovalo 85 učencev.

23.1 1922 v Lazcu rojen Msgr. Janez Filipič, slovenski rimskokatoliški duhovnik in publicist. Umrl 2.2 2000 v Lokavcu

16.2 1922 ob 8 zvečer je nekdo zažgal hišo posestnika Ivana Grudna v Plužnjah. Zgorel je ves gornji del poslopja

19.2 1922 Vincenc Lapanje iz Otaleža na okruten način oropal in umoril  45 letno Marjano Gostiša in njenega 84 letnega tasta prav tako iz Otaleža

25.6 1922 V Otaležu je Italijanski orožniški brigadir razgnal procesijo Sv. Rešnjega telesa.

Leta 1924 so se v vasi Plužnje vršili sabotažni požari.

Leta 1924 italijanski okupator v vasi Plužnje ustanovi mlekarno, ki je delovala vse do razpada Italije leta 1943.

Leta 1925 se v vasi Lazec ustanovi mlekarna

Februarja leta 1925 je v vasi Lazec spet zagorelo. Zgorijo štiri stanovanjska poslopja.

Leta 1925 sta bili ustanovljeni  šoli na Travniku in v Jaznah

20.2 1925  izbruhnil je požar  v Plužnjah, kjer je zgorel hlev posestnika Antona Zajca št. 12

Novembra 1926 velika povodenj na Slovenskem prizadene tudi vas Otalež in vasi v njeni okolici

Leta 1927 Goriška prefekturna oblast je razpustila «Prosvetno društvo v Otaležu, z navedbo, da je delovalo v nasprotju z nacionalnim redom

Cerkev Sv. Jurija v Lazcu ima zvon, ki ga je 25.maja leta 1928 vlila delavnica mojstra De Poli v Vittorio Veneto namesto odvzetega od Avstrije 16.11 1916

Leta 1930 z dekretom  goriškega nadškofijskega ordinariata je bila duhovnija Otalež povišana v samostojno župnijo.

21. decembra, leta 1931 v Otaležu rojen Tomaž Pavšič- rodoljub, profesor, publicist in kulturni ter politični delavec. Umrl 9.2 2019 v Ljubljani.

4.4 1932 v Jaznah rojena pisateljica Marija Vogrič. Umrla 18.3 2016 v Kopru

Leta 1933 Italijani v Otaležu zgradijo karabinerijsko kasarno

5.8 1933 v Plužnjah rojen Geodet Peter Svetik. Umrl 11.9 2011 v Ljubljani

Leta 1934 pri ilegalnem prestopu meja ustreljena Mirko Simonič in Slavko Vogrič iz Jazen

Leta 1936 V Jaznah  je strela udarila v hišo 30 letnega  Josipa Jazbeca. Poslopje se je vnelo in pogorelo skoraj, do tal.

Leta 1943 se Lazec vključi v partizansko osvobodilno gibanje.

Februarja 1943 v partizane odide iz Lazca 23, Pluženj 13 ,Otaleža 7 vaščanov

Dne 28. marca 1943 je okupator bombardiral Otalež s zažigalnimi bombami.

Leta 1943 je v Otaležu delovala premična bolnišnica Vojkove brigade

Pod Italijo je bila šola v Lazcu na domačiji ”na Vas” nekje do leta 1943

Po kapitulaciji Italije leta 1943 so otroci iz Lazca obiskovali šolo v sosednjih Plužnjah, najprej (na domačiji “pri Grudnu” in kasneje v gasilskem domu”).

19.3 1944 so Nemci v Otaležu zbombardirali dve hiši, junija pa požgali tri četrt vasi in odgnali ljudi v internacijo.

14.6 so Nemci v Otaležu požgali 7 hiš in 8 gospodarskih poslopij in umorili 3 domačine. Tisti dan so zgorele tudi Plužnje

10.6 1944 nemci požgejo skoraj celo vas  Lazec

Leta 1945 so v Lazcu zasilno obnovili osem stanovanjskih hiš in 17 požganih .

Aprila 1945 je šolo  v Plužnjah obiskovalo 70 učencev iz vasi Lazec in Plužnje

Prosvetno društvo »Franc Bevk« Otalež je bilo ustanovljeno pod tem imenom leta 1946

Leta 1946 je v Otaležki  cerkvi daroval svojo prvo slovesno daritev  č. g. Janez Filipič.

Leta 1947 je KLO Otalež  v vasi Lazec zgradil sadno sušilnico.

Nabavno prodajalna zadruga v Otaležu je bila ustanovljena leta 1947

Leta 1948 so v Otaležu začeli z gradnjo zadružnega doma

Leta 1949 Gasilska četa v Plužnjah dozidala s prostovoljnim delom sušilni stolp za cevi.

Leta 1951 je v Lazcu delovala Ljudska knjižnica » Ivana Cankarja«

Leta 1951 je v Otaležu delovalo Kulturno umetniško društvo  »Mlakar Silvo«

Elektrifikacija vasi je bila izvedena v letih 1952-53.

Leta 1953 je Glasbena šola v Idriji ustanovila svojo podružnico tudi v Otaležu, kjer sta poučevala honorarno učitelja Mohor Pavšič in Gruden Ludvik

Leta 1955 obnovljena cesta Plužnje -Lazec.

Leta 1955 vas Otalež dobi nov vodovod.

Leta 1955 se je v Otaležu in sosednjih vaseh močno razširila influenca. Le malo katera hiša je bila brez bolnika. Šolo so zaprli za teden dni.

Leta 1957 so začeli graditi pot v Pluženjski vrh

Šolo je leta 1958  v Otaležu obiskovalo 64 otrok.

Leta 1959 so na Bevkovem vrhu v Hiši Feliksa Slabeta odprli novo planinsko zavetišče

Nov vodovod za celo vas Lazec zgrajen leta 1965

Cesta v Otalež asfaltirana leta 1974

Leta 1976 v Jazne začel voziti avtobus

Potres 6.5 1976 je poškodoval zgornje nadstropje osnovne šole v Otaležu .15.9 1976 je sledil nov močnejši potres ,ki je naredil nepopravljivo škodo na stavbi šole. Pouk je začasno potekal v prostorih zadružnega doma.

Leta 1977 velika gasilsko-reševalna vaja v Otaležu , pri kateri so sodelovale gasilske enote društev Idrija, Sp. Idrija, Ledine, Cerkno in Plužnje ter njihove enote civilne zaščite.

Pri kopanju vodnega jarka leta 1977 na območju zaselka Gornje Jazne, je bil odkrit rimskodobni vodovod.

Leta 1978 je bila v Otaležu zgrajena nova šola in vanjo se je lahko vselilo 31 šoloobveznih otrok.

Cesta v Lazec asfaltirana leta 1979

Maistrov borec - Jakob Bevk

Na kmetiji »Na Danikovš«  danes Gorenje Jazne 26 , nekoč Laniše 14 občina Oselica,  je bil najverjetneje prvi hišni gospodar Gregor Zajc (1810*-1836) iz Otaleža 99. Gregor je menda hišo kupil ob svoji poroki leta 1835, a je ta že leto kasneje umrl in njegova sestra Marjana  Zajc  roj. v Otaležu 11.8 1813 se je 3. novembra 1836 poročila s prav tako vdovcem Valentinom Bevk-om roj.21.1 1801 na Bevkovem vrhu št.98.


Valentin, ki je s svojo prvo ženo Marjano Oblak (1803-1831) do takrat živel v hiši ženinih staršev Hobovše 7 “Na Veharše” in z njo imel dva tam rojena otroka: Janeza (1829-1874) in Uršo (1831-?), je s poroko leta 1836 “Na Danikovš” dejansko pristopil. V naslednjih letih se je tam rodilo še osem otrok prve generacije rodbine BEVK: Tomaž (1836-1917), Anton (1838-1905), Neža (1839-1862), Marjana (1841-1902), France (1843-?), Marija + (1844-1846), Valentin (1847-1909) in še en Janez (1849-?).


Gospodar druge generacije BEVK “Na Danikovš” je postal Valentin Bevk roj 24.1 1847. Valentin  mlajši se je leta 1879 v Otaležu poročil s Katarino Zajc  roj. 28.4 1853 iz Lazca  in z njo imel sedem otrok. Po vrsti so si sledili: Tomaž (1879-1939), Janez + (1882-1882), Jožef + (1885-1885), Janez (1886-1916*), Francka (1890-1950*), France (1893-1957*) in Jakob (1896-1982)





Jakob Bevk – udeleženec prve svetovne vojne in Maistrov borec.

Jakob Bevk 

Malo kateri dogodek v zgodovini Slovencev je tako vplival na življenje ljudi kot prva svetovna vojna. Posledice so prisotne še danes, ko je od nje minilo že preko 90 let in so meje med občinami še vedno določene tudi glede na nekdanjo mejo z Italijo. Toliko bolj je usodo ljudi zaznamovala med vojno samo in desetletja po njej, ko je velik del Slovencev prišel pod italijansko oblast. Poglejmo si, kako je vojno doživel Jakob Bevk in njegovi bratje, ki so živeli na majhni kmetiji »Na Danikovš« (takrat Laniše 14 in občina Oselica, danes Gorenje Jazne 26 in občina Cerkno).

Družina Bevk, 1921: z leve stojijo bratje France,
Jakob in Tomaž; sedita mati Katarina in sestra Francka

VZHODNA FRONTA. Avstro-Ogrska je na dan sv. Ane, 26.7.1914, objavila splošno mobilizacijo. Še nikoli prej ni bilo pod orožje vpoklicanih toliko mož. Najprej so bili napoteni v Srbijo na tako imenovano južno bojišče, po vojni napovedi Rusije pa tudi na vzhodno bojišče. To so bili največ vojaki, ki so cesarju odslužili že do začetka vojne. Med njimi so bili tudi Jakobovi bratje Tomaž, Janez in Franc. Že v začetku vojne so bila uporabljena številna nova orožja, ki so narekovala nov način vojskovanja. Na splošno pa so zlasti države, ki že dalj časa niso bile v vojni, med njimi je bila tudi Avstro-Ogrska, uporabljale popolnoma zastarel način vojskovanja (svetla oblačila, prihod v paradnem koraku na bojno črto z zastavo naprej itd.). Že v prvih spopadih je bilo zato zelo veliko mrtvih, ranjenih in zajetih. Številne enote so izgubile več kot polovico vojakov, nekatere celo vse. Kmalu so morali na fronte pošiljati dopolnilne enote imenovane »marš bataljone«, ki so nadomeščale izgube. Dvignili so starostno mejo mobilizirancev in uvedli predčasen vpoklic mlajših. Tudi strogi predvojni kriteriji za nabornike so postali veliko blažji (češ, za »kanon futr« je vse dobro). Jakob je bil od bratov mlajši (rojen 11.7.1896) in je bil mobiliziran aprila 1915. Po šesttedenskih celodnevnih vajah v Poljanski vojašnici v Ljubljani, kjer je bil nameščen 17. ljubljanski polk, so bili kot dopolnilni bataljon z vlakom skupaj z vso opremo poslani na rusko bojišče. Po tridnevni vožnji so v večernih urah prispeli za Karpate v mesto Kolomija (današnja Ukrajina). Na obzorju so številni bliski in grmenje topov naznanjali bližino fronte. Pot proti reki Dnjester so deloma opravili z vlakom, deloma pa peš. Takoj po prihodu na desni breg reke so na vsako desetino vojakov razdelili po eno pilo in ukazali naj nabrusijo bajonete, kar je imelo nanje tudi psihološki učinek. Vsakemu so dali dvesto nabojev in jih vkrcali na majhne čolne. Z njimi naj bi prepluli reko in napadli Ruse, ki so bili na nasprotnem bregu več sto metrov široke reke. Ti so z vso močjo udarili po njih še preden so dosegli breg in od približno 1000 vojakov, kolikor je štel bataljon, je prvo noč ognjeni krst preživela komaj polovica. Številni vojaki slovanskih narodov so se samovoljno predali Rusom. Nekatere pa so Rusi zajeli. Med njimi je bil tudi brat Janez, ki je bil zajet že 24. avgusta 1914, kar je razvidno iz uradnega obvestila, ki je prišlo iz Rusije.


Domoljub 1.4.1915, št. 13, str. 198: "Vdova Katarina BEVK iz vasi Laniše v župniji Nova Oselica ima štiri sinove vojake". Op.pisca bloga



SOŠKA FRONTA. Po vojni napovedi Italije, 23.5.1915, je Avstro-Ogrska vojake pošiljala tudi na soško bojišče. Od maja 1915 do oktobra 1917 je bilo na Krasu in Posočju 12 hudih ofenziv. Veliko vojakov slovenske narodnosti je bilo premeščenih z vzhodne fronte. Vzrok niso bile samo vedno večje potrebe ampak tudi predvidevanja, da se bodo bolj zapriseženo borili za obrambo svoje zemlje proti osovraženim Italijanom, kakor proti Rusom. Med premeščenimi sta bila tudi brata Tomaž in Franc. Ker je velik del soškega bojišča potekal po goratem območju, je prišlo tudi do delne reorganizacije posameznih enot. Tako je bil v Ljubljani ustanovljen 2. gorski strelski polk. Septembra 1915 je bil vanj iz vzhodne fronte premeščen tudi Jakob in poslan v krnsko pogorje. Vrh Krna je pred tem branil polk Madžarov, ki pa so jih Italijani ponoči presenetili in ga zavzeli (s tem so Italijani lažje obvladovali nižje ležeče položaje avstro-ogrske vojske oziroma 2. gorskega strelskega polka). Avstro-ogrski vojaški duhovnik jim je dejal: »Borite se za vero, Boga in dom cesarjev.« V poznem popoldnevu 28. oktobra 1915 je bil Jakob od italijanskega ostrostrelca zadet v nogo. Prepeljan je bil v bolnišnico v Celovec in po zdravljenju v Knittelfeldu in Friesachu ter rehabilitaciji v Žalcu septembra 1916 poslan na kraško bojišče. Tam je med drugim doživel napad z bojnimi plini. Prostovoljno se je javil k jurišnemu oddelku dokler se ni oktobra 1917 po preboju fronte bojišče ustavilo na reki Piavi, kjer je ostal vse do konca vojne in razpada Avstro-Ogrske. Aprila 1918 jih je obiskal takratni ljubljanski župan dr. Ivan Tavčar. Pred koncem vojne je jeseni leta 1918 v Italiji prišlo do upora dela slovenskih vojakov (podobno kot v Judenburgu in v Boki Kotorski). Pri uporu sta sodelovala tudi Jakob Bevk in Janez Bajt (Janez na Strojenc). Pri uporu je bila prisotna tudi ideja o združitvi južnoslovanskih narodov (čez noč so se od nekod pojavile majhne jugoslovanske zastave). Da bi upor zatrli, so vojake upornih enot postavili v vrste in vsakega desetega odbrali za ustrelitev. Jakob je bil 6. Janez Bajt pa 9. Za razliko od Judenburga in Boke Kotorska pa teh ustrelitev niso izvršili. Po pripovedovanju Franca Pagona (Cestarjev Frenčk) naj bi bil on sam 10., vendar naj bi se oficir pri štetju zmotil in je štetje ponovil, kar ga bi rešilo, če bi vsakega desetega potem res ustrelili. Po razpadu avstro-ogrske vojske so se vojaki bolj ali manj neorganizirano in peš vračali v svoje donedavno avstro-ogrske dežele. Del slovenskih vojakov, tudi Jakob, pa so se v Gorici ustavili in postavili straže na pomembnejših točkah, med drugim tudi na mostu čez Sočo (večina mostov je bila sicer porušenih). O italijanski vojski ni bilo ne duha ne sluha, čeprav še danes praznujejo »blestečo zmago« v 1. svetovni vojni. Čez nekaj dni so prišli maloštevilni francoski, angleški in ameriški vojaki in Italiji tako rekoč izročili slovensko ozemlje, ki so jim ga štiri leta pred tem obljubili kot nagrado, ker so prestopili k Antanti. Slovenskim vojakom je bilo ukazano naj se takoj umaknejo ali pa bodo zajeti. Tako je bila odstranjena še zadnja ovira, da je italijanska vojska brez izstreljenega naboja prodrla do nove meje, ki so jo na posameznih delih sebi v prid še malo prekoračili. Nastala je rapalska meja. Na italijanski strani se je znašla tudi rojstna hiša bratov Bevk. Vsi bratje so vojno preživeli, vendar se Janez ni nikoli vrnil domov. Ostal je v Rusiji, kjer se je poročil in živel v mestu Astrahan, ki je ob izlivu reke Volge v Kaspijsko morje.


BOJ ZA SEVERNO MEJO. Ob razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 je ostalo vprašanje severne meje na Štajerskem. Cilj maloštevilne a vplivne nemške manjšine je bil, da se velik del Štajerske vključno z Mariborom priključi novonastali republiki Avstriji. Po drugi strani pa je bila želja večine Slovencev, tudi tistih na avstrijski strani, po združitvi. Obrambo severne meje je organiziral general Rudolf Maister, ki je prevzel vrhovno poveljstvo v Mariboru. Odziv prostovoljcev je bil kar množičen, med prvimi je bil tudi Jakob. Maistrova vojska je na Koroškem leta 1919 prevzela nadzor v coni A plebiscitnega območja, a se je zaradi vmešavanja Avstriji naklonjenih zahodnih velesil že isto leto morala umakniti. Dosežke njegove vojske na Koroškem je dokončno pokopal plebiscit oktobra 1920, ki je bil naravnan tako, da ne uspe. Takrat postavljene meja je tudi danes meja z Avstrijo. Po vojni se je Jakob poročil z Marijo Dermota in se priženil k Likerč. V Ljubljani je opravil mojstrski izpit za tesarja. Opravljal je različna tesarska dela, predvsem je izdeloval ostrešja. Med drugim je pred drugo svetovno vojno z 8000 hrastovimi skodlami, ki jih je sam naredil, prekril zvonik cerkve v Novi Oselici. Umrl je leta 1982 in bil pokopan 28. oktobra, torej na dan, ko je bil 67 let prej ranjen na soški fronti.

Viri: Rober Fonda , Milan Bevk, sin Jakoba Bevka; Danilo Bevk, vnuk.

Drevesa padajo, korenine segajo daleč

Avtor -Filip Vehar



Priimek Vehar se pojavi že leta 1685 v poročni knjigi župnije Sp.Idrija , sicer pa je precej pogost na Ledinskem in Žirovskem. Pisalo se je leto 1785 na hubi Ledinske Krnice 4 na domu gospodarja Jakoba in Urške Eržen. Precej otrok sta imela, vendar nasledstvo prevzame hči Elizabeta. Mihael roj. 22.9 .1797 in Neža Bogataj roj. 19.5 1784 sta imela sina Janeza. Uganka je zakaj se to imenovanje pojavi tudi pri posestniku Možinet v Ledinah.

Vsa imena so bila takrat zapisana v nemškem pravopisu. Gospodar Mihael se ukvarja z lesarstvom, tu in tam je pomočnik kovaču pri podkovanju konjev. Sin Janez roj. 1812 se poroči leta 1835 z vdovo v takratni Sp.Kanomlji 8. Ženska dekliški priimek Tušar je bila poročena z možem Uršičem od leta 1820 do leta 1829. Domačija se še danes imenuje v Krkočah, Tolminska ulica Sp.Idrija. V drugem zakonu z Janezom , ki se je priženil dokaj blizu se rodijo trije Veharji. Marijana leta 1840, Janez 1842 in Marija 1838. Sin Janez zasnubi Marijano Likar, hči Margerite Eržen in Janeta Likarja iz Otaleža št. 193. Na Zimajš se je reklo zaradi hudih zim tistih časov in velikih zametov se je dom tako poimenoval. Posestnik Janez, oziroma lastnica Marijana sta imela več otrok: Marijo, Janeza in Jakoba. Slednji umre pri vojakih v Trstu. Janez je dolgo bolehal, zelo mlad umre. Oče mu je v ta namen zraven hiše postavi leta 1882 kapelico Sv.Janeza Nepomuka, ki je še danes pod spomeniškem varstvom. Prav tako je obeležje spomenika v Plužnjah, domnevno delo istega mojstra.

Hči Marija se poroči na Gragarčarše z Petrom Bevkom.Ta čas so so vpisi v latinščini. Jožef roj. 19.3 1878 prevzame posestvo od matere z izročilno pogodbo. Leta 1905 se poroči z nevesto Frančiško Podobnik iz Hobovše št.3  ,hči Janeza Podobnika in Terezije Zajec. Slovesna poroka je bila v Novi Oselici. Ta zakon pa žal traja le do leta 1910. Žena mu pri porodu dvojčkov umre. Skrb za preživelega Viljema prevzame stara mati. Otrok se spominja : Tako visoko mi je postlala plivnico, da sem se lepo poglobil v spanec .Še prej pa je večkrat dejala :" Solze zatrte , rane odprte ." Smrt je bila takrat  kakor rojstvo domača. Pogosto se je oglašal mili zvon, ki je oznanjal odhod z tostranstva.

V vas so pogosto zahajali berači, brusilci nožev in drugi rokodelci. Jože je razmišljal o  ženitvi. Nekdo takih občasnih obiskovalcev mu svetuje žensko, doma iz Leskovice pri Hotavljah hišna št. 10. Danes je morda samo kamenje spomin na dom. Leta 1912 po snubitvi pripelje v Otalež Marijano Eržen. Prvi se oženi Viljem Vehar, ki mu žena Viktorija iz Pluženj rodi 12 otrok. To je bilo leta 1933.

V drugem zakonu je imel Jože več otrok. Ostala sta živa le Franc in Jožef.. Kasneje k hiši pride druga mlada gospodinja Pavlina Peternelj.

Franc ki je zagospodaril na Zimajš  je zaposlitev končal v rudniku v Idriji. Viljem in Jožef sta bila logarja.Biti takrat gozdar je bila častna služba, Imeti zelen klobuk , okrašen s spleteno vrvico, prav tako uniformo. Usnjena torba z predalčki za tintne svinčnike, pa seveda lepe usnjene čižme. . To so takrat dobili, kot so dejali morda le v tej službi. Zelo pogosto so hodili na ogled gozdarskega dela nadzorniki Štravs, Štekar in drugi. Takrat so se družili in taki gosti so bili za nas otroke  posebna elita.

Da ne pozabimo. Oče Jožef je imel še dva Janeza. Prvi umre leto dni po rojstvu. Drugi pa star 11 let.  Ni bilo denarja za zdravila in bolnišnico. Bil pa je stari oče odličen živinozdravnik .Prepoznaven iz Otaleža do Tolmina. Za njim je še v  hrambi veterinarsko bodalo trokar ter živinske bukve. V status animarium piše Konzularius. Verjetno urednik ni bil, zagotovo pa je zapisan kot član izobraževalnega društva Otalež.

Kot vse hiše tiste dobe je bila tudi na Zimajš krita s slamo. Pred njo pa šterna, ki je za silo nudila oskrbo z strešnico. Perilo so prali v Mrtvaški grapi . Ime je dobila po tem, ker so se tam ustavljali pogrebci in umivali roke. Perilo je pogosto sproti zmrznilo. Tudi z lesenimi lempami so hodili natakat vodo za kuho..Friščino so nosili v koših iz grap. Poleti pa so živino imeli kar pod kozolcem v vznožju hriba.

Kljub bedi so v hišo zahajali vaški posebneži. Eden takih je bil Razpetov France. Obe zadnji gospodinji Vehar sta mu kdaj spekli ocvirkovco .Dal jo je pod pazduho in prepeval s takim glasom o klancu. Koraka prav počas, oj dol po kurji vas. Obrača se nazaj hudir ga ve zakaj. Ej vince rumeno....

Stric Jože je ostal sam. Bil je hudomušen . Rad je pripovedoval v rimah. Naprimer .Gaspadine dej mi mal medicine. Ali pa v gostilni. Daj mi mal pira, da ne bo šmira. Hodil se je striči k znanemu brivcu Kosu. Gotovo starejši pomnejo da je zdravil lasišče lahkovernežem. Njegovo zdravilo je imenoval Idriol. Pa nekoč reče stricu: Vi imate gotovo dobro ženo, ker imate tako lepe lase? Le ta mu odgovori: O to pa to. Nikoli se nisva skregala in se tudi ne bova. Seveda bil je samski...

Oče Pavline Vehar, ki je po izročilo resnično imel versko dejavno ženo Katarino pa se ob vrnitvi domov malo v rožcah tako opraviči.Potreplja se po žepu in reče : Vidiš Katarina. Prinašam hišni mir. Imel je zavitek tedaj dragocene in težko dobljene kave.

Viljem si je kasneje kupil hišo spodaj vasi kar je pa že druga zgodba. Na domačiji blizu cerkve ostaja Franc s hčerkama Hedviko in Nado. Obe dobita ženina po imenu Janez. Družno si postavita vsaka svojo hišo. Žal se nad vsem lepim zgrnejo črni oblaki. Prišla je kruta bolezen in obe ženski sta prezgodaj  ovdoveli. .Življenje je ples čustev in energij. Vedno valovi preko dejanj. Moj oče umre po dolgotrajnem bolehanju. Iz pred domače hiše mu zapojejo njegovo milo pesem. Tam za goro zvezda sveti, oj kak jasno se blešči...

Sploh pa vsi trije zadnji prebivalci Veharjev pri cerkvi umrejo vsi v 62 letu starosti. K hiši se je preselil Janez iz Trebuše, ki zaključuje to sago. Britkost in trdota zaznamujeta prednike, omišljeno sedanjost , da ne tone v pozabo za kar so starši živeli, čutili in umirali .

Naši v Ameriki-Družina Brejc

Naši v Ameriki: Zgodba družine Brejc iz Otaleža

Kronika izseljenske poti, družbenega angažmaja in življenja v Illinoisu na prelomu stoletij

Zapustiti rodni Otalež: Odhod v obljubljeno deželo

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je slovensko podeželje preživljalo eno največjih demografskih in ekonomskih preizkušenj v svoji zgodovini. Posebej hriboviti predeli Primorske, kamor sodi širše območje Cerkljanskega z Otaležem, so se soočali s strukturno krizo. Agrarna prenaseljenost, drobitev kmečke posesti med številne dediče (tako imenovani sistem idealnih deležev) ter pomanjkanje rodovitne obdelovalne zemlje so povzročili, da domača gruda ni več mogla prehraniti vseh svojih otrok. K stiski so dodatno prispevali ostri davčni pritiski avstro-ogrske oblasti, propad domačih obrti in splošno pomanjkanje kapitala za posodobitev kmetijstva. V takšnih razmerah je bila edina rešitev za preživetje ali reševanje dolgov domačije začasno oziroma trajno izseljevanje. Medtem ko so starejše generacije odhajale na sezonsko delo v sosednje dežele, je mlajša, vitalna generacija svoj pogled usmerila onkraj Atlantika – v mitološko »obljubljeno deželo«, Ameriko.

Med tistimi, ki so zbrali pogum za ta usodni korak, je bila tudi mlada družina Brejc iz slikovite, a odročne hribovite vasi Otalež nad Idrijco. Jakob (Jacob) Brejc se je rodil v Otaležu 18. julija 1880. V domačem okolju, prežetem s trdim delom in krščansko tradicijo, si je ustvaril družino s Frančiško (Frances) Vogrič, rojeno leta 1883 v isti vasi. Njun zakon je bil odraz takratnih lokalnih povezav, ko so se družine zaradi geografske zaprtosti pogosto povezovale znotraj iste ali sosednjih župnij. Kmalu po poroki sta se soočila z realnostjo preživetja, ki je postala še odgovornejša, ko se jima je 6. marca 1906 rodil prvorojenec Franc (Frank). Spoznanje, da sinu v domačem Otaležu ne moreta zagotoviti svetle prihodnosti, je botrovalo odločitvi, da zapustita varnost sorodstvenih vezi in domače fare ter se podata na tvegano potovanje v neznano.

Potek izseljenske poti (1906):
[Otalež / Cerkno] ──> [Evropsko pristanišče] ──> [New York (Ellis Island)] ──> [La Salle, Illinois]

Potovanje čez ocean v tistem času ni bilo povezano z romantičnim pričakovanjem, temveč s hudimi fizičnimi in psihičnimi napori. Po dolgi vožnji z vlakom do enega izmed velikih evropskih pristanišč (največkrat Havre, Bremen ali Trst) je sledila večtedenska plovba v podpalubju potniških parnikov. Tam so bili emigranti izpostavljeni slabim higienskim razmeram, pomanjkanju svežega zraka in nalezljivim boleznim. Mlada tričlanska družina Brejc je vse te preizkušnje uspešno prestala in 18. oktobra 1906 uradno prispela v pristanišče New York. To je bilo obdobje, ko je skozi znamenito vstopno postajo Ellis Island pljusknil največji val slovenskega izseljevanja.

Po opravljenih zahtevnih zdravstvenih pregledih in administrativnih zaslišanjih, kjer so morali dokazati, da niso breme državi in da imajo zagotovljen cilj potovanja, se Brejčevi niso ustavili v New Yorku. Njihova pot se je nadaljevala proti Notranjosti (Midwest), natančneje v zvezno državo Illinois, ki je v tistem času doživljala silovit industrijski razcvet. Cilj je bil okrožje La Salle, natančneje istoimensko mesto, ki je skupaj s sosednjima mestoma Peru in Oglesby tvorilo močno industrijsko-rudarsko jedro. Tam so že živele skupine slovenskih rojakov, kar je novincem olajšalo prve mesece prilagajanja. V La Sallu si je družina postavila svoj prvi ameriški dom. Jakob je moral takoj poprijeti za delo, saj so bili potni stroški visoki, pogosto najeti z dolgom v domovini. Zaposlil se je kot rudar v tamkajšnjih rudnikih črnega premoga. Delo pod zemljo je bilo izjemno nevarno, slabo plačano in je zahtevalo nadčloveško fizično moč ter vzdržljivost, vendar je v tistem času predstavljalo edino realno priložnost za hiter zaslužek neizobraženih, a delavnih evropskih priseljencev.

---

Družbeni angažman in ohranjanje slovenske identitete

Življenje slovenskih izseljencev v rudarskih naseljih Illinoisa je bilo razpeto med težkim vsakdanom v rovih in močno željo po ohranitvi maternega jezika, kulture ter narodne zavesti. Prispevek v neznano okolje je sprožil naraven obrambni mehanizem: združevanje na podlagi etnične pripadnosti. Jakob in Frančiška Brejc sta hitro spoznala, da posameznik v surovem kapitalističnem sistemu takratne Amerike nima zaščite. Delovne nesreče so bile v rudnikih okrožja La Salle vsakodnevni pojav, državne socialne pomoči ali odškodnin za invalide in vdove pa praktično ni bilo. Zato so slovenski delavci začeli ustanavljati bratske podporne organizacije, ki so temeljile na solidarnosti in samopomoči.

Brejčeva sta se takoj ob prihodu aktivno vključila v slovensko društveno življenje. Postala sta zelo dejavna člana Slovenske narodne podporne jednote (SNPJ), ki je bila ustanovljena le nekaj let prej (1904) v Chicagu in je hitro postala osrednja, napredno usmerjena organizacija ameriških Slovencev. SNPJ ni ponujala le življenjskega in nezgodnega zavarovanja, temveč je bila glavno gonilo kulturnega in prosvetnega življenja. Jakob in Frančiška sta sodelovala pri ustanovitvi in delovanju lokalnega Slovenskega doma v La Sallu, ki je deloval kot kulturno in družabno središče, kjer so se prirejale igre, predavanja, koncerti in proslave. Prav tako sta bila člana lokalnega Društva Jutranja zora št. 103, ki je spadalo pod okrilje SNPJ.

Družbena mreža družine Brejc v Illinoisu:
┌────────────────────────────────────────────────────────┐
│               Družina Brejc (La Salle)                 │
└───────┬───────────────────┬────────────────────┬───────┘
        │                   │                    │
┌───────▼───────┐   ┌───────▼───────┐    ┌───────▼───────┐
│     SNPJ      │   │ Slovenski dom │    │  Časopis      │
│  (Podpora in  │   │  (Kulturno    │    │ *Proletarec*  │
│  zavarovanje) │   │  središče)    │    │ (Delavski glas)│
└───────────────┘   └───────────────┘    └───────────────┘

Njun ugled in pomen v skupnosti potrjuje podatek iz leta 1912, ko je bila Frančiška izbrana za uradno zastopnico društva Jutranja zora za širše okrožje La Harpe. Ta podatek je izjemno pomemben s stališča socialne zgodovine. Pove nam, da je slovenska skupnost v Ameriki, kljub ohranjanju tradicije, ženskam ponudila možnosti emancipacije in javnega delovanja, ki jih v stari domovini niso imele. Frančiška je morala za opravljanje te funkcije premagati ne le jezikovne ovire, temveč izkazati tudi izjemne organizacijske, administrativne in vodstvene sposobnosti.

Družina Brejc je bila idejno trdno povezana z naprednimi, delavskimi in socialističnimi gibanji, ki so se borila za pravice izkoriščanih rudarjev in industrijskih delavcev. Pomemben zgodovinski vir, ki priča o njunem angažmaju, je časopis Proletarec. Ta je izhajal v bližnjem Chicagu kot uradno glasilo Jugoslovanske socialistične delavske federacije in je bil ključni povezovalec napredno mislečih Slovencev po vseh Združenih državah. V izdaji z dne 18. januarja 1916 najdemo naslednji zapis, ki v izvirnem tonu odraža duh tistega časa:

»V podporo 'Proletarcu' sta nabrala na veselici Slovenskega doma rojaka Jacob Brejc in Matt Vogrich $ 8,60.«

Da bi lažje razumeli težo tega zapisa, moramo znesek 8,60 dolarja postaviti v ekonomski kontekst leta 1916. Povprečna dnevna postavka izkušenega rudarja v Illinoisu se je takrat gibala med 2,00 in 3,00 dolarji za deset do dvanajst ur trdega dela. Zbrani znesek je torej predstavljal skoraj štiridnevni rudarjev zaslužek. Dejstvo, da sta Jakob Brejc in njegov sorodnik oziroma rojak Matt Vogrich uspela zbrati takšno vsoto na eni sami veselici, priča o njuni osebni karizmi, ugledu med rojaki ter o visoki stopnji solidarnosti in politične zavesti takratne slovenske skupnosti v La Sallu.

V tem plodnem, a delovno intenzivnem obdobju se je družina Brejc v Ameriki postopoma večala. Jakobu in Frančiški so se rodili še trije otroci, ki so predstavljali prvo ameriško generacijo (tako imenovane second-generation immigrants) te rodbine, rojeno na ameriških tleh:

• John Brejc, rojen 16. avgusta 1908, ki je kasneje postal eden ključnih stebrov družinske veje v Ameriki.
• Rudolph Brejc, rojen 1. avgusta 1913, ki je odraščal v dinamičnem in etnično mešanem industrijskem okolju Illinoisa.
• Sophia Brejc, najmlajša hči, rojena v Illinoisu, ki je v družino prinesla dodatno toplino.

---

Preizkušnje, izguba in selitev v Cook County

Vzpon mlade družine in njihovo stabilizacijo v novem okolju je spomladi leta 1916 brutalno prekinila osebna tragedija, ki je bila v tistem času med delavskimi družinami žal pogosta. Zaradi napornih življenjskih razmer, slabšega zdravstvenega sistema in izčrpanosti je mati Frančiška huje zbolela. Po kratki, a težki bolezni je 18. marta 1916 umrla. Stara je bila komaj triintrideset let. Njena prezgodnja smrt je pomenila ogromno izgubo ne le za družino, temveč za celotno slovensko skupnost v La Sallu, saj je veljala za eno najbolj dejavnih in priljubljenih članic podpornih društev.

Jakob Brejc se je znašel v nepredstavljivi osebni stiski. Ostal je sam v tuji državi, z zahtevnim in nevarnim delom v rudniku, ter s štirimi majhnimi otroki. Najstarejši sin Frank je imel komaj deset let, najmlajša hči Sophia pa je bila še povsem odvisna od materinske nege in oskrbe. V tistem času v Ameriki ni bilo institucionalnega varstva otrok, zato so bili vdovci v delavskih družinah prisiljeni hitro najti rešitev, da so sploh lahko odhajali na delo in preživeli preostale družinske člane. Jakob je zbral izjemno življenjsko moč. Da bi otrokom zagotovil topel dom, stabilnost in materinsko vzgojo, je kasneje ponovno stopil pred oltar. Poročil se je z Amalio Cujko, slovensko rojako, ki je pogumno prevzela skrb za štiri osirotele otroke in Jakobu zvesto stala ob strani v vseh naslednjih desetletjih življenja.

Z leti, ko so otroci odraščali, uspešno dokončali ameriške šole in si začeli utirati lastne profesionalne ter družinske poti, sta se Jakob in Amalia odločila za spremembo bivalnega okolja. Rudarsko okrožje La Salle, ki je začelo po prvi svetovni vojni izgubljati svoj prvotni ekonomski pomen zaradi zapiranja nekaterih rudnikov, sta zamenjala za okrožje Cook (Cook County, Illinois), ki obsega širše metropolitansko območje mesta Chicago. Chicago je bil v tistem obdobju pravo »gospodarsko in kulturno srce« ameriških Slovencev. Tam so delovale največje slovenske tiskarne, sedeži podpornih organizacij, številne slovenske župnije in bogato kulturno življenje. Selitev v Cook County je družini Brejc omogočila večjo varnost, lažji dostop do mestnih storitev in tesnejši stik z elitami takratnega slovenskega izseljenskega življenja.

---

 Druga svetovna vojna in arhivski dokumenti

Zgodovinski arhivski dokumenti nam ponujajo neprecenljiv, primarni vpogled v življenje družine Brejc v času velikih globalnih pretresov, kot je bila druga svetovna vojna. Leta 1942, ko so bile Združene države Amerike že globoko vpletene v vojno na dveh frontah (v Evropi in na Pacifiku), je ameriška vlada izvedla obsežno mobilizacijo vseh družbenih virov. Del te strategije je bila tako imenovana četrta registracija za vojaški nabor, ki je v ameriškem zgodovinopisju in arhivistiki ostala prepoznavna pod poljudnim imenom »Old Man's Draft« (Nabor starih mož).

Struktura nabornega sistema ZDA (1942) - "Old Man's Draft":
┌────────────────────────────────────────────────────────┐
│            Četrta naborna registracija (ZDA)           │
├────────────────────────────────────────────────────────┤
│ • Starostna skupina: moški med 45 in 64 let            │
│ • Namen: popis delovne sile, znanj in logistike        │
│ • Vojaška obveznost: mobilizacija v zaledju / industriji│
└────────────────────────────────────────────────────────┘

Ta nabor je bil specifičen: ciljal je na moške, stare med 45 in 64 let, ki so bili rojeni med 27. aprilom 1877 in 16. februarjem 1897. Država teh mož, ki so bili že v zrelih letih, seveda ni nameravala poslati na prve bojne črte v Evropo ali Azijo. Glavni namen te registracije je bil natančen popis razpoložljive moške delovne sile v zaledju, ugotavljanje njihovih poklicnih spretnosti, zdravstvenega stanja in industrijskih zmogljivosti, ki bi jih lahko uporabili za nemoteno delovanje vojne industrije, kmetijstva in logistike doma.

Med registriranimi v tem naboru je bil tudi takrat enainšestdesetletni Jakob Brejc. Njegov uradni naborno-registracijski kartonček, ki se danes hrani v ameriških nacionalnih arhivih (NARA), predstavlja izjemno dragocen arhivski vir za družinsko zgodovino. Iz tega dokumenta je mogoče natančno razbrati podatke o njegovem takratnem bivališču v okrožju Cook, njegovem delodajalcu, natančnih fizičnih lastnostih (višina, teža, barva oči in las, morebitne telesne posebnosti) ter potrditvi njegovega državljanskega statusa. Ta dokument je dokaz, da so bili slovenski izseljenci, čeprav zvesti svoji rodni domovini, integrirani v uradne državne mehanizme svoje nove domovine in so prispevali svoj delež k skupnim naporom med vojno.

---

Naslednji rod: Usode otrok

Otroci Jakoba in Frančiške Brejc so odraščali na prehodu iz izoliranih etničnih skupnosti v popolno integracijo v ameriški vsakdan. Bili so tipični predstavniki druge generacije izseljencev, ki so tekoče govorili angleško, sprejeli ameriški način življenja, a hkrati – sodeč po arhivskih zapisih – ohranili spoštovanje do svojih korenin in stike s slovensko skupnostjo v Illinoisu. Njene usode kažejo pot uspešne asimilacije in socialnega vzpona:

• Franc (Frank) Brejc (1906–1966): Prvorojenec, rojen še v Sloveniji, je bil živ dokaz uspešne selitve. Kot dojenček je prečil Atlantik in celotno zavestno življenje preživel v Ameriki. Ustvaril si je družino z Marcedes Angel. V zakonu so se jima rodili trije otroci: hčeri Angelina in Mary ter sin Louis, ki so družinsko drevo Brejcev razširili v tretjo generacijo. Frank je tesno sledil zgodovinski usodi svoje generacije. Leta 1940, ob začetku izvajanja prvega mirnodobnega nabora v zgodovini ZDA (Selective Training and Service Act), ko so se Združene države intenzivno pripravljale na neizogiben vstop v svetovni konflikt, so ga uradno evidentirale vojaške oblasti. Njegova naborna kartica priča o njegovi pripravljenosti za obrambo države. Frank je umrl leta 1966, zapustil pa je številne potomce, ki so ime Brejc ponesli globoko v ameriški prostor.
• John Brejc (1908–2006): Rojen že v La Sallu, je John postal pomemben vezni člen skupnosti. Poročil se je z Ursalo Amelio Orešar (Oresay). Njen priimek prav tako jasno nakazuje slovenske oziroma širše slovanske korenine – izvirno verjetno Orešar, kar je pogost priimek na Slovenskem, ki pa je bil v ameriškem okolju fonetično prilagojen zapisu Oresay, da bi olajšal izgovarjavo v angleškem okolju. John je doživel izjemno visoko starost. Umrl je leta 2006 v devetindevetdesetem letu starosti. Bil je eden zadnjih živih prič prve, pionirske dobe slovenske skupnosti v La Sallu, človek, ki je v svojem dolgem življenju premostil obdobje od rudarskih svetilk na karbid do digitalne dobe.
• Rudolph Brejc (1913–1998): Rudolph je ostal zvest zvezni državi Illinois, kjer je preživel celotno življenje. Poročil se je z Marguerite in skupaj z njo aktivno sodeloval v dinamičnem obdobju povojnega ameriškega gospodarskega razcveta (50. in 60. leta 20. stoletja), ko so si priseljenske družine končno lahko privoščile stabilnejše življenje v predmestjih in višji bivanjski standard. Umrl je leta 1998.

---

 Slovo in zapuščina rodoljuba

Jakob Brejc je po dolgem, bogatem in z nenehnimi preizkušnjami prepredenem življenju umrl 25. aprila 1955 v starosti 75 let. Njegovo življenje je obsegalo obdobje od preproste kmečke mladosti v hribovitem Otaležu pod avstrijsko vladavino, preko surovega dela v premogovnikih Illinoisa, do mirnega staranja v enem največjih svetovnih velemest, Chicagu. O njegovi smrti so s spoštovanjem poročali slovenski izseljenski mediji, kar je najboljši dokaz, da je ostal prepoznaven, cenjen in aktiven član skupnosti vse do svojih zadnjih dni.

Zgodovinsko izjemno pomemben vir za potrditev njegove družbene vloge je poročilo v naprednem slovenskem časopisu Enakopravnost, ki je izhajal v Chicagu in je bil pomemben glasnik ameriških Slovencev. V svoji 86. številki, izdani 3. maja 1955, je časopis objavil naslednji uradni zapis, ki natančno povzema njegovo identiteto:

»CHICAGO, Ill. — Tu je umrl Jakob Brejc, star 75 let. Doma je bil iz vasi Otalež pri Cerknem na Primorskem. Bil je član SNPJ. Zapušča tri sinove v La Sallu, Ill. in eno hčer.«

Dediščina družine Brejc:
[Pogum za odhod (1906)] ──> [Trdo delo in solidarnost (SNPJ)] ──> [Uspešna integracija potomcev]

Zgodba družine Brejc iz Otaleža ni le izolirana družinska kronika, temveč je paradigmatična, šolska zgodba celotne generacije slovenskih izseljencev na prelomu stoletij. V njej se zrcalijo vse ključne faze izseljenskega procesa: začetni pogum za presek vezi z domovino, soočenje s kruto realnostjo težkega industrijskega dela, vzpostavljanje solidarnostnih mrež znotraj bratskih podpornih društev, ohranjanje maternega jezika ob hkratni uspešni integraciji v ameriški družbeni sistem. Preko svojih številnih potomcev, ki danes živijo po vseh Združenih državah Amerike, ter preko ohranjenih arhivskih dokumentov, njihovo družinsko ime ter spomin na rodno Cerkljansko še danes živita. Ta kronika predstavlja neprecenljiv, svetel kamenček v velikem mozaiku zgodovine slovenskega naroda in njegovega prispevka k izgradnji sodobne ameriške družbe.

---

Kronološki pregled ključnih podatkov

Ta pregledna tabela je pripravljena kot sistematična priloga na koncu poglavja, ki bralcu omogoča hiter kronološki pregled dogodkov in lažje sledenje zgodovinskemu razvoju rodbine Brejc med obema celinama.

Oseba / Skupina	Zgodovinski dogodek ali arhivski podatek	Natančen datum / Leto
Jakob Brejc	Rojen v hriboviti vasi Otalež na Primorskem (Avstro-Ogrska)	18. julij 1880
Frančiška Vogrič	Rojena v vasi Otalež na Primorskem	Leto 1883
Franc (Frank) Brejc	Rojen v Sloveniji kot prvorojenec pred odhodom čez ocean	6. marec 1906
Družina Brejc	Uradni prihod v pristanišče New York (Ellis Island); selitev v La Salle, IL	18. oktober 1906
John Brejc	Rojen v rudarskem mestu La Salle, zvezna država Illinois	16. avgust 1908
Frančiška Brejc	Imenovana za uradno zastopnico društva Jutranja zora za okrožje La Harpe	Leto 1912
Rudolph Brejc	Rojen v La Sallu, zvezna država Illinois	1. avgust 1913
Jakob Brejc & Matt Vogrich	Zbiranje finančnih sredstev za delavski časopis Proletarec na veselici	18. januar 1916
Frančiška Brejc	Prezgodnja smrt v starosti 33 let; pokopana v Illinoisu	18. marec 1916
Frank Brejc	Uradna registracija/evidentiranje ob začetku prvega mirnodobnega nabora v ZDA	Leto 1940
Jakob Brejc	Vpis v četrti vojaški nabor za zaledje (Old Man's Draft) v času 2. sv. vojne	Leto 1942
Jakob Brejc	Smrt v okrožju Cook (širše območje mesta Chicago, Illinois)	25. april 1955
Časopis Enakopravnost	Objava uradne osmrtnice in poročila o smrti Jakoba Brejca v Chicagu

Osnutek Ameriške kartice iz druge svetovne vojne iz četrte registracije, ki jih pogosto imenujejo "Old Man's draft", ker so v njej registrirali moške, ki so bili takrat stari od 45 do 64 let.

Ameriška registracijska kartica iz leta 1940