Kronika obnove Otaleža, Jazen, Pluženj in Lazca na sončni rebri nad Idrijco (1941–1955)

 Kronika obnove Otaleža, Jazen, Pluženj in Lazca na sončni rebri nad Idrijco (1941–1955)

 Dva obraza Idrijske doline

Svet ob reki Idrijci je divji, ukleščen v strme stene, ki jih zaraščata grmičevje in gost gozd. Človeku iz ravnine se ob pogledu na te navpične bregove zdi nemogoče, da bi tukaj kdor koli pognal korenine. Pa vendar so jih. Idrijska dolina ima dve popolnoma različni lici, dve plati iste gore, ki krojita usodo tamkajšnjih ljudi.

Na mračni, osojni strani doline, stisnjeni ob pobočja, ki jim domačini pravijo Masor, že več stoletij kljubuje življenju okoli dvajset družin. Njihove domačije niso zbrane v vasi, temveč so raztresene po ostrih, samotnih grebenastih izrastkih. Ker so poti med njimi strme in globoke, se sosedje z grebena na greben pogovarjajo kar s klicanjem preko prepadov. Vpijejo drug drugemu, preverjajo zdravje in sprašujejo, ali se obeta lepo vreme. Zvečer, ko ugasne še zadnja luč, jih globoko v dolini uspava stalni, težki šum Idrijce, ki jim prinaša trden spanec po napornem celodnevnem garanju na strminah.

Čez vodo, na sončni strani, pa se odpira povsem drugačna slika. Tam se pod toplimi žarki razprostirajo štiri vasi: Jazne, Otalež, Plužnje in Lazec. To je pokrajina, ki bi morala biti po vseh zakonih narave prijazna in bogata. Potnika, ki je v te kraje prihajal pred vojno, je na strateškem križišču poti najprej pozdravila znamenita gostilna pri Maruškovcu. To je bila daleč naokoli znana točka, sinonim za toplo, trdno zakoreninjeno tradicijo poštene slovenske gostilne.

Toda septembra 1955 je ta hiša ponujala žalosten pogled. Bila je pusta, tiha in prazna. Nekdanjega domačega vzdušja, smeha furmanov in popotnikov ni bilo več. Ljudje, ki so poznali starega, prijaznega Maruškovca, so začudeno in s težkim srce spraševali domačine: »Kako, da se je tu vse tako spremenilo? Škoda, da je iz tega kraja izginila takšna tradicija.« Odgovor na njihovo vprašanje je ležal le nekaj sto metrov višje, ob strmem in ozkem kolovozu, ki vodi od nekdanje gostilne skozi Plužnje proti Otaležu.

Požgana reber

Rane, ki jih je zapustil nacifašistični okupator, so bile leta 1955 še povsod vidne. Podobe uničenja so bile globoko vrezane v pokrajino in spomin ljudi. Sončna reber je med vojno doživela popolno uničenje.

Vse se je začelo 28. marca 1941, ko so letala nad Otalež odvrgla tovor zažigalnih bomb. V nekaj urah je v ognju izginilo skoraj celotno središče vasi; zgorela so skoraj vsa stanovanjska poslopja in gospodarski objekti. Kraj je bil ohromljen, a najhujše je šele prihajalo. Aprila 1945, v času zadnje, najbolj krvave sovražne ofenzive tik pred koncem vojne, so nacifašistične enote z uničujočo silo požgale vse, kar je od vasi sploh še ostalo. Istega dne sta v ognjene zublje izginili tudi sosednji vasi Plužnje in Lazec. Prijazna sončna reber je v enem samem dnevu izgubila svoj obraz. Postala je »požgana reber«, goli spomenik vojni moriji.

Ljudje s teh strmin pa so bili narejeni iz drugačnega testa. Rod za rodom se je boril s trdo zemljo, krčil gozdove, z lastnimi rokami zidal domove in urejal skromne njive na strmih travnikih. Ta divja navezanost na domačo grudo je rodila zgodbe, ki mejijo na neverjetno. Znan je bil primer stare ženice iz Lazca. Okupatorji so njeno revno bajtarijo požgali do tal. Njena družina se je po osvoboditvi odločila, da zapusti te težke kraje. Odšli so v ravnino, kjer je bilo življenje neprimerljivo lažje, delo manj naporno, kruh pa varnejši. S seboj so odpeljali tudi starko.

Vendar stara mati v izobilju ravnice ni našla miru. Kmalu je spakirala svoje skromne reči in se peš vrnila nazaj na pogorišče v Lazec. Ni mogla pozabiti svoje revne, požgane bajte in majhnih, strmih njivic, ki jih je v svojem dolgem življenju tolikokrat prekopala z motiko in zemljo v oprtniku prenesla nazaj na vrh brega. Zanjo je veljal le en zakon: »Ljubi moj domek ...«

 Čudeži iz ruševin s pomočjo kredita

Takoj po osvoboditvi so prebivalci stopili skupaj in ustanovili obnovitveno zadrugo. Začela se je bitka z materialom, pomanjkanjem denarja in delovnih rok. Kljub temu da so morali graditi iz nič, ljudje niso želeli le obnoviti starega stanja – želeli so napredek. Že pri prvem zidanju so začeli preurejati stare hleve, jim dajati lepšo zunanjost in bolj funkcionalno notranjost. Ko je leta 1955 država odobrila nekaj malih kreditov, so otaleški živinorejci pokazali takšno samoiniciativo, da so postali vzgled celi regiji. Dobljene zneske so z lastnim delom večkratno oplemenitili:

• Jože Kofol-Blekar je za prenovo hleva prejel 60.000 dinarjev kredita. Sam je prevzel vodenje del in zidarjev. Ko je zaključil, je bila dejanska vrednost opravljenega dela ocenjena na več kot 200.000 dinarjev. Hlev je popolnoma spremenil: naredil je sodoben tlak z jarki za odtok gnojnice, vgradil nova okna, jasli ter v zid namestil dva posebna lijaka za spuščanje sena neposredno s podstrešja. Med steno in jaslimi je pustil prazen hodnik, kar mu je izjemno olajšalo krmljenje. Jasli pa je uredil tako domiselno, da je vanje preprosto spustil vodo, s čimer se je živina napajala sama. Sosedje, ki so hlev poznali pred prenovo, niso mogli verjeti, da je zgradil takšen objekt z tako malo denarja.
• Franc Seljak-Jereb je prejel 50.000 dinarjev kredita, končna vrednost njegovega dela pa je bila najmanj štirikrat večja. Njegov glavni podvig je bila gradnja sodobnega, pokritega gnojišča s streho tik ob hlevu. Pri kopanju temeljev so delavci naleteli na masivno živo skalo. Ker je bila skala preblizu hleva, je niso smeli razstreliti z minami, saj bi pritisk uničil pravkar obnovljeno poslopje. Seljak in delavci so se je lotili ročno: dan za dnem so jo lomili s težkimi železnimi drogovi in kladivi, kar jim je vzelo ogromno časa. Že leto prej je Seljak popravil jasli in pod živino položil poseben, topel lesen tlak iz borovih kock. Kljub opravljenemu delu je Seljak leta 1955 ponosno dejal, da del še ni konec – načrtoval je še gradnjo večje gnojnične jame in zaščitne ograje ob cesti.
• Albert Ržen je prejel najmanj, zgolj 40.000 dinarjev kredita. Tudi on je znesek pomnožil za štirikrat. V svojem hlevu je samostojno vlil nov tlak, postavil nove jasli, vzidal večja okna in popolnoma olepšal ter pobelil notranjost.

 Priznanje v Ljubljani in vzpon sadjarstva

Živinorejci so imeli močno oporo v domači kmetijski zadrugi, ki je bila ena prvih na celotnem Cerkljanskem območju, ki je uvedla strogi rodovnik. V njem je bilo vpisanih 66 krav mlekaric in 43 glav mlade živine.

Največji ponos vasi je postal Gabrijel Bevk iz Lazca, vojni invalid iz NOB. Bil je lastnik najboljše krave mlekarice v okraju. Ta izjemna žival je v letu 1954 dala kar 3551 litrov mleka z izjemno visokim, 4,4-odstotnim povprečjem mlečne maščobe. Iz njenega mleka so doma pridelali kar 155 kilogramov masla. Krava je dosegla slavo izven domačih logov: na republiški živinorejski razstavi v Ljubljani je bila ocenjena v prestižni drugi A razred in je prejela visoko državno nagrado 20.000 dinarjev.

Ko je domača zadruga oktobra istega leta priredila krajevno razstavo, na kateri so kmetje ponosno razstavili kar 94 glav živine, je Bevkova krava odnesla še domačo prvo nagrado v vrednosti 10.000 dinarjev. Zadruga je takrat za nagrade in potne stroške kmetom razdelila 184.970 dinarjev, v dveh letih pa namenila še skoraj 350.000 dinarjev za strokovno popisovanje živinoreje in pomoč članom, ki jim je živina poginila v nesrečah.

Vzporedno z živinorejo je zacvetelo sadjarstvo. Otalež z okolico ima zaradi zavetne in sončne lege idealne pogoje za vzgojo sadja. Tukaj so posebno dobro uspevale žlahtne sorte debelih namiznih hrušk in jabolk. V dveh letih so kmetje z lastnim delom zasadili osem hektarjev novih, strnjenih sadovnjakov. Ker je bil interes ogromen, je sadjarski odsek pri zadrugi za tisto leto predvidel zasaditev še dodatnih petih hektarjev. Zadruga je za pospeševanje te panoge namenila 150.800 dinarjev in za skupno uporabo kupila dve veliki ročni prevozni škropilnici, s katerima so kmetje uspešno varovali svoj pridelek pred boleznimi.

Trije milijoni za skupni napredek

Največji dokaz moči te skupnosti pa so bile velike javne investicije. V desetih letih po vojni so prebivalci teh vasi za splošno izboljšanje bivalnih pogojev zbrali in vložili neverjetnih 3,141.165 dinarjev lastnih sredstev in nešteto ur prostovoljnega dela.

Projekt	Prispevek domačinov / Detajli	Ocenjena vrednost (1955)
Zadružni dom	1,212.639 din v denarju, materialu in prevozih z vprego. Objekt je dolg 56 m in širok 34 m.	21,347.100 din
Elektrifikacija (1952–53)	15.300 ur prostovoljnega dela, 540 drogov, 300.000 din v starorabnem železu.	1,254.826 din
Vodovod (1954)	1530 metrov dolg cevovod, rezervoar za 80 hl vode, ročno delo v vrednosti 644.000 din.	4,464.125 din

Zadružni dom je postal središče gospodarskega in kulturnega življenja. V njegovi dvorani je redno vadilo domače prosvetno društvo. To društvo se je tisto leto prijavilo na veliko nagradno tekmovanje prosvetnih društev, ki ga je ob 10-letnici osvoboditve organiziral Radio Koper. Pripravili so odličen kulturni program, ga posneli na magnetofonski trak in ga poslali na ocenjevanje v Koper, kjer so ob zaključku tekmovanja prejeli visoko nagrado za kakovost izvedbe.

Gradnja vodovoda leta 1954 pa je pomenila pravo revolucijo za gospodinjstva. Vodo so napeljali iz vira, ki je bil oddaljen več kot kilometer in pol. Nad vasjo so zgradili še velik pomožni rezervoar za 80 hektolitrov vode, ki je bil namenjen izključno požarni varnosti, da se katastrofa iz let 1941 in 1945 ne bi nikoli več ponovila. Vodovod je prinesel olajšanje za 44 družin. Brejčeva mati je takrat v razgovoru o novi pridobitvi s solzami olajšanja v očeh dejala nekaj, kar je povzelo občutke vseh gospodinj: »Še danes, kadar odprem pipo v kuhinji, ne morem verjeti, da bo res pritekla voda.«

Hkrati so kmetje skrbeli za naravo. V gozdovih so očistili in na novo pogozdili okoli 180 hektarjev površin. Pri tem je izstopal posestnik iz Cerkljanskega vrha, Feliks Slabe, ki je sam, na lastne stroške in z lastnim delom, pogozdil in očistil kar 15 hektarjev opustošenega gozda.

Pogled naprej in neporavnani dolgovi preteklosti

Zaradi vsega tega je bil Otalež leta 1955 postavljen za vzgled vsem zadrugam v državi. Kmetijska zadruga je imela poseben, operativen odbor, sestavljen iz predstavnikov vseh vaških organizacij in delegatov okrajne skupščine. Ta odbor se ni sestajal le formalno, ampak takrat, ko je bilo treba hitro rešiti pereč problem. Na zadnji seji so tako potrdili načrte za ureditev nove gozdne drevesnice, nujno popravilo krajevnih cest in nakup manjšega skupnega obrata za žganjekuho, saj je ob dobrih letinah ogromno vrhunskega sadja zgnilo, ker ga niso utegnili pravočasno predelati ali prodati.

Domačini so sami priznavali, da delo še zdaleč ni končano. Vas še ni imela urejene kanalizacije, zunanjost in notranjost številnih hiš sta še vedno čakali na zidarske žlice in malto. Vsi pa so upravičeno upali, da bodo dobili nove kredite, saj so s svojo pridnostjo dokazali, da vsak vloženi dinar povrnejo štirikratno.

Med hrupom gradbenih strojev, kladiv in petjem prosvetnega društva pa je v vasi ostajal tih, boleč spomin na tiste, ki so za ta napredek dali svoja življenja. Žrtev je bilo v teh vaseh izjemno veliko. Stara Blaževka, z uradnim imenom Marija Brejc, je tiho potožila v svojem pristnem narečju: »Jej, jej, hadu j blù. Tak m’je žov pa tist’mu pubu.«

Njen sin je imel komaj 18 let, ko je prostovoljno pomagal pokopavati 32 padlih partizanov, ki so izgubili življenje v okoliških hribih. Med delom je imel na dlani čisto majhno, na videz nedolžno ranico. Vanjo je prišla zemlja, razvila se je zastrupitev s tetanusom in mladenič je v hudih mukah umrl. Usoda stare matere pa je bila še bolj kruta: njen drugi sin je bil vojak celih devet let, preživel celo vojno, nato pa nesrečno izgubil življenje v rudniški nesreči po osvoboditvi. Kmalu za njim ji je umrl še mož. Ostala je sama s spomini v obnovljeni vasi.

Leta 1955 vsi ti padli borci in žrtve fašizma še niso imeli svojega spomenika. Ostajala pa je trdna, soglasna želja vseh prebivalcev sončne reber: spomenik jim morajo postaviti na najvišjem, najbolj vidnem mestu. Na takšnem kraju, da ga bo od daleč videti še lepše in ponosneje, kot se takrat iz doline vidijo vsi trije cerkveni zvoniki v Lazcu, Otaležu in Jaznah. Spomenik, ki bo prihodnje rodove učil, kako globoke so korenine ljudi, ki so iz pepela zgradili najnaprednejši kraj nad Idrijco.

---

Feliks Slabe in cerkljanski upor

Od ilegalnih začetkov do povojne obnove

Zgodovinski vir: Primorska borba, št. 11, 23. marec 1946

Zgodovina primorskega upora proti fašizmu in nacizmu je stkana iz tisočerih osebnih usod mož in žena, ki so v prelomnih trenutkih druge svetovne vojne nase prevzeli breme ilegalnega delovanja. V cerkljanskem kotu se med temi imeni vidno izrisuje Feliks Slabe s Cerkljanskega vrha – eden od pionirjev Osvobodilne fronte (OF) na tem območju, organizator, borec in kasneje ključni akter povojne gospodarske obnove. Njegova pot, zaznamovana z dvema drznima pobegoma iz ujetništva in neupogljivostjo pred mučitelji, simbolizira trdoživost celotne regije.

Ilegalni začetki in fašistično mučenje (1942)

Prelomno obdobje za cerkljanski upor se je začelo pozimi leta 1942. V času, ko je bil fašistični okupator na vrhuncu svoje represivne moči, sta Feliks Slabe in Jaka Štucin začela postavljati temelje odporniškega gibanja. Po okoliških vaseh sta organizirala prve terenske odbore Osvobodilne fronte in vzpostavila oskrbovalno mrežo. Njuna primarna naloga je bila zbiranje hrane, oblačil in opreme za prve partizanske skupine, katerih število je v okoliških gozdovih strmo naraščalo.

Tako obsežno delo v tesno nadzorovanem okolju pa je hitro pritegnilo pozornost okupatorja. Zaradi ovadbe, da v gozd vozi deske in gradbeni material za potrebe partizanskih bunkerjev, so fašistične oblasti Slabeta aretirale. Sledilo je petinšestdeset dni brutalnega vojaškega zapora. Italijanski zasliševalci so ga podvrgli surovemu mučenju: privezovali so ga na mizo in mu v usta zlivali vodo (zloglasni fašistični ukrep torture), da bi izsilili podatke o lokacijah bunkerjev in imenih sodelavcev. Slabe je kljub mučenju molčal. Iz vojaškega zapora so ga premestili v Trst, po enem mesecu pa internirali v enega izmed fašističnih taborišč v notranjosti Italije.

Kapitulacija Italije in nemško ujetništvo (1943)

Po treh mesecih taboriščnega življenja je septembra 1943 dočakal kapitulacijo Italije. Vendar pa splošnemu navdušenju ni sledila svoboda, saj so območje bliskovito zasedle nemške sile. Ujetnike so zajeli in jih v transportih začeli deportirati proti taboriščem v Tretjem rajhu. Slabe, ki je iz vsake situacije iskal izhod, je med transportom izkoristil priložnost za tvegan in drzen pobeg.

Po dolgi poti skozi okupirano ozemlje se je 7. oktobra 1943 ponovno vrnil domov in se zglasil na Komandi mesta Cerkno. Pogled na tisoče novih, mladih primorskih borcev, ki so se organizirali za boj proti novemu nemškemu okupatorju, mu je dal novih moči. Po šestih tednih neposrednega služenja v partizanski vojski se je znova vrnil k organizacijskemu delu na terenu.

Predsednik krajevnega NOO in sodelovanje z IX. korpusom

Zaradi ugleda in izkušenj je bil Feliks Slabe izvoljen za predsednika krajevnega Narodnoosvobodilnega odbora (NOO) za Cerkljansko. V tej funkciji je postal nepogrešljiv sodelavec borcev in oficirjev legendarnega IX. korpusa Slovenske vojske. Skupaj z njimi je odhajal na položaje, zanje gradil skrite bunkerje in organiziral oskrbovalne linije s hrano. Ko so nemške enote in njihovi sodelavci močneje pritisnili proti Cerkljanskemu vrhu, je Slabe tudi sam prijel za orožje in neposredno sodeloval v obrambnih bojih.

Ujetništvo v Novakih in pobeg pred strelskim vodom (1945)

Tik pred koncem vojne, med zadnjo veliko sovražno ofenzivo, ko so bile enote Jugoslovanske armade že na poti proti Trstu, je Slabe med opravljanjem izvidnice padel v ujetništvo belogardističnih (domobranskih) enot. Odpeljali so ga v vas Novaki, kjer so ga ponovno zasliševali. Sovražnik je želel izvedeti ključne informacije: lokacije preostalih bunkerjev in skritih partizanskih bolnišnic v okolici. Slabe je trmasto vztrajal pri molku in zanikal vsakršno vedenje.

Zaradi nepokorščine so ga zaprli v hram (kletni prostor) z ukazom, da ga naslednje jutro usmrtijo pred strelskim vodom. Slabe se tik pred pragom svobode ni nameraval vdati usodi. Ponoči je z golimi rokami in improviziranim orodjem zlomil zapah na vratih, zunaj silovito podrl stražarja ter izginil v gozd. Le nekaj dni kasneje je bila celotna Primorska osvobojena in združena z matičnim narodom.

Povojna obnova: Bitka na gospodarski fronti

Maja 1945 se je vojna končala, a za Slabeta se delo ni ustavilo. Svojo neizmerno organizacijsko energijo je nemudoma preusmeril v mirnodobno delo in postal predsednik Okrajne obnovitvene zadruge. Cerkljanska je bila po vojni gospodarsko izčrpana in uničena, zato je bila obnova ključnega pomena za preživetje prebivalstva.

Pod Slabetovim vodstvom so bili rezultati hitro vidni. Domačini so uspeli sanirati in znova zagnati lokalno žago, ki je zagotavljala nujno potreben les. Hkrati so na Cerkljanskem vrhu začeli pospešeno graditi in pripravljati opekarno, ki je po načrtih sredi aprila 1946 začela žgati prvo opeko. Ta opeka je pomenila materialno osnovo za gradnjo novih, sodobnejših domov na pogoriščih stare vojne.

Javno priznanje

Zaradi vseh teh zaslug je Ustavodajna skupščina Federativne ljudske republike Jugoslavije Feliksa Slabeta odlikovala z visokim državnim priznanjem: redom »za zasluge za narod«. Odlikovanje mu je 23. marca 1946 na množičnem zboru volivcev v Cerknem slovesno izročil major Rudi Kodrič, načelnik štaba Vipavskega vojnega področja. Zgodba Feliksa Slabeta tako ostaja dokument časa, ko sta osebni pogum in delovna predanost posameznika omogočila preživetje in ponovni dvig celotne skupnosti.

Noč, ko je zagorela Sivka

---

Med kresilom in ognjem vojne: Nezlomljiva zgodba stare Grudnovke

 Med kresilom in ognjem vojne: Nezlomljiva zgodba stare Grudnovke

Iz rumenih strani zgodovine prinašamo pretresljivo in navdihujočo pripoved o 96-letni starki iz Pluženj na Cerkljanskem. Preživela je prehod iz sveta trsk in boba v moderno dobo ter z lastnimi rokami rešila domačijo pred nemškim požigom.

Bilo je pozno septembrsko popoldne leta 1955. Sončni žarki so padali skozi krošnje starih sadnih dreves nad Plužnjami na Cerkljanskem. Vas, ki je še desetletje nazaj dišala po pogorišču in pepelu, je spet dihala v mirnem, jesenskem ritmu. Po ozki, kamniti poti se je proti eni izmed hiš odpravljal novinar tednika Slovenski jadran. V žepu je stiskal beležnico, v roki pa skromen zavojček. Ta je skrival nekaj, kar je bilo v tistih povojnih časih dragocenejše od zlata – dišeča, sveže pražena brazilska kavna zrna.

Iskal je starko, o kateri je govorila vsa dolina. Šepetalo se je, da bo kmalu dopolnila sto let in da njen spomin skriva svet, ki neustavljivo izginja.

Življenje iz domačega platna

Ko je stopil čez nizek prag kmečke hiše, ga je pričakal prizor, ki je izbrisal mejo med preteklostjo in sedanjostjo. Na preprostem lesenem stolu je sedela ona – stara Grudnovka. Imela je spoštljivih 96 let, a njeni prsti so se premikali hitro in natančno, kot bi ji bilo šele trideset. V naročju je držala predpasnik, poln nagnitih  starih domačih hrušk in z majhnim nožkom spretno obrezovala zdrave dele. Bila je že malo naglušna, a ko je opazila gosta, so se gube okoli njenih oči razširile v topel, malce nagajiv nasmeh.

»O, nekaj iz mojega življenja bi radi slišali?« se je nasmehnila, ko ji je novinar razložil razlog svojega obiska. Odložila je hruško, si obrisala roke v predpasnik in njen pogled je odplaval nekam daleč nazaj, čez hribe in desetletja.

»Jej, sinko moj, jaz pomnim čase, ko na svetu še ni bilo žveplenk,« je začela z jasnim, presenetljivo trdnim glasom. »Ko sem bila še majhna deklica in sem pasla krave tamle v hribu, moj oče niso imeli vžigalic. V žepu so nosili kresilo, kremen in kos posušene lesne gobe. Udariš, ukrešeš iskro, pihneš v gobo in šele takrat imaš ogenj.«

Zasmejala se je in pomežiknila proti stropu, kjer je leta 1955 že visela preprosta, gola električna žarnica.

»V hišah smo takrat svetili s trskami. Sami smo jih cepili in pripravljali s posebnimi obli. To je bila naša 'elektrika', veš! Pa kruh ... Danes ljudje tečejo v trgovino po vsak hlebec. V mojih časih je bila za kmeta največja sramota, če je moral moko kupiti. Pekli smo iz tistega, kar je zraslo na naših strminah: iz ječmena, koruze, rži, ajde ... pa tudi iz boba, ko je bila huda stiska. Oblečeni smo bili v domače platno. Sami smo pridelali lan, sami ostrigli ovce za volno in sami stkali vsak kos obleke, ki smo ga nosili. Vse je dišalo po delu in zemlji.«

Sama proti okupatorju

Novinar je zavzeto zapisoval vsako njeno besedo, očaran nad svetom popolne samooskrbe in kmečkega ponosa. A tisto pravo, pretresljivo pričevanje, je šele prihajalo. Obraz stare Grudnovke se je nenadoma zmračil. Gube so postale globlje, ko so misli preskočile na tisti grozljivi april leta 1945. Konec vojne je bil že na obzorju, a smrt in uničenje sta prav takrat najbolj neusmiljeno udarila po Cerkljanskem.

»Vsi so zbežali,« je zašepetala, njen glas je postal tišji, a nič manj odločen. »Ko so Nemci pridrveli v vas, so vsi vaščani poskakali v grmovje in gozdove. Ostali so le goli zidovi. Jaz pa nisem hotela iti. Rekla sem si: 'Kar bo, pa bo. Svojega praga ne zapustim. Tu sem rodila, tu bom umrla.'«

Skozi okno je takrat opazovala divjanje okupatorja. Nemški vojak je prinesel velik kup suhega dračja in ga podžgal tik pod njenim oknom, medtem ko so okoliške koče in s slamo kriti hlevi že goreli v visokih, požrešnih plamenih.

»Nisem mogla samo gledati, kako mi požigajo življenje,« je dejala z iskro v očeh, ki je pričala o njeni neupogljivi naravi. »Vzela sem leseno vedro, ga napolnila z vodo in šla naravnost tja, da bi pogasila tisto dračje. Pa so me opazili. Ponoreli so, kričali name v tistem svojem grobem jeziku in me z orožjem nagnali stran.«

Umaknila se je nazaj v hišo in zaklenila težka vrata. Zunaj je prasketal ogenj, gost, črn dim je že silil skozi špranje. Ko je začutila, da postaja prevroče in da hišo nekaj požira od znotraj, je stekla po lesenih stopnicah v gornje prostore. Ko je odprla vrata največje sobe, jo je skoraj zadušilo – sredi sobe je divje gorel kup perila in posteljnine, ki so ga vojaki zanetili, preden so šli naprej.

»Jej, kako hudo je bilo ... Sama samcata v celi vasi, okoli mene pa ogenj in dim. A nisem oklevala. Strah je izginil. Stekla sem v kuhinjo, znosila vso vodo, kar sem je imela, in sama pogasila ogenj v sobi. Moje roke so bile hitrejše od plamenov. Tako sem rešila streho nad glavo. Če ne bi ostala, bi od hiše ostal samo pepel, tako kot od drugih.«

Nato pa je, z nekakšno kmečko preproščino in skoraj otroško užaljenostjo, dodala še en spomin, ki ji je po vseh teh letih še vedno ležal na srcu: »Videla sem tudi, kako je en Nemec prinesel iz hrama mojo edino kokoš. Kaj sem mu hočeš ... Nemočna sem bila. Pod pazduho jo je stisnil in odnesel.«

Iskra hvaležnosti v starih očeh

Pred novinarjem je sedela živa priča zgodovine. Ženska, ki je preživela prehod iz preteklega stoletja v moderno dobo, premagala vojne grozote in kljub vsemu ohranila neverjetno, skoraj trmasto življenjsko silo.

»Vse predolgo sem že na tem svetu,« je vzdihnila starka in znova prijela nož, da bi nadaljevala z delom. »Moja edina pregreha je zdajle tisto malo ta črnega kofeta, ki mi ga hčerka včasih pošlje iz inozemstva, da mi malo olajša to mojo težko starost.«

Takrat je novinar tiho segel v žep in na mizo, poleg obrezanih hrušk, položil zavojček z brazilskimi kavnimi zrni.

Ko je stara Grudnovka zagledala darilo, so se ji oči zaiskrile z neopisljivo, toplo svetlobo. Njene utrujene, od trdega dela vozlaste roke so nežno prijele zavojček, kot bi držale največji zaklad na svetu. Prinesla ga je k obrazu in globoko vdihnila vonj skozi papir. Pogledala je gosta z globoko, pristno hvaležnostjo, ki človeka spremlja še dolgo po tem, ko zapusti te hribe.

»... za take kolače, ki so tako dragi, ljudje, ki jih dajo, pa tako redki!« je ganjeno dejala z drhtečim glasom, v katerem so se zmešala solze in nasmeh.

Ko je novinar tistega večera zapuščal Plužnje in so se nad Cerkljansko spuščale prve sence, je vedel, da v beležnici ne nosi le zgodbe o vojni in preteklosti. Zapisal je zgodbo o nezlomljivosti slovenskega človeka – o tisti drobni, trgajoči iskri, ki še vedno tli v stari kmečki izbi in ki jo bo to zimo grel vonj po pravi, topli kavi.