Zgodba iz davnih dni
Na osojnih, strmih obronkih zraven gozda, nedaleč od potoka, ki teče v dolino, je na samoti stala majhna hiša. Do prvega soseda je bilo več kot pol ure hoje. Edini dostop do hiše sta bili dve ozki stezi: ena je vodila v vas, druga pa v dolino do glavne idrijske ceste.
»Toliko bolje za dobro vzgojo otrok, ker niso obdani s slabimi zgledi in navadami kakor otroci, ki živijo v vaseh ali večjih mestih,« je večkrat pripomnil gospodar. Seveda je imel v mislih svojega osemletnega sina edinca. Lovro je bil majhen, suhljat otrok in mirne narave. Že zgodaj so ga naučili dela, zato mu ni bilo težko postoriti ničesar. Največja sitnost zanj je bila le ta, da je moral zgodaj vstati — še preden je petelin prvič zapel.
»Lovro, vstani. Živino moraš peljati na pašo,« ga je kar zmrazilo, ko je slišal materin ukaz.
Po skromnem zajtrku je iz hleva prignal živino in jo odgnal na pašnik. S seboj je vzel košček kruha, par jabolk ali pest suhega sadja. Poleti si je skromen obrok obogatil z raznimi gozdnimi sadeži, kdaj pa kdaj pa si je na njivi premožnejšega kmeta »sposodil« kakšen krompir in ga spekel na žerjavici. Prav teknil mu je.
Čas na paši mu je hitreje minil, če je srečal koga od drugih pastirjev, ki so pasli na planini. Ob raznih pastirskih igrah je bil dan kmalu naokoli. Ko se je sonce že počasi skrilo za goro, je zbral svoje krave in jih odgnal proti domu. Pred temo je bil že pod streho.
V cerkev je s starši hodil vsako nedeljo. Tega se je prav veselil, saj med tednom razen pastirjev ni srečal nikogar od svojih sovrstnikov. Rad pa je prisluhnil tudi pogovorom starejših, ki si po enem tednu, od zadnje maše, niso utegnili vsega povedati. Po maši sta z mamo odšli domov, saj je bilo treba pripraviti kosilo. Oče pa je zavil v vaško gostilno k Jerebu na frakelj žganega in na moževanje o družinskih ter kmečkih težavah. Pogovor se je največkrat zavlekel v pozno popoldne ali celo v večer.
Lovro se je zelo veselil praznikov. Mati je takrat spekla boljši kruh, pa tudi košček svinjskega mesa je dobil.
Pozimi, ko zunaj ni bilo nujnega dela, ga je mati učila branja tiskanih črk. Stara mati je ob večerih pripovedovala zgodbe iz davnih dni, največ o strahovih, duhovih in spominih ... Kakšno zgodbo je pristavil še oče. Vse navzoče je kar malo mrazilo od strahu. Zgodbe o strahovih so bile tako grozne, da je Lovro s strahom v duši legel spat. In ne daj Bog, da bi moral ponoči kam ven!
Veliko raje pa je prisluhnil stricu, ki se je jeseni vrnil iz vojaške službe, in njegovim zabavnim zgodbam iz vojaškega življenja v tujih deželah. Cesarju je zvesto služil kar osem let. Očetu pa to ni bilo prav nič povšeči: »Pri soldatih se je naučil le nemško kleti! Ko mu gre kaj narobe, ne slišimo drugega kot scheisse in schwein.«
Nekega leta je na božični večer zapadlo veliko snega. Bila je lepa, svetla noč. Luna je prijazno sijala z jasnega neba na zasneženo pokrajino. Vsi domači so bili zbrani v hiši. Po molitvi rožnega venca so sedli k mizi; mati je prinesla repo in krompir. Po večerji so posedli na klop okoli kmečke peči, oče je prinesel nekaj orehov in začeli so igrati igro liha-soda ter tako praznovali sveti večer.
Med igro so se pogovarjali o raznih stvareh. Ko nihče ni vedel več, kaj bi povedal, se je oglasila stara mati. Začela je pripovedovati, da ji je njen stari oče, ko je bila še otrok, pravljal zgodbo: prav na božični večer ob polnoči se pri bistrem studencu, ki izvira v skalovju, tistemu, ki je rojen pod srečno zvezdo, napolni poln škaf cekinov.
V trenutku se je Lovru porodila misel: »Nocoj ob polnoči moram k studencu odnesti škaf in upati, da se napolni s cekini.«
Očetu je potožil, da se ne počuti dobro, da bi rad zaspal in da zato ne bi šel k polnočnici. Zaprl je oči in se delal, kot bi spal. Slišal je, kako so šepetali med vrati in kako je mati rekla: »Bogi naš Lovro. Kar naj počiva.«
Vsi so odšli k polnočnici razen stare mame, ki je varovala hišo. Ko je Lovro opazil, da je stara mati zadremala za pečjo, se je potiho splazil iz hiše skozi zadnja vrata. Zunaj je bilo veliko snega in hud mraz, da je škripalo pod nogami in ščipalo v lica. V skednju je vzel škaf si stopil s tihimi, skoraj boječimi koraki po snežni gazi do studenca, kamor so podnevi hodili po vodo in gnali živino napajat.
Ko je prišel do studenca, je postavil škaf. Bilo ga je tako strah, da sploh ni čakal, da bi se škaf napolnil z vodo. Hitro je odhitel proti domu in se oziral na vse strani. Napeto je strmel v temo, vsak šum ga je vznemiril in vsepovsod so se mu prikazovale podobe iz zgodb o strahovih. Že premik sence s krošnje drevesa, šum vetra in škripanje vej so mu vzbujali takšen strah, da je prišel domov z naježenimi lasmi.
»Zjutraj, ko bo dan, odidem po škaf,« si je rekel.
Ker je bil božič, ga zjutraj ni nihče budil. Ko pa je mati odšla z vedrom po vodo k studencu, saj jo je potrebovala za pripravo zajtrka, je tam našla škaf, poln navadne, čiste in kot led mrzle studenčnice. O cekinih ni bilo ne duha ne sluha.
Ko je Lovro vstal, so se mu vsi smejali, oče pa mu je dejal: »Ker si strašljiv, ti je sreča pokazala figo!«
.jpg)
.jpg)
.jpg)
