Na osojnih strmih obronkih zraven gozda , ne daleč od potoka, ki teče v dolino je stala majhna hiša na samoti . Več kot pol ure hoje je bilo do prvega soseda. Edini dostop do hiše sta bili ozki stezi. Ena je vodila v vas, druga pa v dolino do glavne Idrijske ceste.
"Toliko boljše za dobro vzgojo otrok , ker niso obdani od slabih zgledov in navad , kakor otroci , ki živijo v vaseh ali večjih mestih" - je večkrat pripomnil gospodar .
Seveda , imel je v mislih svojega osemletnega sina edinca. Lovro je bil majhen suhljat otrok, mirne narave , že zgodaj naučen dela mu ni bilo težko ničesar postoriti. Le večje sitnosti zanj ni bilo , kot to, da je moral zgodaj vstati, še preden je petelin prvič zapel.
"Lovro , vstani . Živino moraš peljati na pašo." - kar zmrazilo ga je , ko je slišal materin ukaz.
Po skromnem zajtrku je iz hleva prignal živino in jo gnal na pašnik. S seboj je vzel še košček kruha, par jabolk ali pest suhega sadja . Poleti si je skromen obrok hrane nadomestil z raznimi gozdnimi sadeži. Kdaj pa kdaj si je na njivi premožnejšega kmeta kakšen krompir "sposodil "in ga spekel na žerjavici . Prav teknil mu je.
Čas na paši mu je hitreje minil če je srečal koga od drugih pastirjev, ki so pasli na planini. Ob raznih pastirskih igrah je bil dan kmalu naokoli. Ko se je sonce že počasi skrilo za goro je spravil skup svoje krave in jih gnal proti domu. Pred temo je bil že doma.
V cerkev je s starši hodil vsako nedeljo. Tega se je prav veselil, saj razen pastirjev ni med tednom srečal nikogar od sovrstnikov. Rad pa je prisluhnil tudi pogovorom starejših, ki so si po tednu snidenja od zadnje maše imeli marsikaj za povedati.
Po maši sta z mamo odšla domov. Treba je bilo pripraviti kosilo. Oče pa je zavil v vaško gostilno k Jerebu na frakelj žganega in moževanju o družinskih in kmečkih težavah. Pogovor je je največkrat zavlekel v pozno popoldne ali celo večer.
Zelo so ga veselili prazniki .Mati je spekla boljšega kruha pa tudi košček svinjskega mesa je dobil.
Pozimi , ko zunaj ni bilo važnejšega dela , ga je mati učila tiskanega branja. Stara mati je ob večerih pripovedovala zgodbe iz davnih dni , največ pa o strahovih , duhovih , spominih ... Kakšno zgodbo je pristavil še oče . Vse je kar malo mrazilo od strahu . Zgodbe o strahovih so bile tako grozne da je Lovro s strahom v duši legel spat . In ne daj Bog da bi ponoči moral kam ven.
Veliko raje pa je prisluhnil stricu, ki se je jeseni vrnil iz vojaške službe in njegovim hecnim zgodbam iz vojaškega življenja v tujih deželah. Cesarju je zvesto služil, kar osem let.
Očetu pa to ni bilo prav nič povšeči.
"Pri soldatih se je še kleti nemško naučil , ko mu gre kaj narobe ne slišimo drugega kot scheisse in schwein."
Nekega leta na božični večer je zapadlo veliko snega. Bila je lepa svetla noč. Luna je prijazno sijala z jasnega neba na zasneženo zemljo. Vsi domači so bili zbrani v hiši . Po molitvi rožnega venca so sedli k mizi , mati je prinesla repo in krompir. Po večerji , so posedli na klop okoli kmečke peči , oče je prinesel nekoliko orehov ter začeli so igrati liha soda in tako praznovali sv. večer.
Med igro so se o raznih stvareh pogovarjali, . Ko nihče ni vedel več kaj povedati, se je oglasila stara mati ter pričela pripovedovati , da ko je bila ona še otrok ji je stari oče pripovedoval zgodbo , da se prav na božični večer ob polnoči pri bistrem studencu, kateri v skalovju izvira, poln škaf cekinov napolni, tistemu, ki je pod srečno zvezdo rojen .
V trenutku se je Lovru porodila ideja. "Nocoj opolnoči moram k studencu odnesti škaf in upati, da se napolni s cekini."
Očetu je potarnal da se ne počuti dobro , da bi rad spal in da ne bi šel k polnočnici.
Zaprl je oči , se delal , kot bi spal. Slišal je , kako so šepetali med vrati , kako je mati rekla : "Bogi naš Lovro. Kar naj počiva. "
Vsi so odšli k polnočnici razen stare mame, ki je varovala hišo. Ko je Lovro opazil ,da je stara mati zadremala za pečjo se je po tiho splazil iz hiše skozi zadnja vrata .
Zunaj je bilo veliko snega in hud mraz , da je škripalo pod nogami in ščipalo v lica. V skednju je vzel škaf in stopil s tihimi, skoraj boječimi koraki po snežni gazi do studenca kamor so podnevi hodili po vodo in gnali živino napajat.
Ko je prišel do studenca je postavil škaf .Bilo ga je strah in ni čakal da se škaf z vodo napolni.
Hitro je odhitel proti domu ozirajoč se na vse strani . Napeto je strmel v temo , vsak šum ga je vznemiril in povsod so se mu prikazovale podobe iz zgodb o strahovih . Že premik sence s krošnje drevesa , šum vetra in škripanje vej so mu vzbujali tak strah, da je prišel domov naježenih las.
"Zjutraj , ko bo dan odidem po škaf. "
Ker je bil Božič ga zjutraj ni nihče budil. Ko je mati odšla z vedrom po vodo k studencu , ki jo je rabila za pripravo zajtrka je tam našla škaf poln navadne , čiste , kot led mrzle studenčnice .O cekinih ne duha ne sluha.
Ko je Lovro vstal so se mu vsi smejali , oče pa mu je dejal: " Ker si strašljiv ti je sreča pokazala figo!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar